1. UVOD

Svetovni problemi ne poznajo novega mileniuma, ki bi moral po napovedih predbiblijskih in novodobnih, materialistično obolelih prerokih revolucionarno spremeniti podobo sveta. Spori so se poglobili, razlike povečale, stopnja pravičnosti v svetu pa ima že dolgo časa negativni predznak. Razen za odtenek bolj meglene barve, ni ne na zahodu ne na vzhodu nič novega.

Niti Jeruzalem ni s svojimi vojaki nič bližje miroljubnemu sožitju, ki bi prineslo blagostanje deželi, ki ji je sam Bog namenil cejenje medu in mleka. Mirovna pogajanja, katerim je leta 1993 sporazum v Oslu vlil nekaj upanja na mir, so kmalu zašla v labirint sebičnih interesov posameznikov in zatrla zametke medsebojnega spoštovanja človeka, Arabca ali Juda. Izrael potrebuje nekaj novega, nekaj revolucionarno drugačnega, neko salomonsko rešitev iz pat pozicije, v katero so ga pahnili interesi velesil.

Če bi merili čas, ki ga porabljajo slovenske, zahodno civilizacijske (CNN, SKY NEWS) ali bližnjevzhodne (NBC) televizijske hiše za informiranje in komentiranje, strokovna javnost pa za debate in strokovno literaturo, bi ugotovili, da je palestinsko-izraelski spor aktualni problem mednarodne skupnosti številka ena[1].

Množica znanstvenikov in politikov vseh koncev sveta se ukvarja z iskanjem izhoda iz labirinta, zato je enostavna rešitev najverjetneje nemogoča, vsak novi pogled na rešitev pa iluzija ali skrajnost. Vendar menim, da samo iluzije premikajo stvari naprej. Pomembnejša je pot, ki jo uberemo, kot pa cilj, h kateremu stremimo. Če samo stopimo po poti miru, smo na pravi sledi, saj smo naredili veličasten in pomemben korak naprej. Iluzija sožitja ni vrednota, ki naj bi bila samo cilj, je pot, za katero se moramo odločiti. Pravilna pot nas sama popelje k cilju. Vendar, ta pot je dolga in ni ameriški sen, kjer se vse zgodi v eni noči.

Diplomsko delo, ki sledi, ni le prepis mirovnih sporazumov in zgodovinskih dejstev. Iz večletnih izkušenj pri študiju mednarodnih odnosov vam ponujam iluzijo, ki ji boste oporekali, da nima realne podlage, in prav boste imeli.

1. 1. Relevantnost teme

Bližnjevzhodni mirovni proces je eden najkompleksnejših aktualnih problemov mednarodne skupnosti. Čas je za iskanje novih izhodov iz zaprtega kroga, v katerem se pogajanja vrtijo. Če ena od stotih diplomskih nalog na to temo pripomore k miru, to odtehta vseh sto.

Cilj naloge je objektivna analiza novih realnosti mednarodnega okolja (človekove in manjšinske pravice, državljanske pravice) in izraelsko-arabske družbe. V sintezi pa izluščiti presežek, ki je odgovor na nove realnosti.

1. 2. Hipoteze

Oba naroda sta stopila na pot zahodnoevropskega modela vladanja in državne ureditve – moderne parlamentarne demokracije. Poti nazaj k drugim oblikam oblikovanja države ni več. Država mora delovati v skladu z dokumenti OZN in mednarodnim pravom. Na podlagi te ugotovitve je diplomsko delo analiza sledečih hipotez:

· Arabci in Judje imajo danes legitimno pravico do države na področju Palestine.

· Federalno urejena država Izrael omogoča sožitje Arabcev in Judov.

1. 3. Metodologija

Metodologija raziskave temelji na pojasnjevanju, ki omogoča razumevanje. Sporočilo diplomskega dela predstavlja dialektična sinteza. Pri raziskavi sem uporabil različne raziskovalne metode.

Prvi, zgodovinski del sem raziskal s pomočjo primerjalne analize (ugotavljanje zgodovinskih dejstev dveh, na prvi pogled, zelo različnih zgodovin dveh ljudstev, ki pa imata veliko skupnih točk) in sinteze sekundarnih virov.

Pravna analiza temelji na normativni metodi analize primarnih pravnih virov. Sledi deskripcija delovanja države Izrael na podlagi analize primarnih pravnih virov, sekundarne literature, ter terenske metode opazovanja z neposredno udeležbo in intervjujem.[2]

Predstavitve teorij federalizma sem se lotil z opisno metodo. Na podlagi primerjalne analize teorij je sinteza uporabnih predpostavk iz zbira teorij postavila teorijo v prakso.

Na podlagi sekundarne literature in normativno dogmatične metode analize primarnih pravnih virov z namenom zbira vseh pogojev, ki bi jih morala država ob ustanovitvi za delovanje sprejeti, sem s sociološko metodo analize pravnih virov argumente posplošil, koliko pogojev je nova država dejansko pripravljena sprejeti oziroma, koliko je moja zamisel države realna.[3]

1. 4. Struktura diplomskega dela

Klasičnemu uvodu, strukturi, hipotezam, metodologiji in drugemu sledi predstavitev terena proučevanja, to je ozemlje Palestine.

Sledila bo kratka zgodovina narodov s tega območja. Zgodovina je pomanjkljivo navedena, saj je zgodovinskih knjig, publikacij, predvsem pa diplomskih nalog novejših datumov z natančno opisano zgodovino precej. Zgodovina vsebuje opis nastanka narodov in njihove mednarodno pravne pravice.

V nadaljevanju pa sem se posvetil analizi spora med Judi in Arabci.

V tretjem delu sem najprej predstavil obstoječo državo Izrael. Na podlagi današnje ureditve Izraela sem nakazal pot k preobrazbi v utopijo – federativno oblikovan Izrael Judov in Arabcev. Sledi deskripcija elementov in predpostavk teorije federalizma. Na podlagi te teorije sem opisal konkretne spremembe, ki so potrebne na poti k novi ureditvi Izraela, hipotetične federalne države. Pri tem nimam ambicij potrjevati ali zavračati teorije federalizma, temveč iz nje izbrati tiste predpostavke in elemente, ki so za delovanje popolnoma konkretnega primera potrebne. Že s tem, da se zavzemam za uresničljivost federalne države, osebno pritrjujem teoriji.[4]

Sledila bo analiza države s poudarkom na državljanskih in manjšinskih pravicah. V zaključku sem najprej ovrednotil hipoteze in jih analiziral, prav na koncu pa posplošil zahteve in razsežnosti trditev naloge.

2. ZGODOVINSKI PREGLED

2. 1. Izrael kot območje

S terminom Palestina sem označil območje današnjega Izraela skozi zgodovino. Pri deskripciji zgodovine sem se zadovoljil zgolj z naštevanjem dejstev, ki so potrebna za razumevanje diplomskega dela in argumentacijo hipotez.

Palestinsko območje je geografsko definirano kot »pokrajina na robu Arabskega polotoka, med obalo sredozemskega morja in jordanskim tektonskim jarkom, oziroma med sinajskim polotokom in državo Libanon« (Javornik 1998: 3110).[5]

Prvi naseljenci v Palestini so bili nomadi, ki so živeli samostojno ali pod oblastjo ene od dveh velikih civilizacij Egipčanov ali Sumercev od 4. do 2. tisočletja pred našim štetjem. Območje so najprej do leta 1800 pr.n.š. obvladovali Sumerci, do leta 1004 pr.n.š. pa je bilo pod egipčansko oblastjo. Tam so živeli Kananci, Feničani in Filistejci.

Prvi zapisi o Judih v Palestini segajo v 18. stoletje pr.n.š. Prvo judovsko kraljestvo po stoletjih nesoglasij in filistejski nadvladi ustanovi David (1004–965 pr.n.š.), ki ga nasledi Salomon (965–928 pr.n.š.). Judovsko kraljestvo se je obdržalo le 76 let, razprostiralo se je od Sinaja na jugu do Turčije na severu in izvira reke Evfrat na vzhodu. Po Salomonovi smrti razpade na severni del, Samarijo, in južni del Judejo, ki sta večinoma samostojni državi pod občasnimi nadvladami Egipčanov. Od leta 722 pr.n.š. naprej Samariji vladajo Asirci in od leta 698 pr.n.š. še Judeji. Sledilo je Novobabilonsko kraljestvo od leta 586 pr.n.š. V letih 539–332 pr.n.š. so oblast prevzeli Perzijci, njim so sledili v letih 332–63 pr.n.š. stari Grki (Aleksander Veliki in nasledniki iz dinastije Ptolomejcev in Selekidov). Rimljani so vladali sveti deželi od 63 pr.n.š. do leta 326 našega štetja. Bizanc (326–638) je pokristjanil Palestino in Judov je ostalo bore malo.

Leta 638 so se zaradi slabenja Bizanca na vsem prostoru Bližnjega vzhoda utrdili Arabci, ki območje naseljujejo vse do danes. Prvič je muslimansko dominacijo prekinilo obdobje križarske okupacije v letih 1099–1291. Palestino so osvobodili egiptovski Mameluki v letih 1291–1517. Sledilo je obdobje otomanskega cesarstva. Palestina je postala angleška kolonija po porazu otomanskega cesarstva leta 1917. Lokalno arabsko prebivalstvo je nudilo izdatno pomoč angleškim enotam v boju proti Turkom, ko so jim le-te obljubile, da bodo Arabci po koncu II. svetovne vojne na območju skupno osvobojene Palestine prevzeli oblast in ustanovili državo. Leta 1948 so Angleži Palestino prepustili na milost in nemilost Izraelu.

2. 2. Arabci kot Palestinci

Arabsko zgodovino sem prepustil vrsti literature.[6] Za diplomsko delo je pomemben kratek pregled predvsem judovsko-arabske zgodovine.

Od 6. stoletja naprej so, razen med kratko okupacijo križarjev, Palestino naseljevali Arabci. Na strani Angležev so se leta 1917 iztrgali turški dominaciji. Želje po ustanovitvi skupne arabske države v Arabiji so z razkosanjem arabske domovine na manjše države v smislu deli in vladaj spretno krotile kolonialne velesile. Takrat še nikakor ne moremo govoriti o palestinskem narodu. Arabci so občutili pripadnost islamu in arabskemu jeziku, ki je stoletja združeval deželo islama, deželo miru.

2. 3. Palestinci kot narod

Arabski nacionalizem se je prebujal ob angleški politiki priseljevanja Judov v njihovo domovino. Judovski priseljenci so namreč nasprotovali njihovemu boju za skupno državo. V Palestini živeči Arabci se pojavijo kot obramba Jeruzalema pred kolonizatorji, novimi križarji v očeh Arabcev. Vendar ti niso gojili želja po lastni državi. Cilj je bil arabska država v smislu panarabizma. Palestina je bila pod Turki del Sirije, nad čimer se niso pritoževali. Arabsko državo so jim obljubili tudi kolonizatorji Britanci,[7] zato se je v 30-ih letih vrstila serija arabskih uporov.[8]

Teoretični okvir za preučevanje nastanka naroda predstavlja učbenik Novejša zgodovina (Južnič 1981: 123–201).

Južnič poudarja, da je koncept naroda uveljavljen šele s francosko revolucijo. Le-ta je narodu naložila breme suverenosti.

Propad fevdalnega družbenega reda je botroval tudi transformaciji človeka iz podložnika v državljana. Koncept naroda je bil dodatna sila, ki je rušila fevdalizem. Nastopajoča boržuazija je izkoristila narod kot instrument v boju za oblast.

Proces narodnostnega oblikovanja vsebuje vrsto dejavnikov (Južnič 1981: 145–178). Razprava o dejavnikih bo zajemala pomen države, skupne kulture, zgodovinske zavesti, religije in jezika:

· DRŽAVA
Pri nastajanju naroda je državni okvir pogosto odločilnega pomena. Procesi narodnostnega oblikovanja bi se brez lastne državnosti verjetno celo ustavili. Vendar pa v bližnjevzhodnem primeru države ni bilo in je ni. Proces nastajanja naroda pa nezadržno poteka in se razvija. Danes ne moremo dvomiti o obstoju palestinskega naroda.[9] Država, domovina Palestincev, bi bila nedvomno dejavnik spodbujevanja nadaljnjega narodnostnega razvoja, hitrejšega, kot jim ga omogoča okupacija danes. Narodnostnim voditeljem je zato jasno, da Palestinci državo potrebujejo.

·        SKUPNA KULTURA
Proces narodnostnega oblikovanja je proces kulturne nivelizacije. Ta proces pa je v rokah vladajočih razredov. Marx pravi:
»Misli vladajočega razreda so v vsakem obdobju vladajoče misli /.../ Razred, ki razpolaga s sredstvi za materialno proizvodnjo, razpolaga s tem hkrati s sredstvi za duhovno produkcijo« (Južnič 1981: 150).
Prav misli vladajočih, to je palestinske politične organizacije, so ustvarile drugačno narodnostno kulturo Palestincev, kot je kultura Arabcev. Ti voditelji so ustvarili skupnost, kateri vladajo, za utrditev oblasti pa bodo uporabili vse dejavnike, ki so jim na voljo. Prav taki voditelji botrujejo dezintegraciji arabskega naroda. Južnič ne dvomi o kulturnem nacionalizmu pri razvitih narodih, vendar opozarja na Davida Potterja, ki pravi:
»/D/a bi bilo naivno trditi, da je skupnost kulture edina psihološka zasnova narodne zavesti. Spoznanje o kulturnem interesu je prav gotovo primarnejše, in to zlasti, ko gre za neko vrsto izobčenja določene etnične skupine iz skupne kulture« (Južnič 1981: 149).
Prav zanikanje skupne kulture v boju za pravice Arabcev v Palestini je spodbudilo misel o lastni kulturi Palestincev.

· ZGODOVINSKA ZAVEST:
Zgodovina je praviloma nekonkluziven dokaz obstoja naroda, je rezervoar simbolov, iz katerega črpa nacionalizem. Narod se s pomočjo zgodovine utemeljuje. Prav zato se za politične cilje med Judi in Arabci selekcionirano zlorablja. Zaradi interesov vladajočih ni ene skupne zgodovine. Interes vladajočih nedvomno je razlike ohraniti ali celo poglabiti.
O palestinski zgodovini kot zgodovini palestinskega naroda bi do leta 1948 težko govorili. Palestinci kot narodnostno-etnična skupina ne obstajajo. Palestinska zgodovina do vojne leta 1967 leta je zgodovina Arabcev.

· RELIGIJA
Pripadnost neki religiji prevzema tako asimilacijsko kot ideološko vlogo pri oblikovanju narodne zavesti. Prav religija je tisti dejavnik, ki je ločil Arabce od Judov. Ne smemo pozabiti, da so Judje, ki so živeli v Palestini do leta 1948, govorili arabsko. Pa ne samo ti Judje, temveč vsi, ki so živeli med arabsko govorečimi. Religija ne more biti dejavnik, ki bi Palestince ločeval od Arabcev.

· JEZIK
Dokaz za obstoj naroda je skupni jezik, ki je vez neke človeške skupnosti. Med Arabci od Maroka do Iraka obstajajo zanemarljive jezikovne posebnosti.[10] Palestinci govorijo arabsko. Sama Palestina kot del Arabskega polotoka pa je izvir arabskega jezika.

Nacionalizem Palestincev je nacionalizem, značilen za antikolonialne revolucije. Ta revolucija gradi narod znotraj podedovanih arbitrarnih meja, kot so se dogovorile velesile. Nacionalizem države brez naroda. Palestinci pa so narod, ki je nastal znotraj podedovanih meja, a so mu državo znova kolonizirali, zato je zdaj čas za paradigmo narod – država.

Palestinski nacionalizem se oblikuje šele po arabsko-izraelski vojni leta 1967, s preobratom v zavesti Arabcev, ki so živeli pod izraelsko okupacijo zgodovinske pokrajine Palestina. Arabske države niso bile naklonjene pomoči. Palestinsko tragedijo so izkoriščale v sebične namene. Po splošnem arabskem vojaškem porazu, prepuščeni na milost in nemilost Izraelu, so Arabci – Palestinci dojeli, da si bodo morali legitimne pravice izbojevati sami.

Če je imela ideja o palestinski enotnosti pred vojno malo podpore, ker je bila v nasprotju z idejo arabske enotnosti, je mogoče po vojni govoriti o palestinski narodni zavesti. Na kongresu PNC leta 1969 so za predsednika PLO izvolili Jaserja Arafata.[11] To zavest so nadgrajevali z akcijo za združitev vseh sil Palestincev, ki so ostale zunaj al-Fataha, gibanja za osvoboditev Palestine. Arafat je zbral tolikšno moč na območju Palestine, da je združil sile Arabcev na območju okupacije v izgrajevanje naroda Palestincev. Pri tem je imel na voljo le skupno kulturo, ki je zaradi represije Izraela in nespametne politike matičnega arabskega naroda, razdrobljenega v države s partikularnimi interesi, pridobila na teži in postala odločujoči in edini dejavnik narodnostnega oblikovanja. Skozi ta razočaranja si je narod pisal lastno skupno zgodovino in zgodovinsko zavest. Ta dva dejavnika sta bila tako močna, da je od takrat mogoče govoriti o palestinskem narodu in s tem o pravici naroda do samoodločbe.[12]

Ta narod je postal drugačen od Arabcev. Priče smo torej procesu fragmentacije velikega naroda.[13]

Zaradi dveh novosti v Palestini, obstoja palestinskega naroda (in iz tega pravice naroda) in njihovega legitimnega zastopnika PLO, je OZN sprejela dve resoluciji: resolucijo GS 2535 B (XXIV) iz leta 1969, v kateri spoznava, da je problem palestinskih beguncev posledica zanikanja njihovih neodtujljivih pravic po UL OZN in Univerzalni deklaraciji o človekovih pravicah in resolucijo GS 2672 C (XXV) iz leta 1970, v kateri se GS OZN zaveda, da so načela enakih pravic in samoodločbe narodov v skladu s členi 1 in 55 UL OZN in potrjeni v »Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and Co-operation among States in accordance with the Charter of the United Nations« (deklaracija sedmih načel), zato priznava narodu Palestine pravico do samoodločbe.[14]

Nadaljnji dogodki; spor z Jordanijo in oboroženi spopad med jordansko vojsko in PLO, poboj Palestincev s strani sirskih mirovnih sil, podpora bratskih držav krutim organizacijam z metodami mednarodnega terorizma (ki so Palestincem naredile več škode kot koristi), so potrjevali Palestincem, da so s korakom k izoblikovanju naroda, ki je drugačen od drugih arabskih narodov in mora sam poskrbeti za svoj obstoj, na pravi poti.[15]

2. 4. Judje kot ljudstvo

V 5. tisočletju pr.n.š. predstavljajo Sumerci v Mezopotamiji eno prvih civilizacij sveta. Akadi, semitsko govoreči osvajalci, okoli leta 3000 pr.n.š. prodirajo v Sumer (Šobajić citirano po H.Y. Wells 1982: 19). Akadi so prevzeli jezik, klinopis in navade Sumercev. Z vzhoda so sumersko civilizacijo vedno znova ogrožali vdori Elamitov, z zahoda pa Amoritov. Amoriti se zlijejo s starimi Sumerci, prevzemajo sumersko kulturo in ustanovijo slavno mesto Babilon.

Predniki Judov, Perzijcev in Asircev naj bi bili potomci Amoritov, ki so se kasneje naselili na širših območjih Mezopotamije, Sirije in Palestine. To domnevo potrjujejo izkopavanja v mestih Ur, Babilon, Suze… in biblijska pričevanja (Rebić 1983: 45).

Filozofija Biblije naj bi črpala iz sumerskih mitov in legend o nastanku sveta in človeka. Zgodovinska domovina in izvor Judov je potemtakem Mezopotamija. Območje Mezopotamije je danes del Iraka. Biblija se je do 5. stoletje pr.n.š., ko je bila napisana, prenašala po ustnem izročilu in sčasoma priredila stare mite.[16]

Šele v 18. stoletju pr.n.š. naj bi se Judje prvič preselili v Kanan (današnjo Palestino). Tukaj so v plemenski ureditvi živeli Kananci, Feničani, Moabci, Edomci in Filistejci, ki so bili duhovno in tehnično razvitejši od Judov.

Kulture domorodcev in priseljenskih Judov so se zbliževale. Nekaj Judov je ostalo v Kananu, večina pa se je zaradi sušne krajine odpravila v rodovitni Egipt. Tam so po vzponih in padcih padli celo v suženjstvo, po pričevanju Biblije pa naj bi jih Mojzes prepeljal nazaj v obljubljeno deželo, današnjo Palestino. Pobeg iz suženjstva naj bi se zgodil v 12 stoletju pr.n.š.

Leta 1004 pr.n.š. so po dolgih bojih s Filistejci in Moabci ustanovili prvo kraljestvo v Palestini pod kraljem Davidom, ki ga je nasledil kralj Salomon. Salomon je zgradil prvi tempelj v Jeruzalemu.[17] Leta 928 pr.n.š. je zaradi notranjih razdorov kraljestvo razpadlo na Judejo in Izrael. Večinoma samostojni državi sta bili med seboj v nenehnih sporih vse do leta 722 pr.n.š., ko so Asirci zavzeli Izrael, leta 698 pr.n.š. pa še Judejo. Velik del izraelskih plemen so zasužnjili in odpeljali. Suženjstvo v Asiriji je prva judovska diaspora, če je mogoče govoriti o diaspori, če se vrneš nekam, od koder si se preselil.

Judom je po Asircih od leta 586 pr.n.š vladalo Novobabilonsko kraljestvo. Zaradi upora kralju Nabukadnezarju so večino preostalih Judov zasužnjili, Jeruzalem pa porušili. Med leti 539 in 332 pr.n.š. so Perzijci zavzeli Babilon, osvobodili Jude in jim dovolili vrnitev v Jeruzalem. Judovsko obdobje razcveta se kaže z obnovo templja leta 520 pr.n.š. in prvem zapisu Biblije leta 332 pr.n.š. (Šobajić 1982: 42). Perzijo osvojijo Grki, Aleksander Makedonski pa širi med Jude helenizem. Temu so se dolgo upirali in 135 pr.n.š. izbojevali neodvisnost Judeje.[18] Leta 63 pr.n.š. so Judejo zavzeli Rimljani, zaradi krutih prokuratorjev pa se jim je ljudstvo uprlo in za nekaj let so pregnali rimske legije. Vendar so jih leta 70 spet premagali, mesto so porušili, tempelj pa zažgali. Na ruševinah templja so postavili spomenik Jupitru. Judje so se znova organizirali, leta 133 so se uprli in Judejo znova podredili svoji oblasti. Delna samouprava je obstajala le leto dni, novi upor so krvavo zadušili. Kot sužnje so nekaj Judov odpeljali v Italijo, Judejo pa so Rimljani poimenovali Palestina.

Kmalu za tem so Judom vrnili versko svobodo in obnovili versko središče v Jabnehu. Kljub temu pa so Judje zapuščali Palestino. Gospodarski pritisk, zemlja ni bila bogata, kot je obljubljal Mojzes in njemu sam Jahve, jih je pognal po rimskem imperiju. Duhovna akademija v Jabnehu je zato sprejela znan nauk, da so Judje razseljeni po božji kazni in da morajo čakati na božjo voljo, ki jim bo omogočila vrnitev v »obljubljeno deželo«. Stoletja so spoštovali nauk te akademije, ki uči, »da je judovsko poslanstvo v diaspori, da se ohrani verska individualnost in se spoštuje zakone dežele, kjer živijo. Palestina je zgolj duhovno središče judovstva. Obnovitev države je stvar božje volje« (Novak 1969: 6). To je versko-mitično razumevanje Palestine, domovine Judov, ki je trajalo do 19. stoletja, ko je v ospredje stopil politični sionizem.

Judje kot ljudstvo so torej izgubili svojo kohezivnost in se v zgodovini pojavljajo le kot verska manjšina v Evropi ter njenih civilizacijskih podaljških. Večinoma so prevzemali jezik države gostiteljice. V tem zgodovinskem obdobju koncept naroda ni bil ne poznan ne izoblikovan, zato še ne moremo govoriti o judovskem narodu.

V Palestini je Bizanc leta 306 nasledil rimski imperij. Judje so živeli v getih, prepovedano je bilo graditi sinagoge, na ruševinah judovskih religioznih objektov pa so gradili krščanske verske spomenike. Podvrženi so bili pokristjanjevanju. Ker so bili v glavnem kmetje, koloni, torej revni in izkoriščani, se je do konca 5. stoletja večina Judov iz Palestine izselila, večinoma prostovoljno (Šobajić 1982: 65).

Novi preporod so Judom omogočili Arabci, ki so v 7. stoletju osvojili Palestino. Islam je dopuščal versko svobodo, prav zaradi naprednosti Islama pa je mnogo Judov prevzelo muslimansko vero. Judovstvo se je krepilo predvsem v takratnem bagdadskem kalifatu, kjer so verskega voditelja imenovali za šefa države. V Palestini so obnovili duhovna središča, Judom so dovolili avtonomno lokalno samoupravo. Vendar so bili Judom v tem času pomembnejši drugi kraji. V sami Palestini je ostalo le malo Judov, predvsem starcev, ki so prišli umirat v duhovna središča, naseljevali so se po bogatejših krajih. Po vsem arabskem imperiju so zasedali pomembne položaje v javnem, državnem in gospodarskem življenju. Na arabskih univerzah, ki so bile svetovna elita obdobja, so postali ugledni profesorji. Svobodo so jim dopuščali tudi kasnejši muslimanski osvajalci.

V 15. stoletju so se začeli pregoni Judov iz Evrope, kar je povečalo priseljevanje v arabski svet.[19] Do konca 19. stoletja so se Judje naselili prav v vse konce sveta. Zgodovina priča o raznih pregonih in pogromih nad Judi. Bolj ali manj so jih preganjali povsod, še najmanj v ZDA. Le redko so naseljevali območje Palestine, kljub strpnosti tamkajšnjih oblastnikov in verske svobode. Na tem območju ni bilo temeljnega magneta za Jude, to je ekonomske razvitosti.

2. 5. Judje kot narod

Šele z nastopom sionizma se začno judovske verske manjšine predvsem v Evropi organizirati in izgrajevati judovski narod. 19. stoletje je obdobje začetka političnega sionističnega gibanja Judov.[20] V začetku je bil politični sionizem klasični evropski nacionalizem. Bistvena razlika med evropskimi nacionalizmi in sionizmom je bila v tem, da so se in se še narodni občutki Evropejcev vežejo na domovino, na bolj ali manj znano in zaokroženo narodno ozemlje. Tega pa Judje niso imeli in tudi niso bili odločeni, katero ozemlje bi osvojili.[21] Šele leta 1897 so se Judje na sionističnem kongresu v Baslu dogovorili, da želijo za svojo domovino – narodno ozemlje Palestino. Dva problema, Jude pomnožiti ali preseliti na območje Palestine in pri tem pridobiti podporo velesil, so rešili v naslednjih letih.

Judov v Palestini že dolgo ni bilo več. Manjšina, ki je tam ostala, se je z Arabci dobro razumela in ni želela biti predmet političnega aktivizma in manipulacij. Niso podpirali sionističnih organizacij, še manj pa svetovne velesile, ki so iskale možnost dominacije v »središču sveta«.[22] Zato je bilo potrebno judovski narod v Palestini ustvariti z množičnim preseljevanjem. Pri tem so potrebovali močno mednarodno podporo. Za preseljevanje Judov iz Evrope in Rusije ni bilo notranjepolitičnih ovir držav, Judov so se namreč vsi želeli znebiti. Iz Amerike pa se jih tako ali tako ni dalo spraviti, ekonomski razvoj je obetal lepo prihodnost, vsekakor lepšo od tvegane puščavske. Raje so pošiljali finančno pomoč. Sionisti so kot zeleno luč za naseljevanje v Palestini vzeli pismo zunanjega ministra Velike Britanije Arturja J. Belfourja lordu Rothschildu, v katerem mu sporoča, da:

»Vlada njegovega veličanstva s simpatijami gleda na ustanovitev nacionalnega doma v Palestini za judovsko ljudstvo in bo uporabila vsa sredstva za dosego tega cilja, obenem pa je jasno, da ne bo storjeno nič, kar bi nasprotovalo državljanskim in verskim pravicam obstoječih nejudovskih skupnosti v Palestini« (Šobajič 1982: 142).

Pismo samo po sebi nima nobene pravne vrednosti, je pa zgodovinsko pomembno, saj so se Judje nanj obesili kot na rešilno bilko za pridobitev domovine, kljub Beli knjigi iz leta 1919, ki zanika, da bi na podlagi pisma lahko ustanovili judovsko državo. Še več, še leta 1947 so ZDA opozorile N. Goldmana, direktorja političnega oddelka judovske agencije, da so zelo skeptične do ustanavljanja judovske države v Palestini:

»Nerazumljivo je, da tako bister, inteligenten in uspešen narod ne more dojeti, da bo njegova prihodnost zelo dvomljiva, ako Arabci ne bodo priznali judovske države in ne bo z njimi sklenjen mir« (Šobajič 1982: 227).[23]

Menim, da so zahodnoevropske države gibanje podpirale iz sebičnih interesov. Znebiti se Judov, ki se jih ni dalo zatreti z nobenimi sredstvi, hkrati pa z njihovo pomočjo doseči trajni vpliv na Bližnjem vzhodu. To je še danes politika ZDA.[24]

Zgodovinsko dejstvo je, da so Judje dobili zeleno luč za naseljevanje v Palestini. Leta 1948 so ustvarili svojo državo. Kot sem trdil zgoraj, je za nastanek naroda državni okvir pogosto odločilnega pomena.[25]

Država Izrael je bil tisti dejavnik, ki je domovinske občutke verskih manjšin širom sveta vezal na državo. Judje so dobili središče njihovega naroda, dobili so svojo zemljo – domovino.

Dokaz za obstoj naroda je skupni jezik, ki je vez v človeški skupnosti. Judje po svetu so večinoma prevzemali jezike okolja, v katerih so živeli. Skozi verske obrede se je jezik ohranil, država pa je uvedla splošno uporabo. V Izraelu je jezik ponovno oživel.

Od državnosti naprej je skupna kultura temeljila na kulturi vladajočih misli Izraela. S skupno versko kulturo in religijo pa tako ali tako Judje niso imeli težav. Prav skupna vera in zgodovinski spomin jih je skozi tisočletja razlikovala od narodov, ki so jih gostili. Judovstvo temelji na religiji. Normalen narodnostni razvoj danes seveda prerašča skupno religijo, ki za obstoj judovskega naroda ni več primarnega pomena. Kljub sekularizacijskim procesom v Izraelu se bo judovski narod ohranil. Še več, z razvojem v sekularno državo bo dosegel novo kakovost, ki prinaša neomejene možnosti razvoja.

Vse te nove realnosti so spremenile zgodovino Judov. S preselitvijo v Palestino in ustanovitvijo države leta 1948 se je za judovstvo začelo novo obdobje. Na podlagi zgornjih argumentov lahko trdim, da so postali narod.

2. 6. Arabsko-Izraelski spor

Po drugi svetovni vojni so imeli Judje zaradi tragičnosti trenutka podporo vseh pomembnih svetovnih velesil. Kljub temu da se Slovencem pod nacistično okupacijo ni godilo nič lepše kot Judom, so Judje svojo tragedijo izkoristili za dosego sionističnih ciljev, Slovenci pa se še danes borimo za simbolične odškodnine.[26] Judje so načrtovali izgradnjo judovske države, pri čemer so zagotavljali popolno enakopravnost Arabcem, ti pa so zahtevali razglasitev neodvisne Palestine. V enakopravnost po slabih izkušnjah seveda niso verjeli.[27]

OZN je ustanovila odbor za obravnavanje in dokončno rešitev palestinskega spora (UNSCOP). Odbor se je posvetoval z Arabci in Judi in pripravil dve stališči:

· večinsko, ki ga je podpirala večina držav in je na koncu obveljalo. To je načrt za razdelitev Palestine v dve državi, tako imenovana delitvena resolucija. Zapisana je v resoluciji VS 181 (III) 1948.[28]

· manjšinsko, ki so ga podpirale Indija, Iran in Jugoslavija.[29] Predlog je predvideval ustanovitev enotne arabsko-judovske države na federalni osnovi. Predlog so zavrnili in nanj kmalu pozabili. Na idejo federalizma v nekoliko spremenjeni obliki je opozoril in jo sprtim stranem predlagal posrednik OZN v Palestini grof Folke Bernardotte. Predlagal je formiranje unije, v kateri bi obstajala dva ločena člena – arabski in judovski. Unija bi obsegala Palestino v mandatu iz leta 1922, zagotovljene pa bi bile vse manjšinske pravice. Sugestije niso sprejeli, vojna se je nadaljevala. Grofa Bernardota so judovski skrajneži nekaj dni za tem ustrelili (Krušič 1985: 20). [30]

Arabci so predloge zavrnili, Judje pa ustanovili državo Izrael na podlagi resolucije GS OZN 181 (III), ki jim daje mednarodnopravni blagoslov za državo. Pričakovani rezultat je vojna. Leta 1956 sledi druga, leta 1976 tretja in leta 1973 četrta vojna.[31]

Palestinci so skozi leta zatiranja pridobili močno narodno zavest in odločnost, da se borijo za svojo zemljo. V ta namen so razvili močno organizacijo, ki je njihov zastopnik tudi pred OZN. To je PLO – Palestinska osvobodilna organizacija.[32]

Če je bilo leta 1960 80 odstotkov Palestincev prepričanih v možnost soobstoja z Judi, jih danes 80 odstotkov Jude sovraži. To je odraz razdiralne politike na Bližnjem vzhodu. S pomirjevalno držo bi bilo mogoče tok dogodkov preusmeriti v miroljubno smer.[33] Z vojnami in vojaškim potekom ter političnim ozadjem se posebej ne bom ukvarjal.[34] Z vsakim spopadom je Izrael pridobival ozemlje, kršil mednarodno pravo in ustvarjal humanitarno katastrofo, ki smo ji priče danes.

2. 6. 1. Begunci

Kruti rezultat politike Izraela je veliko beguncev v samem Izraelu in po vsem Bližnjem vzhodu.[35] Izrael želi integracijo beguncev v države, v katere so prebegnili, kar pa je mednarodno in naravno-pravno nedopustljivo ter v neskladju z osnovnimi načeli OZN. Če OZN dovoli legalizacijo izgona in preselitve beguncev, postavi na glavo sistem mednarodnega prava, namen in cilj OZN pa postaneta vprašljiva. To pa lahko ima ključne posledice za razvoj svetovne mirovne politike. Zato je za begunce edina in povrhu nedvomno pravična rešitev, ki jo zahtevajo tako Palestinci kot resolucije OZN. Resolucija GS 194 (III) določa,[36] da je obvezna vrnitev beguncev na svoje domove oziroma dopušča materialno kompenzacijo za tiste, ki se ne bi želeli vrniti.

Leta 1948 je bilo 900.000 Palestincev razseljenih. Tri četrtine od 531 mest in vasi, iz katerih so Palestince razselili, je bilo popolnoma uničenih. [37]

Na dan razglasitve države Izrael so Palestinci posedovali 87,5 odstotka območja Palestine, Judje pa le 6,6 odstotka. Drugi del (5,9 odstotka) je bil v času mandata Velike Britanije v kategoriji državna last. Po koncu prve vojne je 78 odstotkov Palestine pod judovskim nadzorom. Zemlja, s katere so bili pregnani Palestinci, predstavlja 84,5 odstotka zemlje današnjega Izraela. Ostanek, 7,2 odstotka, je v lasti Palestincev, ki so ostali, 8,3 odstotka pa so Judje posedovali že prej.

Resolucija OZN GS 194 (III) priznava palestinskim beguncem pravico do vrnitve na njihove domove in zemljo ali prejem kompenzacije. Več kot petdeset let pozneje Izrael nadaljuje z zavračanjem implementacije resolucije 194. Namesto tega poskuša z zakonom, kot je Absentees' Property Law (Zakon o lastnini neprisotnih) iz leta 1950 in z ukrepi za privatizacijo "Absentees' Property" (lastnina neprisotnih – to je v praksi begunske lastnine) blokirati vrnitev beguncev in njihove lastnine. Ironično je vlada sprejela zakone, ki omogočajo Judom vrnitev lastnine, izgubljene v vojni 1948 v delih vzhodnega Jeruzalema. Več kot 60 odstotkov palestinske populacije zajemajo begunci, ki že več kot 50 let brez uspeha zahtevajo implementacijo njihovih temeljnih pravic.[38]

Take odločitve Izraelcev so v nasprotju s 13. členom deklaracije o človekovih pravicah: »Everyone has the right to leave any country, including his own, and to return to his country,« (vsak ima pravico, da katero koli, tudi svojo, državo (domovino) zapusti in se vanjo vrne) in 17. členom: »Nobody shall be arbitrarily deprived of his property.« (Nihče ne sme biti samovoljno oropan premoženja).

Izrael pa seveda v skladu s pravno ureditvijo vodi segregacijsko politiko. Uspešno jo izvajajo na ekonomski ravni. Selektivno pomoč dobi le manjšina, ki vodi državo, pri tem niso izvzeti niti Judje. Judje, priseljeni iz arabskih držav, ki so praviloma revni in nimajo politične zastopanosti, ne prejemajo socialne pomoči. Edini način za dvig iz bede je zaposlitev v vojski. Odrinjeni so na rob družbe.

Seveda je s Palestinci še mnogo slabše. Pregnani v taborišča Gaze in Zahodnega brega nimajo tako ali tako nobenih pravic. Ne morejo opravljati vojaške službe in zaradi tega nimajo nikakršnih ugodnosti države, kot so nižje obdavčenje, ugodnosti pri stanovanjskih posojilih in seveda možnostjo zaposlitve. Ironično pri tem je, da je otroški dodatek namenjen le otrokom vojakov.[39] Zanimiva je prikrita oblika segregacije s pomočjo zakona o judovskih agencijah. Judovske agencije[40] imajo poseben status kot kvazi vladna in ekstra državna telesa. Seveda predstavljajo izključno Jude. Imajo pa nadzor nad vladnimi funkcijami, kot so nadzor nad zemljo, stanovanjskimi projekti… Projekte koordinira, to pomeni financira, vlada. Agencije so oproščene plačevanja davkov.

Ta prikrita neokolonialna ekonomska metoda izkoriščanja in omejevanja je vodila svetovno javno mnenje do obsodbe Izraela. Tri tisoč nevladnih organizaciji je na vzporednem zasedanju s svetovno konferenco OZN proti rasizmu leta 2001 v skupni deklaraciji obsodilo Izrael rasizma, saj so postavili enačaj med sionizmom in rasizmom (Delo 3. julij 2001: 4).[41]

TABELA 1: Globalna distribucija Palestincev

Distribucija palestinske begunske in nebegunske populacije z izvorom v letu 1998.

Kraj beguncev	Populacija 1998 (min)		%	IZVORNO PALESTINCI	BEGUNCI	Nereg. Begunci	Reg. Begunci	V taboriščih
Izrael	953,497		12%	953,497
Gaza	1,004,498			238,374	766,124	31	766,093	421,067
Zahodni breg	1,596,554			943,699	652,885	65,401	587,454	146,914
Okrnjena Palestina	2,601,052		33%	1,182,073	1,418,979	65,432	1,353,547	567,981
Skupaj Palestina		3,554,550	46%	2,135,570	1,418,979	65,632	1,353,547	567,981
Jordanija	2 ,328,308			586,512	1,741,796	269,216	1,472,580	279,496
Libanon	430,183			22,174	708,008	14,984	393,024	205,757
Sirija	465,662			20,741	444,921	61,951	382,969	105,18
Egipt	48,7841			8,315	40,468	40,468
Obmejne drž.	3,272,935		42%	637,742	2,635,193	386,619	2,248,574	590,432
Savdska Arabija	274,762				274,762	274,762
Kuvajt	37,696			3,326	34,37	34,37
Zalivske drž.	105,578				105,578	105,578
Skupaj zaliv	418,037		5%	3,326	414,71	414,71
Irak, Libija	74,284		1.%		74,284	74,284
Arabske drž.	5,544		0.1%		5,544	5,544
Skupaj arabske drž.		3,770,799	48%	641,068	3,129,731	881,157	2,248,574	590,432
ZDA	203,588		3%	30,538	173,05	173,05
Druge države	259,248		3%	38,887	220,361	220,361
Skupaj nearabske drž.		462,836	6%	69,425	393,411	393,411
SKUPAJ		7,788,185	100%	2,846,064	4,492,121	1,340,000	3,602,121	1,158,413
		100%		36,54%	63,46%	17,21%	46,25%	14,25%

VIR: Prirejeno po: Global distribution of Palestinian refuge and non-refuge population, http://www.badil.org/Statistics/Population/pop5.htm (8. 8. 2001).

Tabeli 1 in 2 prikazujeta katastrofalne posledice pregona Palestincev, ki jo je povzročil politični sionizem Judov. Palestinci so dejansko postali eno veliko ljudstvo v izgonu. Največje breme so prevzele prav sosednje arabske države, premožnejši pa so se selili povsod po svetu.

TABELA 2: Število beguncev po državah

Palestincev	Od tega beguncev	Kraj beguncev
953,497	200,000 (notranji beg.)	Izrael
1,004,498	766,124	Gaza
1,596,554	652,855	Zahodni breg

2,328,308	1,741,796	Jordanija
430,183	408,008	Libanon
465,662	444,921	Sirija
48,784	40,468	Egipt
274,762	274,762	Savdska Arabija
37,696	34,370	Kuvajt
105,578	105,578	Zalivske države
74,284	74,284	Irak, Libija

203,588	173,050	Amerika
259,248	220,361	Druge države

7,788,186	4,942,121	SKUPAJ

VIR: prirejeno po http://www.badil.org/Statistics/Population/pop1.htm (8. 8. 2001).

Iz tabele je razvidno, da je po petdesetih letih pregnanstva od skoraj osmih milijonov Palestincev še vedno pet milijonov beguncev. V nekaterih arabskih državah predstavljajo veliko breme za državo, seveda v ekonomskem pogledu. V Jordaniji in na vsem Bližnjem vzhodu so se asimilirali v družbo. Naklonjene države so jim namreč omogočile delo in nastanitev. Žal pa le premožnejšim, revni so morali poiskati zavetišče v begunskih taboriščih.

Uradni podatki UNRWA prikazujejo minimalno število beguncev na določenem območju. Predvsem tistih, ki so odvisni od humanitarne pomoči, saj se registrirajo le tisti, ki potrebujejo pomoč. Premožnejši so se asimilirali v arabske družbe. Večina registriranih beguncev bi se verjetno vrnila, če bi se lahko, zagotovo pa bi se vrnili begunci, registrirani v begunskih taboriščih.

TABELA 3: Registrirani begunci v taboriščih

OBMOČJE (DRŽAVA)	REGISTRIRANIH BEGUNCEV	ODSTOTEK V BEGUNSKIH TABORIŠČIH
Libanon	367,610	54,60 %
Sirija	370,035	29,17 %
Jordanija	1,487,449	18,30 %
Zahodni breg	562,737	26,82 %
Gaza	785,551	54,46 %
SKUPAJ	3,573,382	32,45 %

VIR: Prirejeno po statistiki UNWRA: Palestinian Refugees in UNRWA Camps, http://www.us-israel.org/jsource/UN/unrwatoc.html (8.8.2001).

Tabela pove, da je kar 32 odstotkov registriranih beguncev še vedno v begunskih taboriščih. Ni potrebno posebej poudarjati, da so razmere v taboriščih neprimerne za bivanje, še posebej, ker se v teh begunskih taboriščih rojeva že druga generacija beguncev, rojenih v taborišču. Zato je vsako odlašanje z izvrševanjem zahtev OZN in prelaganje roka za vrnitev beguncev zločin proti človeštvu.

Namen tabel je ilustracija begunske tragedije Palestincev. Za analizo begunskega položaja služi tabela številka 6, ki je sinteza treh tabel zgoraj.[42]

3. PALESTINA V OKUPACIJI

3. 1. Palestina in Izrael

Kolonialna osvajanja izbirajo med štirimi strategijami: uničenje, izgon, omejevanje in izkoriščanje. Kolonialisti uporabljajo alternativne strategije, kadar želena metoda ni izvedljiva zaradi izboljšanih moralnih standardov sveta ali logističnih težav. Primer Severne Amerike kaže na osvajanje, kjer je imelo prednost izničenje pred omejevanjem in izkoriščanjem v indijanskih rezervatih.

Izrael je v svoji kratki zgodovini kolonializma uporabil vse razpoložljive tehnike. V Palestini je po sionistični viziji Davida Ben-Guriona, ki je enaka belim osvajalnim ideologijam, v letih 1947 in 1948 dominirala strategija uničenja in izgona. Ostanki te politike so zaplembe dokumentov Palestincev iz Jeruzalema.

Palestincev ni bilo mogoče uničiti in pregnati, zato so kot državljani Izraela ali v okupacijskih conah Gaze in Zahodnega brega tarča izkoriščanja in omejevanja. Želja po omejevanju se kaže v izsiljenih pogajanjih, da bi stlačili Palestince v dve mini državici znotraj Izraela.[43] To bi bilo po volji Izraelu, še bolj pa Ameriki, ki bi požela slavo vzpostavitve miru ter ohranitve interesnega območja in vojaškega poligona pod svojim nadzorom. Nepravičen mir pa zagotovo ne bi trajal.

Zato me čudi, kako se s tem načrtom strinjajo Izraelci kot ponosen, zvit in inteligenten narod. Saj so prav oni žrtve ameriškega imperializma, ki jih kot marionete uporablja v neokolonialnih podvigih in krivicah. Ne le, da jih vsak košček sveta prepoznava in zmerja s kolonizatorji, morilci in rasisti, še več, obstajajo celo eseji, ki dokazujejo, da je izraelska politika do Palestincev enaka južnoafriški politiki apartheida do domorodcev. Pri tem pa Judje živijo v nenehnem strahu za življenje. Nikoli ne vedo, kdaj jim pot prekriža eksplozija. Njihovi bližnji so vsak dan žrtve te politike. Judje se na te žrtve niso navadili in jih sprejeli. Arabci so bili do leta 1948 še zadnja družbena skupina, ki je z njimi sobivala in soustvarjala. V arabske dežele danes ne smejo in si ne upajo potovati. V drugem delu sveta pa jih ne marajo že dolgo tega. Sicer pa so odlične predispozicije Izraela, tako človeški kot materialni potenciali za ekonomski razvoj, so neizkoriščeni.

Pri tem pa izraelska Delavska stranka podpira predlog za samostojnost Gaze, ki ostaja sod smodnika sredi Izraela, in Zahodnega brega. Likud pa s še bolj ekspanzionistično kratkovidnostjo zahteva redukcijo palestinskega dela Zahodnega brega na 25 odstotkov. Koncentracija Arabcev na tako majhen prostor bi zagotovo pomenila permanentno vojno stanje. Prav to stanje pa izraelski eliti na oblasti ustreza. Roko na srce, PLO in Arafatu še bolj. Vojno stanje namreč ohranja ljudi, ki jih srečujemo v medijih, na oblasti. Prav žrtve in vojne strahote tako učinkujejo na razpoloženje družbe, da jo prepričajo k podpori tiranom, ki pri izvajanju diktatorske politike v političnem sistemu parlamentarizma tako podporo potrebujejo. Grozote vojne morajo biti »pravilno« posredovane javnosti skozi državni aparat.

Jerome Segal, ustanovitelj judovskega komiteja za palestinsko izraelski mir, v Los Angeles Timesu (6. februarja 1988) pravi, da je ironično, kako od vseh alternativ, samostojna država na Zahodnem bregu in v Gazi še najbolj godi Izraelu. Še posebej, če bi se dogovorili za kompenzacije pri beguncih in bi ti ostali v taboriščih. S tem misli seveda, da bi to godilo izraelski oblasti.

Palestinska država bi bila demilitarizirana mini država, popolnoma odvisna od izraelske ekonomije. Vojna z Izraelom bi za tako šibko državo pomenila propad. Izrael ne bi bil ogrožen z vojaškim potencialom te državice. Seveda bi bil Izraelski narod pod stalnim pritiskom nezadovoljnih Palestincev, morda tudi z uporabo bombnih napadov za opominjanje na razločevalno (segregacijisko) politiko in nepravično rešitev. Vsekakor pa bi ostal nacionalni, notranji sovražnik, ki ga militantno-religiozna desničarska oblastna struktura, ki vlada Izraelu, nujno potrebuje za ohranitev oblasti. Za naroda pa je seveda to najslabša rešitev. Nasprotja se bodo še poglobila, sovraštvo pa se bo »naselilo v gene«.

Palestinci iz diaspore, kot sta profesor Edvard Said in Naser Aruri, zato pozivata k binacionalni državi. Ideja, ki jo je izraelskemu parlamentu predstavil parlamentarec arabskega rodu dr. Azmi Bishara, ko je apeliral, naj bo Izrael država vseh državljanov, pozival k miru, zagovarjal možnosti binacionalne države podobno Belgiji, so seveda gladko zavrnili graditelji »mirovnega procesa«,[44] tako Šimon Peres kot PLO.

Vendar pa ideja pridobiva na vrednosti z vsakim nadaljnjim korakom »mirovnega procesa«, ko se stvari vedno bolj kažejo v pravi luči. Podpirajo jo predvsem izobraženi krogi oziroma politično neopredeljeni, ki so na prostoru Palestine pripravljeni ustvarjati pogoje za življenje.

Narava tako Arabcev kot Judov je, da ljubijo denar. Zanje je denar dejansko sveta vladar. Zato je zanje najpomembneje ustvarjati dobiček. »Mirovni proces« jim tega ne omogoča, z njim namreč služijo le vojni dobičkarji. Prav ti najbolj odločno nasprotujejo državni politiki poglabljanja sovraštva.

3. 2. Pravni položaj Palestincev

Na podlagi sporazuma iz Osla se je začel pravni status Palestincev urejati s Sporazumom o območju Gaze in Jeriha med državo Izrael in PLO podpisan v Kairu.[45] Nadalje vrsta sporazumov ureja postopni prehod Palestincev v samoupravo.

Sam bi tak postopek označil kot sistematično segregacijsko politiko, ki se je Judje učijo od Američanov in njihove politike do Indijancev. Kakor so stlačili prvotno prebivalstvo Severne Amerike v rezervate in so tam zaprti kot v živalskem vrtu, tako Izrael pod pretvezo samouprave ustvarja dva velika rezervata, Zahodni breg in Gazo.

Prepričan sem, da nikoli ne bosta dosegla popolne samouprave, saj bi to bilo preveč nevarno območje, ki bi ogrožalo obstoj Izraela. Prav zato imajo ta območja poseben status, ki ustreza Izraelu. Obkoljen je z izraelsko vojsko. Po vsem območju so razvrščene naselbine Judov, ki so pravzaprav vojaška oporišča. Judje se lahko prosto gibljejo, tudi oboroženi, popolno svobodo gibanja pa ima tudi vojska. Meje so izključno v pristojnosti Izraela, prav tako nadzorujejo zračni prostor. Brez opravičila in napovedi vdirajo na »samoupravni teritorij« in rušijo zgradbe in ustrahjejo ljudi. Izraelci velikokrat uporabljajo instrument policijske ure. Uradno se to imenuje omejeno gibanje. Palestinci nimajo svoje obrambne ne zunanje ne trgovinske politike. Izraelci nadzirajo tudi vodne vire, vodovod občasno, kot vzgojni ukrep, tudi izklopijo. O kakršni koli samoupravi torej ni govora. Palestinci skrbijo le za izobraževanje, notranjo varnost in lokalno upravo, pridobijo pa del davkov od zunanje trgovine. Okupacija torej ostaja v polni meri kljub temu, da je vojaško upravo nadomestila »palestinska samouprava«.

Arafat vodi Palestince s trdo diktatorsko roko, vendar so mu pri tem Izraelci popolnoma zvezali roke.

Le redki Palestinci so pridobili državljanstvo Izraela in ohranili premoženje. Pri tem ni obstajalo pravno pravilo ali vsaj pričakovani postopek, kdo lahko in kdo ne more postati državljan, če ni Jud. Zato je danes pravni status Palestincev konfuzen. Izgnani v Gazo so dejansko brez državljanstva. V nekatere arabske države lahko potujejo le s posebnim dovoljenjem Izraela. Tisti, ki ne želijo biti prijavljeni kot begunci ali pa so izvorni prebivalci Gaze, so pridobili palestinski potni list. Ta pa ni mednarodno priznan, saj Palestina ni širše mednarodnopravno priznana država.[46] Izraelci ga ne priznavajo kot uradni potovalni dokument, temveč jim izdajo posebno dovoljenje za izstop in ponovni vstop v državo. V Jordanijo vstopijo s svojim potnim listom. [47] Palestinci so sicer po mednarodnem pravu upravičeni do potnih listov Izraela, če želijo potovati zunaj države, okupacijska oblast je za to namreč dolžna poskrbeti. Mladi se v znak protesta ali ker izraelskega zaradi vrste razlogov ne morejo pridobiti odločajo za palestinski potni list.

3. 3. Pravica do države

3. 3. 1. Arabci

Najverjetneje ni resnega argumenta, ki bi Palestincem odrekal pravico do države. Pravica izhaja iz virov:

· Palestina je ozemlje, ki ga naseljujejo Palestinci-Arabci že skoraj 1500 let. Imajo torej zgodovinsko pravico do svojega ozemlja, domovine, v kateri živijo. Kot Palestinci ali kot Arabci.

· Kot narod v borbi za osvoboditev izpod kolonialnega jarma.

· Pravico kot narod do samoodločbe, čeprav je mogoče o palestinskem narodu govoriti šele po nastanku Izraela. Kot del arabskega naroda pa pravico do samoodločbe kot Arabci, ki so do vdora Judov strnjeno živeli na vsem prostoru Bližnjega vzhoda.

· Pravico do države ji daje mednarodno pravo z vrsto resolucij OZN,[48] ki priznavajo Palestince kot avtohtoni narod Palestine s pravico do lastne države.

3. 3. 2. Judje

Judje imajo s pravico do države pred letom 1948 na prostoru Palestine nekoliko več težav. Če se želijo sklicevati na pravico do samoodločbe, morajo ustrezati kriterijem nosilcev samoodločbe. Nosilci – subjekti pravic do samoodločbe so:

»Pojem 'people' (narod – ljudstvo) označuje družbeno skupino, ki ima svojo jasno identiteto in značilnosti. Implicira povezanost z določenim ozemljem, tudi takrat, ko je bil narod nelegalno (okrepil G. J.) izgnan in na to ozemlje naseljeni drugi. Nikakor pa to ne pomeni etnične, verske ali jezikovne manjšine« (Petrič 1984: 109).

J. L. Kunz, ki ga povzema Petrič (1984: 76), o pravici do domovine piše:

»Narodu brez ozemlja, brez domovine, pač ni dana možnost, da bi svobodno določal svoj politični status in urejal svoj gospodarski, socialni in kulturni razvoj. Samoodločba predpostavlja ne le določeno skupnost ljudi /…/ temveč tudi določeno ozemlje, na katerem ti ljudje svobodno odločajo /.../ Prav na temelju načela mednarodnega prava o pravici narodov do samoodločbe mora tudi vsaka narodna manjšina biti deležna varstva in skrbi za njen obstoj in za ohranitev njenih narodnostnih posebnosti.«

Ozemlje je domovina. Domovina je celota objektivnih faktorjev nekega okolja in subjektivni odnos do tega okolja oziroma do tega, kar posameznik občuti kot dom, domačijo, kar povezuje posameznika z določenim krajem. Od človeka je odvisno, kateri od koncentrično obkrožujočih prostornih elementov domovine je tisti, ki pri njej najmočneje prihaja do izraza, kateri je glavni objekt njene subjektivne psihične navezanosti. Lahko je to zgolj dom kot hiša – domačija ali prostor države – domovine ali pa celo sveta – kot celote.[49]

Pravica do domovine je prav tako nujen pogoj za svobodno odločanje o političnem statusu in seveda pogoj za svobodno urejanje ekonomskega, družbenega in kulturnega življenja in razvoja naroda. Brez domovine, brez lastnega ozemlja, na katerem narod živi, ne more priti do njegove samoodločbe:

»Nosilec samoodločbe je torej prebivalstvo določenega ozemlja, katerega meje so bodisi politično ali pa narodnostno, etnično, jezikovno ipd. opredeljene« (Petrič 1984: 111).

Šele s preselitvijo Judov po II. svetovni vojni postane Palestina domovina Judov. Še istega leta bi to utegnile biti ZDA ali Gana. Kot smo spoznali, sionisti biblijsko neupravičeno imenujejo Palestino domovina, čeprav se pri argumentaciji sklicujejo prav na Biblijo.[50] Šele po izgonu Palestincev po prvi arabsko-izraelski vojni so strnjeno poselili del Palestine, na katerem se je lahko konstituirala domovina judovskega naroda. Za ameriške Jude pa ostaja domovina še vedno Amerika. Peščica skrajnežev ne more določiti, kje je domovina naroda, lahko pa peščica oblasti željnih napelje k temu, da določeno ozemlje sčasoma to postane.

Do leta 1948 torej ni mogoče Judom priznati pravice do samoodločbe na prostoru Palestine.

Kot smo videli zgoraj, jim je mogoče zgodovinsko pravico na temelju izvora in zgodovinske domovine odrekati. Izvirajo namreč iz Mezopotamije, kjer so tudi viri njihove kulture. Palestina je lahko mirno le ena od dežel, ki je nudila Judom gostoljubje, vendar so jo v veliki večini po lastni volji in povsem legalno zapustili.[51] Čeprav so v zgodovinskem obdobju območju vladali in pustili sledi, je tam mnogo Judov kot majhna manjšina ostalo vse do velike preselitve leta 1948, ko so bili neznatna manjšina v Palestini.

Ben Gurion je razglasil judovsko državo z govorom, v katerem trdi:

»Samoumevna pravica judovskega ljudstva, kakor vsakega drugega naroda, je, da dobi svojo lastno državo /…/ V imenu naravne in zgodovinske pravice judovskega ljudstva in v skladu s sklepom OZN razglašamo ustanovitev judovske države v Palestini« (Pungartnik 1978: 19).

Argumenti so po pravni analizi na precej trhlih nogah.

Samoumevnosti, da ima vsak narod pravico do svoje lastne države, ni!

Vsak narod ima pravico do trajnostnega razvoja in samoodločbe. To pomeni pravico do fizičnega in kulturnega razvoja ter obstoja naroda, pravico odločati o lastnem političnem statusu, ekonomskem, družbenem in kulturnem življenju. Strnjeno ozemlje, na katerem narod živi, je predpogoj pravice do samoodločbe, meje morajo biti opredeljene. Vsekakor je nedopustna samoodločba v prid rasne diskriminacije. O izpolnjeni pravici do samoodločbe lahko govorimo tudi, ko se manjšinam zagotovi lasten politični status, svobodno ekonomsko, družbeno in kulturno življenje v neki državi.[52] Seveda se narodnostne pravice najlažje zagotovijo v lastni državi. To pa ne pomeni pravico do države. Samoumevno ni, da ima vsak narod pravico do svoje lastne države. Ne verske manjšine, ne ljudstva ne narodi si ne morejo izbirati, kje na svetu si bodo izgradili državo. Pridobiti pravico na račun storitve krivce drugemu, je metoda, ki je pravo med civiliziranimi narodi ne odobrava. Taka je pač realnost sveta. Nikakor pa si vsak ne more lastiti države, če na teritoriju te države živi še nekdo drug. Prav zato pa obstajajo večnacionalne države, ki poskrbijo, da ima vsak narod državo in izpolnjeno pravico do samoodločbe.

Naravno pravico naroda do države razumem kot samoumevnost pravice naroda do države. Potemtakem naravne pravice do države ni. Če Judom na podlagi zgornjih argumentov odrečemo še zgodovinsko, jim ostane samo resolucija GS OZN 181.[53] S tako imenovano razdelitveno resolucijo, ker predvideva razdelitev Palestine v dve državi, arabsko in judovsko, so Judje dobili pravico do države. Resolucija Judom izrecno določa pravico do države v Palestini. Pravico do države jim torej podeljuje le OZN. Judovski narod je spet nekaj posebnega, državo smo mu namreč podarili. Poleg vsega z odkrito kršitvijo načela o samoodločbi narodov, torej s kršitvijo mednarodnega prava. Takšna subjektivna razlaga judovske države je bila mogoča samo v določenem trenutku, ko so bile simpatije svetovnega javnega mnenja na strani Judov kot ene od žrtev nacizma. Resolucija GS pa je lahko pri odkritem nespoštovanju določil s strani Izraela kaj hitro predmet presoje veljavnosti.[54]

Pravice do lastne države kot avtohtonim prebivalcem Izraela, ki zadnjih 50 let vršijo oblast kot večinski narod, pa jim ne gre odrekati po 50 letih. Judje so tukaj, upravičeno ali ne. Obstoja Izraela ni mogoče zanikati. Palestina nikakor ni bila terra nullius, obstaja pa dolgoletna efektivnost oblasti, ki še traja in je mednarodno priznana kot članica OZN. Palestina je Izraelcem postala domovina. Čeprav bi leta 1948 smeli zahtevam Judov do države oporekati mednarodno pravno legitimnost, kljub temu da jim je legitimnost podarila sama OZN, je zanikanje države Izrael danes v nasprotju z mednarodnim pravom. Judje so si državo priposestovali in imajo pravico do nje, če se Arabci s tem strinjajo ali ne!

»V desetletjih je tudi židovska (judovska op. G. J.) skupnost postala neločljiv del Palestine, njena država Izrael pa neizpodbitno dejstvo, in gredo tudi izraelskemu narodu vse tiste pravice, ki jih mednarodna skupnost zagotavlja vsem narodom: pravico do obstoja, samoodločbe, lastne domovine, miru in varnosti« (Petrič 1984: 240).

To so tudi temelji, na katerih je potrebno graditi.

Za razpravo o novi ureditvi odnosov na Bližnjem vzhodu je bilo potrebno spoznati zgodovino območja Palestine. Nujno je bilo opisati zgodovinsko pot obeh večinskih narodov v Palestini, nisem pa smel prezreti vseh krivic in nasprotij v današnjem Izraelu, ki so produkt zgodovine. Samo s poznavanjem zgodovine bomo razumeli realnost današnjega dne in predvideli možnosti razvoja.

Bistveno spoznanje prvega dela naloge je, da so tako Judje kot Arabci narod. In oba naroda imata danes pravico do države v Palestini. Vsako zanikanje teh pravic je nedopustno.

Prihodnost v Palestini bo lepša le z obračunom s preteklostjo. Kar se da, naj se popravi, se ob tem veliko nauči, drugo pa pozabi in začne znova. Usmeriti pa se je potrebno k miru in sožitju, če ju pojmujem kot vrednoti, h katerima je potrebno stremeti. Utopijo miru in sožitja predstavljam v nadaljevanju diplomskega dela.

4. FEDERATIVNO OBLIKOVANJE IZRAELA

Naj na začetku ponovim drugo hipotezo, ki jo želim potrditi: federalno urejena država Izrael omogoča sožitje Arabcev in Judov.

V prvem delu sem orisal dejansko stanje na območju Palestine in zgodovinske okoliščine, ki so pripeljale do konfuznega položaja, ki se iz dneva v dan bolj približuje popolni vojni. Aktualni dogodki nasprotja in krivice še poglabljajo. Da bi zagotovili pravice obeh narodov in vseh manjšin na območju Palestine, vam v naslednjih poglavjih predstavljam politično ureditev, kompromis in iluzijo, ki presega nasprotja ter zagotovlja trajni mir in sožitje.

Pogajanja mirovnega procesa se nadaljujejo z novimi bombnimi napadi in povračilnimi ukrepi, ki onemogočajo normalno življenje Judov in predvsem Palestincev. Določila sporazumov se spoštujejo fakultativno. Krivice se stopnjujejo, krivdo pa nosita obe strani. Končni cilj »mirovnega načrta« ni mir, zato ga tudi na poti k cilju ni pričakovati.

Po subjektivni oceni in vtisu v izraelski družbi je vpliv permanentnega vojnega stanja pustil posledice tako Judom kot Palestincem. Oboji trpijo enako težko nepredvidljivo življenje. Prihodnost se jim kaže v boljši luč le, če pozabijo petdeset let bojev in začnejo tam, kjer so enkrat napačno začeli. Z vsemi izkušnjami in zavestjo, da so tisoč petsto let živeli v simbiozi in takrat »obvladovali« svet. Le tako se lahko izognejo interesom velesil, ki se poigravajo z njihovimi otroci.

Federalizem ni idealna rešitev, je pa sredstvo, eden od modelov, ki omogoča sobivanje in sožitje različnih narodov. Kot pravi Žagar (1990: 1): »Kakor koli so obstoječe federacije nepopolne in ideje federalizma utopične, se zdi, da za primere večnacionalnih skupnosti človeštvo do zdaj enostavno (še) ni odkrilo boljših rešitev in bolj primernih sredstev (modelov).« In nadaljuje (Žagar citirano po Elzar 1990: 140): »Ker pri oblikovanju take zveze – federacije članicam ni potrebno žrtvovati njihove temeljne integritete, predstavlja na teh načelih organizirana oblika, nekakšno idealno obliko družbene ali politične organizacije.«

Moje osebno stališče je naklonjeno ideji federalizma.

Deklaracija sedmih načel opredeljuje, da so vzpostavitev suverene države, svobodna združitev ali pridružitev kaki že neodvisni državi ali svobodna odločitev za kak drugačen politični status, oblike uresničitve pravice narodov do samoodločbe. To je pravica do fizičnega in narodnostnega obstoja in pravica do domovine. S federalno državo bi bile torej izpolnjene vse (obe) pravice(i) do samoodločbe na območju Palestine.

Predstavljam vam utopijo, hipotetično federalno državo, ki lahko zagotovi trajni mir na Bližnjem vzhodu. Najprej sem analiziral obstoječo državo Izrael in kritično ovrednotil njeno delovanje. Ob analizi opozarjam na elemente, ki bi jih bilo potrebno odstraniti iz državne ureditve, in dodajam elemente, ki bi jih bi bilo potrebno dodati za nastanek pravične države po federalnem modelu. Predstavljam evolucijsko pot iz obstoječega stanja v bolj kakovostno, federalizem. Pri tem pa so na nekaterih delih potrebne korenite spremembe. Vendar sem prepričan, da ima država Izrael dobre temelje, na katerih je mogoče graditi. Ker so realne možnosti za uspeh takega načrta neznatne, glede na razmerja politične moči današnjega Izraela, je načrt le utopija. Produkt naloge je hipotetična država. Čeprav hipotetična in utopična, je pravična, saj ustvarja mir in sožitje.

Federalna država Izrael naj bo republika moderne parlamentarne demokracije s predsedniškim političnim sistemom.

4. 1. OZEMLJE

Država Izrael, ki se po dogovoru lahko imenuje na primer Izraelsko-palestinska federacija, vendar bom zanjo uporabljal naziv Izrael, potrebuje ozemlje. Prostor današnje države Izrael, vključno z območjem Zahodnega brega in Gaze, bi postal ozemlje nove federacije. Razdeljeno bi bilo na sedem asimetričnih federalnih enot: Gazo, Zahodni breg, Severno provinco, Južno provinco, Centralno provinco, Haifo in Jeruzalem.[55]

4. 2. Prebivalstvo

Državljani federacije bi bili vsi današnji prebivalci Izraela, vključno z Gazo in Zahodnim bregom. Pravico do vključitve v novo družbo pa bi imeli vsi, ki so na tem območju živeli leta 1948. Konstitutivna naroda države bi bila judovski in palestinski narod. Vse pravice pa bi imele tudi manjšine: Druzi in pripadniki katoliške ter pravoslavne verske manjšine.[56]

4. 3. Politični ustroj

Politični ustroj novega Izraela naj bo dosežen z evolucijo, z mirno transformacijo obstoječe izraelske države, parlamentarne demokracije, ki predstavlja dobre temelje za pravično politično ureditev. Moja hipotetična ureditev temelji na podlagi obstoječega pravnega reda Izraela. Državni red Izraela predstavlja temelj politične ureditve federacije na federalni – zvezni ravni. Ustroj provinc in pristojnosti njim so evolucijska pridobitev Izraela.

Sledila bo predstavitev političnega ustroja obstoječe izraelske države. Pri kritični analizi njenega delovanja sem predstavil pot, kakovosten preskok k federalni državi. Torej prehod iz sedanje državne ureditve k bodoči zvezni ureditvi. Nagrajeni bomo z mirom in sožitjem.

4. 3. 1. Zakonodajno telo

Federacija ohranja neposredni stik med ljudmi in federacijo, to razmerje pa predstavljajo redne volitve v zvezni parlament. V Izraelu obstaja 50-letna tradicija parlamentarizma, obstajajo redne volitve v parlament, zakonodajno telo.

Rezultati volitev za sestavo kneseta, izraelskega parlamenta, in za ministrskega predsednika po zadnjih volitvah predstavljajo sliko izraelske politične družbe.

4. 3. 1. 1. Volitve v parlament

Za nazorni prikaz političnega razmerja v izraelskem parlamentu je najprimernejši grafični prikaz zadnjih parlamentarnih volitev v Izraelu.

TABELA 4: Volitve v izraelski parlament

17. maj 1999 (78,7 % VOLILNA UDELEŽBA)	%	120

Yisrael Akhat (Enotni Izrael) Avoda (delavska, socialno-demokratska) Gesher (zmerno konzervativna) Meimad (gibanje za versko sionistično prenovo, zmerna judovska)	20,2	(24) 23 2 1
Likud (konzervativna)	14,1	19
Hit'akhdut ha-Sfradim ha-Olamit Shomrey Torah (International Organization of Torah-observant Sephardic Jews, Jewish orthodox)	13,0	17
Meretz (Energy, social-democratic and liberal)	7,6	10
Yisrael Ba'aliyah (Israel and Immigration, Russian minority)	5,1	6
Shinui-Mifleget Merkaz (Change-Centre Party, liberal)	5,0	6
ha-Merkaz (Centre, centrist)	5,0	6
ha-Miflaga ha-Datit ve ha-Leumi (National Religious Party, jewish orthodox)	4,2	5
Yahadut HaTorah (Jewry of Thorah) Agudat Yisrael (Union of Israel, Jewish orthodox) Degel ha-Torah (Banner of Torah)	3,7	5
United Arab List	3,4	5
ha-Ikhud ha-Leumi (National Union)	3,0	4
Hazit Democratit le-Shalom ve-Shivayon (Democratic Front for Peace and Equality, communist)	2,6	3
Yisrael Beteinu (Our Home Israel, russian minority)	2,6	4
Al Tahammu al-Watani al-Dimuqrati (National Democratic Alliance, Arab minority)	1,9	2
Am Ekhad (One Nation, socialist)	1,9	2

VIR: Prirejeno po: The current Knesset, http://www.jajz-ed.org.il/kneset.html (7. 5. 2001).

Razpredelnica je prikaz razmerja političnih sil v državi. Možnosti za ustanovitev stranke ali vsaj družbenega gibanja, ki bi podpiralo neko strpno vizijo Izraela, ni. Vse stranke s takim ali podobnim programom so že v začetku onemogočene. Ali so prepovedane ali pa medijsko izolirane, enostavno nimajo možnosti nastopa, zato tudi ne morejo biti voljene, ker so neprepoznavne.

Po izraelskem temeljnem zakonu ima vsak »Israeli national« (državljan), ki je starejši od 18 let, pravico glasovanja na volitvah v parlament. Razen, če mu sodišče te pravice ne odvzame po katerem koli zakonu.

Liste kandidatov ne smejo sodelovati v volitvah v parlament, če njihovi cilji ali dejanja vsebujejo:

· negacijo obstoja države Izrael kot države Judov,

· negacijo značaja demokratične države,

· spodbujanje k rasizmu.

Nekoliko stroga pravila iz točke 2 in 3 so običajna v ustavah zahodnih družb. Težko pa se je sprijazniti z dejstvom, da je Izrael država le in samo Judov. Taka dikcija namreč že v naprej onemogoča boj manjšin za osnovne, mednarodno priznane, torej popolnoma legalne in legitimne pravice Druzov, pravoslavcev in katolikov. Vsekakor pa se s tem težko sprijaznijo muslimani Palestinci. Prav na podlagi tega zakona je veliko strank prepovedanih.

Tako se ustvari mnoštvo manjših strank, ki so vladajočim sprejemljive, ker podpirajo konfuzno in razločevalno politiko, hkrati pa slepo pomagajo nabirati finančno pomoč iz tujine. Pri tem pa ena ali največ dve stranki z minimalno podporo volivcev obvladujeta državo. Statistično to pomeni, da stranka, ki jo voli le 681,271 volivcev, vodi Izrael. Če k temu številu prištejemo še 475,541 volivcev stranke Likud, je skupaj torej le milijon volivcev. Skupaj pa stranki na podlagi tako skromne legitimnosti odločata o vseh pomembnih odločitvah v Izraelu, ne samo političnih.

Prav milijon ljudi pa je zaposlenih v vojski, policiji ali neposredno v političnem vrhu stranke, pa naj bo to Likud ali Združeni Izrael. Volilno telo za vladanje je »kupljena« elita izraelske družbe, nazoren prikaz slabosti parlamentarizma. Ene obvladuješ, druge prepoveš, četrti nima denarja, zadnji pa sploh ne sme voliti. Rezultat je zagotovljena oblast tistega, ki ima sredstva za podkupnino. Američani temu pravijo demokracija in v imenu nje vihtijo meč in bljuvajo ogenj.

Bati se je potrebno zlorabe mehanizma političnega delovanja, ki pa je v osnovi sprejemljiv za federalno državo.[57] Nujna je seveda popolna enakopravnost volivcev in voljenih. Vsi diskriminatorni elementi so prepovedani, za kar bi poskrbela mehanizem državljanstva in splošna volilna pravica.[58]

4. 3. 1. 1. 1. Politične stranke

V Izraelu kljub omejitvam politični pluralizem obstaja in deluje. Na političnem prizorišču je vrsta političnih strank, predstavljam le najpomembnejše parlamentarne stranke.

4. 3. 1. 1. 1. 1. Enotni Izrael

Enotni Izrael je stranka treh strank: Delavska, Gesher in Meimad. Nadzirajo 26 sedežev 120-članskega parlamenta. Levičarska Delavska stranka je pod vodstvom Ehuda Baraka. Skupaj z Likudom je ena najpomembnejših strank v Izraelu. Predstavljajo se za naslednike stranke Mapai, ustanoviteljice Izraela. Leta 1992 je vodstvo prevzel Yitzhak Rabin. Gesher stranka kritizira Delavsko stranko, da ne podpira nižjega razreda in ne vodi politike miru s Palestinci. Meimad je verska stranka. Čeprav vztraja, da Izrael ostane judovska država, nasprotuje striktni verski zakonodaji.

Zanimivo, kako je levičarska napredna stranka še vedno konzervativna v evropskih merilih. Na žalost tudi oni podpirajo judovsko ekskluziviteto. Prav ta stranka je v političnem prostoru Izraela še najbolj blizu Arabcem. Nekateri od njih so jo tudi volili.

4. 3. 1. 1. 1. 2. Likud

Vladajoča desničarska stranka se v zadnjem času usmerja v sredino. Vodi jo Benjamin Netanjahu, ki je podpisal sporazum Wye River in naletel na odpor v svojih vrstah, zato kasneje ni držal besede. Likud je tista stran, ki največ pridobiva s permanentnim vojnim stanjem v državi. Njihovi volilci so predvsem konzervativni Judje, ki so prepričani, da obstaja stalna nevarnost za obstoj Izraela, poosebljena nevarnost pa so Palestinci. Dokler obstaja program stranke, ki poglablja nasprotja med narodi Bližnjega vzhoda bodo obstajali taki volilci, ki so v veliki meri ustvarjeni skozi medijsko propagando.[59]

Financiranje tega stanja, v katerem ekonomija slabi, prevzemajo Judje po vsem svetu, če so le na televiziji novice o palestinskih napadih. V zadnjih letih upada finančna pomoč Izraelu, ki prihaja prav v roke dominantnih strank. Če bi prišlo do miru, bi finančna pomoč usahnila. Prav tako ne bi bilo vojaške industrije, ki jo bogato vzdržujejo ZDA, stranka bi izgubila vir moči.

4. 3. 1. 1. 1. 3. Shas

Shas je ultra-ortodoksna sefardna (sefardi – španski Judje) stranka. Njeno volilno telo predstavlja nižji socialno ekonomski razred. Privlači predvsem španske Jude, Jude iz Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Ker so španski Judi drugorazredni državljani, stranka pridobiva s poglabljanjem nasprotij med njimi in aškenazi, evropskimi Judi predvsem iz Avstrije in Nemčije. Zanimivo pri tem je, da stranka zaradi svoje ortodoksno-judovske prioritete podpira Likud in s tem malo pripomore socialni enakosti.

4. 3. 1. 1. 1. 4. Al Tahammu

S polnim nazivom al Tahammu al-Watani al-Dimuqrati (Nacionalna demokratska zveza) predstavlja Arabce v Izraelu. Ima samo dva predstavnika v parlamentu, kar je posledica dejstva, da so le redki Arabci, ki imajo volilno pravico. Tisti pa so razpršeni med še dvema neparlamentarnima arabskima strankama, ali pa so volili delavsko stranko, ker menijo, da je zanje bolje, če je Delavska stranka močnejša od Likuda, kot pa da imajo arabskega parlamentarca. Po spremembi v novo obdobje sožitja bi seveda število predstavnikov te in njej podobnih strank občutno naraslo.

4. 3. 1. 2. Federalni Parlament

Na podlagi izraelskega sistema parlamentarizma se ustvari federalni parlament. Parlamentarizem na državni ravni torej v osnovi deluje. Zagotavljanje enakih pravic pa je zdravilo, ki preprečuje zlorabo takšnega sistema.

Immanuel Kant v razpravi O večnem miru, ki predstavlja temelj modernega federalizma, nasprotuje demokraciji kot obliki sodelovanja državljanov pri izvajanju politične oblasti oziroma oblike vladavine.[60] To je posledica definicije demokracije v zgodovinskem obdobju 18. stoletja, ki pa jo nekateri še vedno razumejo in izvajajo v enakem anarhičnem pomenu.

Če razumemo demokracijo v tem kontekstu, je njej primerljiva oblika današnja večinska demokracija. Ta pa dejansko ne predstavlja sorazmernosti med oblastjo in reprezentativnostjo ter vodi k dominaciji večine nad manjšino.

Razvita demokracija 21. stoletja, ki jo bom po Žagarju (1990: 219) imenoval moderna demokracija, se definira kot oblast suverenega ljudstva. V formalni moderni demokraciji kot sistemu – pravni ureditvi obstaja družbeni konsenz o temeljnih vrednotah družbe, družbena pogodba. Vladavina večine je omejena z ustavno zajamčenimi pravicami manjšin. Procedure in mehanizmi omogočajo oblikovanje večine, ki začasno prevzame oblast. Predstavniški mehanizmi odločanja se oblikujejo na podlagi pluralnih volitev, večina pa se na naslednjih periodičnih pluralnih volitvah utegne znajti v vlogi manjšine. Pogoj je politični pluralizem, večstrankarski sistem, tako je preprečena zloraba demokracije in preobrazba v demolatrijo.

Če poskrbimo za tak moderen demokratični parlament, smo na pravi poti. Če se formalna moderna demokracija vzpostavi tudi vsebinsko, smo našli pravo obliko sodelovanja državljanov pri izvajanju politične oblasti. Ta oblast pa mora imeti reprezentativnost in reprezentativni sistem, sicer je brezoblična.

Predpogoj je seveda politični pluralizem, ki se odraža v večstrankarskem sistemu. Tak sistem obstoji. Preobrazba kneseta, ki dobi naziv parlament, se odraža v večji zastopanosti Palestincev in strank, ki gojijo svobodne ideje o enakopravnosti in sožitju. Spodnji dom torej predstavlja klasični parlament, ki je voljen neposredno na volitvah na federalni ravni.

Odločanje v parlamentu je večinsko. Ustava določa, katere odločitve se sprejemajo z dvetretjinsko, katere z navadno večino.

Pridobitev nove ureditve bi bil federalni element zgornji dom parlamenta. Poimenoval sem ga Svet federacije. Sestavljajo ga delegacije federalnih enot in predstavniki manjšin vsake federalne enote. Svet federacije odloča soglasno, kar v praksi pomeni, da so odločitve, o katerih se razpravlja, sprejete, če se na njihovo vsebino nihče od članov sveta ne pritoži.[61] Ustava določa, pri katerih vprašanjih je potrebno soglasje sveta. Načeloma pri vseh vprašanjih, razen tistih, ki so z ustavo preneseni na zvezno pristojnost.

4. 3. 2. Izvršna oblast

Pridružujem se filozofskemu izročilu Immanuela Kanta in zapuščini francoske revolucije, ki zapovedujeta, naj bo po ustavi država republika. Veje oblasti naj bodo strogo ločene med seboj. Predvsem pa zahteva strogo ločenost izvršne oblasti od zakonodajnega telesa.[62]

Premier je v Izraelu voljen neposredno. Tako je relativno neodvisen od parlamenta in uživa visoko legitimnost.

TABELA 5: Volitve premiera

17. MAJ 1999
Registriranih volilcev: Oddanih glasovnic: veljavnih: neveljavnih:	4,285,428 3,372,952 3,193,494 179,458	78,71 % upravičenih/reg. volilcev 94,68 % 5,62 %
KANDIDAT	STRANKA	GLASOV	% [VELJAVNIH]
Ehud Barak	Labor	1,791,020	56,08
Binyamin Netanyahu	Likud	1,402,474	43,92
6. FEBRUAR 2001 (62 % volilna udeležba)			%

Ariel Sharon (Likud)		1,564,952	62,4
Ehud Barak (Avoda)			37,6

VIR: Prirejeno po The current Knesset, http://www.jajz-ed.org.il/kneset.html (17.05.2001).

Izredne volitve premiera so bistveno spremenile politični položaj Izraela samo v medijih. Čeprav je Ehud Barak deloval strpen in naklonjen Arabcem ter mirovnemu procesu, na mir ne bi nikoli pristal. Pri tem sosledju dogodkov bi se slej kot prej spori intenzivirali, tudi če bi državo vodil Barak. Prav z njim se je vse skupaj začelo, on je neuspešno zaključil pogajanja.

Volitve za premiera so dober mehanizem za izvolitev izvršne veje oblasti. Izrael pa kot del izvršne oblasti pozna poleg premiera za reprezentativne dejavnosti tudi mesto predsednika. Predsednik je Moshe Katzav (2000) iz stranke Likud.

Vlada je sestavljena iz koalicije; Likud, Avoda, Shas, ha-Ikhud ha-Leumi/Yisrael Beitenu, Yisrael ba-Alaiya, Am Ekhad in New Way.

Pravno mehanizem dvokrožnega modela neposrednih volitev izvršnega predstavnika ustreza želeni ureditvi federacije.

V federaciji sta obe instituciji, predsednik in premier, združeni v predsedniško. Predsednik pridobi še dodatna pooblastila, predsedniška funkcija je namreč temelj izvršne oblasti in osrednji državni organ, osrednji center moči in odločanja.

Pri vladanju se ravna po zakonih parlamenta in ustave, pri tem je neodvisen. Sam izbira kabinet, katerega maksimalno število je določeno z zakonom.

Drugouvrščeni na volitvah v prvem krogu ali poraženec drugega kroga je postavljen za njegovega namestnika. Kot namestnik ima pravico dostopa do vseh arhivov in dokumentacije. Predsedniku je dolžan nuditi mnenja in nasvete, prav tako javno podaja mnenja oziroma komentar vsake odločitve, s katero se ne strinja. Če je odločitev predsednika sprejeta v dogovoru s podpredsednikom, uživa visoko reprezentativnost. Pričakovati je namreč, da bo en kandidat iz ene narodne skupnosti in drugi iz druge. Skupaj pa bosta tvorila tisti konsenz, ki predstavlja maksimalno reprezentativnost in s tem tudi legitimnost. Volilci bodo znali sami odločiti, kolikšna je bila stopnja reprezentativnosti in to pokazati na naslednjih volitvah.

Predsednik nima možnosti spreminjanja volilnega sistema, ki je določen z ustavo in zakonom, ravno tako ne odgovarja parlamentu. V primeru temeljnih pravic kršitve ustave ali zlorabe položaja ga lahko parlament odstavi z dvetretjinsko večino in soglasjem sveta federacije. Voljen je vsake štiri leta. Parlamentu lahko predlaga zakone in amandmaje k zakonom. Odločitve, direktive ali uredbe morajo biti v skladu z zakoni, zakon pa lahko razveljavi uredbo.

Tak sistem bi moral pomeniti kakovosten preskok iz današnjega spornega sistema, katerega temelj leži v konzervativnih strankah, ki prevladujejo.

4. 3. 2. 1. Konzervativna politika oblasti

Dejansko stanje v Izraelu vzdrži politično razporeditev, ki je skrajno konzervativna. V razmišljanju ljudi pa tega religioznega konzervatizma ni čutiti. Od kod torej ta razkorak med filozofijo Judov in dejanji njihove politične reprezentance?

Če se poskušam približati odgovoru, moram začeti pri že omenjenih finančnih prilivih v državo, ki vzdržujejo ekonomsko nezdravo državo in politične stranke v državi. Socialni mir se vzdržuje z zaposlovanjem v vojski, ki je odlično organizirana. Kot vojaška usposobljenost pa funkcionira tudi ustvarjanje javne podobe skozi odnose z javnostjo. Stranke na oblasti povprečnemu volilcu obljubljajo in ga prepričajo s tem, da mu nudijo:

· osnovno socialno varnost: zaposlitev, zdravstveno varstvo…

· zaščito države,

· boj proti notranjem sovražniku,

· zaščito judovske vere.

Potreba po socialni varnosti in zaščiti judovske vere je lastna vsem Judom. Najbolj verni Izraelci so prepričani, da njihov vpliv v družbi zamira. V petdesetih letih so bile vse institucije ob sobotah, na dan sabatha, zaprte. Prav tako trgovine, restavracije, vse… Zmerni Judje so te sobote preživljali na arabskih območjih, kjer je vse zaprto ob petkih. Danes živi Izrael tudi ob sobotah. Aryeh Deri vodja religiozne stranke Šas, se pritožuje, da se je status quo nedvomno spremenil v dobro sekularnega.

Barak je obetal ustavno revolucijo, ko se je na podlagi dveh temeljnih zakonov iz leta 1992 vlada odločila, da vrhovno sodišče razveljavi zakone, ki so v neskladju z »ustavo« – temeljnimi zakoni.[63] Na očitke je odgovoril, da je to premik k demokratičnim narodom. Poudaril je, da so pravne revizije »ustavnosti« zakonov, ki zadevajo človekove pravice, norme večine držav. Revolucija človekovih pravic Izraela v odnosu do Judov ni obšla. Benjamin Netanjahu priznava, da je neravnotežje med sodstvom in zakonodajo eno od največjih nerešenih vprašanj izraelske družbe. Družba se torej sekularizira, mladi želijo ameriške sanje in liberalizem.

Ultraortodoksni Judje ali Haredi stvari seveda ne vidijo v tej luči. Prepričani so, da se bo judovski značaj države s tem izgubil. Besede me spominjajo na Evropo v času renesanse. Rabin Moshe Gafni, član parlamenta, grozi, da je to zadnji temeljni zakon, ki ga je parlament sprejel.

Za boj proti notranjemu sovražniku pa je sodišče potrdilo pravilnost rušenja hiš Palestincev, ki naj bi izvedli samomorilske napade v Izraelu. Tolerira tudi mesece dolgo zadržanje osumljenih terorizma brez sojenja. To pa na srečo razburja levičarske kritike, ki se pritožujejo, da se je ustavna revolucija človekovih pravic ustavila na zeleni črti, črti razmejitve med zahodnim bregom, kjer žive Palestinci, in Izraelom pred letom 1967. Ne smem pa prezreti človekoljubnih Izraelk, ki obiskujejo nadzorne točke izraelske vojske. Že s svojo prisotnostjo preprečujejo nasilje nad Palestinci, saj posredujejo svoja opažanja izraelski javnosti in so zaradi tega vojaki le nekoliko manj nasilni. V Izraelu obstaja svobodna družba, ki je pripravljena na sožitje in dialog.

Potreba po zaščiti države je umetno ustvarjena skozi 50 let permanentnega vojnega stanja. Dejstvo je, da si Izrael na moč prizadeva, da se obdobje miru in zatišja na Bližnjem vzhodu hitro krvavo konča. To ni stvar naključij, ampak izdelane politične strategije. Ker tako stanje ravno tako ustreza Jaserju Arafatu, bi utegnilo biti realno sodelovanje pri ohranjanju statusa quo, statusa kriznega žarišča, ki koristi obema. Vendar je tako posploševanje le plod subjektivnega razmišljanja brez oprijemljivih argumentov, zato v to smer ne bom nadaljeval, je pa to dolga zgodba, ki lahko bila zanimiva.

Neločljivo je ves sistem vladanja v Izraelu povezan s posebnimi odnosi ZDA do Izraela. Šobajič (1982: 496–498) slikovito opisuje te odnose s številkami; od leta 1948 do 1980 je Izrael od ZDA prejel 15,6 milijard dolarjev nepovratne pomoči. To je brez stroškov dveh milijard za graditev vojaškega letališča in 200 milijonov »posebne pomoči«. Izraelu niso zavrnili niti ene zahteve za nabavo orožja. Izvzeto ni bilo niti tako orožje, ki ga ne premorejo članice Nata. Obveščevalni službi tesno sodelujeta. Izrael nudi sodobno vojaško infrastrukturo ZDA na interesno pomembnem območju naftnih virov, ki prav zaradi okoliške sovražnosti do kolonizatorjev z zahoda predstavlja nepogrešljivo vojaško utrdbo. Prav prek Izraela, ki si je na ta račun blatil dobro ime, so bile ZDA vojaško in ekonomsko prisotne v deželah »tretjega sveta«.

Šobajič nadaljuje (1982: 498), da »Izrael sodeluje z ZDA tudi v načrtnem taktiziranju na širšem bližnjevzhodnem območju, kot je primer dajanje vojaške pomoči Kurdom, da bi oslabili Irak«.

Primer Izraela kaže, da je politična narava človeka taka, da kakršno koli okolje je, bo donacija – finančna pomoč vzgojila strukturo, ki bo svoj obstoj gradila na tej donaciji in bo zato storila vse, da jo ohrani. Če je donacija dovolj visoka, da poveča moč strukture do te mere, da je močnejša od konkurenčnih struktur, se bo ta ohranila in uveljavila svojo politiko. Opozicija bo onemogočena oziroma v kali zatrta. Brez uveljavitve svoje politike bi namreč izgubila donacijo. To uspeva Izraelu 50 let. Kako dolgo bo ta praksa v Bosni in Hercegovini in na vsem območju bivše Jugoslavije ali v Zahodni Sahari ali…?

Če družba sprejme nov miroljubni način razmišljanja, katerega je nedvomno sposobna, se konzervativizem legitimno pojavlja le v zagotavljanju trajnostnega razvoja judovstva. Pri tem pa Palestinci ne bodo v napoto.

4. 3. 3. sodna oblast

Sodstvo je neodvisno, podrejeno je le in samo zakonodaji in ustavi že danes. Za delovanje federacije je potrebna le nacionalna zastopanost sodnikov. Sodnike ustavnega sodišča naj določijo:

Šest jih izbere parlament z dvetretinjsko večino in potrditvijo sveta. Dodatnega nevtralnega ustavnega sodnika določi organizacija združenih narodov. Ustavno sodišče je podrejeno samo in edino ustavi. Na ravni federacije obstaja še vrhovno sodišče za področja, kjer so pristojnosti prenesene na federacijo po ustavi.

4. 3. 4. Ustava

Poseben poudarek posvečam ustavi. Izrael tako kot Kanada ali Nova Zelandija nima pisane ustave v enem dokumentu, ampak kot vrsto temeljnih zakonov. Izrael nima pisane ustave, čeprav bi morala konstitutivna skupščina v skladu s Proklamacijo o neodvisnosti[64] ustavo pripraviti že leta 1948. Zamuda pri pripravi je rezultat razdorov v sami judovski družbi glede ustavne ureditve. Na eni strani so želje po sekularni, moderni ustavi po zahodno civilizacijskem vzoru, kateremu nasprotujejo ortodoksni Judje, ki želijo Halacho, judovske verske zakone.[65]

Izrael nima formalno pisane ustave, ima pa ustavo v materialnem smislu. Zakoni in temeljna pravila so temelj individualnih pravic in sistema vladanja. Nekateri so v obliki temeljnih pravil, nekateri le kot zakoni, del pa so odločitve in interpretacije vrhovnega sodišča.

Nekateri menijo, da je Proklamacija o neodvisnosti nekakšna ustava, ker ureja vprašanja organiziranja države in njeno naravo, del institucij in načela njihovega delovanja ter državljanskih pravic. Vendar je vrhovno sodišče v vrsti odločb razsodilo, da nima veljavnosti, kot jo ima ustava. Nima torej funkcije vrhovnega zakona, s katerim morajo biti v skladu vsi zakoni in predpisi, če naj govorimo o pravni in legalni državi.

4. 3. 4. 1. Argumenti v prid ustavI

Temeljni argumenti v prid ustave so:

· Dejstvo, da je namen o pripravi ustave eksplicitno izražen že v sami proklamaciji o neodvisnosti, torej temeljna naloga in cilj države.

· Nedvomno obstaja potreba po dokumentu, ki bi zavezal vse državne institucije, vključujoč zakonodajno telo, in bi skrbel za temelj pravil, po katerih država funkcionira.

· Nujno je spoštovati resolucijo GS 181 (III), ki pravi:
»Skupščina vsake države naj osnuje demokratično ustavo za svojo državo in izbere začasno vlado, da nasledi začasni vladni svet, ki ga je določila komisija. Ustavi držav naj vsebujeta poglavja 1 in 2 deklaracije, pripravljene v odseku C. (The Constituent Assembly of each State shall draft a democratic constitution for its State and choose a provisional government to succeed the Provisional Council of Government appointed by the Commission. The Constitutions of the States shall embody Chapters 1 and 2 of the Declaration provided for in section C below…)«.
Poglavji 1 in 2 odseka C govorita o zagotavljanju temeljnih pravic, ki jih mora spoštovati vsaka država na območju Palestine.

· Dejstvo, da ima večina modernih držav ustavo. Ustava ima izobraževalno in kulturno vrednost, ki služi kot vzor mladim generacijam, v tujini pa predstavlja posetnico države.

· Skupna ustava prispeva k procesu »melting pot«, ki ustvarja državljane Izraela.[66]

4. 3. 4. 2. Argumenti proti ustavi

Temeljni argument nasprotnikov ustave išče svojo ideologijo pri Davidu Ben-Gurionu in religioznih strankah, ki trdijo:

· Ideja ustave je odraz minulih stoletji, socialnih in ekonomski bojev, ki ne obstajajo več.

· Prav zaradi nepisane ustave v Veliki Britaniji funkcionirata vladavina prava in demokracija, spoštujejo pa se civilne svoboščine.

· Proklamacija o neodvisnosti v svojem bistvu vsebuje principe ustavnosti in zakon tranzicije (Transition Law of 1949) iz leta 1949, ki ga je sprejela konstitutivna skupščina, izpolnjuje obveznosti do OZN.

· Le manjšina judovskega naroda (peoples) živi v Izraelu, zato država še nima pravice sprejeti resolucijo, ki bi obvezala milijone, ki bi še prišli.

· Zaradi narave države in posebnih problemov je težko doseči konsenz o duhovnih načelih, ki naj odrazijo podobo naroda in srži njegovega življenja. Dogovori o ustavi bi utegnili voditi h kulturni vojni med religioznimi in sekularnimi družbami v državi.

· Država Izrael je v sredini procesa sprememb in nastajanja. Hiter razvoj ne dopušča trde ustave.

Ideja ustave je dejansko odraz minulih stoletij. Vendar države, kot jih priznava OZN, temeljijo na pridobitvah francoske revolucije.

Tako kot so eni od temeljev slovenske državnosti avnojski sklepi, ki jih gre spoštovati, saj so za nas obvezujoči, tako je ustanovitelj države Izrael, OZN, postavil politično ureditev, temelje državnosti. Ti temelji pa predpisujejo ustavo. Ko bo imel Izrael tako pravno ureditev in pravno tradicijo, kot jo ima Velika Britanija, dejansko ne bo potreboval ustave. To pa je 300 let tradicije.

Izraelsko vrhovno sodišče je odločilo, da proklamacija ni ustava in tudi ne more imeti funkcije ustavnosti. V konstitutivnem dokumentu, ki podarja Judom državo, je zapisano, da morajo imeti ustavo. To izrecno pomeni ustavo, v skladu s katero bodo zakoni, ne pa skupek zakonskih aktov, ki vsak zase ureja specifično področje. Če v državi ni pravnega reda, je logična posledica kaotičnost države. Zakonitost in legalnost je vprašljiva ali pa vsaj nedoločljiva. Da tranzicijski zakoni ne vsebujejo določil odseka C iz resolucije GS 181, je že zgodba zase.

Četrti argument vzdrži analizo prav zaradi svoje subjektivnosti. Vendar pa so sionistični skrajneži izsilili državo kljub nasprotovanju velike večine tistih, ki do danes niso prišli v Izrael. Trditev, da je potrebno upoštevati ambicije vseh Judov, se zdijo v luči tega dejstva mlatenje prazne slame. Peti argument je tisti, ki je dejansko razlog, zakaj Izrael nima ustave. Manjšina političnih sionistov namreč nasprotuje, da bi imel sekularni pravni akt veljavnost na ravni Halache. Tu leži tudi jedro krize v državi, ki je pod dominacijo sionistov, ki zlorabljajo religijo za orodje v procesu vladanja. Prav zato je potrebna ustava, ki bi točno določila meje med sekularnim in religioznim oziroma, kako in kje se dvoje prepleta. Pri tem mora biti sekularizacija, če želimo ustvariti sožitje, popolna. Religiozna vzgoja in izobraževanje sta prepuščena odločitvi posameznika oziroma družine, da se odloči za verske šole, ki jih federacija podpira. Državno šolstvo pa ima popolnoma civilni sekularni šolski program. Enako velja za zakonik, ki je popolnoma civilen, kar pa ne pomeni, da se verska pravila svetih knjig in zakonov ne morejo uporabljati. Seveda ne smejo nasprotovati bistvu federacije, sožitju in miru. Celo zaželeno je, da vsaka verska skupnost vzgaja svoje otroke v duhu verskih zakonov. Vsa verstva tega območja namreč spodbujajo mir, sožitje in spoštovanje druge religije ter drugačnosti. Ti ponotranjeni zakoni bodo tako temelj kot nadgradnja popolnoma sekularnega državnega zakonika po vzoru pravnih držav zahodnih civilizacij.

4. 3. 4. 3. Ustava Federacije

Ustavni red Izraela je torej nedodelan, nepravičen in ne predstavlja temeljev za sestavo novemu mednarodnemu okolju sprejemljive ustave. Zato je najbolje, da začne nova federacija svojo pot s povsem novo ustavo. Kot sem dokazoval, je ustava v vsakem scenariju sosledja dogodkov tudi nujno potrebna.

Za trajen mir je izjemnega pomena, da se vse države s sebičnimi interesi v Palestini izključijo iz vmešavanja v ustavo, ki si jo želijo imeti vsi prebivalci Izraela.[67]

Suverena država postane federacija na podlagi določb skupne ustave judovskemu in palestinskemu narodu. Ustava je temeljni in najvišji pravni akt, v skladu z njim pa so zakoni federacije in ustave federalnih enot. Potrdi se s splošnim referendumom. Le federacija je subjekt mednarodnega prava. Ustava zagotavlja arabskemu in hebrejskemu jeziku status uradnega jezika in prepoveduje diskriminatorne federalne ali državne zakone, zagotavlja pa enake pravice in privilegije za vse državljane, ne glede na raso ali vero. Prav tako vključuje posebne garancije spoštovanja svobode misli, govora, tiska, združevanja, dela, gibanja in pravice do privatne lastnine. Spoštuje naj običaje in ščiti politične, civilne in verske pravice posameznika s posebno zaščito jezikovnih, verskih in etničnih manjšin. Ustava zagotavlja svobodo dostopa do svetih mest, spreminja se po federalnem principu dvetretjinske večine v parlamentu in potrditve v svetu federacij.

Pomembno ustavno pravilo je odnos do mednarodnega prava. V skladu z dualistično pravno koncepcijo in načelom adopcije mednarodne pravne norme veljajo v notranjem pravu in se sprejmejo v notranjo pravno ureditev kot del nacionalnega prava.

4. 4. TEMELJI IZGRADNJE FEDERACIJE

Predstavil sem federacijo in njene institucije, ki se razvijejo iz obstoječih institucij Izraela. Za sožitje narodov in manjšin na tem območju pa bo potrebno še kaj več. Predpogoj za ustanovitev federalne države je vzpostavitev miru. Mirno stanje predvideva sama narava.[68]

4. 4. 1. Mir

Prvi korak k federalni ureditvi je korak k miru. Če želimo doseči stabilno enoto, mora biti ta mir trajen.

Prvi pogoj nadaljnje smiselne rešitve na Bližnjem vzhodu je mirovni sklep. To je predpogoj, ki je odvisen od intenzitete vojne, ki bo privedla do stanja, ko bo mir potreben in vsem koristen. Če se vojna nizke intenzivitete sprevrže v totalno vojno, se bo povečala želja in zahteva ljudi po miru. Temu smo morda priče danes.

Edward Luttwak je na povabilo izraelske vlade, naj ji svetuje glede varnostnih vprašanj, dejal, da v Izraelu še ni tako hudo, da bi lahko pričakovali izhod iz krize.[69] Intenzivnost nasilja je prenizka (Delo, 6. septembra 2001: 3).

Palestinci pa danes že uporabljajo vsa svoja razpoložljiva sredstva in le vprašanje časa je, kdaj bodo mero sprejemljivosti prekoračili Judje. Takrat naj se vprežejo sile, da se vzpostavi mir brez pridržkov. Prav 50 let vojne izmenično lahke in težke intenzitete mora pripeljati do zavedanja zadostnega števila ljudi v Izraelu, da vojna črpa narodno bogastvo in je vir vsega zla. To bo spodbudilo mirovne napore h gradnji države, ki vam jo predstavljam.

Mirovni sporazum, ki ga sprejmeta obe strani, je seveda brez pridržkov. Vsak najmanjši pridržek mirovnega sporazuma je namreč latentni spor. Po sporazumu se stalne vojske postopoma odpravijo, da ne bi predstavljale grožnje drugim in jih s tem ne spodbujajo k oboroževanju.

Zaradi prihodnjega zaupanja, naj se uresniči večni mir ali ne, je potrebno, da nobena stran ne dovoli takih sovražnosti, ki bi onemogočile sožitje v prihodnje. To je najemanje morilcev, kršitev mednarodnih pogodb, priprava izdaje v nasprotni državi...

4. 5. fEDERALIZEM v federaciji

Do tu sem predstavljal zgodovinske okoliščine nastanka realnosti in predstavil elemente nove federacije na zvezni oziroma državni ravni.[70] Logično nadaljevanje me vodi k predstaviti temelja sožitja v tej zvezi. Temelj predstavlja federalizem v smislu teritorialnosti (federalnih enot) in političnega odločanja. Najprej je potrebno federalizem predstaviti, šele na prestolu teorije pa prikazati praktični primer delovanja.

4. 5. 1. Definicija federalizma

Preden se podam na pot predstavitve ideje federalizma in kasneje njene praktične izvedbe na območju Izraela, bom definiral pojma federalizem in federacija. Žagar (1990: 135-140) združuje:

»Pojem federacija označuje konkretne družbene pojave, zlasti tiste, ki jih opredeljujemo kot federativne države ali federativne politične sisteme; pojem federalizem pa označuje in predstavlja skupne značilnosti in značilne posebnosti vseh federativnih sistemov (v primerjavi z drugimi družbenimi sistemi), opredeljuje vsebino načel, na katerih ti sistemi temeljijo in so zasnovani, označujejo ideologije in filozofije, ki takšne sisteme opredeljujejo in pogojujejo, pa tudi politiko, ki jih zagovarja in uresničuje /…/

/…/ Pri tem je federalizem več kot le preprost dogovor o organizacijski strukturi določenega sistema; je posebna vrsta političnega in družbenega (socialnega) obnašanja, vključuje pa tudi zavezanost partnerstvu in aktivnemu sodelovanju posameznikov in instituciji, ki pa upošteva varovanje njihove lastne integritete /…/

/…/ Federacija je torej povezovanje enot /…/ Gre torej za obliko sekundarnega povezovanja in združevanja, v katero se ne povezujejo posamezniki, ampak razne oblike njihovega organiziranja – to so države, družbe, politična združenja in druge organizacije. Pri tem je značilno, da člani ohranjajo določeno samostojnost.«

Teoretični temelj federalizma uporablja dva pristopa za preučevanje federalizma. Prvi gradi na teoretičnem spoznanju, kaj federalizem je, katere so njegove značilnosti in lastnosti, kasneje pa na podlagi ugotovitev razvršča konkretne sisteme v ali zunaj kategorije federalne ureditve. Drugi pristop iz pojavne oblike, torej iz prakse, ugotavlja, katere elemente federalizem vsebuje in ga tako klasificira. Žagar opozarja na potrebo po integriranju obeh pristopov pri raziskovanju.

Sam pa sem iz teorij federalizma in pojavnih oblik izluščil elemente federalizma in na podlagi njih izoblikoval politično ureditev Izraelske federacije. Združil sem oba pristopa v smislu zbira vseh značilnosti federalizma.[71]

4. 5. 2. Značilnosti federacije

Zbir značilnosti federacije temelji na analizah federalizma različnih avtorjev; Pitamic, Macmahon, Kelzen (Žagar 1990: 68–78). Federacija je vedno pojav »sui generis«, je neka vmesna točka med konfederacijo in unitarno državo. Federacija vedno vsebuje naslednje elemente:

Je suverena država z ustavo kot najvišjim pravnim aktom, le federacija pa je subjekt mednarodnega prava.[72] Obstaja neposredni odnos med federacijo in ljudmi, obstajajo redne volitve v parlament. V rokah federacije so vodenje zunanje politike (diplomacija), monetarni sistem, vojska, pošta, zunanja trgovina in jamstvo človekovih pravic. Predpisuje zvezne davke in carine. Obstaja tudi zvezna zakonodaja in pravosodje. Ima dvodomni parlament. Vse, kar ni v domeni zvezne oblasti, ali če je z ustavo drugače določeno, se prenese na lokalno. Država mora biti razdeljena na federalne enote. Pristojnosti enot so zavarovane tako, da jih centralna zakonodaja ne more spremeniti po običajnem zakonodajnem postopku. Pravna enakost in enakopravnost konstitutivnih delov je absolutna, ne pa tudi gospodarska in teritorialna.

4. 5. 3. Asimetrični federalizem

Če se poglobimo v teorijo federalizma, se bomo pri iskanju federalizma, ki bi ustrezal večnacionalni državi, srečali z asimetričnim federalizmom.

Poseben primer so diadične federacije, kot jih imenuje Duchacek (Žagar 1990: 329). To so bikomunalne države, kjer sobivata jezikovno in etnično jasno razločeni skupnosti, ki se razlikujeta glede politične opredelitve, zahtev, jezika, religije, kulture… Uravnotežena ureditev medsebojnih odnosov in procesov odločanja omogoča tako sobivanje.

Asimetrična federacija je skupek političnih enot, ki so si med sabo različne, imajo specifične interese in specifično družbeno strukturo. »Model asimetričnega federalizma predstavlja način uresničevanja pravice narodov do samoodločbe. Posamezni narodi ali etnične skupnosti sklenejo, da bodo svoj položaj, pravice, svojo samostojnost in enakopravnost uresničevali združeni v skupni državi – večnacionalni federaciji. To naj omogoča zanesljivejše uresničevanje pravic, kot bi jih omogočala samostojna država« (Žagar 1990: 348).

Predpostavke asimetričnega federalizma povzemam po Žagarju (1990: 338–348):

Asimetričnost je normalen pojav v družbi. Teoretični model asimetričnega federalizma pojave asimetričnosti v organiziranju države v pravnem in normativnem smislu ureja in omogoča. Predpostavka in pogoj je obstoj etničnega pluralizma, to je soobstoja različnih etničnih skupnosti znotraj ene države. Federacija je eden od mehanizmov za njegovo izražanje in ohranjanje. Skupnosti združenja imajo različne interese, ki jih želijo uresničiti.

Obstajati morajo pravila, mehanizmi in načini za preprečevanje, pomiritev in mirno reševanje družbenih sporov. Obstajati mora demokratična družba v smislu pluralizma in večinskega odločanja, ki je omejeno z zaščito manjšin. Zagotovljeno mora biti pravno varstvo človekovih pravic in svoboščin.

Meje federalnih enot se praviloma skladajo z etničnimi mejami. Federacija ima večnacionalno naravo, status enot je lahko različen. Federalna država je decentralizirana, obstaja pa avtonomija enot in načelo pristojnosti v korist enot.

Na podlagi predvidevanj asimetričnega federalizma že na prvi pogled ugotovimo, da je model primeren za novi Izrael. Za delovanje države sožitja je potrebno udejanjiti predvidevanja, pomembno pridobitev in mehanizem za enakopravnost pa bi predstavljale posebne značilnosti, ki bi jih bilo potrebno uvesti. Te posebne značilnosti združujem v elemente asimetričnega federalizma:

V procesu odločanja sodelujejo poleg federalnih enot in federacije tudi teritorialno-politične (avtonomna področja – republike – province, če obstojijo), teritorialno-upravne enote (regije) in specifične skupnosti (na primer tiste, ki nimajo strnjenega ozemlja poselitve).

Ustava določa zakonodajne postopke po asimetričnem modelu, ki omogoča, da je federalna enota član meddržavnih pogodb in organizacij. V morebitnem nesoglasju med zvezno in federalno ustavo ima v enoti prednost ustava enote.

Ne obstaja možnost nulifikacije. Enotam je dana možnost zavrnitve odločbe v postopku odločanja s soglasjem. Obstaja tendenca k neposrednemu dogovarjanju med enotami za sprejemanje amandmajev, pa tudi možnost, da se amandmaji ustave sprejmejo le za nekatere članice. Obstaja možnost dvojnega državljanstva in odcepitve – secesije.

4. 5. 4. Omejeni asimetrični federalizem

Popoln asimetrični federalizem je krhek. Ne predstavlja trdnega sistema, ki bi zagotavljal pravno in družbeno varnost, da bo deloval in se ohranjal. Razlog leži v preveliki asimetričnosti, ki prepušča enotam svobodo odločanja, sam pa nima možnosti odločanja brez soglasja enot. Zato se pojavi potreba po omejitvi asimetričnega federalizma. Omejenost se pojavlja v odločanju (Žagar 1990: 362):

· Ustava določa delitev pristojnosti med posamezne ravni oblasti. Opredeljena je pristojnost federacije, zavarovani pa sta samostojnost in avtonomija federalnih enot.

· Ustava določa (izrecno) pristojnosti federacije in v teh zadevah ni asimetričnega odločanja (zato omejeno).

· Federacija posega v pristojnost federalnih enot, kjer ji to omogoča ustava.

Popolni asimetrični model v političnem sistemu narekuje torej asimetrično odločanje v vseh zadevah, omejeni asimetrični model pa dopušča federaciji določene pristojnosti, za katere se ne uporablja asimetrični model odločanja. Na podlagi teorije federalizma sem postavil drugo hipotezo.[73]

4. 5. 5. Manjšinski načrt UNSCOP

Ali obstaja možnost rešitve spora na temeljih manjšinskega načrta UNSCOP?[74] Takšna vprašanja si postavlja marsikateri analitik bližnjevzhodnega procesa, ki je politično objektiven.

Manjšinski načrt UNSCOP, tako imenovani predlog federalne države, je predvideval eno državo z Jeruzalemom kot glavnim mestom. Ker »mirovni proces« ni poiskal ustrezne rešitve v razdelitvi držav, je danes morda znova čas za revizijo federalnega načrta. Federalni manjšinski načrt je nastal na predlogih jugoslovanskega predstavnika v UNSCOP dr. Joža Brileja in je predvideval:

Struktura oblasti neodvisne federalne države Palestine bi bila sestavljena iz federalne vlade ter vlad arabske in judovske države. Federacija bi bila sestavljena le iz dveh delov, držav, organe federacije pa bi sestavljali predsednik države, izvršno telo, predstavniški federalni parlament in federalno sodišče s potrebnimi organi. Federalni parlament naj bi bil sestavljen iz dveh domov. Volitve v prvi dom bi bile splošne proporcionalne volitve, volitve predstavnikov drugega doma naj bi bile izpeljane na osnovi enake zastopanosti arabskega in judovskega prebivalstva. Federalno zakonodajno telo bi nosilo odgovornost za sprejemanje zakonodaje pri vseh zadevah, ki jim jih zaupa zvezna vlada. Zakoni se sprejemajo z večino v obeh domovih, v primeru nesoglasij med domovi se ustanovi posebna arbitražna komisija. To sestavljajo predstavnik prvega doma, drugega doma, predsednik, dva člana pa določi sodišče. Če se izkaže, da dogovora med domovoma ni mogoče doseči, komisija sprejme dokončno odločitev. Ta je zavezujoča. Predsednik vodi državo in je voljen z večino glasov obeh domov parlamenta na skupnem zasedanju. Pooblastila predsednika naj bi bila določena v ustavi. Namestnik je voljen enako, vendar mora biti predstavnik druge skupnosti kot predsednik. Ima vlogo svetovalca. V primeru odsotnosti predsednika prevzame vsa pooblastila namestnik. Izvršna oblast je odgovorna parlamentu. Zvezno sodišče je sestavljeno iz minimalno štirih Arabcev in treh Judov. Izvoljeni so na skupnem zasedanju parlamentov. Naloga sodišča je interpretacija ustave, presoja ustavnosti zakonov, presoja nesoglasja med zveznimi zakoni in zakoni držav. Vse odločitve sodišča so dokončne. Zvezna vlada prevzema vodenje obrambne, zunanje, imigracijske, monetarne in davčne politike.

Federacija upravlja z vodnimi viri. Država je zadolžena za transport, komunikacije, zaščito avtorskih pravic in patentov. Ustava mora prepovedovati diskriminacijo vseh skupin prebivalcev s strani federacije ali države. Zagotavljati mora enake pravice in privilegije za manjšine. Ustava temelji na polni enakosti državljanov. Zagotavljati mora svobodo misli, govora, tiska, združevanja, organiziranega dela, prostega gibanja in svobodo privatne lastnine. Ustava zagotavlja tudi prosti dostop do svetih mest. Hebrejski in arabski jezik sta uradna jezika v federalni in obeh državnih vladah. Ustava mora vsebovati določila, ki zahtevajo, da se vsi mednarodni spori rešujejo po mirni poti, da mednarodni mir, varnost in pravica niso ogroženi. Obstaja naj eno palestinsko državljanstvo in nacionalnost. Državi imata lastno samoupravo, ki je v skladu s federalnimi zakoni. Država ima pristojnosti za področja šolstva, obdavčenja, kmetijstva, notranje migracije, naseljevanja, zdravstva, lokalnih cest in industrije. Države poskrbijo za red in mir s svojo policijo. Nova federacija je naslednica pogodb iz časa angleškega mandata.

Kljub temu da ali morda prav zaradi tega, ker ima federalna moderna demokratična država z enakimi pravicami za državljane mnoge prednosti, federalni načrt ni bil priporočen. Ker smo priče propadu razdelitvenega načrta, bi bilo pametno poskusiti s federalnim.

Pri tem moramo biti previdni. Manjšinski načrt ne upošteva asimetričnosti družbe, kot posledica tudi ni predvideno asimetrično odločanje. Dejstvo je, da sta si naroda različna, zato so različni tudi interesi. Za uspešno delovanje je asimetričnost v procesu odločanja nujna. Ne strinjam se s preveliko soodvisnostjo dveh ključnih vej oblasti, zakonodajne in izvršne. Predsednik mora biti neodvisen in neposredno voljen, ne pa posredno v parlamentu, kateremu potem odgovarja. Parlament mora biti pri sprejemanju zakonodaje avtonomen, ne pa odvisen od vlade, ki mu predlaga zakone. Predvsem pa ni določeno, kako bi se zagotovile pravice vsem prebivalcem Palestine. Druzi, katoliki in pravoslavci so izpuščeni iz vladnih struktur, torej nemi opazovalci. Ni mehanizmov za vplive manjšin. Če želimo zgraditi pravično državo, moramo zadovoljiti vse interese. Manjšinski plan je samo osnova, temelj, ki je bil predviden za nadaljnji samostojni razvoj. Zato služi le kot dodatek k teoriji federalizma, kot konkretna oblika, iz katere se izberejo pozitivne lastnosti. Načrt se preveč osredotoči na bipolarno strukturo in bi temu primerno determiniral državo. Počasi bi se razdelila na dva tabora, ki bi se v kratkem času okrepila in sledil bi scenarij sporov. Za uspešnost federativne ideje bo potrebno storiti še kaj več.

4. 6. federalizem v praksi

Na podlagi predpostavk teorije in manjšinskega načrta sem si zamislil utopijo. Lepa lastnost utopij je, da so najlepše, kadar s časom postanejo realnost.

Teoretični okvir federalizma mi daje svobodo pri vzpostavljanju federalnih struktur, ki so potrebne za samo delovanje federacije.

Federacija v celoti prevzema vodenje zunanje politike in diplomacije, monetarnega sistema, obrambe,[75] zunanje trgovine in pošte, predpisuje zvezne davke in carine. Na teh področjih ima federacija torej posebne pristojnosti, saj se zakoni sprejemajo z navadno večino brez soglasja sveta. Asimetrično odločanje je na teh področjih omejeno, kar pomeni, da je za vsa področja, ki niso izrecno določena v ustavi (zgoraj navedena le splošno), predviden asimetrični način odločanja. Zakone sprejema parlament z navadno ali, kjer določa ustava, z dvetretjinsko večino. Pri sprejetju po omejenem asimetričnem postopku ni potrebna potrditev sveta federacije, ki vedno odloča s soglasjem, če naj odločitve veljajo na federalni ravni.

Absolutna je pravna enakost in enakopravnost konstitutivnih delov, ne pa tudi gospodarska in ozemeljska. Naloga federacije je skrbeti za izenačevanje ekonomske razvitosti z vlaganji v nerazvita območja.

Bistveni element federalizma so federalne enote.[76] Kot posledica federalnih enot pa svet federacije, ki ima pomembno vlogo pri zakonodajnem postopku.

V tako oblikovani državi je jasno razvidna asimetričnost enot. Enote niso začrtane po načelu enakosti število prebivalstva, velikosti teritorija in ekonomske moči. Največja asimetričnost se kaže v obstoju različnih religioznih, jezikovnih in kulturnih skupnostih, ki pa niso simetrično razdeljene po federalnih enotah. Asimetričnost je normalen pojav v družbi. Za tako obliko večnacionalnih sistemov sem predstavil in konceptualiziral model asimetričnega federalizma, ki pojave asimetričnosti v organiziranju države ter v pravnem in normativnem smislu ureja in omogoča. Temelji na etničnem pluralizmu. Pluralizem je vrednota, ki jo je potrebno privzgojiti in spodbujati. Novi državljani se bodo morali naučiti sobivati v skupnosti različnih interesov, ki jih želijo uresničiti na različne načine. Prav zato mora obstajati tako imenovani dinamični sistem, ki zagotavlja možnosti, mehanizme, postopke in poti za urejanje odnosov ter za preprečevanje in mirno reševanje sporov med federalnimi enotami in etničnimi skupnostmi z različnimi interesi.

Meje federalnih enot se praviloma skladajo z etničnimi mejami, kar je sicer postulat teorije, ki pa v primeru Izraela ne drži. Sicer obstajajo strnjena območja, ki jih naseljuje ena skupnost, vendar je velika večina mešano poseljena. Nikjer v teoriji federalizma nisem zasledil, kako bi bil federalizem učinkovit odgovor na spore na etnično mešanih območjih, kjer ni mogoče ločiti etnij in jih pospraviti vsako v svojo provinco. Morda je bila prav zato znanost nemočna in ni odkrila zdravila za vojne konec minulega stoletja, kjer je šlo predvsem za take primere. Omejeni asimetrični federalizem, ki poudarja visoko stopnjo zagotavljanja manjšinskih pravic,[77] lahko preseže nehumane rešitve teh problemov.[78] Prav zato vidim v federalni državi edino možnost palestinsko-judovskega sožitja, kajti vsaka druga rešitev ni dolgoročna ali pa je nesprejemljiva.

Bistvo federalizma pa ni samo v veliki moči federalnih enot pri sprejemanju zakonov, temveč tudi v lastni samoupravi. Federalne enote same gradijo upravo in pravni red, razen na področjih, ki so z ustavo ali posebnim zakonom preneseni na federacijo. Pristojnosti enot so zavarovane tako, da jih centralna zakonodaja spremeni le po postopku asimetričnega odločanja v zakonodajnem postopku. Seveda tiste, ki so vsebinsko pomembne za federalno enoto. Obstoji pa možnost, da se enote same dogovarjajo za spremembe. Več enot se lahko torej dogovori, da selektivno uveljavljajo neko pravno pravilo.

Province imajo svoj sodni in zakonodajni sistem, ki je v skladu z njihovo ustavo. Zakonodajno telo je enodomni parlament, ki pa ga vsaka provinca ureja po svoje v skladu z zvezno ustavo, ki zagotavlja osnovne človekove pravice in svoboščine vsem ter posebne pravice manjšinam. Hierarhija sodišč se spusti od vrhovnega do pritožbenega in prvostopenjskega sodišča.

Ustava omogoča, da je federalna enota član meddržavnih pogodb in organizacij. Postulat asimetričnega federalizma predvideva, da ima v morebitnem nesoglasju med zvezno in federalno ustavo na področju enote prednost ustava enote. Vendar si želim tršo federacijo, v kateri bi ravno zaradi mešanega prebivalstva na zakonodajo v enotah vplivale druge enote oziroma zvezna ustava. Velja naj načelo popolne zakonitosti. Vsi zakoni morajo biti v skladu z ustavo, ustave federalnih enot pa morajo biti v skladu s federalno ustavo. Prav zaradi tega pa mora biti federalna ustava splošna in mora zagotavljati predvsem pravice in dolžnosti državljanov, ki imajo splošno veljavo, posebej pa so urejena vprašanja, kjer ima federacija posebne pristojnosti.

Ne obstaja možnost nulifikacije. Enotam je dana možnost zavrnitve odločbe v postopku odločanja s soglasjem.V nasprotju s teorijo federalizma ne podpiram možnosti dvojnega državljanstva. Eno državljanstvo mora zadostovati.

Možnost odcepitve – secesije je dana vsakemu narodu, vendar mora pri tem vsak narod v federaciji računati, da bo del naroda po secesiji ostal zunaj države in ne bo mogel neposredno vplivati na njegov položaj.

Posebno poglavje bi lahko namenili organiziranju varnosti. Kot sem dejal, je nova federacija demilitarizirana. Za zunanjo in notranjo varnost skrbi milica. Zunanja varnost je izključno obrambnega značaja, notranja varnost pa je kompleksno strukturiran sistem. Na področjih brez manjšin je organizirana v skladu s samoupravo province oziroma njene regijske enote. Na območjih etnično mešanega prebivalstva, kjer obstojijo manjšine, milico sestavljajo narodnostno ali etnično mešanje trojke, enote milice. Z zakonom je predpisana sorazmernost v enotah.

Poseben status naj ima mesto in provinca Jeruzalem, ki ima internacionalno milico, ki se ravna po predpisih izključno izraelske zvezne zakonodaje. Milico naj vodi in kadruje OZN.

4. 6. 1. pogoji za delovanje federacije

Temeljna pogoja za ustanovitev in delovanje skupne države sta državljanstvo, enako za vse prebivalce ne glede na versko pripadnost ali nacionalnost, [79] in brezpogojna vrnitev

beguncev, seveda z možnostjo kompenzacije za tiste, ki se ne morejo oziroma nočejo vrniti.

TABELA 6: Struktura prebivalstva

	JUDJE	PALESTINCI					OSTALI[80]
		STARO NASELJENI		BEGUNCEV	BEGUNCEV V TABORIŠČU
VIR	IZRAELSKI[81]		PALESTINSKI[82]			UNRWA[83]	IZRAEL
IZRAEL	4,785,100	868,000	953,497	0	0	0	331,000
GAZA	6000		1,004,498	766,124	421,067	785,551
ZAHODNI BREG	319,000		1,596,554	652,855	146,914	562,737
BLIŽNJI VZHOD	0		3,765,257	3,124,187	2,248,574	1,348,288
SKUPAJ	5,110,100	868,000	7,319,806	4,543,166	2,816,555	2,696,576

Tabela 6 predstavlja strukturo prebivalstva danes z možnostjo izračuna v primeru federacije. Seštevek Palestincev v Gazi, na Zahodnem bregu, v samem Izraelu in v taboriščih po registriranem štetju UNRWA je 6,195.628 (seštevek senčeno zeleno). Predstavlja maksimum števila Palestincev, ki bi se v novi državi naselili. Sodeč po pogovorih s Palestinci v Jordaniji[84] se nihče od prebeglih, ki ni registriran kot begunec, ne želi vrniti v Izrael. Zato sem se odločil v statistikah upoštevati le tiste, ki se želijo vrniti. Drugi se v novi državi počutijo kot doma.

Torej bi bilo večinsko prebivalstvo federacije palestinsko, čeprav sem prepričan, da bi ostalo judovsko v treh judovskih provincah. Po moji napovedi bi bilo Judov kar milijon manj. Vendar sem pri tem ohranil ničlo pri kategoriji Judje na Bližnjem vzhodu. V tej ničli pa se skriva več milijonov Judov po svetu, ki bi se naselili v Izrael, če bi se ustanovila država prihodnosti in miru.

Upravičene so skrbi, da bi država zgubila judovski značaj. Sekularizacija religije in države je moj cilj, prinesla bi namreč versko svobodo in politično enakopravnost.

Predpogoj je politična izoblikovanost države. To pomeni, da je državna oblast ločena od religije in politično avtonomna. Še enkrat poudarjam nujnost sekularizacije. Politično izoblikovane države najdemo povsod po Evropi. Prav tako so Izraelci v večini pridobili evropske navade in znajo misliti na evropski način. Danes sodelujejo v evropskih integracijah le simbolično.[85] Ohranili pa so kulturo, ki so jo prinesli iz evropskega sveta, in zadržali komunikacijo. Tako ostaja vprašanje politične emancipacije le stvar politične volje elite.

Kant trdi (1937: 80), da je trgovski duh, ki z vojsko ne more živeti, tisti zagon, ki daje garancijo, da se bodo organizirale in promovirale družbe, ki podpirajo mir. Denarna sila je namreč najzanesljivejše sredstvo za dosego vseh ciljev.

Ekonomska stran življenja v Izraelu je torej tista, ki prerokuje mir. Ne glede na to, ali smejo ali ne, Palestinci so v Izraelu stalno prisotni. Ljudje med seboj trgujejo in poslujejo. Palestinci se vsak dan vozijo, legalno in nelegalno, v judovska mesta, kjer opravljajo najrazličnejše storitve. V trgovskih in gradbenih storitvah so nepogrešljiv del delovne sile. Ekonomsko sodelovanje ne pozna meja v Izraelu, takrat se ljudje ne vidijo kot Judje in Palestinci, ampak kot trgovci. Prav ekonomski moment je zagotovilo, da Judje in Arabci znajo živeti v sožitju.

4. 6. 1. 1. Izraelski kompromis

Izraelci uradno sledijo ciljem:

· politično priznanje s strani arabskih držav in dosega strateške varnosti v regiji (glede na skrajnost stališč se v družbi rešitve razlikujejo),

· ohranitev integritete »zgodovinskega Izraela«, s čimer bi zagotovili obrambo pred obnovo arabske suverenosti in varnost. Pri tem si skrajne izraelske politične opcije želijo, da Arabci na teh teritorijih ne bi pridobili državljanstva, hkrati pa opozarjajo na demografsko občutljivost,

· dokončni izgon beguncev.

Prvo točko zahtev predlagana federalna država izpolnjuje. Bati se je sicer negodovanja arabskih držav, vendar je v njihovem interesu, da se zaprta družba Izraela odpre in omogoči ekonomski in družbeni razvoj, od katerega bi imeli koristi vsi. Palestinci in prek njih Arabci bi imeli v federaciji instrumente neposrednega vpliva na območju Palestine. Temeljni cilj arabskih držav, da preženejo tujek iz Arabskega polotoka, bi bil izpolnjen. Ravno tako bi Judje ohranili integriteto in državnost ter si zagotovili varnost. Skrajne zahteve v federaciji miroljubnih zmernih modernih Ljudi[86] nimajo prostora, če so v nasprotju z načeli človekovih pravic in enakopravnosti. Dejstvo je, da utegnejo Palestinci z nataliteto v kratkem postati dominantni narod po številu. Vendar zagotavlja Judom ustava enakopravnost in posebne pravice v provincah, kjer so manjšina. Najtrši oreh pogajanj o vzpostavitvi federacije je begunsko vprašanje. Judje bodo želeli na vsak način ohraniti številčno premoč. Verjetno je, da se bo nekaj beguncev vrnilo, vendar to število ne bi bilo zaskrbljujoče, saj se begunci, ki niso v taboriščih, ne bodo vrnili. V judovsko poseljenih provincah Judje niso demografsko ogroženi. Jeruzalem kot svobodno mesto pa bi moral postati svetovljansko mesto vseh ljudi, zato ga ne more nihče obvladovati. Prav mir in posledično gospodarski razvoj bi rešil Jude pred kolapsom njihove države. Mir bi prinesel bogastvo in blagostanje. To pa bi nujno zaustavilo judovsko emigracijo v ZDA in pospešilo migracijo premožnejših Judov v Izrael, ki se danes še ne nameravajo seliti in vlagati v državo brez prihodnosti. To bi hkrati pomenilo novi družbeni zagon in demografski bum judovskega naroda v Izraelu. Kot uči zgodovina, so Judje vedno zasledovali ekonomske interese v vseh sferah življenja. Izrael mora to dejstvo izkoristiti sebi v prid.

Strateški interes Izraela je zagotoviti trajni mir in nacionalno varnost. Njihova varnost je popolnoma odvisna od posebnih odnosov z ZDA in njihove brezpogojne podpore. Verjetno je, da ZDA ne bodo večno svetovni imperij, ki vtika nos v vsako ped zemeljske oble in selektivno financira njemu naklonjene vojne. Obstaja možnost gospodarske recesije in upada moči svetovnega policista, ki si ne bo mogel privoščiti tako zapravljive politike. Teroristični napadi, kot je septembrski na trgovinski center, utegnejo prisiliti ZDA, da ponovno redefinirajo svojo vlogo v svetu in se vrnejo k politiki izolacionizma, ki jo podpira veliko Američanov. Terorizem povzročajo prav nepravična vojaška, posredna ali neposredna, posredovanja velesil in gospodarsko izkoriščanje v obliki neokolonializma. Taka politika podjarmlja množice tretjega sveta in jih potiska v Človeka nevredno življenje. Tak socialni položaj pa nujno vzgoji frustracijo, ki se odrazi na najbolj nečloveški način.

Če se ZDA odločijo za enega od scenarijev, ki odreče brezpogojno pomoč Izraelu, se Izrael utegne kmalu znajti v Sredozemskem morju. Zato mora Izrael utrditi svoj položaj na Bližnjem vzhodu. Moja utopija kaže možno pot, na tej poti pa so obvezna postajališča – sklepanje kompromisov.

4. 6. 1. 2. palestinski kompromis

Palestinci so uradno podporniki opcije, izdelane v PNL:[87]

· Palestina v mejah britanskega mandata je domovina palestinskega ljudstva.

· Palestinci so tisti Arabci, ki so leta 1947 živeli v Palestini.

· Pravica Palestincev do domovine in samoodločbe.

· Oborožena borba z vsemi silami za dosego cilja – svobodna Palestina.

· Ob tem morajo ohranjati arabsko zavest in identiteto.

· Uničenje sionistične prisotnosti na Bližnjem vzhodu.

· Ustanovitev države Izrael je nezakonita. Judovstvo je religija in ne nacionalnost.

· Palestinci zavračajo vsako rešitev, ki ni v skladu z osvoboditvijo Palestine.

Vse cilje palestinske listine federalni načrt izpolnjuje. Palestina bo v celotnem mandatu Velike Britanije domovina Palestincev. Njihova pravica do samoodločbe bo izpolnjena, Palestina bo svobodna. Ne samo za Arabce, ampak za vse ljudi. Palestinci nimajo ekskluzivne pravice do ozemlja. Sionistične sile morajo doživeti poraz, kot so ga doživele vse nacionalistične ideje v zgodovini,[88] če hočemo graditi mir Bližnjem vzhodu. S federativnostjo v tem pomenu dobi država Izrael s tem ali drugačnim imenom legitimnost in zakonitost. Palestina bo osvobojena orožja, nacionalizmov in interesov velesil. To bo prava svoboda.

Palestinci bodo morali opustiti tri načela Kartum (Novak 1969: 124):

ni pogajanj z Izraelom, ni priznanja in ni miru z Izraelom, in 9. člen ustave PLO, ki pravi, da je obrambni boj edina možnost osvoboditve Palestine.[89] Taka skrajna stališča ne sodijo k ideji miru in sodelovanja. So odraz frustracij palestinskega naroda, ki se odraža na nepravilen, agresiven način. Med miroljubnimi taka stališča nimajo podpore.

4. 6. 2. Pravni Pogoji

K osnovnim pogojem, ki jih mora država spoštovati, sodi mednarodno pravo in vse njegove temeljne predpostavke. Viri mednarodnega prava, ki jih mora nova država spoštovati, so:

· Načelo enakopravnosti kot splošno pravno načelo.

· Splošna deklaracija o človekovih pravicah in svoboščinah. S poudarkom na:

o Prepoved samovoljnega odvzema državljanstva; 15. člen.

o Človekova pravica do izbire prebivališča; 13. člen.

· Deklaracijo o pravicah narodnih verskih ali jezikovnih manjšin (Deklaration on the Rights of Persons Belonging to National or Ethnic, Religious or Linguistic Minorities).[90]

· Pravica do lastne kulturne dejavnosti in pravica do lastnega jezika.[91]

· Pravica do lastnega šolstva v Konvenciji UNESCO proti diskriminaciji v izobraževanju.

· Konvencija OZN o državljanskih in političnih pravicah.

· Konvencija OZN o socialnih in kulturnih pravicah.

· UL OZN in prepoved diskriminacije.

· Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije.[92] Posebna prepoved delovanja diskriminacijskih organizaciji v 4. členu.

· Prepoved deportacije, ženevska konvencija (IV) in londonski statut mednarodnega sodišča.

Vse mednarodno pravne obveznosti, ki bodo zavezovale federacijo, in pravična notranje pravna ureditev bodo drastično spremenile življenje v Izraelu. Veliko se bo spremenilo predvsem na področju spoštovanja temeljnih pravic človeka, ne glede na raso ali vero. Test za pravičnost države bo prav možnost pritožbe državljana Arabca-muslimana na upravne ali sodne odločitve, če meni, da pravici ni bilo zadoščeno ali da so mu kratene človekove pravice.[93]

4. 6. 3. Vprašanje beguncev

Begunsko vprašanje je tisto, ki v aktualni politiki vztrajno buri duhove. Izrael svetovnim pritiskom navkljub ne popušča pri vrnitvi beguncev. Poglejmo, kako so begunci razporejeni po današnjem Izraelu in zunaj njega in kakšna je demografska struktura Izraela.[94]

Kot sem trdil že zgoraj, se večina beguncev zunaj Izraela ne bo vrnila v novo državo. Vrnili se bodo le registrirani v begunskih taboriščih. Pri tem pa ni resnega argumenta, zakaj se begunci ne bi vrnili, razen sionističnega. Paranoični sionisti se namreč že v naprej bojijo vsakogar, ki bi stopil na ozemlje Izraela, pa ni Jud. Sami pa imajo tako moč, da to svoje stališče vsiljujejo pogajalcem o miru. Brez vrnitve beguncev ne bo miru. Vrnitev beguncev določa mednarodno pravo v svoji splošnosti.[95] Še posebej pa to zahtevajo odločitve OZN, resoluciji GS 2535 (XXIV) odsek B iz leta 1969 in GS 2672 (XXV) odsek C iz leta 1970. Brez spoštovanja teh resolucij ni mogoče vzpostaviti niti predpogojev za novo državo (Novak 1969: 128).

4. 6. 4. Manjšinske pravice

Pravice manjšin so zaščitene na dveh ravneh. Na prvi ravni v procesu volitev v parlamente nacionalnih enot. Zvezna ustava bi morala predpisovati, da morajo volitve v parlamente federalnih enot enega od okrajev razpršiti po enoti tako, da vsaka narodna, verska ali etnična manjšina izvoli svojega predstavnika. Ob tem pa seveda ohrani pravico voliti v svojem okraju. Podobno, kot je urejen status manjšin v Republiki Sloveniji, ne glede na to, če bi to pomenilo dvojno volilno pravico manjšine.

Na zvezni ravni pa imajo manjšine vsake federalne enote v svetu federacije svojega predstavnika. Predstavnik ima možnost nasprotovanja, kar pomeni, da svet odločitve ne podpira, če je ne podpira predstavnik manjšine. Vsekakor pa mora biti pravno varstvo manjšin zagotovljeno katolikom, Druzom, pravoslavnim in vsem drugim manjšinam v skladu z deklaracijo o pravicah narodnih, etničnih ali verskih manjšin. Še več, obstajati mora pozitivno varstvo manjšin v smislu pospeševanja pluralnosti družbe. Ena od možnosti je organiziranje manjšine v organizacijo. Kot segmentu družbe ji tako pripada pravica sooblikovanja predlogov in amandmajev v parlamentih federacije in enot.

Glede sodelovanja pri izvajanju oblasti predvidevam model konsociativne demokracije kot eno od različic liberalnega konsenzualnega modela.[96] Predpogoj za tak sistem je pluralna družba. Bistvena elementa modela sta koalicija predsednika s funkcionarji in postopek vzajemnega veta. Torej vladavino konkurirajočih večin, ki predvideva, da se lahko vsaka manjšina v družbi na področju njenih vitalnih interesov upre in zahteva veto. Sicer lahko to vodi do blokade političnega odločanja in zlorabe. Vendar bo prav blokada prisilila večino, naj prisluhne manjšini, manjšina pa bo prisiljena uporabljati veto le v skrajnih primerih. Tudi sami manjšini bo v interesu, da država funkcionira in jo ščiti pred večino.

Naslednja elementa sta avtonomija segmentov in proporcionalnost v procesu volitev in pri imenovanju javne uprave in služb ter alokaciji javnih skladov. Vsak segment je avtonomen in ureja svoje lastne zadeve v skladu z ustavo in zakoni. Nujno pri tem je, da ni hegemonije enega segmenta. Vsaka subkultura ima svoje meje in če želi politično delovati, se mora definirati in organizirati. Prav organiziranost in samodefiniranost sta pogoja za priznanje segmenta v družbi, ne glede na velikost ali število. Torej popolnoma sociološka kategorija. Vsak segment pa mora biti državi lojalen. Ta organiziranost vstopi skozi parlamentarna vrata, s čimer se zagotovi funkcionalna demokracija.

Pri parlamentarni pripravi zakonov tako sodelujejo strokovne javnosti, združenja sindikatov… Ravno tako se v svetu federacije pomembnim segmentom družbe omogoči sodelovanje. Eden od segmentov so tudi filozofi, ki v svetu federacije predstavljajo eno od delegacij.[97] V procesu odločanja sodelujejo torej poleg federalnih enot tudi teritorialne in upravne enote (regije, specifične skupnosti, na primer tiste, ki nimajo strnjenega ozemlja poselitve) skozi definiranost v organizacijah.

4. 7. Državljanstvo

Državljanstvo, ki je, tradicionalno gledano, mehanizem inkorporacije ljudi v državo, se v multinacionalnih državah uporablja za izenačevanje pravic in razlik ter kot orodje razločevanja (Shafir 1998: 409).

Državljanstvo mora vsebovati več elementov, ki bi preprečili tako tolmačenje in uporabo državljanstva.

Državljanstvo je ena temeljnih človekovih pravic v skladu z univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah in kot taka nujno pripada vsem prebivalcem Palestine.

V političnih razpravah analitikov zahodne civilizacije je mogoče govoriti o liberalnem, republikanskem in etno-nacionalističnem državljanstvu. Liberalno se naslanja na posameznike in individualne pravice. Vloga politikov je temu primerno negativna, v zagotavljanju zaščite posameznika pred vlado. Liberalno državljanstvo torej ni vrednota, temveč status. Moč liberalizma je v tem, ker je sposoben prezreti in dopuščati religiozne, kulturne in politične različnosti. Kritika liberalnega modela se kaže v komunitarni ali republikanski kritiki. Ta zahteva, naj državljanstvo oblikuje moralno družbo. Politika je družbeni proces in državljanstvo je del, privesek politike. Državljani niso nemi opazovalci, ki skrbijo za svoje pravice, ampak so aktivni soudeleženci v zasledovanju obče dobrega. Po etnocentrističnem modelu je državljanstvo članstvo v homogeni skupini skupnega rodu.

Steenbergen (1994: 93) razdeli državljanstvo na tri stopnje. Prvo na civilno državljanstvo, ki zagotavlja individualno svobodo, pravico do privatne lastnine in pravico do pravice pred sodiščem (right to justice). To so osnovne pravice, ki jih prinaša državljanstvo državljanom. Druga stopnja državljanstva je politično državljanstvo, ki se kaže v zagotavljanju pravice državljanov do sodelovanja v izvajanju politične oblasti. Tako aktivno – pravica biti voljen na volitvah, kot pasivno – pravica do participacije na volitvah z volilno pravico. Tretja stopnja je družbeno državljanstvo. Razumemo ga kot pravico za del polne družbene dediščine in do življenja civiliziranega bitja v skladu s standardi, ki prevladujejo v družbi. Družbeno državljanstvo je odraz socialne politike in zaščite v državi.

Današnji Izrael je zaradi svoje skrajno nacionalistične politike na začetku poti pri zagotavljanju prve stopnje državljanstva. Za obstoj federacije pa je nujna zagotovitev vseh treh stopenj. Tak pristop k državljanstvu je instrument, s katerim se zmanjšuje asimetričnost v družbi, ki negativno vpliva na kohezivnost družbe. Prav državljanstvo v prvih dveh stopnjah pa je predpogoj obstoja federacije. Državljanstvo je mehanizem za izenačevanje in ne poglabljanje razlik. V vsakem nasprotnem primeru se vrnemo v stanje vojne. Kakršna koli nepravičnost v družbi onemogoča soobstoj. Državljanstvo bodi zato povezovalni dejavnik, saj naj bo splošno in enako za vse etnične, narodne ali verske skupine in manjšine.[98]

5. ZAKLJUČEK

5. 1. Omejitve skupne države

Omejitve nove države se skrivajo v nepredvidljivosti političnega položaja federacije. Na uspeh lahko upamo le, če bi prevladovale zmerne sredinske ali levo usmerjene politične opcije, ki bi podpirale sožitje. Le tako bi Arabci in Judje skupaj preprečili skrajnežem (vojaškim ali verskim, če ne obojim) manipuliranje z ljudstvom in sejanje novih razdorov. Resnici na ljubo so množice Palestincev in Judov lahko vodljive in hitro zavedene. Realnost sedanjosti nam to dokazuje. Skrajneži se namreč ne bi strinjali z omejenostjo v procesu odločanja in bi najverjetneje posegli po boju za prevladujočo silnico v državi. Taka federacija pa boja za prevlado skrajnosti ne prenese, je preveč krhka politična tvorba. Brez odstranitve skrajnih dejavnikov taka federacija sploh ne more nastati.

Največji problem federacije se skriva prav v njeni ustanovitvi, zato je mir tako pomembna kategorija. Je prva točka evolucije in predpogoj za nastanek federacije. Če bi združili sile za končanje vojne in želje po sožitju, bi nastopila dolga pogajanja o sistemu federacije. Na sožitje lahko upamo le, če bi se pogajanja zaključila v predlaganem okviru. Do tega pa je dolga pot. Dejanskost stanja v Izraelu in v večini državno organiziranih družb je taka, da elite dominirajo nad povprečjem.

Izraelska elita se obdrži na oblasti v začaranem krogu. Financirana je iz tujine in denar porablja za obvladovanje večine skozi policijski nadzor, z agresivnostjo množičnih medijev in politično propagando. Tako se onemogoča sam nastanek opozicije v parlamentu ali javnosti. Brez podpore države in njenega aparata, v katerega štejem tudi medije, ni možnosti povezovanja in ustanovitve opozicije, ki bi bila sposobna preusmeriti tok dogodkov. Ker ne more nastopiti kot volilni kandidat, ne more biti voljena. Dokler priteka priliv kapitala z zahoda v roke ugnezdenih elit, tako dolgo bo obstajal interes elit za vojno, nerazumevanje in nesoglasja. ZDA pa tako stanje močno ustreza, zato težko pričakujem spremembo nečesa, kar je dobro organizirano, čeprav odkrito nepravično.

Veliko ovir napoveduje tudi položaj na palestinski strani. Svetovno javno mnenje, ki ga ustvarjjo CNN in poročevalci zahodnoevropskih tiskovnih agencij, od katerih je odvisna tudi informiranost v Sloveniji, ustvarjajo vtis, da je Arafat edini pravi zastopnik palestinskega naroda v boju za pravice. Le redko zasledimo komentarje, polemike ali opozorila, da se tudi v palestinskih vrstah bije boj za oblast. Tako so praviloma težko dostopni dokumenti na internetu, ki omenjajo nasprotovanje politiki PLO. V Sloveniji sem prvič zasledil le kratek odlomek poročila, da se je poskus aretacije islamskih aktivistov končal po štiriurnem obstreljevanju med varnostnimi organi PLO in njenimi frakcijami (Delo, 29. julij 2001: 1).

Prav Arafat je tisti, ki mu vojna ustreza. Ima jasno projekcijo notranjega in zunanjega sovražnika, ki vzgaja ljudstvo v kohezivnost in skupno zavest. Pri tem pa s fizičnim onemogočanjem opozicije despotsko vodi narod v nadaljnjo vojno, vse v imenu narodne osvoboditve. Miroljubni Palestinci so se morali umakniti iz Palestine. Naj PLO še tako obsoja bombne napade, z njimi pridobivajo Arafat, ker se obdrži na oblasti, Šaron, ker se obdrži na oblasti, premožni svet z monopolom nad trgovino z orožjem, ker ustvarja vojni dobiček.

5. 2. Relativizacija

Poudarjam, da je skupna država le nova smer v načinu razmišljanja o rešitvi spora, ne pa končna rešitev. Kot smo videli, niti ne tako nova, vendar nova v novih mednarodno političnih razmerah.

Očitek predlagateljev »večinskega načrta«, da bi federalna ureditev privedla do nadaljevanja spora, v katerem bi si ena ali druga stran prizadevala postati vladajoča sila v državi, zna biti povsem na mestu. Enostavne elegantne rešitve bližnjevzhodnega problema ni in je kmalu ne bo.

Federalni načrt ne more sam po sebi rešiti niti enega spora. Vse bodo morali Palestinci in Judje rešiti sami.

5. 3. Zaključek

Predstavil sem federalni načrt politične ureditve Izraela, ki rešuje mnoga sporna vprašanja. Njegov plemeniti namen in sredstvo je Mir.[99] Prav mir je tisto, k čemur diplomsko delo poziva. Federacija je le instrument za dosego miru.

Jeruzalem, blagoslovljeno mesto miru, bi moral biti tisto mesto, okoli katerega bi se širila ideja svetovne federacije, kjer bi vsi živeli v zakonitem stanju prepovedi vojne in zapovedi sožitja. Soglašam s šolo filozofskega idealizma, ki trdi, da so ideje primarnega pomena. Zato promoviram idejo miru, naj se kot vrednota širi v zavest novih generaciji, saj bo ta vrednota ustvarjala mir.

Na podlagi analize lahko z gotovostjo trdim, da imajo Arabci in Judje danes legitimno pravico do države na območju Palestine. Oba imata namreč pravico do samoodločbe. Samo po federalnem načrtu je mogoče obema to pravico zagotoviti. Prav zato federalno urejena država Izrael omogoča sožitje Arabcev in Judov.

Tako Izraelci kot Arabci v pogajanjih vedno znova prisegajo na demokracijo, svobodo in človekove pravice. Sprijaznili so se torej z zahodnoevropskim modelom pravne ureditve. Ljudje vidijo svobodo kot ideal. S prodorom liberalne miselnosti v Izrael vedno več ljudi izgublja stik z Bogom. V takih primerih se verski zakoni ne spoštujejo. Kadar religiozni zakoni odpovejo, jih mora nadoknaditi drugi zakon.[100] Obstaja nujna potreba po sekularizaciji države, torej na sodni ravni uveljaviti civilni zakonik in vladavino prava. Le na tak način veljajo zakoni za vse enako. Sistem za delovanje potrebuje ustrezno državno strukturo. Zato morata oba naroda po poti zahodnoevropskega modela vladanja in državne ureditve – moderne parlamentarne demokracije. Pot nazaj ni več mogoča. Država pa mora delovati v skladu z dokumenti OZN in mednarodnim pravom. To sicer ni najboljša alternativa, je pa najmanj slaba. Je že tako, da za človeško naravo še iluzije niso idealne. Pri tem mora spoštovati vse zgoraj naštete pravice in dolžnosti. V nasprotnem primeru mora nujno priti do verskih revolucij po iranskem modelu. Le tako je namreč mogoče ponovno poenotiti standarde v družbi in omogočiti njeno delovanje. Tak scenarij nas potisne na popolnoma drugo pot, na pot fanatizma, popolne ločenosti narodov in potencialne nevarnosti oboroženih sporov. Takega razpleta pa nikakor ne morem podpreti in ne sprejeti.

Moj mirovni načrt na prvi pogled morda ne bo izvedljiv. Ali je vojna izvedljiva? Ali obstaja večje zlo od vojne? Vsaka razdelitev Palestine med dva naroda je kratkovidno dejanje, saj vsebuje preveč povodov za nove sovražnosti. Še posebej je nesprejemljivo osnovanje države Palestincev na Zahodnem bregu in Gazi.

Tako stanje bi predstavljalo časovno bombo, ki lahko eksplodira že naslednji dan. Prav v vseh rešitvah, ki so predlagane v »mirovnem procesu« Bližnjega vzhoda, je končni cilj vojna. Če smo podrobneje spoznali akterje politične igre, smo ugotovili, da je samodržcem, ki so odvisni od usode Bližnjega vzhoda, vojno stanje prav po volji. Vojna je ovira, ki že v samem začetku onemogoča uresničitev ideje, ki jo zastopam. Ta ovira pa je za zdaj še višja od plemenitega dejanja odrešitve trpljenja poštenih, miroljubnih in dobrih ljudi v Izraelu, Palestincev in Judov, na katere se nihče ne ozira. Njihovo mnenje se ne izraža.

Vsak drug način od sožitja, ki ga omogoča federalizem, gre po poti prerokbe preroka Daniela (Liebi 1994: 97–147), ki napoveduje, da se bo zidanje tretjega templja v Jeruzalemu končalo z vojno, pogubno za vse. Vojna bo imela svetovne razsežnosti, šele popolno pogubljenje bo prineslo novi mir tistim, ki jim bo prizaneseno. Mir bo trajal večno. Osnoval ga bo božji odposlanec, ki bo prevzel oblast in združil vse narode sveta. V sožitju bo vladal s prestola v Jeruzalemu.

Odločiti se mora torej svet. Ali federalizem že danes ali je najprej potrebno popolno pogubljenje?

6. LITERATURA

KNJIGE:

· Andrassy, Juraj (1995) Međunarodno pravo 1.dio, Zagreb: Školska knjiga.

· Čok, Vida (1999) Pravo na državljanstvo, Beograd: Beo.

· Bučar, Bojko; Šabič, Zlatko; Brglez, Milan (2000) Navodila za pisanje seminarske naloge in diplomskega dela, Ljubljana: FDV.

· Degan, Vladimir Đuro (2000) Međunarodno pravo, Rijeka: pravni fakultet.

· Javornik, Marija; urednik (1998) Veliki splošni leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga.

· Frieland, Roger; Hecht, Richard (1996) To Rule Jerusalem, Cambridge: Universsity Press.

· Južnič, Stane (1981) Novejša zgodovina, Ljubljana: FSPN.

· Karić, Enes, prevod iz originala (1995) KUR`AN s prijevodom na bosanski jezik, Sarajevo: Bosanska knjiga.

· Kant, Immanuel (1937) Dve razpravi, Ljubljana: Slovenska matica.

· Liebi, Roger (1994) Jerusalem – Hindernis Für den Weltfrieden? Das drama des jüdischen Tempels, Berneck: Schwengeler-Verlag.

· Novak, Andrej (1969) Komu Palestina (kriza na Bližnjem vzhodu), Ljubljana: Mladinska knjiga (pričevanja).

· Oommen, T.K. (1997) Citizenship, Nationality and Ethnicity, Cambridge: Polity press.

· Pavčnik, Marjan, Perenič Anton (1991) Praktikum za uvod v pravoznanstvo: Gradivo za vajo, Ljubljana: Uradni list RS.

· Pavčnik, Marjan; Polajnar-Pavčnik, Ada; Wedam-Lukić, Dragica (1997) Temeljne pravice, Ljubljana: Cankarjeva založba.

· Petrič, Ernest (1977) Mednarodnopravno varstvo narodnih manjšin, Maribor: Založba obzorja.

· Petrič, Ernest (1984) Pravica do samoodločbe, Maribor: Založba obzorja.

· Piekalkiewicz, Janusz (1981) Dolga roka Izraela, Ljubljana: Borec.

· Rebić, Adalbert (1983) Biblijske starine, Zagreb: Krščanska sadašnjost.

· Roche, Maurice (1992) Rethinking citizenship, Cambridge: Polity Press.

· Simma, Bruno (1995) The Charter of the UN-commentary, NY: Oxford Universsity Press.

· Solf, A. Waldemar; Roach, Ashley (1991) Index of international humanitarian law, Geneva: ICRC.

· Steenbergen, Bart van (1994) The Condition of Citizenship, London: Thousand Oaks, New Delhi: Sage publications.

· Šobajić, Vojimir (1982) Judje in Izrael, Ljubljana: Mladinska knjiga.

· (1992) Ustanovna listina OZN in statut meddržavnega sodišča, Ljubljana: Društvo za Združene narode za Slovenijo.

ZBORNIK:

· Shafir, Gershon; Peled, Yoav (1998) V: Blumer, Martin (urednik) Ethnic and racial studies, Vol.21, No.3, May 1998, Trownbridge: Redwood Books Ltd.

DOKTORSKA DISERTACIJA:

· Žagar, Mitja (1990) Sodobni federalizem s posebnim poudarkom na asimetrične federacije v večnacionalnih državah, Ljubljana: Pravna fakulteta.

DIPLOMSKE NALOGE:

· Pungartnik, Oto (1978) mentor: dr. Ernest Petrič, Pravica Palestincev do domovine kot element bližnjevzhodne krize, Ljubljana: FSPN.

· Jolič, Jan (1997) mentor: izred. prof. Lado Kocjan, Palestinsko gibanje in mednarodni terorizem, Ljubljana: FDV.

· Sergaš, Ingrid (1986) mentor: dr. Vlado Benko, Krizno žarišče: Bližnji vzhod; Ameriški vidik v memoarih dr. Henry Kissingerja, Ljubljana: FSPN.

· Krušič, Slavi (1985) mentor: dr. Anton Bebler, Boj Palestincev za lastno državo – pravice in možnosti za njeno uresničitev, Ljubljana: FSPN.

· Daoud, Salman Matar (1985) mentor: prof. dr. France Vreg, The American public opinion and the Palestine problem, Ljubljana: FSPN.

KONVENCIJE

· Konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva v vojni (Ženeva IV) (1949) 75 UNTS 973.

· Protokol (1967) 606 UNTS 8791.

· Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951
(Convention relating to the Status of Refugees of 28 July 1951), http://www.unhcr.ch/refworld/refworld/legal/instrume/asylum/1951eng.htm
(8. 8. 2001).

PRIMARNI PRAVNI VIRI NA INTERNETU:

· Splošna deklaracija človekovih pravic,
http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. 8. 2001).

· International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights,
http://www1.umn.edu/humanrts/instree/b2esc.htm (10. 8. 2001).

· International Covenant on Civil and Political Rights,
http://www1.umn.edu/humanrts/instree/b3ccpr.htm (10. 8. 2001),
Opcijski protokol, http://www1.umn.edu/humanrts/instree/b4ccprp1.htm (10. 8. 2001).

· Declaration on the Rights of Persons Belonging to National or Ethnic, Religious or Linguistic Minorities,
http://www1.umn.edu/humanrts/instree/d5drm.htm (10. 8. 2001).

· Palestinska nacionalna listina (The Palestinian National Charter: Resolutions of the Palestine National Council July 1-17, 1968),
http://www.yale.edu/lawweb/avalon/plocov.htm (8. 8. 2001).

· Zakon o razlastitvi neprisotnih iz leta 1950 (Development authority (transfer of property) law. V United Nations Conciliation Commission For Palestine W/58, http://domino.un.org (8. 8. 2001).

· Izraelski parlament (The current Knesset),
http://www.jajz-ed.org.il/kneset.htm (17. 05. 2001).

· Strani dokumentov, ki zadevajo Palestino (Palestine-Related Documents), http://www.palestine-net.com/politics/ (8. 8. 2001).

· Resolucije OZN o Izraelu (UN resolutions pertaining to Israel), http://www.undp.org/missions/israel/un2.htm (8. 8. 2001).

ZEMLJEVIDI:

· Zemljevid Izraela (Map of Israel), http://www.cnn.com/travel/city.guides/world/Middle.east/israel/map.html (21. 8. 2001).

· Večinski razdelitveni načrt (partition plan),
http://memri.org/focus/181map.html (21. 8. 2001).

· Palestinska begunska taborišča – zemljevid (Palestinian Refugee Camps),
http://www.us-israel.org/jsource/History/refmap67.html (8. 8. 2001).

[1] Ugotovitev nima statistične podlage in je samo mnenje opazovalca. Je pa vsekakor eden najpomembnejših problemov mednarodne skupnosti.

[2] Na delovnem taboru študentov Univerze v Ljubljani in Univerze Birzet iz Nablusa v Nablusu sem avgusta 1999 proučeval ekonomski, politični in socialni položaj Palestincev na samoupravnem območju zahodnega brega reke Jordan. Preučeval sem tudi delovanje sožitja v osrednjem delu države Izrael. Vodja delovnega tabora je bil tako predstavljeni Abu Kifah (oče Kifah – navadno se dedje predstavljajo pogovorno kot očetje najstarejšega sina, ki nosi ime po očetu), ki je pomočnik župana mesta Nablus, zadolžen za projektiranje. Z njim sem se v prostem času pogosto pogovarjal. Kot skupina smo bili na avdienci pri samem županu. Skliceval se bom le na izjave Abu Kifaha.

[3] Metodologijo pravnih znanosti povzemam iz Pavčnik (1991: 274–290). Metodologije družboslovnega raziskovanja pa iz predavanj doc. dr. J. Štebe pri predmetu Metodologija družboslovnega raziskovanja.

[4] Praksa pa bi pokazala ustreznost teorij, splošnih ali integrirane moje, to pa je stvar druge razprave ali prepuščanja toku dogodkov.

[5] Več o zgodovini Palestine v diplomskih delih: Krušič (1985: 5–30), Jolič (1997), Pungartnik (1978) in knjigah: Novak (1969), Šobajić (1982).

[6] Diplomska naloga Krušič (1985: 9) in monografiji Šobajič (1982) in Južnič (1981).

[7] Korespondenčna pisma med Šerifom Huseinom in Mc Mahonom.

[8] Arabski upori 1920,1921,1929,1933 in 1936 leta.

[10] Tako Zahodnosaharci, potomci Arabcev iz prostora današnjega Jemna, govorijo sicer arabsko, vendar z zelo različnim dialektom Hasanija.

[11] Več o PLO in Arafatu: Krušič (1985: 34–39), Jolič (1997: 6, 7, 38–52).

[12] Palestinci so v PNC definirali pojem palestinski narod.

[13] Še danes obstaja mešana lojalnost. Nekateri Palestinci še vedno zatrjujejo, da so Arabci. Svojo lojalnost izkazujejo svojemu šejku in ne PLO. Proces nastajanja naroda v umetnih kolonialno podedovanih mejah se je začel na podlagi politike vodstvenih struktur držav. Proces pa je počasen, saj močna zavest o arabskem narodu še živi.

[14] Zbir resoluciji GA OZN za primer Izraela in Palestine,

http://www.undp.org/missions/israel/un2.htm (8. 8. 2001).

[15] V nadaljevanju bom za Arabce, ki so živeli na območju Palestine, uporabil termin Palestinci. Ne glede na to, ali so sprejeli kolektivno palestinsko zavest ali ne in ali se osebno počutijo Palestinci ali Arabci. Proces preobrazbe še traja. Večina tistih, ki ni sprejela nove narodne identitete, se je morala izseliti. Arafat namreč potrebuje Palestince. Vendar sem med živečimi na Zahodnem bregu velikokrat srečal Palestince, ki niso prepričani ali bi bili Arabci ali Palestinci. Panarabizem jih še vedno mika, vsi si želijo biti del nečesa velikega. Arabce bom poimenoval prebivalce Arabije in muslimanske severne Afrike.

[16] Več o argumentih za izvor judovske vere v sumerski tradiciji v Šobajić (1982: 20).

[17] Tempelj je temeljni objekt judovskega verovanja. Le v templju se namreč opravlja obred žrtvovanja. Od kar je tempelj porušen Judje ne opravljajo žrtvovanja. Žrtvuje se krava.

[18] Več o Saducejih, Farizejih in Zelotih v tem obdobju v Šobajić (1982: 50).

[19] Zgodovina in razvoj evropskih Judov je sicer neločljivo povezana z nastankom Izraela. Če ne bi bilo nehumanih pregonov in genocida nad Judi v Evropi, tudi današnjega Izraela ne bi bilo. Prav odrivanje iz družbe je judovske intelektualce pahnilo v politični sionizem. Judje bi se zadovoljili z domovino v zahodni civilizaciji. Ostali bi verska manjšina, ki uživa vse pravice in privilegije, ki jih sodobna država mora nuditi.

[20] Več o političnem sionizmu v Šobajić (1982: 126), Krušič (1985: 10), Friedland (1996), Piekalkiewicz (1981) in (Novak 1969: 7).

[21] Tudi idejni snovalec sionizma T. Herzl je bil pripravljen za judovsko domovino sprejeti Ugando.

[22] O nasprotovanju Judov nasilni ustanovitvi države v Palestini Petrič (1984: 220).

[23] Kako ameriški Judje nikoli niso bili navdušeni nad judovsko državo v Palestini pišeta Šobajič (1985: 224–227 in 132) in Petrič (1984: 218–240).

[24] Zgodovino sem preučil iz treh virov: Tendenčno Judovski Piekalkiewicz (1981), biblijski Rebić (1983) in znanstveno politični Šobajič (1982), ter Novak (1969). Zaradi neznanja arabskega jezika sem imel precej težav z argumentiranjem arabskih stališč, predvsem zaradi nedostopnosti sekundarne literature. Zadovoljila so me tri dejstva. Z obiskom in opazovanjem na območju arabskega dela Palestine sem se seznanil z njihovo stranjo zgodbe, nekaj virov sem pridobil v angleškem jeziku na svetovnem spletu (ob tem je bilo potrebno veliko kritičnosti), nenazadnje pa ni skrivnost, da je moje osebno mišljenje naklonjeno Palestincem, saj jih občutim kot žrtev sistema kolonizacije. Prav zato se ni bati zapostavljanja palestinske plati medalje.

[25] Temelj za kategoriziranje narod da ali ne temelji na dejavnikih narodnostnega oblikovanja profesorja S. Južniča v učbeniku Novejša zgodovina (1981: 145–178).

[26]250.000 interniranih v drugi svetovni vojni je za niti dvomilijonski narod morda še hujša tragedija. Še posebej, če k temu dodam žrtve narodne osvobodilne borbe proti okupatorju.

Ne bom razpravljal, koliko ozemlja smo izgubili v povojnih barantanjih. To je predmet drugih analiz. Je pa zanimiva primerjava uspešnosti narodov v zgodovinskih obdobjih pri zagotavljanju dobrin.

[27]Pri tem imam v mislih številne upore proti judovsko-angleškem koloniziranju Palestine.

[28]Načrt je natančno orisan v resoluciji GS 181, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/un/res181.htm (18. 10. 2001). Zemljevid, grafični prikaz delitvene resolucije, se nahaja v prilogi, SLIKA 3: Zemljevid delitvenega načrta, na strani C. Dejansko pa je načrt tisti, ki je obveljal, to je dejansko stanje po prvi arabsko izraelski vojni. Več o tem v literature o Palestini: Krušič (1985: 20) in Novak (1969: 20–59).

[29] Obširneje o tako imenovanem manjšinskem načrtu UNSCOP na strani 53, poglavje 4. 5. 5.

[30] Širiti idejo o miru in sožitju je smrtno nevarno. Vendar me to ne plaši, saj sta namen in cilj plemenita.

[31] Obširneje v Novak (1969: 70–118) in Pungartnik (1978: 30). Vse tudi v Šobajič (1985: 246–327) in Petrič (1984: 218–240).

[32] Vse o PLO v Jolič (1997: 41–44). Osvobodilna gibanja, združitev v PLO, ustava, delovanje…

[33] Pogovor z Abu Kifahom, pomočnikom župana mesta Nablus, avgusta 1999, kot del delovnega tabora študentov Univerze v Ljubljani in Študentov Univerze Birzet v Nablusu poletje 1999. Statistika uprave Zahodnega brega.

[34] Več o tem v: Novak (1969), Šobajič (1985), Krušič (1985), Pungartnik (1978) in Jolič (1997).

[35] Begunska tragedija povzeta po Novak (1969: 124) in Pungartnik (1978: 24).

[36] Resolucija GS 194 (III), http://www.mideastweb.org/194.htm (20. 9. 2001).

[37] Več o kršenju človekovih pravic v Izraelu v Pungartnik (1978: 43–46).

[38] Statistika povzeta po http://www.jmcc.org/media/report/98/May/1e.htm (8. 8. 2001).

[39] Ob tem naj dodam, da Izrael potroši 30 odstotkov bruto družbenega proizvoda za vojsko. Četrtina zaposlenih Izraelcev pa je zaposlena v vojski.

[40] Jewish National Fund, Jewish Agency in World Zionist Organisation.

[41] Kar seveda ni prvič. Že 14. decembra 1973 je v resoluciji GS 3151 (XXVIII) GS opozorila na skupne točke med južnoafriškim rasizmom in sionozmon. V resoluciji GS 3379 (XXX) pa izrecno »zatrjuje, da je sionizem vrsta rasizma in rasne diskriminacije (Determines that Zionism is a form of racism and racial discrimination)«.

[43] Takšno stanje vse preveč spominja na južnoafriški apartheid, kar je mednarodno kaznivo dejanje zločina proti človeštvu.

[44] Od tega dela moramo besedno zvezo »mirovni proces« postaviti v narekovaje. Spoznali smo namreč, da ta proces ni namenjen miru.

[45] The Agreement on the Gaza Strip and the Jericho Area signed at Cairo between the State of Israel and the Palestine Liberation Organization (podpisan 4. maja, 1994), http://www.yale.edu/lawweb/avalon/plocov.htm (8. 8. 2001).

[46] Obstajajo polemike, ki zagovarjajo stališče, da ima Palestina elemente državnosti, vsaj na območju Gaze in delih Zahodnega brega, vendar je to vprašanje stranpot moje smeri. Več o tem v diplomskem delu Krušič (1985).

[47] Med Zahodnim bregom, kjer je palestinski potni list uradni dokument na ozemlju palestinske samouprave, in Jordanijo je 6-kilometrski pas pod izraelskim nadzorom, kjer obstajata le dva mednarodna mejna prehoda.

[48] GS 181 pa vse naslednje vključno z resolucijo GS 2335 in resolucijo GS 2672.

[49] Če bomo kdaj zmogli postati svetovni državljani, državljani sveta, bomo presegli nacionalizme in ljudje postali eno, samo v sebi razločevano.

[50] Izrael je le duhovno središče judovstva.

[51] Zaradi ekonomskih razlogov. Palestina je puščavska dežela.

[52] Judje leta 1947 niso narod, ampak ljudstvo, razkropljeno po svetu, ki še samo ne ve, kje je njegov dom. Judje nimajo svojega strnjenega ozemlja ne domovine, so manjšina v Palestini. Judom ne morem podariti narodnostni na osnovi verske manjšinskosti. Če pa že, je edini mednarodno pravni dokument, ki priznava pravico narodom do samoodločbe s pravico do odcepitve in ustanovitve lastne države deklaracija sedmih načel, ki pa zahteva dva pogoja, strnjeno ozemlje in samoodločbe vseh prebivalcev določenega ozemlja. Nikakor ne moremo govoriti o pravici do samoodločbe na podlagi deklaracije, če bi to pomenilo zanikanje pravice do samoodločbe drugega naroda (Petrič 1984: 22–40).

[53] Resolucija GS 181 (III) 1947, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/un/res181.htm (20. 9. 2001).

[54] Seveda, če verjamemo v OZN kot pravično organizacijo vseh prebivalcev sveta.

[55] Zemljevid v prilogi na strani B, Zemljevid Izraela. Pri tem velja opozoriti na planoto Golan, ki mora in bi pripadla Siriji, kar pa je stvar sporazuma med federacijo in Sirijo.

[56] O posebnih pravicah manjšin več na strani 63, Manjšinske pravice.

[57] Še vedno je to najboljši možni sistem, ki pa ni idealen. Opozarjam na možnosti zlorabe sistema. Taka zloraba je možna le v posebnih okoliščinah diskriminatornih zakonov, kot jih ima Izrael danes.

[58] Obširno o državljanstvu poglavje 4. 7.

[60] Izogniti se je potrebno demokraciji, ker le-ta nujno vodi k despotizmu, ki je diametralno nasproten republikanstvu. Despotizmu zato, ker ustanavlja izvršilno oblast, ki jo sklenejo vsi nad enim in seveda zoper njega (eden ne soglaša z njimi), torej vsi, ki niso vsi; nasprotje splošne volje s samo seboj in svobodo. Vse namreč ne more gospodovati. Aristokratska in avtokratska vladavina omogočata tako obliko vlade, ki bo v duhu reprezentativna. Manjše je osebje in večja je reprezentativnost, bolj je vladavina v skladu z republikanstvom (Kant 1937: 63).

[61] V postopek potrditve pridejo že v parlamentu izoblikovana besedila. Med branji pa ima parlament dolžnost stalnega informiranja o besedilu, svet pa možnost pošiljanja predlogov in komentarjev.

[62] Ustava naj bo republikanska, to je, da je izvršna veja ločena od zakonodajne. Sestavljena naj bo po načelih svobode členov družbe – ljudi, ki so po načelu odvisnosti odvisni od skupne zakonodaje (kot podložniki zakona) in so po načelu enakosti med njimi državljani. Svoboda pri tem predstavlja pravico, da se pokorim le tistim zakonom, katerim sem sam mogel pritrditi. Enakost v državi je razmerje državljanov, po katerem ne more nihče nikogar drugega k nečemu pravno zavezati, ne da bi se sam hkrati podvrgel zakonu, ki bi ga obvezal na enak način (Kant 1937: 60,61).

[63] Temeljni zakoni so nadomestki za ustavo, v katerih je določen temelj izraelske države. Dostopni na internetu, The Existing Basic Laws: Summary, http://www.knesset.gov.il/knesset/knes/eng_mimshal_yesod2.htm (15.8. 2001).

[64] Proklamacija je dokument, s katerim so Judje razglasili državo Izrael na podlagi resolucije GS 181 (III) iz leta 1948.

[65] Naj omenim zanimiv paradoks. Struja tistih, ki se zavzema za verske zakone, ravno tako podpira agresivno ekspanzionistično politiko Izraela, katero pa ti zakoni strogo prepovedujejo.

[66] »Melting pot« velja le za priseljence v Palestino. Ti bi pridobili državljanstvo in preusmerili lojalnost državi. Stapljanje torej le v političnem smislu. Stapljanje narodnosti ali vere je stvar svobodne odločitve posameznika. Federacija je sekularizirana. Zaradi velikega pomena religije so institucije religije pomembne za državo in dobro organizirane, vendar popolnoma ločene od džave. V federaciji jasno ostajajo razlike med verstvi in narodi. Prav zato v nadaljevanju vpeljujem asimetričnost odnosov.

[67] Pri tem opozarjam na judovske in palestinske zaveznike, ki bi hoteli vsiliti neki pravni red, ki bi ustrezal zunanjim interesom. Če bi se dogovorili za sožitje, naj to storijo narodi sami.

[68] Kljub temu da bi mnogi teoretiki nasprotovali poenostavitvi, se bom znova zatekel h Kantovem nauku, ki najprej ugotovi, da je naravno stanje med ljudmi stanje vojske in ne miru. Mir je potrebno ustvariti z zakonitimi stanji državljanskega, mednarodnega in svetovljanskega prava. Zakonito stanje ustvarja mir, ki ga je potrebno ustvariti. Za to je potrebna izgradnja notranjega prava federalnih enot, federacije in nad vsemi temi zakoni je svetovljansko pravo. Vendar nadaljuje, da poroštvo miru daje narava, ki jo primislimo, ker je ne moremo misliti. Narava prisili ljudi, da živijo v vseh krajih sveta. K temu jih prisili vojna. Prav vojska jih prisili, da se izoblikujejo v državo. Le tako se namreč organizirajo v trdno enoto, ki se je zmožna upreti tuji agresiji. Ljudje pa s sebičnimi nagnjenji niso sposobni vzvišene oblike vladavine. Vendar je odvisno zgolj od dobre državne organizacije, da tiste svoje sile tako uravna drugo proti drugi, da bo ena zadrževala ali uničila razdiralni učinek druge. Kot pravi Kant (1937: 78):
»Množico razumnih bitij, ki vsa zahtevajo splošne zakone v svojo ohranitev, izmed katerih pa sleherno na tihem želi, da bi bilo od njih izvzeto, tako uravnati in jim priskrbeti tako ureditev, da se bodo njih zasebna mišljenja, čeprav si med seboj nasprotujejo, med seboj vendar tako ovirala, da bo v njih javnem držanju učinek isti, kakor če bi ne bila takih zli misli.«
To človeka prisili, da je vsaj dober državljan, če že ne dober človek. Ne gre za moralno poboljšanje ljudi, ampak za spoznanje, kako je treba pri ljudeh porabiti naravni mehanizem, da se nasprotje njih proti mirovnega mišljenja v narodu uravna, da se uklonijo prisilnim zakonom, ki uvedejo mirno stanje, v katerem veljajo zakoni.

Z različnostjo religij in jezikov narava preprečuje, da en vladar zavlada svetu, marveč, da se ustvari mirovno stanje med narodi. Ker trgovski duh zavrača vojno stanje, svetovljansko pravo ščiti narode pred vojno in države se trudijo podpirati mir. Tako narava po mehanizmu človeških nagnjenj (pohlep po bogastvu) sama ustvarja mir. Vendar »gotovost ni dovolj trdna, da bi ga lahko prerokovali, vendar nam nalaga dolžnost, da delujemo za ta (ne samo sanjaški) smoter« (Kant 1937: 80).

[69] Edward Luttwak je direktor geoekonomike v Centru za strateške in mednarodne študije v Washingtonu, ki je uspešno asistiral perujskemu predsedniku Albertu Fujimoriju, ko je ta s pomočjo hude represije kruto zatrl levičarsko gibanje.

[70] Predstavljal sem le federativna elementa svet federacije, kot zgornji dom parlamenta in sama razdelitev teritorija Izraela na province.

[71] Seveda moj eksperiment ne bo nagrajen z empiričnim rezultatom, ki bi potrdil ali ovrgel spoznanja teorije, saj je iluzorno pričakovati, da bosta naroda izbrala mojo pot. Poskušal vas bom le prepričati, da bi bila ta pot pravilna.

[72] Kasneje Žagar (1990: 148) sicer razpravlja o federativnih klavzulah, pridržkih, zaradi katerih pa federalna enota še nima mednarodnopravne subjektivitete.

[74] Issam Nashashibij komentar, http://www.washington-report.org/backissues (10. 5. 2001).

[75] Ko enkrat nastopi mir, je upravičena zahteva po ukinitvi vojske. V primeru samoobrambe od zunaj obrambne zadeve prevzame milica. Ta seveda nima nikakršnega napadalnega orožja. Kant predvideva, da bi taka federacija predstavljala os svetovne federacije, kjer bi bile napadalne vojske povsem nepotrebne.

[77] Konkretna oblika manjšinskih pravic in instrumentov za zagotavljanje sledi na strani 63.

[78] Pri tem mislim na preselitve, prisilne migracije, asimilacije ali celo genocide.

[80] V tej rubriki seštevam Druze in kristjane, ki so tako Arabci kot evropski priseljenci in versko neklasificirani. Versko neklasificirani se pojavijo v izraelskih statistikah po definiciji notranjega ministrstva iz leta 1995.

[81]VIR: Prirejeno po uradni vladni statistiki Izraela,

http://www.us-israel.org/jsource/Society_&_Culture/demographics.html (8. 8. 2001).

[82]VIR: Global Distribution of Palestinian Refugee and Non - Refugee Population (1998), http://www.badil.org/Statistics/Population/pop1.htm (8. 8. 2001).

[83] V UNRWA statistiki je vštetih 89 odstotkov registriranih beguncev na področju delovanja UNRWA, to je Bližnjem vzhodu. Vir: UNWRA statistics, http://www.prc.org.uk (8. 8. 2001).

[84] Na potovanju po Jordaniji v iskanju palestinskih beguncev leta 1999.

[85] Macabi iz Tel Aviva je v sezoni 2000/2001 postal evropski prvak v klubski košarki.

[87] Palestinska nacionalna listina, http://www.yale.edu/lawweb/avalon/plocov.htm (8. 8. 2001).

[88] Vključno s primerom Južnoafriške republike.

[89] Več o ekstremnih skupinah Jolič (1997: 46–52).

[90] Deklaracija na svetovnem spletu, http://www1.umn.edu/humanrts/instree/d5drm.htm (10. 8. 2001).

[92] Definicija diskriminacije v Petrič (1984: 190).

[93] Danes je to videti še nekoliko drugače. Ko je Arabec z izraelskim državljanstvom, Adel Kaadan zaposlen v bolnišnici, želel hčerkama nuditi boljšo izobrazbo in se zato želel preseliti v popolnoma judovsko mesto Katzir, so mu lokalne oblasti prepovedale odkup zemljišča. S pomočjo združenja za civilne pravice toži mesto. Sam Barak je priznal, da sodišča še niso kos takim odločitvam, ki imajo nepredvidljive posledice, zato predlaga kompromis. Primer še ni končan (Pogovor z Abu Kifahom, avgust 1999).

[94] Pregledni zemljevid Palestinska begunska taborišča na strani A.

[95] Določene pravice, ki izhajajo iz konvencije o pravnem položaju beguncev, imajo naravo običajnega prava, če se prekrivajo s človekovimi pravicami, ki so del običajnega prava. Načelo »non refoulment« kot del konvencije pa je del običajnega prava že samo po sebi (Degan 2000: 496).

[97] Vsekakor moram podpreti Platonovo misel, kateri je naklonjen tudi Kant, da se morajo države posluževati nasvetov filozofov pri ustvarjanju miru. Politika na Bližnjem vzhodu je vse preveč v domeni vojske in politike. Vojaška industrija in njen kapital je gonilna sila razdiralne politike. Na drugi strani pa sebični častihlepni interesi politikov, ki izrabljajo vojno za promocijo, nimajo poštenih namenov ustvariti mirno stanje v Izraelu. Vojna ustreza vsem, ki so na oblasti. Če že se najde kak politik, ki se potrudi na poti k miru, to ne izhaja iz njegove plemenitosti, temveč zaradi želje po vpisu v zgodovino. Zato je potreben nepristranski model zagotovitve miru z namenom ustvariti mir, česar pa so zmožni le filozofi. Pri tem nimam v mislih ljudi filozofe po stroki, ampak ljudi s spoznanjem stvari samih po sebi in ideje dobrega. Taki, »Platonovi filozofi«, bi se s tem spoznanjem zavzemali za mir in sožitje, ki je ideja dobrega. Njihov naloga pa bi bila, le zaradi odgovornosti samim sebi, promovirati in soustvarjati ideologijo miru. Prek teh kanalov bi narodi imeli možnost spoznanja vrednote sožitja in v skladu s takim vrednostnim sistemom bi omogočali federaciji preživetje. Še več, taka federacija bi postala vir blaginje, magnet za pridruževanje in simbol uspešnega v očeh svetovnega javnega mnenja. Kam bi to utegnilo voditi, več v zaključku.

[98] Povzeto po Steenbergen (1994), Oommen (1997) in Roche (1994).

[100] V zahodnoevropskem svetu je tudi v srednjem veku veljal rimski zakonik, ki je bil ločen od cerkve. V judovski in islamski družbi so zakoni prepleteni z religijo.