 |
| Ne vem, kje je napaka, doktor Hrastar. Zadnje čase ne morem spati, zbujam se sredi noči.Videti mi je, kot da ima življenje štiri glavne poti, štiri smeri, ki so se prav zdaj srečale in prekrižale v eni točki v enem križišču. In od tu naprej ni več poti. Ustavilo se je. Samo čakam lahko, in upam, če se bo kje kaj odprlo - kakšna pot ali cilj. Kar naprej se mi pojavljajo vprašanja: če sem mogoče naredila kaj narobe v življenju, hudo narobe; in kaj naj bi bilo to? Nisem navajena živeti sama, doktor Hrastar. Nikoli nisem živela sama. Zdaj sta tišina in samota prišli nadme in izgleda, kot bi me hoteli zadušiti, da bosta vedno nad mano. Kot velik oblak prihaja samota in požrla mi je veselje do vseh reči, niti televizije ne morem več gledati. Dolgočasi me, kot me dolgočasijo tisočere stvari, ki sem jih včasih rada počela. Ja, doktor Hrastar, vse je odvisno od tega, kako gledamo na stvari, dogodke, na svoje življenje. Skoraj vse mladostne želje so se mi izpolnile. No, ja, bi rekla, večina od njih. Naredila sem šole. Slikam, pišem. Mislim, da kar v redu. Šla sem sem pa tja, imela sem svoje izkušnje s tipi. Dosti smo se smejali in zabavali, počeli smo zanimive reči. Vendar mora biti nekaj hudo narobe z mano, doktor Hrastar. Sredi pogovora zapadem v jok. V slepi ulici sem, in to je čuden občutek…slepa ulica; ulica, ki ne vidi, dead-end, kot pravijo Angleži…Mrtev konec. Ja, mrtev konec, mrtev rokav mojega časa…Mehanizem, ki se je zlomil, vzmet, ki je počila, kuščar, ki se plazi po tleh, ne da bi mogel vstati. » Torej ne morete spati.« Je vprašal psihiater. » Čustveno ste labilni… imate še kakšne druge težave?« ni bil videti posebno pretresen. »Čisto brez energije sem, brez volje..nič me ne veseli…ves dan bi kar spala…« »Vzrok je lahko tudi pomanjkanje hormonov…glede na vaša leta… v meni …to je možno..« gledal je kar simpatično in prijazno. »Občutek imam, da nisem uspela, niti v privatnem življenju, niti profesionalno…« začela sem jokati, bilo mi je nerodno, a nisem mogla drugače…zatopila sem se v iskanje papirnatega robca po indonezijski torbici. »Napisal vam bom tele antidepresive, vzemite eno zjutraj in eno zvečer, redno; pomirjevala, ki ste jih jemali, v takih primerih niso primerna…pa pridite spet naslednji četrtek…nasvidenje,« mi je dal vedeti, da ga čakajo še drugi pacienti. |
| Odlomek iz ene izmed 30 zgodb.......... |