Beduini in kamele

Kamelja pot na goro je bila ravno prav osvetljena, saj je luna močno sijala. Zdelo se je, kot bi zvezde utripale tik nad nami. Pihal je tudi svež veterc in prvič po dveh tednih nehumane vročine nas je celo malce mrazilo. Okrog nas so se dvigale črne sence gora nenavadno okroglih oblik in v temi nismo imeli občutka, kako visoko in kam se dvigamo. Čudno za tako znano romarsko pot na goro, na kateri naj bi Mojzes prejel deset božjih zapovedi, pa je bilo to, da smo navzgor sopihali čisto sami. Vsake toliko časa smo se skoraj zaleteli v veliko temno pojavo in šele v luninem soju smo ugotovili, da je pred nami stala kamela. Tudi oranžne lučke na cigaretnih končkih, ki so se prižigale in ugašale v temi, in nepričakovani glasovi od nikoder, ki so zabrundali: "Welcome!", so nas opominjali, da le nismo sami. V votlinah, skritih v skalah, namreč še danes živi precej beduinov, ki se poleti umaknejo višje na goro. 
 

Sončni vzhod na gori Sinaj

Po dveh urah hoje navkreber po kamelji poti in zadnje pol ure neznansko utrudljivih stopnic v skali, ki jih je položil duhovnik za pokoro in naj bi jih bilo tri tisoč šeststo (kakšen greh je to moral biti!), smo le prisopihali do vrha in si poiskali zavetrje ter si v temi poiskali prostor za naše spalne vreče. Ko smo se zjutraj zbudili, smo ugotovili, da smo očitno spali na smetišču ali (bognedaj) celo stranišču stražarjev na gori. Planili smo pokonci, še vedno zaviti v spalne vreče in obstali z odprtimi usti.

Nismo se mogli načuditi prekrasnemu sončnemu vzhodu na gori Sinaj. Na temnem nebu so se začenjale svetiti oranžno rumene meglice nad rjavordečimi gorami in šele zdaj smo lahko videli, kakšno pot smo prehodili. Ves trud je bil poplačan. Okrog nas so se začele odpirati vse strani neba in rumeno sonce je začelo greti tudi druge premražene popotnike, ki so tako kot mi prespali na gori. 

Učna lekcija v nuweibiški banki

V obalnem mestecu Nuweibi na vzhodni obali Sinajskega polotoka sva v banki zamenjali še nekaj egipčanskih funtov za pot do Jordanije in se zopet naučili, da je denar resnično sveta vladar. Tamkajšnje banke namreč ne poznajo polja diskretnosti, poleg tega pa tudi bankirjeva funkcija ni kar tako. Sedeš namreč v "čakalnico" - podobno kot v bolnici - in čakaš, da te bankir pokliče k sebi. Bognedaj da bi ti prej pristopil k njemu! Ko mu izročiš svoj denar, mu ne smeš gledati pod prste, ko šteje in menja bankovce, ampak moraš pohlevno sesti nazaj v čakalnico. Pa res sesti, sicer te bankir ponovno opomni, kot je kar nekajkrat naju, dokler mu nisva dopovedali, da se pač nimava kam vsesti, ker trenutno ni prostih sedežev. Po vseh opravljenih transakcijah, ki se, kot se za Egipčane spodobi, odvijajo v rekordno počasnem tempu, se moraš ob klicu: "Sto dolarjev!" ponovno zglasiti pri pultu kot ponosni lastnik svojih stotih dolarjev, zdaj že zamenjanih v egipčanske funte. Spet sedé prešteješ denar in šele potem lahko vstaneš ter odideš. Če se seveda malo prej osorni bankir ne prelevi v uslužnega gotitelja in ti po egipčanski navadi ponudi "welcome drink" - pijačo dobrodošlice, ki sva jo v Egiptu pili že na vseh (ne)mogočih krajih. 

Modro Rdeče morje, delfini in puščava

Na ladji za Jordanijo sva morali biti že ob enih popoldne in osebje je govorilo, da bomo izpluli vsaj tja do tretje ure: "Isha'allah, seveda če Alah da!". No, očitno nam Alah ni bil ravno naklonjen, saj smo se začeli premikati šele ob petih! Še sreča, da smo sploh odpluli v pravo smer! Ladja se je najprej nekaj minut izgubljeno vrtela okrog svoje osi, kot da se kapitan ni mogel odločiti, ali naj pluje s krmo ali pramcem. Midve pa sva se presedali iz sence v senco, ki je krožila skupaj z ladjo, in na koncu obupali ter obsedeli na žgočem soncu. Ko smo tako v hitrosti prsnega plavalca zapuščali afriško celino in se bližali arabskemu polotoku, so nam čas krajšali delfini, ki so se v parih igrali ob ladji in visoko skakali v pozdrav iz prekrasno modrega Rdečega morja. Po treh urah plovbe in opazovanja vodnega življenja pa smo na obzorju spet uzrli pesek.

Ko sva uspešno prestali počepanje in vstajanje kamel ter ob vsakem gibu skoraj poleteli čeznje, sva se odzibali proti rdečemu sončnemu zahodu, vsaka na svoji puščavski ladji, in morali vsake toliko počakati, ker sta se kameli s svojimi dolgimi vratovi stegovali za redkimi grmički sredi peska in si potem velika usta brisali v najine hlače ter zadovoljno spuščali glasove, ki so spominjali na režanje. Najin podvig sva hoteli ovekovečiti tudi na filmu, zato sva kameli neštetokrat ustavili, pa jih spet premaknili in iskali kar najboljši zorni kot za to in ono sliko. Majhna beduinska dečka, ki sta vodila najini kameli za povodec, sta naju nekaj časa brez besed opazovala, potem pa sta očitno naveličana najinih kapric spustila povodce iz rok in se protestno vsedla na tla. 
 
 

Tudi za cene avtobusnih vozovnic sva se naučili zelo dobro barantati. V Egiptu in Jordaniji sva se namreč vedno raje vozili z lokalnimi, torej neturističnimi avtobusi, kjer nikoli ni bilo dolgčas in kjer sva lahko bili v pristnem stiku z domačini in domačinkami. Vendar pa šoferji teh avtobusov vztrajno poskušajo srečo na naivnih tujcih in jim postavljajo "turistične" cene vozovnic, ki pa so vsaj trikrat višje od navadnih cen za domačine. Že skoraj popolnoma asimilirani mi je bilo nekoč zadosti in sem na avtobusu z mahanjem rok in drugo gestikulacijo najprej povprašala Arabca pred mano, koliko (res) stane pot, in si nato v "zasedi" pripravila točen drobiž. Počakala sem šoferja, ki je pobiral denar, da je prišel tudi do naju in še preden je sploh lahko izjavil namišljeno ceno vozovnice, sem mu v dlan stresla točno vsoto kovancev za najini vozovnici in se hitro ozrla ven skozi okno. Akcija končana. Šoferju ni preostalo drugega, kot da je začudeno pogledal, preštel kovance in odgodrnjal naprej proti koncu avtobusa. To je seveda postala ustaljena praksa na vseh nadaljnjih prevažanjih z lokalnimi avtobusi.
 
 

Beduinski deček;  v ozadju tipična obleka moških v arabskem svetu - galabeja

Ženske imajo vedno prednost

Pri potepanju po arabskih deželah kaj kmalu ugotoviš, da tu ženske obravnavajo kot kraljice. Ko sva, kot se spodobi, v vrsti čakali na avtobus proti glavnemu mestu Jordanije, Amanu, je do naju pristopil nek moški in naju odpeljal na začetek vrste pri vratih avtobusa, kjer so se tudi ostali moški brez pomislekov umaknili. V Jordaniji avtobus ne sme biti prepoln, kar pomeni, da potniki med vožnjo ne smejo stati in lahko samo sedijo. Če pa je v avtobusu slučajno preveč potnikov, se morajo stoječi hitro "skriti" (počepniti), ko se mimo pelje policijski avto! 

Tako počaščeni sva torej že sedeli, medtem ko se je avtobus počasi polnil do zadnjega sedeža. Spraševali sva se, če to čast izkažejo le tujkam, in še preden sva na to lahko odgovorili, je na postajo pritekla ženska, zavita v črno obleko od nog do glave, da so se ji videle le oči. V istem trenutku je s svojega sedeža vstal nek moški, ga odstopil ženski, sam pa je stopil dol z avtobusa in na postaji počakal naslednjega. Je kdo kaj takega doživel v Sloveniji? :)
.