Vse skupaj se je za�elo bolj klavrno. �e v Madridu bi se namre� moje noro �tirimese�no popotovanje po Ju�ni Ameriki kmalu kon�alo kar na letali��u, saj so mi (edini z na�ega letala!) seveda uspeli izgubili vse moje premo�enje - nahrbtnik. In ko sem tako s "tola�ilno" toaletno torbico Iberije v eni in fotoaparatom v drugi roki sedela in se smilila sama sebi, sem se posku�ala spomniti, zakaj neki sem si �e izbrala to celino. Ju�no Ameriko namre�. 
 

Ponos cele dru�ine, deklica v Saquisiliju

V u�esih so mi odzvanjale besede prenekaterih znancev in prijateljev, ki so me zaradi dogodkov le nekaj dni pred mojim odhodom, ko so v 'tam nekje' ubili dva Slovenca, zaskrbljeno spra�evali: "O, a na pot se odpravlja�. Ja kam pa spet? Pa ne v Ju�no Ameriko?" 
"Pa prav v Ju�no, ja," sem jim odgovarjala. 
"No no, saj je v redu, ampak povej, saj ne gre� v Bolivijo, kajne?"
"Hm, ja, tudi Bolivija bo na moji poti�"
Edini �lovek, ki je bil takrat navdu�en nad mojim popotni�kim avanturisti�nim duhom, je bil bolivijski �astni konzul, ki je meni in mojemu sopotni�kemu kolegu z veseljem podpisal enomese�ni vizi v najinih potnih listih. "A, Slovenija!" je navdu�eno in hkrati presene�eno vzkliknil. Na koncu najinega obiska pa je vseeno malo manj navdu�eno dodal: "Upam, da vesta, kam se podajata � v teh dr�avah ni ne reda ne varnosti!"
 
 

Glavni trg s katedralo v Quitu, glavnem mestu Ekvadorja

Vseeno sem se konec novembra zbudila v glavnem mestu Ekvadorja, vdihnila redek zrak vi�ine 2800 metrov in �e enkrat pogledala, �e res ne sanjam: da, nahrbtnik je bil poleg mene, prav tako Iberiina tola�ilna torbica. �e preden je letalo poletelo iz Madrida, so namre� le na�li moj izgubljeni nahrbtnik in mi ga zmagoslavno dostavili v vrsto pred vkcavanjem za Quito. Tako se je za�ela �tirimese�na avantura odkrivanja de�el vzdol� Andov po Panamerikani, edini cesti, ki vodi vse do konca sveta, Ognjene zemlje. 
 
 

Pijani praznik, ekvadorski �oferji in ��urki 

V Quitu je bilo ravno v �asu najinega prihoda veliko �tevilo raznoraznih pisanih in glasnih proslav z glasbo in plesom ob obletnici ustanovitve mesta. In tako se je dogodilo, da sva tudi midva splezala na enega od "chiva busov", tistih slavnih busov, ki v �asu velikih praznovanj, ki trajajo ves teden, preva�ajo ljudi kar stoje na strehi. No ja, moram priznati, da to ni bila ravno najpametnej�a odlo�itev v mojem �ivljenju, ker se gori na strehi v bistvu ne more� oprijeti ni�esar drugega kot le kak�nega Ekvadorca. Pa �e ti so ponavadi pijani in na ves glas kri�ijo: "Viva Quito, chupe Quito, hasta donde? Hasta los huevos carajo!"  Hm. In kaj to pomeni? "�ivel Quito, naj pije Quito! Do kam? Do jajc, porkamadona!" 
 
 

Odmor po ekvadorsko

Ob tako adrenalinskih vo�njah v vi�avah Andov pa ti v naro�ju ponavadi sedi �e kak�na Ekvadorka, ki ima ob sebi in na sebi otro�i�ka, ki se ljubko dereta. Ni ga potovanja z busom, da se ne bi iz vre� na hrbtih �ensk drlo vsaj pet malih Indijan�kov. Sopotniku Gregorju je na enem tak�nih potovanj soseda naslonila dojen�kovo glavico kar na ramo in je tako ho�e� no�e� pomagal pri dojenju ekvadorskega nara��aja� 
 
 

De�evna, a prelepa pobo�ja hribovitega Ekvadorja

Kaj zaboga gringota sploh gledata

Med �tevilnimi mesteci in vasicami, ki sva jih obiskala v Ekvadorju, se mi je najbolj vtisnil v spomin Saquisili, mala vasica, kjer se ob �etrtkih odvija bojda najpomembnej�i indijanski "mercado" v Ekvadorju. To je tradicionalni trg, kamor vsi Indijanci izza devetih gora s klobu�ki na glavah in v pisanih pon�otih prinesejo svoje izdelke, hrano in �ivino. In to velikokrat samo na svojih hrbtih. 
 

Na trg po nakupih	Mmmm, banane....

Ko se glavni trg v vasici Saquisili napolni

Ko sva se pri neki stojnici s preprogami ustavila in opazovala prekrasno goro v ozadju, ki jo je ravno obsijalo ve�erno sonce, je do naju pritekel lastnik stojnice, misle�, da si ogledujeva njegove preproge. Ko kljub njegovi prisotnosti nisva ravno iz�arevala nakupovalne mrzlice, je dojel svojo zmoto in se za�el glasno krohotati ter razlagati prvi sosedi: "Joj, tako zabodeno sta gledala v moje preproge, da sem jima za�el kazati vse, kar imam! Pa vidim, da pravzaprav gledata goro; si lahko misli�, kako neumno sem izpadel?!"  Kmalu se je skupaj z nami smejala cela tr�nica� 
 
 

Prodajalec preprog v Otavalu	Preproge in slavna Imbabura v ozadju

 Galapagos za revne

Vsekakor pa je treba kaj napisati tudi o Galapagosih za revne, kot ljubkovalno re�ejo Isla de la Plati, Otoku srebra. In kot �tudenta s plitkim popotni�kim �epom sva si raje privo��ila tega, saj bi za ogled pravega Galapa�kega oto�ja morala od�teti krepkih 800 dolarjev ali ve� za teden dni plavanja med morskimi levi. Ker pa so nama tudi na na�em oto�ku obljubili morske leve, nisva dolgo oklevala. Vkrcala sva se v sumljiv, doma narejen gliser z dvema milijon-konjskima motorjema in med na�o triurno hitro vo�njo do otoka sem se ves �as spra�evala, ali obstaja kak�en poseben razlog, da imamo na sebi dva re�ilna jopi�a.

Skratka, na tem otoku "naj" bi �ivele enake vrste �ivali, kot na pravih ta dragih Galapagosih. Zakaj je beseda "naj" poudarjena? Ker se potem na oto�ku v resnici sprehaja� med dvema vrstama ptic, ki iz prakti�nih razlogov gnezdijo kar na poti, s svojimi belimi iztrebki ozna�ijo svoj teritorij (kar so nazadnje vse prehodne poti na otoku) in te potem neumno gledajo, ko se plazi� mimo njih po bodi�astem grmovju, da ne bi velecenjenih ptic preve� motil. In celih pet morskih levov je premogel na� otok! Ki pa so se seveda ravno v �asu na�ega obiska hranili nekje v morju in naj bi se, da, da, seveda, vrnili takojci. In najbr� mi ni treba poudarjati, da morskih levov na teh Galapagosih nismo videli...