RŠ KOMENTAR

ZDA napadajo Irak zaradi nafte 

(oz. Kaj je podpredsednik ZDA Dick Cheney delal od zalivske vojne pa leta 2002)

Ameriški vojaški napad na Irak ni več polemično vprašanje, ampak zgolj vprašanje časa. Ker podpora novi vojni s to tako imenovano malopridno državo vseskozi občutno pada, je Busheva administracija še dodatno strnila svoje vrste v prepričevanju domače in svetovne javnosti o nujnosti napada na Irak. Eden glavnih vojnih hujskačev je Bushev podpredsednik in skrajno desničarski fundamentalist, Dick Cheney, človek, ki je še do nedavnega navdušeno posloval z režimom Sadama Huseina. Politične perverzije članov Bushevega kabineta so tako že pred prvimi bombami, odvrženimi na civilste v Bagdadu, odvzele legitimnost ameriškemu napadu na Irak.

Dick Cheney je bil, dokler ni z Bushem ukradel volitev, eden izmed glavnih direktorjev Halliburtona - vodilne ameriške naftne korporacije. Halliburton je največji ameriški delodajalec, ki svojim delavcem prepoveduje združevanje v sindikat. Po celem svetu ima zaposlenih okoli 100.000 ljudi in ustvari 15 milijard dolarjev letnega zaslužka. Med drugim tesno sodeluje tudi z vojaško industrijo.

V času Cheney-evega vodenja Halliburtona je ta korporacija z režimom Sadama Husseina sklenila posel v vrednosti slabih 24 milijonov dolarjev. Denar je bil namenjen popravilu iraških naftovodov, ki so jih med Zalivsko vojno uničili zavezniški bombniki. Pikantno, a resnično: Cheney je bil takrat obrambni minister. Toda po popravilih naftovodov osem let kasneje je Irak spet postal drugi največji ameriški dobavitelj nafte. 

Vprašanje torej: če je Sadam Hussein v zadnjih letih res počel to, kar mu sedaj očitajo, mar mu ni pri tem pomagal taisti Dick Cheney, ki je Iraku popravil naftovode in mu s tem omogočil, da si je Husein lahko privoščil drago razvijanje množičnega orožja? Odgovorite si sami.

Na tem mestu velja spomniti na resolucijo, ki jo je Bela Hiša leta 1998 izsilila v Združenih Narodih. V tej resoluciji je bilo Iraku dovoljeno kupiti nova ogrodja za naftovode, medtem ko so druge gospodarske sankcije ostale nespremenjene. Med te sankcije so tako še naprej spadala osnovna otroška zdravila, ker bi baje lahko iz njih Sadam izdeloval kemično orožje. To ni bilo nikoli dokazano, medtem ko na drugi strani obstaja znano dejstvo, da je v Iraku samo med leti 1990 in 1996 umrlo pol milijona otrok zaradi lahko ozdravljivih bolezni. 

Kljub temu, da je Halliburton vložil v Irak več denarja kot katera koli druga ameriška naftna korporacija, tega ni opravil neposredno, ampak je za izvedbo pogodbe najel svoje podružnice v Evropi, Indiji, Bahrainu in Egiptu. V večini primerov so ta podjetja zgolj posodila svoja imena Halliburtonu za opravljanje umazanih, a zelo profitnih poslov. Znan je primer, ko je bila Halliburtonova podružnica iz Texasa, Brown & Root, kaznovana z globo štirih milijonov dolarjev, ker je v Libijo izvažala produkte, ki so bili v nasprotju z ameriškimi sankcijami. 

Halliburton je pod vodstvom Cheneya posloval še z mnogimi drugimi diktatorskimi režimi, kot je na primer zaničljivosti vredna vlada v Burmi. Korporacija slovi po sumljivih poslih tudi v drugih državah, kot so Alžirija, Angola, Bosna, Haiti, Hrvaška, Indonezija, Iran, Libija, Somalija in tako naprej skoraj brez konca.

Če se slučajno sprašujete, zakaj se predstavniki demokratov, ki trenutno posedajo v senatu in kongresu, ne razburjajo zaradi Cheney-evih afer, je odgovor na to vprašanje zelo preprost in jasen. Zato, ker so – kot ponavadi - tudi sami vpleteni v podobne korporativne škandale. Bivši direktor CIE, demokrat John Deutsch, sedi v direktorskem odboru drugega največjega ameriškega naftnega podjetja, Schlumberger. Ta korporacija pa prav tako - skozi svoje podružnice – posluje z Irakom.

Vojna proti terorizmu je bila že od samega začetka predvsem vojna za materialne dobičke in profit zahodnih korporacij. Vse bolj očitno postaja tudi to, da se ne bo končala pri Iraku. Medtem ko Bush, Cheney in Rumsfeld govorijo o skupnih vrednotah in interesih, ostalo človeštvo lahko samo še čaka na dan, ko bomo vsi skupaj ugotovili, da ne moremo jesti kreditnih kartic in piti nafte.

Pa še to: med Zalivsko vojno je umrlo okoli 200.000 Iračanov. Zavezniška letala so odvrgla približno 90.000 ton bomb, kar znese skoraj pol tone eksploziva na vsakega umrlega Iračana. Ocenjujejo, da jih je bila polovica civilistov. Od leta 1990 pa do danes je zaradi gospodarskih sankcij proti Iraku umrlo že več kot milijon in pol prebivalcev te države. V glavnem zaradi lakote in lahko ozdravljivih bolezni.

Podatki o Cheney-evi preteklosti pri Halliburtonu so bili vzeti iz ameriškega časopisa Editorial, ki je o tem poročal 6. septembra.

Preberite tudi ostale komentarje:

• Ali se Sloveniji res obetajo NATO baze? - komentar - če Slovenija, močnemu javnemu nasprotovanju navkljub, pride v NATO pakt, bo vsaka slovenska vojašnica postala NATO paktova baza... Preberite nekaj kratkih uvodnih temeljev za nadaljno seznanjanje z analizo.

• Aktivistični Iraški mirovniški tim - komentar - ZDA in Velika britanija nameravata začeti vojno v Iraku in iščeta podporo tudi pri NATU. V Irak se bodo podali mirovniški aktivisti, ki bodo kot žive tarče "branili" civilne objekte, pred napadih na civilne objekte, ki se jih v takih primerih poslužujejo ZDA.

• Globalizacija proti globalni zavesti - komentar - Iz prijatelskega, enakovrednega odnosa ste nas, voljeni gospodje, v desetih letih speljali v odnos gospodar/služabnik; in sedaj nam z vztopom v Nato vsiljujete odnos partner/sovražnik. Vsiljujete nam sovraštvo in strah. V imenu koga torej govorite, ko rečete Slovenija in Slovenci?

• V ZDA vlada stroga cenzura nad objavo informacij - komentar - pri ‘Projektu Cenzurirano’ objavili seznam največjih zgodb, ki so jih v tem letu cenzurirali ameriški korporativni mediji.

• Jesenska radijska šola neoliberalnega kapitalizma - preprosta razlaga ameriškega in ostlih korporativizma na primeru vzreje krav... na malo šaljiv a na žalost ZELO resničen način predstavljene napake globalizma - komentar slišan na Radiu Študent,

• ZDA napadajo Irak le zaradi nafte - oz. kaj je podpredsednik ZDA Dick Cheney delal od zalivske vojne pa leta 2002. Napadi na Irak niso potrebni zaradi zagotavljanja svetovne varnosti, temveč boja za prevlado nad naftnimi pipicami Perzijskega zaliva. Preteklost ameriških visokih politikov jasno kaže na lakomnost in bolestno željo po izkoriščanju bogastev Bližnjega vzhoda zaradi česar so pripravljeni lagati sebi in svetu, ter se z krvjo dogopati do črnega zlata! - komentar slišan na Radiu Študent,

• Diktatorji z Zahoda diktirajo celemu planetu!!! - predsednik Zimbabveja je diktator, še večji dikator je predsednik ZDA Gerorge Bush ml. Združba Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Evropska unija skrbijo za umiranje zaradi lakote v Malaviju - ne samo tam. Kolonalizma ni bilo nikoli konec, sedaj ga prepoznamo pod izrazom globalizem (pozor: ni enako kot globalizacija!!!) - komentar slišan na Radiu Študent, 19. avgust 2002,

• Hirošime in nagasakiji tretjega tisočletja?! - ameriške nuklearne grožnje, nikoli končana hladna vojna, Bushev primitivizem - komentar slišan na Radiu Študent, 12. avgust 2002,

• Kdo je najbolj globalen? - komentar in kratka razlaga namena delovanje "antiglobalistov" (oz. gibanja za boljšo globalizacijo) - kaj pravzaprav sploh hočejo, na kaj opozarjajo in proti kakšni globalizaciji se borijo,

• Volitve za predsednika Srbije - komentar slišan na Radiu Študent, 7. avgust 2002,

• Turčija končno začenja sprejemati kurde kot ljudi? - komentar slišan na Radiu Študent, 6. avgust 2002,

• Aktualni komentar o krizi v Južni ameriki - slišan na Radiu Študent, 5. avgust 2002,

• Dan beguncev - v angleščini, aktualni komentar ob dnevu beguncev objavljen na spletnem magazinu Blue Green Earth,

• Javna razprava, ki to ni - Komentar vključevanja v NATO in delovanja slovenskih oblasti, slišan na Radiu Študent, 22. april 2002,

• Fuck of Oil - zakaj ZDA utvarjajo vojne proti terorizmu, lažejo celemu svetu in pobijajo nedolžne?- NAFTA, NAFTA, NAFTA!!! - komentar slišan na Radiu Študent, 15. april 2002,

• Komentar militarističnega razuzdanstva slovenskih oblastnikov - slišan na Radiu Študent, 10. april 2002.