| 1. INVALIDACIJSKA TEORIJA(prevod je zapleten, gre pa v smislu razveljavitve in brezbrižnih zmanjševanj teže določenim stvarem, morda še najbližje je ''omalovaževanje''. Zaradi težavnega prevoda se bom le-temu, kljub svoji ljubezni do klene slovanske besede, odrekel in uporabljal tujko) Van der Kolk, Perry, and Herman (1991) so izvedli raziskavo o samomorilcih in samopoškodovalcih, ki so se rezali. Odkrili so, da so spolne ali fizične zlorabe, fizično ali čustveno zanemarjanje in kaotične družinske razmere, v otroštvu in adolescenci dejavniki, ki so zanesljivi kazalci oz. predispozicije za količino in resnost samopoškodb. Prej, ko se začno pojavljati ti dejavniki, bolj je oseba dovzetna za samopoškodovanje in resnejše poškodbe si zadaja. Povzetek raziskave je takšen: '' (…) zanemarjanje je (bil) najmočnejši kazalec samopoškodovalnega vedenja. Otroške travme so tiste, ki največ prispevajo k razvoju samopoškodovanja, pomanjkanje stabilnosti pa je tisto, kar ga vzdržuje. Tisti (…), ki se ne spominjajo, da so se kdaj počutili posebne ali ljubljene, so najmanj zmožno obvladovati svoja samoškodovalna nagnjenja.'' V istem dokumentu van der Kolk opomni, da se zdi, sta disociacija in pogostost disociativnih izkušenj povezana s prisotnostjo samopoškodovalnega vedenja. Disociacija v odraslosti je prav tako povezana z zlorabo, zanemarjanjem in travmami v otroštvu. --Zloraba?-- Čeprav spolne in fizične zlorabe ter zanemarjanje očitno pogojujejo samopoškodbeno vedenje, pa to ni nujno; ogromno ljudi, ki se samopoškodujejo, nikdar ni bilo zlorabljenih. Zweig in Frankova študija (1994) je ovrgla kakršnokoli povezanost zlorabe z disociacijo in samopoškodovanjema med pacienti, katerih diagnoza je bila ''borderline personality disorder'' - mejna osebnostna motnja (laični prevod), za katero so značilna impulzivna dejanja, poglobljeni, a zmedeni odnosi z drugimi, problemi z identiteto in čustvena nestabilnost. Študija Brodskega (1995), ki je sledila, je prav tako pokazala, da zloraba v otroštvu ni kazalec za disociacijo in samopoškodovanje odraslih. Isto je potrdila še študija Andersona, Herbisona, Martina, Mullena, Phila in Romana (1995) : v raziskavo so vključili ženske, ki so bile, in ženske, ki niso bile spolno zlorabljene v otroštvu. Izkazalo se je, da se je 4,8% žensk samopoškodovalo, od teh pa jih je bilo 96 % v otroštvu spolno zlorabljenih. Zanimivo pa je, da se 91% vseh žensk, ki so bile zlorabljene, NI samopoškodovalo. To kaže na dejstvo, da spolna zloraba v otroštvu sicer je dejavnik, ki vpliva na samopoškodovanje, ni pa zanesljiv kazalec le-tega. Linehanova (1993) v svoji študiji govori o samopoškodovalcih, ki so odraščali v invalidacijskih okoljih. Medtem, ko se v razred invalidacij uvrščajo zlorabe, se v ta razred uvrščajo tudi druga,* običajnejša *okolja oz. situacije: ''Invalidacijsko okolje je okolje, kjer se komunikacija osebnih izkušenj srečuje s prenapetimi, neprimernimi ali ekstremnimi odzivi. Z drugimi besedami, izražanje osebnih izkušenj ni validirano, potrjeno, sprejeto, marveč je namesto tega pogostokrat ali kaznovano ali pa zbanalizirano , odvzeta je teža, zmanjšan je pomen, izkušnja bolečih čustev je omalovževana. Interpretacija posameznika glede lastnega vedenja, vključujoč namene in motivacije, ni sprejeta...'' Invalidacija ima dve glavni značilnosti. Prvič, posamezniku da vedeti, da se moti v svojem opisovanju in analiziranju lastnih izkušenj, še posebej pa pri svojih pogledih na vzroke čustev, prepričanj in dejanj. Drugič, svoje izkušnje posameznik pripiše družbeno nesprejemljivim značilnostim ali značajskim lastnostim. Takšna invalidacija ima mnogo oblik: - '' Jezen/na si, ampak tega nočeš priznati.'' - '' Govoriš ne, misliš pa ja.'' - '' Dobro veš, da si to (nekaj, česar v resnici nisi) naredil/a. Nehaj lagati!'' - '' Preveč si občutljiv/a.'' - '' Len/a si, to je.'' - '' Premalo se trudiš.'' - '' To ni nič takega, to boš pa že zmogel/la.'' - '' Če sem jaz, boš tudi ti lahko! '' - '' Kdo pa misliš, da si?'' - '' Imaš, da narediš tako, kakor ti jaz rečem, jasno?! '' - '' Idiot, kreten, bedak, pizda, koza, kura itd.'' Vsakdo na vsake tolikanj izkusi takšne in podobne vrste invalidacij, vendar ljudje, ki v invalidacijskem okolju odraščajo, takšna sporočila prejemajo brez prestanka. Starši (starš), ki invalidacijo izvajajo, so povečini odraščali v invalidacijskem okolju in jo izvajajo nehote in nezavedno. Prav tako se zgodi, da starši nočejo otrokom nič slabega, a se ne počutijo udobno ob potencialnem izražanju kritike na njihov račun in ob izražanju negativnih čustev svojih otrok - vsakršna kritika je tak način zatrta, otroci ne morejo izražati svojih mnenj, in odnos, ki bi moral biti ''demokratičen''(kajpak v določenih mejah), se sprevrže v totalitarizem. Oz. nezavedno invalidacijo. Kronična invalidacija lahko vodi v skorajda podzavestno samo-invalidacijo , nezaupanje vase in ''nikoli nisem bil/a pomemben/na'' ter ''nihče me ne mara'' občutke, opisane po van der Kolku. 2. SAMO-SPOSOBNOSTNA TEORIJA Do podobnih zaključkov so s svojo konstruktivistično teorijo prišli tudi Deiter, Nicholls in Pearlman (2000), kjer pravijo, da ljudje, ki se samopoškodujejo, ponavadi niso razvili treh pomembnih samo-sposobnosti: sposobnosti za toleriranje močnih čustev, sposobnosti za ohranjanje občutka lastne vrednosti, in sposobnosti za ohranjanje občutka povezanosti z drugimi. Pearlman (2000) dalje ugotavlja, da ''ko otroci izkusijo sramoto in kaznovanje namesto primerih besed, ne morejo ponotranjiti občutka, da jih ima nekdo rad in ne morejo razviti sposobnosti ohranjanja povezave z drugimi. Zmožnost doživljanja, toleriranja in integriranja močnih čustev se ne more pravilno razviti.'' Občutek, da so določena čustva nesprejemljiva in prepovedana, prav tako prizadane razvoj te sposobnosti. Sposobnost ohranjanja občutka lastne vrednosti pa se, normalno, ne more razviti, če ima otrok občutek, da nikoli ni dovolj dober, če njegova ''eksistenca in dosežki trčijo ob tišino ali žaljive besede/dejanja''. Zanimivo je, da je vse zgoraj opisane dejavnike moč najti v invalidacijskih okoljih, ki jih je opisala Linehanova. 3. ALEXITHYMIA Alexithymia je dokaj nov psihološki konstrukt, ki pomeni stanje nezmožnosti izražanja oz. opisovanja čustev. V raziskavah (Zlotnick, 1996) je bila povezana s samopoškodovalnim vedenjem, sklada pa se z opisi stanj samopoškodovalcev tik pred samopoškodbo, ki pravijo, da pogosto ne morejo razločiti čustva, ki je prisotno. To je še posebej pomembno pri razumevanju komunikacijske funkcije samopoškodovanja : '' Namesto izražanja čustev z besedami, je komunikacija pacienta z alexithymio dejanje, usmerjeno k temu, da bi drugim pokazal svoja čustva''. Z rezanjem, kajpak. 4. SEROTONINSKA TEORIJA Dokazano je bilo (Carlson, 1986), da znižan nivo serotonina vodi k agresivnosti pri miših. V tej študiji so zaviralci izločanja serotonina povzročili povišano agresijo, pospeševalci izločanja pa znižanje agresije pri miših. Ker je nivo serotonina povezan tudi z depresijo, depresija pa je znana kot ena izmed dolgoročnih posledic fizične zlorabe v otroštvu (Malinosky-Rummel in Hansen, 1993), bi to lahko razložilo, zakaj se samopoškodovanje pogosteje pojavlja pri zlorabljenih otrokih. Očitno je najbolj obetajoča v tem območju raziskovanja hipoteza, ki trdi, da samopoškodovanje izhaja iz znižanja delovanja potrebnih možganskih nevro-transmitterjev, ki prenašajo serotonin. Ta hipoteza je podprta z Winchel – Stanleyevo študijo (1991), ki trdi, da kljub temu, da narkotiki in dopaminergični sistemi ne vplivajo na samopoškodovalno vedenje, serotonin na to – vpliva. Zdravila, ki spodbujajo izločanje serotonina, imajo vpliv na samoškodovalno vedenje. Winchel in Stanley sta postavila hipotezo glede povezanosti tega dejstva in kliničnih podobnosti med obsesivno-kompulzivno motnjo(za katero je znano, da nanjo vplivajo zdravila, ki zvišujejo stopnjo serotonina) in samopoškodovalnim vedenjem. Prav tako opomnita, da nekatera zdravila, ki stabilizirajo razpoloženje(Tegretol, Depakote), lahko stabilizirajo tudi samoškodovalno vedenje. Coccaro pa je dokončno potrdil zvezo med serotoninom in samopoškodovalnim vedenjem. Odkril je (1997), da je odziv na razdraženost odvisen od nivoja serotonina – če je nivo normalen, se oseba odzove s kričanjem, metanjem stvari itd. (običajno, torej), če pa je nivo serotonina nizek, se poveča agresija in običajen odziv na razdraženost se eskalira v samopoškodbo, samomor in/ali napade na druge. Hipotezo je sicer dokončno potrdil Coccaro, dočim so, poleg že zgoraj naštetih, do podobnih zaključkov prišli še/že Stoff(1987), Birmaher(1990), Herpertz (1995), Stein (1996) in Favazza (1997) NASMEH IN BOLEČINA Večina samopoškodovalcev ne zna točno razložiti, kako vedo, kdaj je čas za konec rezalne seanse. Po določeni količini poškodbe je potreba zadovoljena in samopoškodovalec se počuti umirjeno in prijetno. Le 10% anketiranih (Favazza in Contero, 1986) čuti močno, 23% znosno, 67% pa ali majhno ali pa bolečine sploh ne čuti. Odsotnost bolečine je možno razlagati z endorfini, naravnimi telesnimi pain-killerji, ki se sproščajo ob poškodbah tkiva, z disociativnim stanjem pri enih, in s samopoškodbo samo pri drugih, ki jim služi kot način osredotočanja. 5. PSIHOLOŠKE MOTIVACIJE Miller, 1994; Favazza 1986, 1996; Connors, 1996, 2000; Solomon & Farrand, 1996; Ousch,, 1999; Suyemoto, 1998; in ostali so razkrili možne psihološke motive, ki samopoškodovalce napeljujejo na samopoškodovanje, strnjeni pa so v tri osnovne skupine: regulacija občutkov, komuniciranje, in nadzor/kazen: 1.regulacija občutkov – samopoškodovalec skuša telo utiriti v ravnotežje, iz katerega so ga vrgli močni čustveni pretresi. To vključuje ponovno povezavo misli s telesom po disociaciji, umirjanje telesa v obdobjih močne čustvene in fizične napetosti, validiraje (potrjevanje) notranje bolečine, in preprečevanje samomora. Po Suttonu je to ''darilo preživetja''. Samopoškodovanje je lahko najbolj celoto-ohranjajoča možnost v omejenem spektru izbire. - pobeg iz praznine, depresije, osame in občutka neresničnosti - zmanjševanje napetosti - izražanje jeze – veliko samopoškodovalcev ima v sebi nakopičeno jezo, s samopoškodovanjem jo sproščajo - povezava s telesom po disociaciji - induciranje občutka posebnosti - induciranje evforije - preprečevanje samomora 2. komuniciranje – nekateri ljudje koristijo samopoškodovanje kot način sporočanja stvari, ki jih ne morejo izreči. Ko je sporočilo mišljeno kot klic na pomoč, je samopoškodovalno vedenje pogosto smatrano za manipulativno. Vendar pa je manipulacija v tem primeru posreden način zadovoljitve potrebe; če samopoškodovalec spozna, da z neposredno prošnjo pridobi pozornost, ki jo potrebuje, se potreba po posrednem komuniciranju zmanjša. Tako je lahko razumevanje, kaj želi samopoškodovalec prek samopoškodbenega dejanja sporočiti, zelo pomembno pri ukvarjanju s tem na učinkovit in tvoren način. - izražanje nepremostljive čustvene napetosti - uživanje v odzivih okolice, ki jih oseba nadzoruje prek samopoškodb - sporočanje svojega notranjega nemira okolici - sporočanje potrebe po pomoči (klic na pomoč) - izražanje erotičnega naboja - izražanje ali premagovanje odtujitve - validiranje čustvene bolečine 3. nadzor/kazen – ta kategorija vključuje podoživljanje travme in t.i. ''čudežno razmišljanje''(če se ranim, bodo slabe stvari, ki se jih bojim, preprečene), varovanje drugih ljudi in samo-nadzor. Slednje se često prekriva z regulacijo občutkov. - nadaljevanje vzorcev zlorabe(pri tistih, ki so bili zlorabljeni): tisti, ki so bilo mnogokrat zaporedno zlorabljeni (med zlorabami so se iz možganov izločale spojine, ki so povzročale visoko raven vznemirenja), se težko vrnejo na normalno raven vznemirjenja in so na nek način odvisni od kriznega stanja, ki ga, med drugim, inducira samopoškodovanje - kaznovanje samega sebe zaradi tega, ker je oseba ''slaba'' - odvračanje pozornosti - uživanje v občutku nadzora nad svojim telesom - preprečevanje ''nečesa slabega'', kar bi se naj zgodilo |
| TEORIJE O VZROKIH IN OZADJIH SAMOPOŠKODOVALNEGA VEDENJA |
 |
| Najhujši greh proti sočloveku ni sovražiti ga, marveč biti brezbrižen do njega; to je bistvo okrutnosti (George Bernard Shaw) |
|
|
| začetna stran nasplošno o samopoškodovanju teorije o vzrokih in ozadjih komentarji in pripombe 2003 |
| . |