Jebela cesta! Takrat sem preklinjal sicer mnogo bolj sočno, pa se (baje) ne spodobi vsega zapisati. In cesta je bila res bela! Pa še prašna povrh. In strma. In sam sem bil, prav zapuščen, že deveto uro! Težko sem čakal, kdaj bom za menoj zaslišal tako težko pričakovani hrup spremljevalnega vozila. Saj je šlo, ampak, utrujen sem bil in bi si želel glavo zaposliti še s čim drugim, ne le s tem, kako premagati bolečino in telo še naprej siliti v gibanje.

Približno takole sem se počutil okrog treh popoldan, 23.junija 2006, ko sem se v sončnem in vročem dnevu vzpenjal iz Zabič v osrčje snežniških gozdov, proti Gomancam. Za mano je bilo že okrog 60 kilometrov zahtevne poti.

Ampak, v glavi sem imel misel, da je pomembno le to, da se premikam naprej, da bom zmogel, kot že mnogokrat poprej. Motiviran sem bil, kot še nikoli doslej. Za mano so bili meseci trdega dela, napornih treningov, največkrat v vlagi in mrazu (vročine in lepega vremena je bilo letos malo!) in, nenazadnje, počel sem, kar sem si sam izbral!

Tek za Slovenijo! Tek, dolg 130 km, v dveh etapah. V spomin na 15-obletnico vojne, ko sem v vrstah milice, s svojimi sodelavci in kolegi, tudi z orožjem v roki, pripomogel k temu, da je Slovenija danes samostojna, svobodna in neodvisna demokratična država. Pa, v poseben spomin na prijatelja Staneta POŽARJA, ki so ga pripadniki JLA 2.julija 1991 v Pivki, zahrbtno ubili, ko se je kot sopotnik peljal v osebnem avtomobilu mimo pivške vojašnice.

Odločitev za to, da sem se na pot sploh odpravil, je v meni zorela dolgo. Prvotno sem sicer želel preteči celotno območje Notranjske, nekako v dolžini 200 km, vendar pa sem načrt večkrat spremenil in se nazadnje odločil za tek v dveh etapah, dolžine 130 km.

Od doma sem se odpravil zgodaj, saj sem ob 06.00 uri že hitel proti Primožu, preko 700 m visoke priljubljene izletniške točke nad Pivko, prepredene s čudovito ohranjenimi podzemnimi vojaškimi rovi in utrdbami, ki so jih tam zgradili Italijani še pred drugo svetovno vojno.

Na začetku mi je šlo dobro, le malce sem sam sebe preklinjal, ker si trase teka nisem prav dobro izbral. Na poti proti Šilentaboru, najviše ležeči vasici na Pivškem, me je motila visoka, nepokošena trava, predvsem iz razloga, ker sem na nekatere vrste trav alergičen, ob dotiku z bilkami pa na koži takoj dobim nadležno srbeče opeklinice. Pa nič zato! Bom že potrpel.

Jutro je bilo prijetno hladno, narava pa tako čudovito sveža in dišeča. Oprtan z nahrbtnikom, polnim pijače, energetskih gelov, telefonom in še nekaterimi malenkostmi, za katere sem računal, da jih bom na poti potreboval, sem mimo cerkvice sv. Martina sopihal proti Ratečevemu brdu.

Načrt teka sem si v dneh pred tem precej natančno pripravil, saj je na tako dolgih in napornih preizkušnjah, dobra priprava še kako pomembna, četudi se vedno zgodi kaj nepredvidenega. S spremljevalkama, soprogo Darjo in skupno prijateljico Natašo, smo bili dogovorjeni, da pač dopoldanski del preživim sam, saj sta bile obe še v službi, zatem pa se bosta z vozilom, v katerem bo vse, za kar sem domneval, da bom potreboval, pripeljali za mano.

Ratečevo brdo je bilo hitro mimo. Pa hud vzpon na Prem in še hujši na Pregarje. Spust proti Ilirski Bistrici. Dobro mi je šlo! Po 35 kilometrih teka, ki sem jih opravil v dobrih 3-h urah, sem se, skladno z načrtom, ustavil za krajši počitek v Ilirski Bistrici, pri sinu Andreju, ki je pred meseci »odletel« iz domačega gnezda in vse bolj postaja Bistričan. Preoblekel sem se, občutljivo mesto na notranji strani stegen debelo namazal z vlažilno kremo, oskrbel noge z otroškim pudrom (odlična stvar v preventivni borbi proti žuljem!) in odhitel dalje.

Pot me je vodila ob vznožju Kozleka in drugih vrhov, ki se pnejo nad čudovitimi vasicami Jasen, Vrbovo, Vrbica, Jablanica, Trpčane, Kuteževo, nekaj pred 12.00 uro pa sem prispel v Zabiče, kjer sem načrtoval zadnji daljši postanek, preden bom zapustil civilizacijo in se odpravil v osrčje prostranih in neobljudenih snežniških gozdov. Naj mi bo oproščeno, ampak v lokalni gostilni sem si privoščil hladno laško, sin Andrej pa mi je pripeljal okusen obrok testenin. Še oskrba z vodo, stisk roke in izrečena želja po srečni poti in spet sem ostal sam. Morda z nekoliko tesnobe v srcu, kajti domačini so me opominili, da se odpravljam v medvedov habitat. Jebi ga, bo že kako, četudi se srečam z njim.

Zabiče so bile kmalu za mano! Vroče je bilo, telo pa se je odzivalo na napor z opominjajočo bolečino, ki se je v valovih selila po celem telesu. Noge in roke so se gibale v ritmu, podoben sem bil stroju. Čas je tekel, kilometri pa so se tako vlekli… Zakaj, za vraga, postaja tisoč metrov vedno daljših? To je bila bitka, v kateri ni šlo zgolj za zmago nad progo, temveč zlasti nad samim seboj.

In, končno! Gomanci! Po 10 kilometrih strmega vzpona sem se spustil na nekdaj obljudeno planino, kjer danes samevajo zapuščeni in propadajoči gozdarski objekti.

Privoščil sem si krajši počitek, srce pa mi nekako ni pustilo naprej. Pogledoval sem na uro, kajti Darja in Nataša bi že morali priti za menoj, pa ju ni in ni bilo. Primanjkovalo mi je tekočine in bal sem se največjega sovražnika tekačev ali športnikov nasploh – dehidracije!

Kaj je dehidracija? Gre pravzaprav za izsušitev telesa, stanje, ki ga pogosto ne zaznamo, ki pa se lahko konča usodno. V lažji obliki jo je doživel že marsikdo in tega morda niti ni vedel. Preprosto povedano, ko telesu primanjkuje tekočine, jo telo srka iz svojih celic, da obnovi običajno količino krvi. V nadaljevanju prične primanjkovati tudi celične tekočine, kri se ne more obnavljati, zniža se krvi tlak, kar skupaj povzroči utrujenost, vrtoglavico in glavobol. V hujših primerih, izsušitev telesa privede tudi do toplotne izčrpanosti, ko telo izgublja elektrolite, ki so nujni za nemoteno delovanje živcev in celic. Nevarno se dvigne telesna temperatura, koža postane suha in topla, posledično pa prihaja do krčev, kome in v končni fazi tudi do smrti. Torej, resna zadeva!

Kljub vsemu, na križišču, za katerega sem se bal, da ga bosta moji spremljevalki spregledali, sem z vejami označil pravilno smer in takole, bolj počasi, »odhitel« naprej! Skorajda na Klanski polici sta Darja in Nataša končno prišli! S sveže kuhano kavico, ki mi je zelo, zelo teknila in polnim vozilom domačih dobrot… Jabolčni zavitek, kaneloni, sadje… Ampak, nobene potrebe po hrani nisem čutil. Bom že jedel, ko bo za menoj, kar sem si namenil narediti.

Razpoloženje se mi je občutno izboljšalo, ko sem dočakal nekaj tako potrebne družbe. Lažje mi je bilo, ko sem vsakih nekaj kilometrov srečal znana obraza, še vedno spočitih in vedrih spremljevalk, ki sta lepo skrbeli zame in to s širokimi nasmehi na ustih.

Da bi odnehal, nisem smel več pomisliti. Noge so postajale težke, kot bi bile svinčene, kot bi hotele okameneti. Takrat sem se spomnil Dantejevega reka, da ne pride daleč duh, ki ga poganja telo, ki ni za rabo. Ampak, sebi sem ga malo prilagodil in ga obrnil – ne pride daleč telo, ki ga poganja duh, ki ni za rabo. In, z mislijo, da, kadar človek ugotavlja, da ni sposoben niti koraka več, je šele na polovici tistega, kar zmore.

In šlo je, gladko. Resda z nekaj več postanki, ampak kilometri so minevali. Cel čas ob meji s Hrvaško, mimo Vale, menda ene največjih vrtač v Sloveniji, do Križajevega krila, poleg brezna v Kislem žlebu, do Vavkovca. Na zadnjih kilometrih, čez Županov laz, ko sem že nekoliko popuščal v boju z bolečino, izčrpanostjo in vročino, sem si rekel: „Daj, še malo!“ Do Babnega polja.

Po 94-ih kilometrih in dobrih 12-ih urah sem prispel v prijetno obmejno vasico. Dosegel sem cilj prvega dne! Super! In, po osvežitvi, ko sem slekel premočena oblačila, sezul copate z oteklih in razbolelih nog, sem šele občutil tisto pravo zadovoljstvo, ki te prevzame, ko veš, da je bilo težko, pa ti je vseeno uspelo. In, skorajda brez posledic. Brez nadležnih odrgnin, brez hujših bolečin v mišicah in le z drobcenim žuljem na enem od prstov na nogah.

Večer je v prijetnem pogovoru z domačini razmeroma hitro prešel v nekoliko bolj svežo noč. Pri mojih gostiteljih, družini Mauhar, sem se končno okopal in spral s sebe ves prah in znoj tistega dne ter se kar na hitro pobral spat. Par uric sem spal trdno kot polh, že kmalu po četrti zjutraj pa sem se prebudil. Morda nekoliko nervozen, nisem več zaspal. Najbrž zaradi pričakovanj novega dne, novih naporov. OK, »dan potem« bo mnogo lažji… Pravzaprav…. Edina resnica je, da bo pot do Mašuna dolga »le« 36 kilometrov, kar pa niti ni tako malo.

Na pot sem se odpravil nekoliko kasneje, kot sem načrtoval, ker naj bi na Mašun prispel ob pričetku slovesnosti na srečanju vojnih veteranov. Sicer pa je bil dan, kot dnevi poprej. Sončno, vroče, kilometri pa so se spet vlekli. Ampak, dobro mi je šlo. Babno polje, Jermendol, Podgora, Iga vas… Pa levo, mimo gradu Snežnik v Kozariščah. Spet v gozd, po prašni cesti. Znoj je v potokih lil z mene, pil sem kot kamela in iskal koščke sence…. Leskova dolina…. Še 9 kilometrov do cilja.

Naprej in samo naprej. Tako pravi tudi ena najuspešnejših svetovnih maratonk, Američanka. Večkrat je povedala, da je ključ uspeha le v tem, da se stalno premikaš naprej! In držal sem se tega, tako da sem ob 15.30, razmeroma spočit, pritekel na Mašunsko pristavo. OK, proslava se še ni pričela, ampak, nič zato. Svoj cilj sem dosegel, za kar gre zasluga tudi mojima spremljevalkama, ki sta me spodbujali in zavesti, da tudi drugi pričakujejo, da bo moj projekt uspel.

Na Mašunu se nismo zadržali prav dolgo. Ja, kar nekaj stiskov rok in čestitk sem doživel in veliko srečanj s kolegi, vojnimi veterani, z znanci, neznanci... Na hitro smo obudili nekatere spomine na vojno, ki so še vedno zelo živi... In si obljubili, da se bomo še srečevali.

S celotno „ekipico“ smo se odpeljali v Pivko, k spomeniku Stanetu POŽARJU. Na mesto, kjer je bil ubit, sem položil cvetje in Stanetu prižgal svečko. Orosile so se mi oči in neka tesnoba je zajela moje srce. Ampak, treba je živeti naprej... Danes, jutri, zase in za prihodnje rodove. Če to veš, potem nobena žrtev ni tako zelo težka.

S to mislijo sem se od Staneta potihem poslovil.

Ob zaključku dneva sem si v družbi moje ekipe privoščil izdatno večerjo, klepet pa kar ni zamrl. In moja ugotovitev je bila:

„Lepo je bilo. Res. Tudi med tekom, čeprav se morda bere kako drugače. Ampak, še bom tekel, še bom počel stvari, ki se nekaterim zdijo nore ali vsaj nekoliko onstraj meja vsakdanjosti. Trpljenja je konec, bilo je težko, toda vse je dobro, kar se dobro konča.«

In potem? Nič, le čudovit je bil občutek in olajšanje, da sem tek zaključil. Veliko je bilo zadovoljstvo, ko sem se doma zavalil na kavč in ko so bolečine nekoliko pojenjale, so se že pričela pojavljati vprašanja: “Kaj pa naslednjič?”

V glavi so se že pričele pojavljati nove ideje – tako pač je, če ti je nekaj zelo pri srcu.

Mirko ZVER