RAMM 2003 – DIRKA PREKO AMERIKE

»Guys! Za vas je dirke konec! Fredijevo življenje je v nevarnosti, zato niti ne pomislite, da bi nadaljevali! Srečo sicer ima, da je v odlični telesni kondiciji, vendar vas resno opozarjam, da se ne igrate z njegovim življenjem!«

S temi besedami nam je zdravnica Janet WHITNEY v bolnišnici v El Centru v Kaliforniji pojasnila, da je naša aktivna udeležba na RAAM-u 2003 končana. Pa že prvi dan! Po prevoženih komajda 200 km! Pa saj to ni mogoče! Kot hišica iz kart so se nam porušile vse sanje, vsi naši načrti!

Toda, kaj sploh je RAAM? Gre za vztrajnostno kolesarsko dirko čez Ameriko, ki se začne na zahodni obali in se končna na vzhodni, proga pa ni vselej enaka. Vmes je slabih 5000 km puščav, strmih vzponov in divjih spustov, neskončnih in enoličnih ravnic. Tekmovalci vozijo podnevi in ponoči, v mrazu in vročini, etap pa na tej tekmi ni! Vsak od tekmovalcev vozi toliko časa, kolikor zmore ali zdrži brez spanja, ko pa le ne more več, običajno zaspi za slabo urico in zatem nadaljuje bitko s seboj in cestami, ki jih nikoli ni konec. Preizkušnja je tako zahtevna, da so tekmovalci pravzaprav stalno na robu svojih fizičnih in psihičnih zmožnosti in običajno ne zmagujejo tisti, ki mislijo, da so dobro pripravljeni in ki imajo dovolj denarja, da si lahko privoščijo v spremljevalni ekipi štab »strokovnjakov«. Kje pa! Zmagovalci so povprečni posamezniki, sicer dobri kolesarji, vendar pa so se istočasno najbolje sposobni prilagoditi vsemu, kar se jim na dirki dogaja. Tudi v spremljevalnih ekipah morajo biti ljudje, ki so pripravljeni za svojega varovanca storiti vse in z njim marsikaj potrpeti, saj morajo že prej vedeti, kot je ugotovil novinar Slovenskih novic Primož Kališnik, da imajo na dirki opravka dobesedno z živim mrtvecem, ki sicer goni kolo in govori, v resnici pa ne ve, kje je in kaj počne.

Cilji Fredija VIRAGA, policista, kolesarskega ultramaratonca iz Idrije so bili jasni, realni, želje in sanje uresničljive. Sposoben in pripravljen je bil premagati vsakogar na poseben, njemu svojstven način. Prepričan je bil vase in ker je bil prepričan vase in v svoje zmožnosti, smo bili tudi člani spremljevalne ekipe Sandra MILINKOVIČ, Andrej BERGINC, Damjan CERAR in podpisani pripravljeni storiti vse, da bi Fredija postavili ob bok vrhunskim slovenskim ekstremistom, kot so Tomaž HUMAR, Martin STREL, Davor KARNIČAR in mnogi drugi. Trije policisti, policistka in zasebnik, ekipa, ki jo je krasila mladostna zagnanost in zrelost srednjih let, je bila sestavljena po tehtnem premisleku, združevala pa je posameznike, ki imamo skupne ali vsaj podobne interese, predvsem pa smo s srcem živeli in delali za to, da bi na dirki v Ameriki uspeli, pa karkoli to že pomeni. Dejstvo je, da je dirka tudi za spremljevalce pravzaprav ravno tako zelo naporna, saj morajo biti vsi člani ekipe stalno na razpolago, tudi za ukrepanje v situacijah, ki jih ni moč pričakovati. Spekter nalog, ki čakajo spremljevalce, je širok – od zdravstvene oskrbe, priprave napitkov in prehrane, servisiranje tekmovalnega kolesa, priprave dokumentarnega gradiva, sodelovanja z mediji in organizatorji tekmovanja pa še bi lahko našteval. Toda, kar se mi je zdelo najpomembneje - Fredi je bil prvi Slovenec, ki se je že spopadel z dirko po Ameriki (v letu 2000) ter je dvakrat tudi uspešno zaključil (leta 2001 je bil deveti, lani pa je zasedel celo odlično 5.mesto!).

Tudi sam sem morda nekoliko ekstremista ali celo mazohista, vendar težko razumem posameznike, ki se prostovoljno odločajo za udeležbo na preizkušnji, ki je tako surova, resnično na meji človeške vzdržljivosti. Pa vendar! RAAM, Race Across America, se je letos odvijal že 21-leto zapored, dirka kot taka pa je zgolj prestižnega pomena in zmagovalcem ne prinaša ne denarja, ne posebne slave. Tudi zaradi tega je RAAM običajnim ljudem težko razumljiv in tudi zaradi ima posebno mesto med ekstremnimi športi. In – mi smo bili zraven!

Vse skupaj se je začelo v začetku leta 2003, ko sva se spoznala s Fredijem. Moram povedati, da fant ni kar nekdo. Pravi, trmasti Štajerec, doma iz Maribora, vrsto let pa že živi v Idriji. Športnik od majhnih nog, maratonski tekač, triatlonec in že celo vrsto let ekstremni kolesar z mnogimi dosežki in odličnimi rezultati na kolesarskih preizkušnjah doma in po svetu. Človek, ki rad prizna svojo zasvojenost s kolesarstvom, prav izzivi posebne vrste pa so ga zamikali, ko je prvič slišal za RAAM. Neizkušen in brez pravih informacij pa najbrž tudi ne dovolj pripravljen, se je z RAAM-om srečal v letu 2000, ko je na dirki odstopil slabih 800 km pred ciljem. Vendar se ni dal – še dvakrat, leta 2001 in 2002 se je dirke udeležil in to zelo uspešno, zato je njegov entuziazem in velika želja, da letos stori še nekaj več, prevzel tudi mene. Hitro sva našla skupen jezik in začelo se je.

Zbrala sva ekipo, ki se je iz različnih, objektivnih in subjektivnih vzrokov, resda večkrat zamenjala in priprave so se pričele. Fredi je sicer treniral po lastnem programu, vendar pa je bilo drugega dela čez glavo. Najbrž si predstavljate, kako težko je priti do sponzorjev ali donatorjev, ki so pripravljeni finančno sodelovati v projektu, ki pravzaprav niti ni poceni. Pa to še ni vse! Intervjuji, tiskovne konference, zbiranje potrebnih informacij - milijon je še drugih stvari, ki jih je treba opraviti, preden se človek mirne duše odpravi na dolgo pot na drugo celino, na tako posebno preizkušnjo, kot je RAAM. Začetek maja je Fredi na krožni progi, dolgi slabih 18 km, v okolici Moravskih toplic naskakoval tudi svetovni rekord v neprekinjeni vožnji na 48 ur. Preizkušnja je bila namenjena pravzaprav vsem – tako njemu, kakor tudi nam, njegovi spremljevalni ekipi, da pravzaprav še zadnjič preverimo ali smo pripravljeni na vse, kar nas je čakalo v Ameriki.

Fredi svetovnega rekorda, zaradi močnega vetra sicer ni dosegel, je pa postavil nov slovenski rekord (1278 km) in ker je tudi vse drugo teklo, tako kot je treba, smo bili pred odhodom v Ameriko veliki optimisti, nestrpno pričakujoč izziva, ki je bil pred nami.

Naše naloge so bile točno določene, čeprav smo imeli, zaradi šibke finančne konstrukcije, zelo omejene možnosti. Skrbelo me je, da si bomo na dirki lahko privoščili samo eno spremljevalno vozilo, da smo vsi spremljevalci pravzaprav brez potrebnih izkušenj, da nas je premalo…, toda volje in optimizma nam ni manjkalo.

Letos je proga potekala iz San Diega na zahodu, preko 14 ameriških zveznih držav, preko 4 časovnih pasov, vse do zahodne obale, kjer je bil cilj na legendarnem lesenem sprehajališču Boardwalk na obali Atlantic Cityja, vmes pa, kot že rečeno, marsikaj!

Nekaj dni pred pričetkom tekmovanja smo se z goro prtljage zbrali na ljubljanskem letališču Brnik, se nekako na hitro poslovili od domačih in prijateljev in dodobra vznemirjeni, odleteli v Munchen. Pravzaprav se je naša smola pričela že med letom proti Nemčiji, ko je Fredi ugotovil, da je doma pozabil vso dokumentacijo, potrebno za dokončno prijavo na dirko. Bomo že kako! Poklicali bomo Fredijevo Ditko pa nam bo papirje po telefaksu poslala v hotel, kjer se bomo nastanili, torej nič hudega!

Po temeljitem pregledu osebnih dokumentov in tudi nas, dobesedno, od nog do glave, smo se v Munchnu vkrcali v letalo za ZDA. Dobrih 11 ur trpljenja, časovni zamik, neudobje v ekonomskem razredu in izrazito hladna klima v letalu, nas je dodobra izčrpalo. Po pristanku v Los Angelesu in po hipnem vznemirjenju, da smo končno na ameriških tleh, sem, najbrž prav zaradi utrujenosti, postal kar krepko depresiven. Morda mi je šlo celo malce na jok, saj je bila v meni prisotna velika negotovost – nihče pravzaprav ni vedel, v kaj smo se podali, nič, nič… Pravzaprav bi nam edino Fredi lahko malce razjasnil obzorja, pa je, žal, tip tiste sorte, ki se ne obremenjuje preveč s problemi, ki jih srečuje.

No ja, letališče smo razmeroma hitro zapustili in se z najetim kombijem usmerili na jug, proti našemu cilju, San Diegu. Vendar ni bilo vse tako zelo preprosto! Ceste so bile označene zgolj s številkami, nepopisna gneča, novo vozilo (avtomatik), ki ga Andrej ni bil vajen… Vse to je pogojevalo temu, da smo se kar lep čas vozili okrog LA in se enkrat celo nehote pripeljali nazaj na letališče! Podobne težave smo imeli tudi ob prispetju v San Diego, kjer smo odpovedali rezervacijo v hotelu Holiday Inn, ker je bil za nas izrazito predrag. Nastanili smo se v kraju San Ysidro, v skromnem motelčku, že kar takoj pa smo prvič uporabili »varčevalne ukrepe«. Kaj? Ja, zaradi skromnih sredstev smo vedno nekoga zatajili, tako, da smo stalno imeli vsaj enega »ilegalca«. Ni lepo, vendar pa smo prakso uporabljali vso pot preko Amerike in prihranili marsikateri dolar. Pravzaprav, sva z Andrejem naštudirala prav posebno taktiko zniževanja cen, ki je vedno vžgala. Malce tarnanja, obračanja praznih žepov in… Povsod so se nas usmilili in nam računali točno toliko, kolikor smo mi želeli plačati!

Amerika nas prve dni ni posebej fascinirala. Morda smo imeli preveč opravka sami s seboj in pripravami na dirko, pa vendarle. Naj mi bralci ne zamerijo, ampak tako nemarno debelih ljudi in to veliko, svet ni videl! Najbrž res drži tisto o nezdravi prehrani, hamburgerjih, krompirčku… Sam se tega »pojava« nisem mogel nagledati, motilo pa je tudi razmeroma hladno vreme. Kje je bila sončna Kalifornija, če nas je pa kar naprej zeblo in smo sončne žarke iskali kot martinčki?

Doživetij ni bilo veliko. San Diego je tipično mesto, polno restavracij, od italijanske, kitajske, tajske in še kakšne kulinarične ponudbe in kakor je prebivalstvo zelo mešano, tako je bilo tudi po ulicah vsega. Čistoči ne posvečajo preveč pozornosti, so pa bili vsi mestni avtobusi s pogonom na zemeljski plin. Zelo velika je bila tudi ponudba taksijev na kolesih, nekakšna ameriška različica rikše. Plačaš, sedeš v prikolico za kolesom in prijazni fantje te popeljejo kamor želiš. Evo, sami kandidati za prihodnji RAAM!

Ker je bil naš motel v neposredni bližini meje z Mehiko, smo se Fredi, Damjan in jaz nekega večera odločili, da si simbolično ogledamo še to državo, vendar pa smo bili hitro nazaj. ZDA smo zapustili na hitro, brez težav, ko pa smo se pripeljali v mestece Tijuana v Mehiki, je vse postalo nekako mračno, polno sumljivih tipov, za nameček pa sem zapeljal še v enosmerno ulico, skratka, počutili smo se resnično ogrožene, zato smo jo urno ucvrli nazaj na ameriško stran.

Tri dni pred pričetkom dirke smo imeli na programu tehnični pregled vozila, zato smo si dneve zapolnili predvsem z iskanjem in nabavo vsega potrebnega. Posebej moram pohvaliti Damjana, ki je resnično delal čudeže. S skromnimi pripomočki je vozilo opremil, kot je potrebno, za nameček pa je na streho namestil še zvočnik za predvajanje glasbe in tudi notranjost vozila je preuredil tako, da naj bi bilo dovolj prostora tako za nas, kot za kup opreme, ki se je vsak dan večal. Sicer pa smo preko SMS sporočil sporočali domov, kaj se dogaja in tako na skromen način skušali obvestiti tudi naše prijatelje in širšo javnost, kako zadeve tečejo.

Tehnični pregled smo opravili, prvič pa smo se srečali tudi s preostalimi tekmovalci. Poseben občutek je v živo srečati legendo RAAM-a, Roba KISHA, ki se je letos dirke udeležil že devetnajstič – kar trikrat je zmagal in dosegel še vrsto drugih odličnih uvrstitev in ni še nikoli odstopil. Pa heroj posebnega kova – Švicar Benny FUHRER, ki je invalid brez roke in se tako hendikepiran vsako leto spopada z nečloveškimi napori na dirki. Novinec, Madžar Atila KALDI, svetovni prvak v sklecah (v eni uri jih je naredil kar 1060!), stari znanci RAAM-a, Ish MAKK, simpatični Italijan Fabio BIASIOLO, edina ženska udeleženka, 54-letna Rebecca SMITH… Nenazadnje, sestali smo se tudi še z obema drugima Slovencema, ki sta se letos odločila, da se preizkusita na tej nori dirki, Ljubljančanom Markom BALOHOM in Jeseničanom Juretom ROBIČEM. Oba sta izžarevala prav posebno energijo, odločenost, da se dokažeta, še najbolj odsoten, z mislimi nekje proč, se mi je zdel prav naš favorit, Fredi. Ne vem, ali je bilo to zgolj moje občutenje, ampak, ni mi deloval nabit s pozitivno vznemirjenostjo pred pričetkom, pač pa je stoično prenašal vse, kar se je dogajalo okrog njega. O.K., razumel sem, da je veteran na dirki, da ve kaj ga čaka in se pač pripravlja na svoj način, po drugi strani pa smo vse bolj bili negotovi mi, ki nam je bilo vse novo.

S Fredijem sva v okolici bližnje Chula Viste opravila še zadnje trenige teka in nekaj malega tudi na kolesu, dan pred pričetkom pa smo se udeležili še slavnostnega banketa v San Diegu. Zbrana je bila vsa RAAM-ovska smetana, vrstili so se govori, intervjuji, fotografiranja in vse ostalo, kar še spada v »ameriški cirkus«. Mi smo banket izkoristili predvsem zato, da smo se, vsaj po naših pričakovanjih, še zadnjič do sitega najedli vseh dobrot, ki so se ponujale, lastnik ameriškega podjetja TitanFlex , Tom PISKIN pa je Frediju izročil povsem novo kolo iz njihove proizvodnje na uporabo za čas dirke. Povem vam, pravi torpedo!

Banket smo relativno hitro zapustili in se v naši oazi miru pripravili na nov, usodni dan, pričetek dirke. Še zadnjič smo nekaj spregovorili o taktiki na dirki in o nalogah, ki smo jih imeli posamezniki, zatem pa smo se kar hitro spravili k počitku, za katerega smo domnevali, da bo zadnji, saj naj bi nam prihodnjih 10 dni zavetje nudil le naš skromni kombi.

Noč je bila dolga, ker je bila v vseh prisotna napetost in morda tudi malce treme in negotovosti – nihče ni mogel spati, zato smo zjutraj zgodaj vstali, vse še enkrat preverili in se odpravili na start. Končno! Amerika, prihajamo! Začelo se je!

Na startni črti ob obali Pacifika so se zbrali vsi tekmovalci in njihovi spremljevalci, množica predstavnikov sedme sile in še več privržencev športa. Vzdušje je bilo čudovito in vsi so nam želeli le veliko sreče in pameti. Tekmovalci so se , po lepo odpeti ameriški himni, odpravili na paradno vožnjo po ulicah San Diega, nekaj pred 09.00 uro po lokalnem času pa se je tekma na ulici Mollison začela zares!

Kolesarji so se pognali, kot, da ne vedo, da je pred njimi 3000 milj dolga pot in približno 10 dni strahovitih naporov in tudi vsi trije Slovenci, vključno z našim Fredijem, so se držali v ospredju. Naš interni načrt je bil, da Fredi prvih 48 ur napada in vozi brez počitka, da bi si ustvaril pozicijo v ospredju in bi v nadaljevanju dirke lažje kontroliral nasprotnike. Serija sledečih si postopnih vzponov vzdolž glavnih cest je kolesarje popeljala na 4000 čevljev visok vrh Tecate in na prvo izmed 55 postaj za merjenje vmesnega časa v dolini Pine valley Pravzaprav pa je šlo brez težav le mimo prve časovne kontrole v Pine Valleyu, ki jo je Fredi dosegel po dobrih 3 urah in pol kolesarjenja. Nekaj zatem se je prvič zaustavil in zahteval nastavitev krmila in sedeža, kar je Damjan hitro uredil. S pijačo in ostalim smo ga stregli po dogovoru, vendar pa sem že tedaj imel občutek, da tekočino prevečkrat zavrača. Sumljivo mi je bilo, da je bilo krajših postankov vse več in to že tako zgodaj.

Pokrajina je postajala vse bolj suha, vročina pa vse bolj ubijajoča (izmerili smo 46 stopinj Celzija v zraku, na asfaltni cesti pa je bil občutek podoben, kot v turški savni)! Z vrha Tecate je sledil približno 12 milj dolg spust, ob zaključku katerega se je cesta zravnala in za obzorjem izginjala v vročičnih meglicah puščave Yuha. Ravno ob vstopu v puščavo se nam je v spremljevalni ekipi zgodila huda nerodnost. Zaradi trenutne nepazljivosti in slabo zapisanega route book-a (knjige z opisom poti), smo z vozilom zašli s predvidene trase, dočim se je Fredi na križišču pravilno odpeljal v levo. Napako smo hitro ugotovili, vendar pa smo se znašli na avtocesti in rešitev je bila le ena – Bergi je preko ločilnega jarka zapeljal na nasprotni pas avtoceste, da smo se lahko vrnili in ujeli našega kolesarja. Potožil nam je, da je že enkrat bruhal, mučil pa ga je tudi krč v mečih desne noge. Predlagal sem mu krajši počitek, da sem mu mišico dobro zmasiral, »napojili« smo ga s tekočino in razmeroma dobro je nadaljeval. Približno 25 km pred časovno kontrolo številka 2 se je ponovno zaustavil in tožil nad hudo utrujenostjo, kar nam je bilo zelo sumljivo. Polegli smo ga v vozilo, kjer je trdno zaspal, ko pa smo ga pol ure zbudili, so ga zgrabili krči po vsem telesu. Grozljivo, izstopile so mu vse žile in mišice, ni se mogel premakniti in je le tulil od bolečin, mi pa smo bili pravzaprav nemočni. Ko se je napad nekoliko umiril, sem mu pripravil več napitkov z dodatkom magnezija, kalcija in drugih medicinskih pripravkov, glavo in telo pa smo mu ovili s hladnimi obkladki. Kaj tako groznega še nisem videl, že takrat pa sem sumil, da gre za dehidracijo ali morda celo sončarico. Fredi je bil besen in žalosten hkrati, ker ni razumel, kaj se dogaja z njegovim telesom, predvsem pa tega še nikoli ni doživel niti na približen način. Z jekleno voljo se je odpravil naprej in kazalo je, da je to spet tisti pravi, stari Fredi, kakršnega poznamo. Dober ritem, visoka hitrost in kar nekoliko lažje nam je bilo. Vmes smo resda padli že na zadnje mesto, vendar smo verjeli, da bo še vse dobro in se zaradi tega sploh nismo razburjali. Vendar pa zatišje ni dolgo trajalo. Krči so se ponavljali, skrb je bila vse večja. Kontaktirali smo s predstavnikom vodstva dirke, ki nam je predlagal, da Fredija odpeljemo v medicinski center ter po hidraciji z dirko nadaljujemo, vendar pa je Fredi to odklonil, tako, da smo se nekako le privlekli do časovne kontrole v mestecu El Centro, že nekaj milj zatem pa je tudi Fredi ugotovil, da ne gre več.

Bergi in Sandra sta ga naložila v vozilo in se odpeljala v mesto, iskat zdravniško pomoč, z Damjanom pa sva v kratkih hlačah, brez vsega drugega ostala sama na nenormalno vročem in zanemarjenem parkirišču ob cesti. Najina negotovost o tem, kaj se s Fredijem dogaja, premlevanje o vzrokih in posledicah je trajalo kar nekaj več kot 5 ur. Ko so se le pripeljali nazaj, sva bila nepopisno vesela, ko sva videla Fredija živega in zdravega. Ampak, zdravega samo pogojno, zgolj na videz. Bergi mi je povedal, da so jih v bolnišnici v El Centru zelo prijazno sprejeli in sta se s Fredijem ukvarjala kar dva zdravnika. Diagnoza – popolna dehidracija in stanje, neposredno pred vročinsko kapjo! Groza! Fredi je prejel preko 2 litra infuzije in nekaj krvne plazme, kljub temu pa so bili izvidi preiskav krvi in urina katastrofalni. Frediju je grozila odpoved ledvic, zato smo bili tudi ostali soglasni z mnenjem zdravstvenega osebja – konec, žal! Zdravje je na prvem mestu, kljub temu, da se je vse skupaj zgodilo že prvi dan, po prevoženih komajda 200 kilometrih in da so v nič šli meseci napornih priprav! Hudo je bilo, vendar druge izbire ni bilo. Našo odločitev smo po telefonu sporočili vodstvu dirke in napetost je takrat popustila, čeprav sem vedel, da bo vse skupaj še prišlo za nami.

Kaj je dehidracija? Gre pravzaprav za izsušitev telesa, stanje, ki ga pogosto ne zaznamo, ki pa se lahko konča usodno. V lažji obliki jo je doživel že marsikdo in tega morda niti ni vedel. Preprosto povedano, ko telesu primanjkuje tekočine, jo telo srka iz svojih celic, da obnovi običajno količino krvi. V nadaljevanju prične primanjkovati tudi celične tekočine, kri se ne more obnavljati, zniža se krvi tlak, kar skupaj povzroči utrujenost, vrtoglavico in glavobol. V hujših primerih, podobno kot pri Frediju, izsušitev telesa privede tudi do toplotne izčrpanosti, ko telo izgublja elektrolite, ki so nujni za nemoteno delovanje živcev in celic. Nevarno se dvigne telesna temperatura, koža postane suha in topla, posledično pa prihaja do krčev, kome in v končni fazi tudi do smrti. Naša izkušnja vse te navedbe potrjuje, zato naj tudi bralci, posebej v poletnem času, posebno pozornost posvečajo zadostnemu uživanju tekočine.

Kasneje smo na neki bencinski črpalki preuredili vozilo, tolažili Fredija in drug drugega. Srečali smo se s prijaznim lokalnim šerifom in več simpatičnimi domačini, posebej navdušen nad nami pa je bil Lykos, sin Grka in Američanke, ki nam je kasneje zelo pomagal, da smo dobili prenočišče po zelo ugodni ceni. Ko smo pozno ponoči polegli, nisem mogel zaspati, zjutraj pa sem novico o našem odstopu sporočil domov. Takrat sem se popolnoma zlomil in se kar med pogovorom s svojo soprogo Darjo, prav nič po moško, razjokal kot otrok.

Kasneje smo kar nekaj časa razglabljali, kaj storiti po odstopu. Večina nas bi se v razočaranju najraje vrnila domov, kar pa ni bilo mogoče zaradi rezervacije letalskih vozovnic, zato smo sprejeli sklep, da pot nadaljujemo po trasi dirke, si jo dobro ogledamo, predvsem pa bomo skušali pomagati vsem pomoči potrebnim in si tudi na takšen način nabrati čimveč novih izkušenj, ki nam bodo v življenju dobrodošle. Fredi je bil globoko razočaran nad odstopom, zato nas je že takrat prepričeval, da se bo prihodnje leto ponovno spopadel z Ameriko, da bi sebi in vsem, ki ga podpirajo, dokazal, da je bil letošnji polom zgolj slučajnost, splet nesrečnih okoliščin.

O.K. Odločitev je padla in po slovesu s prijaznimi domačini smo se odpravili naprej. Severno od El Centra smo se spustili na najnižjo točko proge, ki je kar 30 m pod ravnijo morja. Če bi se na tem delu razbesneli znani vetrovi Santa Ane, bi imeli kolesarji med vožnjo čez Imperialne peščene sipine veliko težav, saj običajno peščeni zameti prekrijejo večino ceste. Nekaj pred poldnevom smo prišli do območja ameriške zvezne mejne agencije, kjer so nas dodobra pregledali, vendar pa smo pot brez zapletov nadaljevali in blizu Blytha, po prečkanju reke Colorado za seboj pustili Kalifornijo. Arizona tekmovalcem zagotovo ni bila v oddih. Vzhodno od Quartzita je pot zavila severno od ceste I-10 in se postopoma vzpenjala po pusti pokrajini. Razdalja med Wendnom in Gladdnom je bila v psihološkem smislu najbolj naporen del poti. Cesta je več kot dvajset milj tekla popolnoma naravnost, ob njej se nič ni spreminjalo. Tudi niz telefonskih govorilnic na levi strani je prispeval k monotonosti pokrajine. Ko so tekmovalci ta del poti premagali, so bili nagrajeni z nekaj spektakularnimi vzponi. Popoldan smo že ujeli prve tekmovalce. Zadnji se je takrat vozil Benny Fuhrer, ki se je spopadal s preko 2000 m visokim prelazom nad Prescottom, pozdravili smo tudi Madžara Kaldija, Rebecca Smith pa je ravno počivala. Naša dva, Robič in Baloh sta se odlično držala, na 3. in 4. mestu.

Zvečer smo se nastanili v mestecu Show Low, ki ga predstavljajo kot redko mesto v Arizoni, ki ima vse štiri letne čase. Nekaj pred 23.00 uro smo pričakali Marka Baloha. Prebil se je na drugo mesto, vodilni Američan Larsen pa je imel takrat že dobri 2uri in pol prednosti pred njim. Dobro je izgledal in verjeli smo, da se bo na koncu odlično odrezal. Naslednje dopoldne smo vstopili v Novo Mehiko, kjer so imeli tekmovalci spet širok razgled nad pokrajino. Pot jih je vodila čez kontinentalno ločnico pri mestu Pie Town, potem pa se je po osmih miljah nepričakovano vzpela na približno 8200 čevljev nadmorske višine, kar je bila tudi najvišja točka na poti. Cesta, ki prečka planote Agustina, razpolavlja radio-teleskopsko polje Very Large Array, gre pa še za enega popolnoma ravnih odsekov, kjer je kolesarje več kot eno uro zavajal na vsaki točki viden cesti zavoj v daljavi. Pot se je potem usmerila rahlo proti severu in prečkala zadnji vrh Mountainair ter se ob prihodu na cesto Route 66 proti Tucumcariju opazno izravnala. Na planoti Agustina raste menda samo eno samcato drevo, ki je prav posebna znamenitost. Na kratko smo se pozdravili z Juretom Robičem, kateremu se je pokvarilo tekmovalno kolo, Marko Baloh pa je ta dan izgledal psihično precej sesut. V mestecu Socorro je naš Damjan pomagal mehaniku Blažu iz Balohove ekipe pri popravilu Robičevega kolesa, sicer pa smo imeli občutek, da se ekipa Jureta Robiča drži nekako bolj zase in niso pokazali kakšne posebne volje po tesnejšem sodelovanju slovenskih tekmovalcev. Mare je imel hude težave z ranami na zadnjici, tako, da smo jim izročili nekaj učinkovitih zaščitnih krem, Fredi pa mu je za povrh dal še nekaj svojih kolesarskih hlač. Po nekaj dneh tekmovanja so se prve težave že začele, morala pa je tudi v spremljevalnih ekipah nekoliko padla. Pozno popoldan nas je na poti čez travno savano pri kraju Scholle ujel hud naliv. Zunanja temperatura je naglo padla na zgolj 12 stopinj Celzija, strele pa so tolkle vsepovsod okrog nas. Prizori, kot jih doma gledamo v filmih, tekmovalci pa so vztrajali tudi v takšnih razmerah. Že v temi smo srečali Fredijevega prijatelja Fabia Biasiola, sicer doma iz Benetk, ki se je hrabro prebijal proti Tutumcariju. Povedati moram, da je Fabio lansko leto na dirki odstopil že tretji ali četrti dan, ker je imel na zadnjici grozovite odprte rane, kasneje pa je vso svojo ekipo dal na razpolago Frediju in mu na takšen način olajšal pot do doseženega 5. mesta. Sklenila sta iskreno prijateljstvo, ki še traja.

Zjutraj smo izvedeli, da je prejšnji večer RAAM zahteval smrtno žrtev! Kolesarja ameriške ekipe Go Vail, Bretta MALINA, je povozil tovornjak, vendar pa dirke organizatorji niso prekinili, kar po svoje dokazuje, da je RAAM res igra tudi z življenjem. Lahko se zgodi nesreča, lahko ti odpove telo. Resda so tekmovalci dobro fizično pripravljeni, vendar sem mnenja, da je najhujša osamljenost, ki je na tej dirki vsakemu usojena. Možgani delajo po svoje in kolesarji živijo v svojem svetu, ki je omejeno zgolj na pritiskanje na pedala in premagovanje milje za miljo. Grozljivo!

Nekaj pred vstopom v Teksas nas je Fabio Biasiolo zaprosil za pomoč, ker je imel težave s spremljevalno ekipo. Namreč, njegovi ljudje so bili v glavnem starejši in precej neiznajdljivi ter posledično tudi nezanesljivi, kar je privedlo do marsikatere napačne odločitve - nekajkrat so na poti celo zašli! Z Damjanom sva z našim vozilom cel dan »vohunila« po progi, ostali pa so prevzeli vse naloge v Fabijevem spremljevalnem vozilu. Spoznali pa smo tudi Zorana, Beograjčana, ki že okrog 25 let živi v New Yorku, je pa strokovnjak za varnost jedrskih elektrarn. Hitro smo vzpostavili prav prijeten, domač dialog in se hkrati dogovorili, da nam bo Zoran po zaključku dirke v New Yorku na razpolago za kakršnokoli pomoč.

Sicer pa je bilo letošnje prečkanje Teksasa najkrajše v zgodovini RAAM-a. Pot je presekala severozahodni del države v manj kot 100 miljah , mimo kar pogostih naftnih vrtin, že zvečer pa smo vstopili v Oklahomo. Prenočili smo v Guymonu, največkrat »obiskanem« mestu v zgodovini dirke.

Kansas, kamor smo prišli naslednji dan, je resnično nižinska država, ki počasi prehaja od višine 3000 čevljev na zahodu do 1000 čevljev na vzhodu. Pot tekmovalcev gre le malo južneje od Dodge citya, mesta »divjega zahoda« in železnice Santa Fe. Mesta z vodnimi stolpi ves čas prekinjajo monotonost cest, ob katerih rastejo sončnice. Na sredini države pot zapusti cesto US 54, da bi obšla gost promet v Wichiti, nekaj kasneje pa smo po prečkanju reke Arkansas dosegli točko, ki je na polovici poti. Že mi, ki smo se vozili v avtu, smo bili dodobra utrujeni, torej si lahko mislite kako je bilo težko šele kolesarjem. Sicer sta se naša dva dobro držala, s tem, da je imel Baloh vse hujše težave z ranjeno zadnjico. Suvereno je vodil Alen Larsen, mi pa smo še vedno delali za italijansko ekipo. Bergi in Fredi kot šoferja, Damjan kot mehanik, sam sem prevzel masažo in navigacijo, Sandra pa je počela vse tisto, za kar se je izkazala potreba.

Zvečer nas je z zasledovalno vožnjo zaustavil lokalni šerif. Prekoračili smo namreč največjo dovoljeno hitrost 55 milj/h in to kar za 27 milj! Resnično sem bil v skrbeh, da nas bo denarno kaznoval, saj bi to že tako skromno in relativno prazno blagajno hudo prizadelo. Vendar pa smo jo odnesli le z opozorilom in podukom, da bomo tudi z vožnjo v okviru predpisov zagotovo ujeli kolesarje, ki jih zasledujemo. Oddahnili smo si, predvsem pa sklenili, da bo v prihodnje treba biti bolj pazljiv.

Proga je dosegla Missouri pri Fort Scottu. Slikoviti hribi in prepoznavne državne avtoceste so tekmovalcem namignili, da so že zapustili Kansas, nadaljevanje pa je teklo po sredini države in prečkalo dva široko ločena dela masiva Lake of the Ozarks. Izvedeli smo, da je Jure med vožnjo na kolesu zaspal in se zapeljal v obcestni jarek. Zanimivo je, da se sploh ni prebudil, zato so ga spremljevalci le pogrnili z odejo in ga nekaj časa pustili počivati, kljub temu, da je bilo v okolici ogromno kač. Sicer izgleda Jure še kar dobro in se je prebil na 3. mesto. Marka Baloha je temeljito obdelal zdravnik švicarskega tekmovalca, policista Marcela Knausa, tako, da je bilo z njegovo zadnjico mnogo bolje. Rezultat se je hitro pokazal, saj je Mare z osmega mesta še pred nočjo prišel na četrto pozicijo. Nas je pot vodila mimo veličastne rotunde in prečkala reko Missouri, do mesteca Washington.

Fredi in Damjan sta noč preživela s Fabijem, naslednje dopoldne pa smo izvedeli, da je Fabio odstopil! Nemogoče! Zvečer je izgledal odlično, brez težav. Menda je najprej v okolici Jefferson Cityja zašel, nakar so mu nenadoma močno otekle noge. Po posvetu z dvema svojima zdravnikoma v Italiji se je odločil prekiniti s tekmovanjem, saj je pri njemu prišlo do zastoja vode v telesu in napačnega delovanja ledvic. Evo, izgubili smo še enega tekmovalca, saj smo Fabia kar nekako vzeli za svojega. Tudi preklinjal je prav originalno v našem materinem jeziku in resnično nam ga je bilo žal. Odličen človek, tipični Italijan.

Ponovno smo se zbrali v našem vozilu in pot nadaljevali proti cilju . Naslednjih 70 milj je bila progra pretežno ravna in se ni oddaljila od reke, z izjema dveh odsekov izjemno strmih vzponov, polnih zavojev. Malo severneje od Saint Luisa so tekmovalci preko čudovitega zlatorumenega visečega mostu kolesarili čez mogočni Mississippi in prišli v mesto Alton v državi Illinois. V ospredju večjih sprememb ni bilo, približno 1300 km pred ciljev je še vedno premočno vodil Larsen, drugi je bil »legenda« Kish, Jure Robič pa je za njim zaostajal dobrih 5 ur.

Z nami je bilo še kar, čeprav smo se živeli, predvsem pa se prehranjevali prav po ameriško – hamburger, pomfrit, litri kokakole in podobno. Prihajalo je do nekaterih konfliktov, kar pa sem pričakoval, saj se človek, če dlje časa živi v skupini, razgali do obisti in na dan prihajajo vse njegove, sicer dobro skrite karakterne lastnosti, vendar pa mi je uspelo nekako držati ravnotežje v tem smislu, da smo po nekaterih vročih pogovorih spoznali, da smo pač prisiljeni živeti skupaj in se medsebojno prilagajati. Nekateri so (smo) imeli težave že z osebno higieno! Si predstavljate, kako nekomu smrdijo prepotene noge pa si jih kljub temu več dni ne umije? Ljudje, brez pravega občutka za življenje v tesni skupnosti, težko preživijo, vendar smo bili res dobri prijatelji in smo tudi podobne težave nekako uspeli rešiti.

Zadnjih nekaj dni večjih pretresov na dirki ni bilo. Tudi ženska predstavnica Rebecca Smith je odstopila, zaradi podobnih težav kot Fabio, brez znanega razloga pa še Marc PATTEN.

Prešli smo kmetijsko podeželje južnega Illioisa in osrednje Indiane. Zgodovinska Narodna cesta nas je presenetila na več točkah, na primer s prečkanjem starega pokritega mostu. Ob z drevesi zasenčenem bulevarju Terre Haute v Indiani so tekmovalci vstopili v vzhodno časovno cono. Če upoštevamo, da je Ohio sedma najgosteje naseljena ameriška država, je vse skupaj morda presenetila podeželska podoba tega odseka. Pot se je lenobno vila preko severa Daytona (njegove najbolj severne točke se dotakne zunaj Urbana), potem pa se je usmerila južneje, le malo vzhodno od Columbusa. Teren skozi Harwoodski gozd je postal strmo hribovit, potem pa se je okoli univerzitetnega naselja Ohio in atletskih stez v Athensu umiril.

Preko reke Ohio in po avtocesti US Highway v Vzhodni Virginiji se je začela serija vzponov po gorovju Apalači, ob prihodu v Pensilvanijo pa so tekmovalci hujše vzpone na srečo že pustili za seboj. Kljub temu so jih utrujali neskončni kratki ovinki. Mimo Gettysburga so se peljali mimo nekaterih bojišč ameriške državljanske vojne, zatem pa prečkali reko Susquehanna in prispeli v pensilvansko »podeželje konjev in enovprežnih vozov«. Jugovzhodno od Philadelphije se je proga na dve milji približala državi Delaware, a se jer potem obrnila proti vzhodu, po mostu Commodore Barry prečkala reko Delaware in »vstopi« v New Jersey.

Dnevi so se ponavljali, zasičenost in naveličanost je postajala vse hujša – časovne kontrole, vožnja, bencinske črpalke, moteli… Odločili smo se, da se čimprej odpravimo do cilja v Atlantic City. Zadnjih nekaj sto milj je proga potekala po ravnem terenu. Skoraj ob celotnem delu poti po New Jerseyu so rastli visoki borovci, po zadnji postaji za merjenje vmesnega časa pa smo se pridružili hitri cesti Atlanic Cityja in prečkali medobalni vodni kanal. Končno so se v daljavi zasvetile luči kazinojev Atlantic Cityja, kakor smo prispeli pozno ponoči.

Ulice so bile polne prostitutk in raznih »tipov«, tako, da se na krajšem sprehodu nismo dobro počutili. Nastanili smo se v skromnem motelu v neposredni bližini znamenitega, 6 milj dolgega lesenega sprehajališča Boardwalk ob obali Atlantskega oceana, kjer je bil tudi cilj letošnje dirke. Atlantic City je znan kot Al Caponejevo mesto, na sprehajališču pa se nahaja tudi napis pokojnega ameriškega predsednika McKinleya: »Premagali ste ovire, ki bi ustavile manj pogumne in odločne od vas!« Kako zelo resničen se je stavek zdel že nam, kaj šele kolesarjem, ki so naslednjega jutra že pričeli prihajati v cilj.

Premočno je zmagal Larsen, nas pa je presenetila žalostna novica. Marko Baloh je odstopil! Zaradi bolečin v prsih so ga v Parkersburgu odpeljali v bolnišnico, kjer so mu našli krvni strdek v pljučih in mu je grozila resna nevarnost, da bi celo umrl! Upali smo, da bo z njim vse v redu, s tem upanjem pa smo pričakali tudi edinega še preostalega Slovenca na dirki, Jureta Robiča, ki je v stanju polzavesti, v zadnjem delu prehitel Roba KISH-a in dosegel odlično 2. mesto! Neverjetno, Jure tega pravzaprav niti ni vedel. Ko so mu na ciljnem prostoru okrog vratu obesili zasluženo medaljo, je v zahvalo povedal nekaj besed, zatem pa se zrušil na beton in zaspal kot dojenček. Šele naslednjega dne smo imeli priložnost z njim poklepetati nekaj več, vsi skupaj pa smo nestrpno čakali predvsem novic o Maretu.

Med čakanjem prihoda posameznikov na cilj, smo ubijali s sprehodi po mestu in okolici, vendar pa nas Amerika ni več impresionirala. Pravzaprav smo bili že vsega naveličani in smo le še odštevali čas do vrnitve domov.

Nekaj drobiža smo zapravili v eni od številnih igralnic in se udeležili še zaključnega banketa, kamor je iz bolnišnice prišel tudi Marko Baloh. Ni izgledal prav dobro. Povedal je, da je njegova kolesarska kariera pod velikim vprašajem, zato mi ga je iskreno žal.

Iz Atlantic Cityja smo odpotovali v New York, kjer smo navezali stik z Zoranom in še zadnje tri dni na ameriških tleh smo učinkovito izkoristili. Nakupi spominkov, turistični ogledi in podobno, končno pa je napočil najbolj pričakovani trenutek – vkrcanje v letalo in odhod domov!

Doživetij je bilo resda ogromno in vsi vtisi pravzaprav še niso urejeni po predalčkih, vendar vsaj zame velja – novo doživetje, kup novih izkušenj in … star slovenski pregovor: »Povsod je lepo, doma je najlepše!« Drži, kot pribito!

Za konec bi želel povedati le še to, da nam je izredno žal, da svojih načrtov nismo realizirali, zato pa velja posebna zahvala vsem tistim, ki ste nam pomagali pred odhodom v Ameriko in ste nam v oporo tudi po vrnitvi domov. Zavesa je padla, RAAM - a 2003 je konec! Ostajajo zmagovalci in poraženci, vendar pa se svet vrti naprej in mi z njim! Pred nami je novo obdobje! In RAAM 2004 ? Nikoli ne reci nikoli! Bomo videli, saj nam je Amerika še marsikaj dolžna!

Mirko ZVER