NA DOPUST – NEKOLIKO DRUGAČE!

Poletje! Za šolarje čas bolj ali manj zasluženih počitnic, sicer pa so topli dnevi tudi čudovita priložnost, da si končno vzamemo čas tudi zase ter pozabimo na službo in vsakdanje težave.

Za tiste, ki smo stalno telesno aktivni, pravzaprav nič posebnega, za druge pa redka možnost, da počnejo vse tisto, za kar med letom, ob obilici vsakodnevnih skrbi, enostavno ni bilo dovolj volje ali časa.

V moji družini smo skupne počitnice na otoku Cresu, v idilični vasici Beli, pričeli, milo rečeno, nekoliko nenavadno. Namreč, kot ljubitelj tekov na dolge proge sem se letos na morje odpravil kar – peš.

Še v trdi temi, v neprijetni vlagi in hladu, ki je celo mejil na mraz, sem se ob tretji uri zjutraj iz Pivke odpravil na okroglo 100 km dolgo, družbo pa so mi na kolesih delali sinova Gašper in Andrej ter njun prijatelj Nejc.

Čas (in kilometre) smo si krajšali s pripovedovanjem šal in ob zametkih novega poletnega dne, nekaj pred šesto zjutraj, smo prispeli na mejo s sosednjo Hrvaško, v Jelšane. Formalnosti, nekaj začudenih vprašanj in pogledov mejnih uslužbencev in že smo si privoščili nekoliko daljši počitek.

Obnovili smo moči, se okrepčali, nato pa v gostem prometu nadaljevali po azimutu – smer – morje.

Povedati moram, da je bilo na cesti kar nekaj kritičnih situacij, predvsem zaradi popolne odsotnosti vsaj minimalne obzirnosti s strani voznikov, tako, da sem se kar nekajkrat (prostovoljno) znašel v obcestnem jarku, v izogib morebitni nesreči.

Bližje, ko smo bili Opatiji, bolj peklensko vroče je postajalo ozračje, noge »lesene«… Toda, kjer je volja, tam je tudi pot! Ja, lahko je to reči, meni pa je tudi volje za tek že kronično primanjkovalo, poti pa - veliko, preveč…

V Opatiji so fantje na kolesih odhiteli naprej, na osvežitev v prijetno hladne morske valove kopališča v Iki, sam pa sem jim zavistno sledil v »dostojni« razdalji in potihem preklinjal samega sebe in odločitev za tako dolgo in naporno pot.

V Iki sem se tudi sam nekoliko »prezračil«, nakar smo se družno odločili, da se kolesarji brez prekinitev kar direktno odpravijo do končnega cilja na Cresu. Naj jih pohvalim – prispeli so brez večjih težav, predvsem za Nejca in Gašperja pa je bil to prvi večji kolesarski podvig nasploh!

Opremljen z nahrbtnikom in pijačo sem nekako »odkrevsljal» še naslednjih 10 kilometrov, ko sem po telefonu prejel »novico dneva«! Za menoj sta z vozilom prihajali soproga Darja in prijateljica Vera, zato sem z velikim veseljem po 65 km poti poiskal prazno klopco v najbližji senci.

Čudovito lepo je bilo, takole, sezut ležati na trdi klopi in za debelo uro sta mi duša in telo odpovedala poslušnost – zaspal sem kot dojenček po obilnem obroku in šele prihod najlepših žensk tistega dne, Vere in Darje, me je vrnil v realno življenje. Verjemite, udobna vožnja v prijetno klimatiziranem avtu je bila pač nekaj lepšega kot tek v vročini, ko se je telo na napor odzivalo z opominjajočo bolečino, roke in noge pa so se gibale v ritmu starega, napol odsluženega stroja.

V kampu, v senci pred prikolico, ob hladni pijači smo si bili enotni – svojih načrtov resda nisem uresničil v celoti, vendar pa – lepo je bilo in vredno je bilo poizkusiti.

Dopustovanje smo pričeli aktivno in lahko vam zaupam – po dnevu počitka smo se dobrih 14 dni veselo podili po okoliških gozdovih, plavali, se potapljali, igrali odbojko… Lepo, še bomo ponovili! Kaj pa vi?

Mirko ZVER