Fuck! Ura je šele dve! Da se razumemo, dve po polnoči! Sopem kot
parna lokomotiva in se po strmem pobočju vzpenjam na goro čarovnic, Slivnico.
Sam v neprijetnem, temnem svetu. Nebo je sicer posuto z zvezdami in na
nočnem nebu je še vedno polna luna, bleda kot obeljena kost, pred tem pa me je
dež dodobra »omehčal«. Neverjetno, po 44 sušnih dnevih, se je ravno danes, uro
pred startom, ulilo. Moker sem do kosti, zebe me, voda kar klopota v copatih,
bližnje grmovje in pritlikava drevesa zlovešče šumijo, sam pa se v svetu, ki
pravzaprav ni moj, predajam mislim, ki se mi v takem okolju kar same porajajo.
Preklinjam sebe, svojo zasvojenost s športom in tekom, preklinjam odločitev, da
bom pretekel Veliko Krpanovo pot, dolgo 85 km in to v enem samem zamahu! Za
mano je šele dobrih 20 kilometrov pa mi je že vsega dovolj.
Ne vem, kako bo v
nadaljevanju! Bom zmogel, bosta telo in duša zdržala? Dvomim, kajti v mislih
imam že lep čas reklamni spot, v katerem nastopa maratonski plavalec Martin
Strel in vse bolj si želim, da bi se tudi sam nekam zleknil in zaspal kot
dojenček. Prav z lahkoto bi se odpovedal svojemu načrtu in prisluhnil glasu
razuma in srca. Toda ne! Zmogel bom, kot vedno do sedaj! Gremo, naprej!
Maraton, dolg celih 90 km!
In res, uspelo mi je! Dobrih 13 ur, od tega 10
ur in pol teka in Velika Krpanova pot je za menoj! Zaradi drobcene napake v
orientaciji je bila proga sicer nekoliko daljša, torej, za mano je 90
kilometrov nepopisnega trpljenja! Priznati moram, da mi ni bilo lahko. Telesno
sem se izvrstno počutil in tudi s psihološke strani nisem imel večjih težav,
kljub temu pa sem med tekom neštetokrat pomislil, da bi odstopil, zato sem si
ves čas dajal pogum:”Ne odnehaj, stisni zobe, potrpi! Zmoreš in moraš,
ker to hočeš! Zase in za druge!” Ponoči mraz, vlaga,
čez dan vročina, sonce. Res je bilo vroče, telo pa se je
odzivalo na napor z opominjajočo bolečino, ki se je v valovih selila po celem
telesu. Noge in roke so se gibale v ritmu, podoben sem bil stroju. Čas je
tekel, kilometri pa so se tako vlekli… Vsak naslednji se mi je zdel daljši…To
je bila bitka, v kateri ni šlo zgolj za zmago nad progo, temveč zlasti nad
samim seboj.
V zadnjih kilometrih sem se gibal s težavo in
počasi ter se skušal motivirati k pozabljenju.
Da bi odnehal, nisem smel več
pomisliti. Noge so postajale težke, kot bi bile svinčene, kot da bi hotele
okameneti. Na teh zadnjih kilometrih, ko sem že popuščal v boju z bolečino,
izčrpanostjo in vročino, sem si rekel: ”Nikoli več!” Le mojim spremljevalcem,
Andreju, Tjaši Mateji in Darji, ki so me spodbujali in krasno skrbeli zame in
za moje muhe ter zavesti, da tudi drugi pričakujejo, da bo moj projekt uspel,
gre zasluga, da sem vztrajal. Do konca! Do cilja! Znanci in neznanci
so me pozdravljali na še zadnjih metrih, v moji glavi pa je bila le ena misel –
trpljenja je konec, bilo je težko, toda vse je dobro, kar se dobro konča. In
potem? Nič, le čudovit je bil občutek in olajšanje, da sem tek zaključil. Veliko je bilo zadovoljstvo, ko
sem se zavalil v travo, sezul copate z oteklih in razbolelih nog, ob zavesti,
da mi je uspelo. Po prvih čestitkah, ko so bolečine nekoliko pojenjale, ko so
se pričela pojavljati vprašanja: “Kaj pa naslednjič?”, so se mi po glavi že
pričele pojavljati nove ideje – tako pač je, če ti je nekaj zelo pri srcu.
Šport
– način življenja
V življenju sem se vedno počutil kot
trezen realist, človek, trdno zasidran v okolju, z obema nogama na tleh in
vedno sem zaničeval večne sanjače, ki jim je bilo tostransko ozračje preozko,
ki jim ni dalo dihati in jih je stalno nosilo v silne višave, optimistično
pričakujoč vedno novih izzivov, novih doživetij… Nisem si dopuščal sanjarij,
pač pa sem se krepko boril z vsakdanjimi dogajanji, neizprosno zazrt zgolj v
samega sebe in težave, ki so niso bile zgolj in samo moje. Dejstvo je, da se
človek s časom morda res nekoliko spreminja in prilagaja vsakodnevnim čustvenim
pretresom ter izzivom novih doživljanj, šport, torej tudi tek pa je eden od
najpreprostejših načinov, da pričnemo življenje gledati drugače in se s pozitivno
energijo podajamo na trnovo pot, ki nas vodi skozi življenje.
Sam sem zapriseženi športnik odkar pomnim
in šport je moj način življenja. Počel sem že marsikaj, tako, da bi morda lažje
povedal, česa še nisem, toda tek je tisto, kar mi najbolj leži. Pred menoj je
še mnogo nedoživetih sanj in mi ciljev ne manjka, čeprav sem pretekel že
dobršen del Slovenije in Evrope. Nisem tip tekmovalca in ne želim se primerjati
z uveljavljenimi ultramaratonci tipa Mravlje, Skubic… Toda, zakaj tečem, zakaj
telo izpostavljam norim in dolgotrajnim naporom in zakaj z lastnim zgledom k
teku vabim tudi tiste, ki se danes še valjajo v udobnih foteljih, ob dobri
hrani in kapljici?
Morda zato, ker je tek najbolj naravna oblika
človeškega gibanja, ker človek pač ni ustvarjen zato, da bi miroval, kajti
življenje brez telesne aktivnosti je navzkriž z zakoni narave. Po drugi strani pa tek razveseljuje duha in telo, zato mi
je včasih tako, da bi kar vzletel! Bistvo mojih podvigov niso zgolj tekmovalni
dosežki, pač pa dokaz, da z dobro voljo in vztrajnostjo lahko marsikaj dosežeš!
Teki, kot so moji, so izredno naporna športna disciplina, ki potegne iz človeka
vso moč, do zadnjega atoma, pri teku pa sta potrebni strahovita vzdržljivost in
neskončno potrpljenje. Tekačem tega ni potreba posebej razlagati, sicer pa je
to težko opisati, to je treba doživeti!
Krpanova
pot – izziv turistom
Veliko Krpanovo pot, ki sem jo pretekel, dolgo okrog 85 km
ureja regijski Zavod za turizem, s sedežem v Postojni. Pot, poimenovana po
Levstikovem junaku Martinu KRPANU, silaku, ki je v Trst tihotapil sol in je bil doma na Notranjskem, je sicer šele v
pripravi, toda z iskreno željo, da izjemne naravne danosti ter pestro ponudbo
kulturnih, zgodovinskih in siceršnjih znamenitosti Notranjske ponudimo pohodnikom,
kolesarjem in drugim, ki se zavedajo prednosti neokrnjene narave in jim
rekreacija vse bolj pomeni način zadovoljevanja potreb po gibanju, doživljanju
narave in odkrivanju njenega bogastva in lepot.
Skupen cilj, nas, Notranjcev je predvsem prispevati
k trajnostnim oblikam razvoja prostora, ohranjanju naravnega bogastva in
spoštovanja kulturne ravni našega specifičnega okolja. Pri tem uživamo, se
družimo in se imamo lepo, zato smo veseli vsakega, ki se nam pridruži in tudi
Velika Krpanova pot je le preprosto vabilo v bogat in prostran, še neizrabljen
in ekološko dobro ohranjen delček slovenskega prostora na križišču mnogih poti.
Prepričani smo, da se sodobni turist
usmerja k različnim dejavnostim in k aktivnemu oddihu, da je željan novih
spoznanj in izkušenj. Pričakovanje novih doživetij in pristnih stikov z naravo
in ljudmi, bo na Krpanovi poti v popolnosti izpolnjeno.
Pot je zasnovana tako, da se začne v
Pivki, prav na razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem ter se vije preko
Šilentabora, kjer so še opazni temelji in zidovje gradu Šiletabor, ki je bil v
15.stoletju eden pomembnejših protiturških utrdb na Notranjskem. V nadaljevanju
sledi spust do izvira reke Pivke, mimo gradu Kalc do Jurišč, najviše ležečega
naselja v pivški občini. Tam se povzpne v osrčje Javornikov, eno od
dinarskokraških planot, ki se vleče prek Trnovskega gozda, Nanosa, Snežnika,
vse do Kočevskega roga. V zavetju gozdov živijo različne živalske vrste,
ohranile pa so se tudi populacije velikih zveri, kot so ris, volk in medved.
Vendar, brez skrbi! Medved, na katerega lahko naletite, se Vas bo izognil prav
tako hitro, kot Vi njega. Iz čudovitega gozdnega okolja, onstran vrhov, ki
dosežejo tudi preko 1200 m, se pot spusti na obrobje Cerkniškega jezera in se
preko Starega trga pri Ložu povzpne na Bloško planoto, domovino slovenskega
smučanja. Obišče tudi goro čarovnic, Slivnico ter se mimo Zelš, skozi naravni
park Rakov Škocjan in preko Kaliča, zaključi v Postojni.
Za pokušino naj bo dovolj! Pot resda še
ni markirana, ker projekt še ni zaključen, pa vseeno. Če Vas mika, da bi nas in
naše čudovite kraje in ljudi obiskali ter dan preživeli aktivno, na kolesu,
peš, na konjskem hrbtu ali kako drugače, oglasite se in skupaj bomo poskrbeli
za to, da se boste k nam radi vračali!