Minilo je že deset let od tedaj, ko je bila usoda slovenskega
naroda na veliki preizkušnji. Po državi se vrstijo spominske slovesnosti, ob
tem pa bil bralce rad spomnil, da se vojnemu dogajanju v letu 1991 nismo
izognili niti na Pivškem. V tistem obdobju sem kot takratni miličnik, vodja
varnostnega okoliša v Oddelku milice Pivka, dosledno vodil dnevnik dogajanja,
zato v nadaljevanju želim v kronološkem pregledu spomniti, kaj se je v Pivki in
okolici takrat dogajalo. Moji osebni zapiski so precej obširni, morda tudi
nekoliko subjektivni, vendar verjamem, da moja občutja niso bistveno drugačna
od občutij tistih, s katerimi smo dogajanje skupaj preživljali.
Že v samem začetku naj povem, da se za delavce milice, naše
takratne rezerviste in mnoge občane, ki so še danes anonimni, vojna ni začela
šele po osamosvojitvi. Skrivanje orožja, municije in opreme na terenu, pri
zavednih državljanih, zbiranje obveščevalnih podatkov o dejavnosti takratne JLA
in njenih simpatizerjev, priprave na tisto, za kar smo verjeli, da se ne bo
zgodilo (vojna), so se začele že mnogo, mnogo prej in so od vseh udeleženih
zahtevale zvrhano mero medsebojnega zaupanja in vere v to, da je tisto, kar smo
počeli, v interesu slovenskega ljudstva, ki se je nesporno odločilo, da končno
zaživi v samostojni in neodvisni lastni državi. Rad bi se zahvalil vsem, ki ste
sodelovali z nami, čeprav za to niste bili posebej pohvaljeni ali nagrajeni –
nenazadnje – zasledovali smo skupne cilje in angažirano, zavestno in odgovorno
opravljali naše naloge, pričujoči zapis pa naj del dogajanja ohrani tudi za
prihodnje rodove.
-
miličniki smo, tako kot že dneve poprej, v glavnem spremljali
aktivnosti enot JLA, premike vojaških vozil ter opozarjali občane, da po nepotrebnem
ne provocirajo vojske in ustvarjajo konfliktnih situacij. Čutiti je bilo
izreden odpor do armade, situacija pa je bila nasploh zelo zaostrena.
-
ob 13.25 smo bili od komandanta kasarne v Pivki obveščeni, da naj bi
voznik Zastave 128, reg. KP-182-046, že zjutraj ob vožnji mimo kasarne, s
pištolo streljal proti stražarjem. Čeprav smo glede na okoliščine prijave in
njeno časovno odmaknjenost sumili, da gre za izmišljeno situacijo, smo se
naloge lotili resno. Lastnika vozila nam ni bilo težko izslediti in dejansko
smo ugotovili, da je bil dogodek izmišljen s strani JLA, ki je tudi na takšen
način hotela prikazovati svojo ogroženost s strani civilnega prebivalstva.
-
ob 22.00 uri smo bili vsi aktivni miličniki vpoklicani v službo, ob tem
pa se je mobilizirala še polovica rezervnega sestava. Pričeli smo s fizičnim
varovanjem našega objekta in se v medsebojnih razgovorih že pripravljati na vse
najslabše
-
že aktivirani rezervni miličniki so dobili aktivno vlogo – razdeljeno
jim je bilo orožje in
službene izkaznice ter so se aktivno
vključili v redno delo. Nekaj po 18.00 uri je bil izdan
ukaz o mobilizaciji še preostalih
rezervistov, tako, da nas je bilo na območju Pivke 5
aktivnih in 15 rezervnih miličnikov
pripravljenih za kakršnekoli aktivnosti.
-
zvečer, okrog 21.50 smo bili obveščeni, da sta dva moška na Verdu pri
Vrhniki, z orožjem v rokah vdrla v eno od stanovanjskih hiš in stanovalki
grozili, z vozilom AX pa sta se odpeljala v smeri Postojne. Celo noč smo iskali
omenjeno vozilo, vendar se na našem območju ni pojavilo
-
okrog 13.00 ure smo po telefonu prejeli anonimno grožnjo neznanca, da
bo v primeru
razpada Jugoslavije, triumvirat
Slobodne Istre, takoj podvzel hitre ukrepe za
osamosvojitev Rijeke, Postojne in Gorice. Grožnjo smo samo
evidentirali
-
ob 18.00 uri smo dobili podatek, da sta na Kolodvorski 22/b živeči
Črnogorec in njegova soproga, oba izrazito protislovensko nastrojena, v
Ljubljani izvajala obveščevalno dejavnost za JLA. Sprejeli smo določene ukrepe
in nad obema vzpostavili operativni nadzor. Istočasno smo zaznali, da je JLA
preko kurirjev izvajala popolno mobilizacijo svojih sil, vsi oficirji pa so
tekom noči zapustili svoje domove in zbrali v kasarni
-
zvečer smo z zadovoljstvom sprejeli novico, da je skupščina RS sprejela
vse predlagane osamosvojitvene zakone, nekoliko pa smo vnemar vrgli opozorilo
polkovnika Aksentijeviča, ki je v skupščini že opozarjal na posledice izvršenih
dejstev. Tudi po Pivki in v okolici so bili ljudje srečni, razpoloženje je bilo
praznično. Noč je bila sorazmerno mirna, premikov vojske pa ni bilo opaziti.
Zatišje pred viharjem?
-
okrog 08.00 ure je naš rezervist Brane Maver izvedel, da se mu je rodil
sin, to pa je bila tudi edina vesela novica tistega dne
-
ob 10.25 uri so v krogu kasarne spravili v pogon tanke, kar smo
sprejeli kot element ustrahovanja, nekaj po 11.00 uri pa so tanki iz vojašnice
zapeljali na cesto in skozi Pivko. Nekaj zaradi nerodnosti, nekaj zaradi neizpravne
tehnike, nekaj pa morda iz objestnosti, so precej poškodovali cesto, robnike…
Ogorčenje zbranih Pivčanov je bilo nepopisno – eden od krajanov je s kamnom v
glavo zadel enega od oficirjev, ki je ponosno gledal iz tankovske kupole, tašča
enega naših rezervistov je nekega oficirja popljuvala, mi pa smo bili brez moči
– brez konkretnih navodil, kako ukrepati, brez sredstev za protioklepni boj –
vendar, začelo se je…
-
zvečer, okrog 23.00 ure sem z rezervistoma Jožetom Mankoč in Rudolfom
Česnik sprejel nalogo, da kasarni v Pivki za 1 uro opozorilno izklopimo tok. Na
travnik v Hrastju smo pospremili vodjo Elektra Pivka, Armanda Čotar (le nekaj
dni pred upokojitvijo) in elektrikarja Marjana Urbančič, ki sta po strokovni
liniji poskrbela, da so v vojašnici ostali brez električne energije. Čez dobro
uro, smo vojski, ki je med tem že zagnala agregate, tok ponovno vrnili.
-
okrog 01.00 ure so nas obvestili, da je vojska grozila dežurnima
delavcema na relejni trafo postaji pri Kalu. Odpeljali smo se na kraj dogodka,
že pri odcepu za Kal pa smo srečali na cesti vojaško terensko vozilo z
ugasnjenimi lučmi in dva tanka. Srečanje je bilo mučno, saj so vojaki v nas
merili z vsem orožjem, vendar smo srečno prispeli na cilj. Razgovor z vidno
pretresenima dežurnima na trafo postaji, Aleksandrom Smrdelj in Antonom Novak,
je bil razmeroma kratek, povedala pa sta, da jima je eden od oficirjev
zagrozil, da bodo s tankovskimi topovi razstrelili objekt, če bo vojska še kdaj
ostala brez toka. Težko nam ju je bilo zapustiti sama, brez zaščite, vendar so
nas naloge klicale naprej.
-
obvestilo o tankovskem pohodu proti mejam in Ljubljani nas ni
presenetilo, že takoj po 07.00 uri pa smo se lotili organizacije postavitve
blokad na cestah, v slučaju ponovnega izhoda tankov. Gozdno gospodarstvo je dalo na razpolago 3 tovorno vozila,
naložena s hlodovino, sprejeli pa smo tudi sklep o uporabi bojnih enot, s
katerim se je dovoljevala tudi uporaba orožja.
-
ob 10.25 uri so v vojašnici začeli s prižiganjem tankov, zato so Janko
Primc, Andrej Želodec in Rudi Zadel postavili barikado pri gostilni Herman.
Nekaj zatem je iz smeri Postojne do barikade pripeljal kamion vojakov, vodnik
Mirsad Mešanovič pa je zahteval, da se barikada umakne. Ker naši fantje tega
niso hoteli storiti, je najprej Primcu na čelo nastavil pištolo in ga razorožil
( prav tako Zadela), Želodec pa se je uspel izmakniti in je o dogajanju
obvestil nas, ostale na Oddelku. Mešanovič je najprej ustrelil v zrak, zatem pa
v nemoči prestrelil še gume na tovornjaku. Na pogajanja z njim je odšel
takratni pivški komandir milice, Vojko Otoničar, vendar so tudi njega
razorožili in zajeli kot talca. Vojska je oba kamiona (enega nekaj nižje v
useku) odstranila nasilno ter ju odpeljala v vojašnico, kamor so odpeljali tudi
naše kolege (verjetno prvi talci v slovenski vojni!). Okrog 13.3o ure so bili
vsi izpuščeni, nekaj kasneje pa jim je bila vrnjena tudi oborožitev in ostala
oprema. Celotno dogajanje je spremljalo večje število ljudi, z videokamero pa
sta zadevo dokumentirala Silvo Cantarutti in Miro Bašek.
-
dopoldansko dogajanje nas je nekoliko pretreslo, popoldan pa se nam je priključilo še 5 pripadnikov TO
z najnovejšimi protioklepnimi sredstvi, katerih uporabe pa nihče ni bil vešč
-
okrog 18.30 ure smo bili obveščeni, da iz Postojne proti Pivki z
vozilom Golf, reg. KP-163-649 prihaja več oboroženih moških, z namenom
povzročanja incidentnih situacij. Po hitri akciji smo vozilo izsledili, Primc
in Celin pa sta razorožila alkoholiziranega J.P. iz Postojne, sicer pripadnika
TO, ki je dejansko z avtomatsko puško po Pivki »želel pobiti nekaj oficirjev«.
Agresivneža smo pridržali do iztreznitve
-
okrog 21.00 ure smo od vojske po telefonu sprejeli grožnjo, da bodo
napadli našo zgradbo, zato smo sprejeli odločitev o premiku na rezervno
lokacijo, v prostore gasilskega doma v Zagorju. Vpoklical sem dosegljive
rezervne miličnike in skupaj smo v civilna vozila naložili vse orožje, municijo
in drugo tehnično opremo, v Zagorju pa smo delo organizirali razmeram primerno.
Ponoči sva z Branetom Maver pomagala tajniku KS Pivka, Goranu Krebelj in že
pokojnemu načelniku Narodne zaščite Romeu Mihelj pri vpoklicu rezervistov,
sicer pa je noč minila mirno.
-
zjutraj je v gasilski dom v Zagorju prispela enota TO, ki je naše delo
motila, tako, da smo se preselili v Palčje, v tamkajšnji gasilski dom. Preko
dneva so bile vzpostavljene vse naše redne aktivnosti v smislu varovanja
življenja ljudi in premoženja, predvsem pa smo spremljali vse aktivnosti v
vojašnici, v vojaških blokih, aktivnosti simpatizerjev JLA…
-
že popoldan sva se z Branetom Maver odpravila na obisk Košanske doline,
ob vožnji mimo vojašnice pa so v naju merili s strojnico na tanku ob cesti,
eden od stražarjev pa nama je z bajonetom kazal, da bi nama prerezal vrat…
Braneta je to močno razburilo, vendar…
-
ob 23.20 uri sva bila poslana na Kal, kjer je nekdo zaminiral kmetijski
traktor tam živečega podoficirja JLA (ni bil aktiven v dejavnostih, saj je bil
nekaj dni pred upokojitvijo). Ob eksploziji je traktor prelomilo na pol,
popokalo je več šip na stanovanjski hiši… Opravila sva strokovni del najinega
posla, kaj več pa tistikrat ni bilo mogoče. Storilec do danes še ni bil
izsleden.
-
noč je minila mirno – Pivka je bila popolnoma opustela, prometa ni
bilo, nama pa ni bilo prav prijetno pri srcu.
-
preko dneva so se nekateri fantje odpravili domov, da obiščejo svojce,
družine, se malo spočijejo in uredijo, ostali pa smo aktivno delovali na
terenu. Zlasti smo kontaktirali z ljudmi, umirjali prenapete strasti, pre
nekateremu pa je bila potrebna tudi tolažilna spodbuda.
-
popoldan so pivški fantje z uporabo razpršilcev z različnimi parolami
popisali lep del Pivke (napisna akcija) – mimovozeči novinarji so vse dosledno
zadokumentirali, nam pa je, takole potihem, bila akcija prav všeč
-
okrog 17.00 ure smo nad železniško progo Pivka-Sežana postavili
opazovalnico, s katere smo dosledno dokumentirali dogajanje v kasarni in
bližnji okolici. Nekaj pred mrakom, ko sva tam delo vršila skupaj z Matjažem
Kontelj, so naju iz kasarne očitno zaznali, saj se je v breg proti nama
zapodila enota vojaških specialcev (pred tem so jih s helikopterji pripeljali
iz Niša). Jadrno sva se umaknila na varno, dogodek pa nama je po žilah pognal
kar precej adrenalina. Opazovalnico na tistem mestu smo, žal, morali opustiti.
-
še ponoči smo dobili obvestilo, da sta v Palškem jezeru dve vojaški
vozili. Po organizirani
akciji, ki je že dišala po oboroženem
spopadu, smo ugotovili, da informacija ni bila točna.
Prijeli smo dva čebelarja, ki sta v
jezero pripeljala čebele na pašo. Ob vrnitvi v Palčje se
mi je aktivirala službena pištola, na srečo pa brez posledic,
čeprav je strel povzročil
nemalo panike tako med našimi fanti,
kakor tudi med vaščani Palčja.
-
okrog 01.30 ure smo zaznali vrsto močnih detonacij in opazili blesk
požara nekje za pobočjem Nanosa. Izvedeli smo, da je eksplodiralo skladišče JLA
v Črnem vrhu.
-
nedeljsko jutro nas je neprijetno presenetilo – okrog 09.00 ure se je
razlegel alarm za letalski napad. Predvsem smo na terenu mirili ljudi in jim
pomagali z nasveti pri pripravi zaklonišč, ustrezne količine živil, vode… Do
napada sicer ni prišlo, je pa nevarnost ljudi precej preplašila
-
popoldan smo v lokalu Društva upokojencev sprejeli prve begunce – trije
vojaki, Makedonci, so pobegnili iz vojašnice. Vsem srečnim, da so ušli, sva z
Vojkotom omogočila, da so obvestili svojce ter jih kasneje predala Rdečemu
križu. V naslednjih dneh so se pobegi vojakov kar vrstili, vsi pa so bili
precej psihično in fizično izmučeni
-
dan je bil lep, sončen, čeprav je bilo pri ljudeh zaznati napetost, v
pričakovanju pretresljivih dogajanj.
-
stalno smo dobivali obvestila o posameznikih in skupinah, ki so po
Sloveniji izvajali diverzantske in teroristične akcije, tako, da nam pri delu
ni bilo dolgčas.
-
klicale so nekatere žene oficirjev in prijavljale, da po telefonu
prejemajo grožnje – pojasnili smo jim, da je situacija pač takšna, kakršna je.
-
okrog 15.00 ure sem se pred pizzerijo nahajal z družbo kolegov iz
prometne policije, ko je izpred doma JLA pripeljalo vojaško vozilo z dvema oficirjema
in dvema vojakoma. Vsi so takoj orožje uperili v nas, eden od oficirjev pa je
stekel v zgradbo pošte. Tudi mi smo reagirali z uperjenim orožjem in napeta
situacija, s prsti na petelinih je trajala kar nekaj minut. Na srečo se je vse
mirno končalo, vojaki pa so se odpeljali v smeri kasarne
-
okrog 22.00 ure se je v Marketu v Pivki aktivirala alarmna naprava. Na
kraj sem odšel z rezervistoma Antonom Turk in Draganom Čelhar, posebnosti pa
nismo ugotovili.
-
dan, eden najkritičnejših v Sloveniji in tudi pri nas. Že dopoldan je
vojska pričela s provokacijami, vžigali so tanke, jih po nekaj minutah spet
spravljali v garaže in podobno. V okolici kasarne je bilo večkrat slišati
eksplozije, tako, da smo utemeljeno sumili, da je območje okrog vojašnice
minirano. V tej zvezi so železniški delavci želeli pregledati progo, česar pa
novopostavljeni komandant Jevremovič ni dopustil. Dve uri je bil promet na
reški progi ustavljen, pregled pa so železničarji vseeno opravili. Potrditev,
da je pri vojašnici minsko polje je bila tudi izjava Rudija Završnik, katerega
pes je stekel v smeri proge, nakar je bilo slišati detonacijo, pes pa se ni več
vrnil.
-
okrog 15.30 ure sta v dveh delih iz kasarne v smeri Postojne odpeljali
tankovski koloni, ukaza za odpor pa nismo dobili. Vsled nevarnosti in stalnih
groženj, smo ponovno izselili naše prostore, ob tem pa se je Celin tako
poškodoval (zvin noge), da je bil evakuiran in v nadaljevanju nesposoben za
opravljanje službe.
-
popoldan je spet prišlo do letalskega alarma, eno od letal je visoko
preletelo tudi Pivko. Kasneje smo izvedeli, da so letala napadla oddajnik na
Nanosu.
-
informirani smo bili tudi, da ima skupina vojaških specialcev nalogo
napasti družine delavcev milice, zato smo družinam naročili, da se umaknejo na
varne lokacije
-
okrog 18.30 smo izvedeli, da je Mirsad Mešanovič, mlajši oficir pri JLA
streljal na našega prijatelja Staneta Požarja, ki je neposredno po streljanju
strelnim ranam podlegel. Dogodek nas je globoko pretresel, v nas pa zanetil
sovraštvo do vsega, kar je v zvezi z JLA. Izvedeli smo še za smrt vojaka v
tanku, ki je trčil v podvoz v Hrastju in vse bolj smo se pričeli zavedati, da
je vojna kruta, da v nji ubijajo, morijo…
-
ponoči sva patruljirala z Danilom Tomšič, Vojko in Primc pa sta skupaj
s preiskovalnim sodnikom in namestnikom javnega tožilca ter vojaškimi
predstavniki odšla na ogled kraja umora pok. Staneta – nesporno je bilo
ugotovljeno, da je dejanja osumljen Mirsad Mešanovič
-
napovedan je bil umik vojske v vojašnice in po 16.00 uri se je dejansko
kolona tankov skozi Pivko vračala na izhodišče. Na ulicah je bilo večje število
ljudi, večjih incidentov ni bilo, razen v Hrastju, kjer sta dogajanje s
fotoaparatom in kamero spremljala Silvo Cantarutti in njegov sin Aleš. Aleša je
skupina vojakov prijela in mu odvzela fotoaparat, Silvo pa je pobegnil in tako
ohranil tudi nekaj avtentičnih posnetkov o dogajanju na našem teritoriju
-
ob 19.00 uri je bil pogreb Staneta Požarja. Zbrana je bila množica
ljudi, mi pa smo poskrbeli za širše zavarovanje, predvsem zaradi možnih
vojaških provokacij. Pogreb je bil mučen, saj smo v Pivki pokopavali nesmiselno
žrtev vojne za Slovenijo.
-
po pogrebu me je Marjan Vodopivec obvestil, da je pri železniški
postaji, v smeri Osojnice, opazil dva oborožena vojaka, ki sta po njuni izjavi
pobegnila iz vojske, vendar nista želela na policijo. Nekaj časa smo ju iskali,
vendar je bilo očitno, da sta Hrvata, ki sta se sama želela prebiti na Hrvaško,
kjer so se že odvijali prvi boji.
Četrtek, 04.julij 1991
-
pridobili smo seznam oficirjev, ki so želeli prebegniti iz JLA. Ob
pripravi akcije za njihov prebeg nas je nekdo izdal, tako, da je zadeva padla v
vodo.
-
popoldan smo pripravili 3 kontrolne točke – v Pivki, Neverkah in
Ribnici. Na teh točkah smo kontrolirali umik vojske v vojašnice, seveda brez
orožja in streliva. Kar nekaj oficirjem smo tako zasegli strelivo, nekaj bomb,
vsi pa so bili zaradi tega globoko prizadeti in ponižani.
-
nekaj pred 02. 00 uro nas je Matjaž Marušič obvestil, da so med vožnjo
mimo kasarne, na njegovo vozilo, s svetlečimi naboji streljali vojaki.
Informacijo smo preverili tudi iz drugih virov, kasneje pa smo dobili še
obvestilo Ide Morel iz Petelinj, katere soprog je bil civilni uslužbenec JLA in
je prestopil v TO, da je sprejela anonimno sporočilo o nameravani hišni
preiskavi pri njih, s strani vojaških organov. Tudi soproga pokojnega Požarja
je dobila isto obvestilo, vse pa je kazalo na to, da se nekateri v vojski ne
morejo sprijazniti s porazom. Vsi naši fantje so bili opozorjeni, da še naprej
delajo disciplinirano in z veliko dozo resnosti in odgovornosti.
-
preko dneva smo dosledno fotografirali vse vojaške helikopterje brez
oznak Rdečega križa, z namenom dokazovanja JLA, da stalno krši dogovorjena
pravila.
-
dan je bil precej miren, razen incidenta pri Petrolu. Mlajši oficir
Danijel Kovačevič, sicer Slovenec je enemu od občanov zagrozil z ubojem. Ob
aretaciji sem pri njemu našel ročno bombo, iz osebnega orožja pa sem mu odvzel
strelivo, hkrati pa ga opozoril na obnašanje – čeprav nasprotnik, naj bo
predvsem profesionalec.
-
popoldan me je isti Danijel Kovačevič poklical po telefonu in izrazil
željo po prebegu v TO. Organiziral sem srečanje z njim na Kalu, kjer sva se dogovorila
vse podrobnosti, naslednjega dne pa sva pobeg tudi izpeljala. V naših prostorih
je deponiral osebno orožje in nekaj svojih predmetov, dogovorila pa sva se, da
mu bom vse skupaj vrnil, ko bo vojne konec.
-
na Oddelku milice smo bili obveščeni, da naj bi nas napadla enota JLA –
sprejeli smo potrebne ukrepe za zavarovanje, do napada pa kasneje ni prišlo.
-
okrog 12.00 ure je mina na minskem polju pri kasarni močno poškodovala
neznanega moškega (odtrgani obe nogi, poškodbe gornjih okončin, trebuha,
glave..). Neznanec, domnevno arabskega porekla, je poškodbam v Kliničnem centru
podlegel, njegova identiteta pa do danes še ni ugotovljena.
-
na istem minskem polju je ob poskusu bega življenje izgubil še vojak
albanske narodnosti, katerega sta v neposredni bližini čakala brat in sorodnik.
Zaradi neoznačenega minskega polja smo komandanta kasarne Jevremoviča ovadili
državnemu tožilstvu, na mojo iniciativo pa so nekaj dni kasneje minsko polje
očistili (vsaj tako so zagotovili).
-
v naslednjih dneh smo ogromno kontaktirali s starši vojakov, ki so
iskali svoje fante v JLA in drugje niso dobili informacij
-
do neljubega dogodka je prišlo v Zagorju, kjer je prišlo do manjšega
požara. Eden od gasilcev, ki je želel sklicati ostale gasilce, je nekajkrat na
kratko aktiviral sireno, v želji, da ljudi ne bi preveč razburjal. Ker je bilo
tuljenje podobno znaku za letalski napad, so ljudje hiteli v pripravljena
zaklonišča in kasneje upravičeno jezni na tistega, ki je povzročil lažen
preplah.
-
12.07.1991 sem skupaj z Jožetom Mankoč in Draganom Čelhar pred pošto
aretiral M.V. iz Pivke, ki je bil osumljen sodelovanja z JLA-nadaljnji ukrepi
zoper njega mi niso poznani.
-
22.07.1991 smo bili obveščeni, da je vojska zaradi vse množičnejših
pobegov iz vojašnice obnovila minsko polje, česar nismo uspeli preveriti, smo
pa okoličane opozorili, da se ne gibljejo po terenu, ki ni stoodstotno
preverjen.
-
25.07.1991 nas je obiskala delegacija opazovalne misije Evropske
skupnosti, vendar na naše delo niso imeli pripomb.
Situacija se je na splošno precej umirjala, vendar pa smo bili
nadpovprečno aktivni vse do oktobra, ko je Pivko in tudi Slovenijo zapustil še
zadnji pripadnik JLA.
Da bo pot do popolne osamosvojitve Slovenije in njenega
mednarodnega priznanja dolga, težka in polna drugih ovir, nam je bilo znano že
prej – zato naj se na koncu za aktivno, predvsem pa disciplinirano in odgovorno
delo še enkrat zahvalim vsem svojim sodelavcem, predvsem pa našim rezervistom
ter vsem občanom, ki so nam v kritičnem obdobju stali ob strani, nam pomagali s
hrano, pijačo, informacijami ter nenazadnje, tudi s spodbudnimi besedami.
Lahko smo veseli in ponosni, da
nam ni več treba sanjati svobodo naroda in vse, kar ta prinaša, saj danes, tudi
po zaslugi mnogih od vas, te sanje že lahko živimo!
Mirko
ZVER