Avtor: Mirko ZVER, Kolodvorska 22/b, 6257 PIVKA

Tel. 040-217-101

EMAIL: ZVERKO@VOLJA.NET ali ZVER.ANDREJ@SIOL.NET

SPLETNA STRAN: WWW.GEOCITIES.COM/SUPERMARATONUS

ZGODBE, ZGODBE, ZGODBE

Ker je življenje cvet, je njegov med ljubezen, za katero eni pravijo, da je bolezen, mnogo drugih pa, da je to najstarejši in najnovejši, skratka edini svetovni dogodek. In to, kar cel svet v maju oživi, je prav to - ljubezen..

Nova ali stara, ugasla ali komaj prižgana, strastna in manj strastna, pa tudi tista, moja, ki je najbolj dragocena, v kateri še vedno močno tli žerjavica.

Lepo je videti dva, ki se imata rada, še lepše je to doživljati, se sprehajati z roko v roki, se pogovarjati s pogledi, razumevati z dotiki in uživati v času, ki je pred teboj.

Takrat, ko je vse to tvoje, ne obstajajo ure, dnevi in leta, čas preprosto beži, čeprav zate obstaja samo večnost. Tudi, če dežuje, kakor danes, je to dež zaljubljencev, sončni dnevi pa se spremenijo v veliki barvni sladoled, ki je boljši, kakor gozdni med in ga morava polizati skupaj.

Ljubezen vedno najde moč, da znova zaživi, vsako pomlad, v srcu in telesu, zakaj bi bilo torej z nama drugače?

Maj, mesec pomladi in mesec ljubezni, je najbolj žalosten mesec v letu, če je človek sam in nič ni lepšega, kot ljubezen doživljati v maju. Ker je ljubezen resna in sveta stvar, je pisati o njej krasno, po drugi strani pa zelo težko, ker je tudi v ljubezni tako, kot z nogavicami - lepo je, če imaš par in ta se mora ujemati.

·

Sedel sem in brskal po kotičkih svojega spomina in se skušal spomniti vsake podrobnosti, vsakega trenutka, ki sem ga preživel s teboj.

Pred tedni sem mislil, da sem samostojen, še kar zadovoljen. Morda nisem bil popolnoma srečen, morda le malce osamljen, ampak vsaj zadovoljen. Vse to se je odtlej spremenilo. Zdaj vem, da sva si že dolgo prihajala nasproti, se bližala drug drugemu. Čeprav se nisva zavedala drug drugega, preden sva se srečala, se je neka brezkrbna gotovost obotavljala nekje tam spodaj pod najino nevednostjo in zagotavljala, da se bova srečala. Kot samotni ptici v letu čez prostrane prerije sva se vsa ta leta in vse to življenje bližala drug drugemu.

Če sem se ozrl nazaj, se je to preprosto moralo zgoditi - sploh ne bi moglo biti drugače - bilo je nekaj, čemur pravimo velika verjetnost neverjetnega.

Zaželel sem si, da bi me poklicala, če boš kaj potrebovala, ali če bi me preprosto želela videti.

Prišel bom, takoj!

·

Dan mi je bil podoben dnevu; razlike skorajda ni bilo, vse se je odvijalo skladno z ustaljenim redom: služba, dom, družina...

Pa vendar! Hitel sem po razgretem asfaltu, tako sam. Vroče je bilo, telo pa se je odzivalo na napor z opominjajočo bolečino. Noge in roke so se gibale v ritmu, podoben sem bil stroju.

Misli so bile daleč, čeprav te ni bilo, sem te videl od sebi, čeprav je bila tišina, sem slišal tvoje nežne besede, čutil sem tvoj pogled na sebi. Oblivala me je tvoja toplina in spoznaval sem, da te ljubim bolj kot vse na svetu.

Pa vendar, odšla si svojo pot, tvojo dlan ljubečo sem še dolgo čutil, ko sem sanjal o tebi.

Z grenkobo so bile prežete moje noči, ko se je kot kamen v globoki strugi brusilo moje srce v samoti.

Tvoja podoba mi je bila kot sonce, ki posveti med oblaki, srce pa kot razburkala bi ga tvoja kri. Čeprav le medlo, bilo je upanje mi dano, z mislimi sem se vedno vračal k tebi. Slovo je bilo začasno, vendar mi je skrito čustvo orosilo oko.

Vsako jutro in vsak večer se je v mojem srcu pojavljal nemir, v daljavi sem te videl, iskal sem te, si te želel, vedel, da si nekje, pa te ni bilo, vendar sem bil vseeno srečen. Srečen, ker sem čutil, vedel, da si edina, ki jo ljubim, ki si v mojih sanjah, vedel, da boš nekoč za vedno moja in jaz tvoj.

Sto in več ovir je, ki naju ločujejo, toda, rad bi, da bila najina ljubezen večna, da v življenju bi bila vedno srečna. Če mi je bila mladost slabost, je bila z vsakim dnem vse manjša, če pa mi je bila ljubezen do tebe greh, te bom ljubil vse svoje življenje.

·

Preveč sem bil nežna in občutljiva duša, tako do sebe, kot tudi do drugih, zato sem absolutno premalo storil zase in za svojo dušo. Hotel sem biti neizprosen pri tistem, kar sem želel početi, ker sem vedel, da bi bilo napačno, če bi o svojih željah samo razmišljal, kajti preveč razmišljanja bi porajalo dvom v pravilnost tistega, česar sem si želel.

Vse, kar sem nosil v sebi, kot željo ali hrepenenje, je bilo uresničljivo, zato sem vse počel v sozvočju s svojo čustveno naravo in zaradi zunanjih dejavnikov nisem spreminjal svojih notranjih želja.

Dobil sem občutek, da si me vedno že čakala, spoznala si, da je moje mesto tudi ob tebi. V sebi sem zelo dobro vedel, kaj je zame pomembno, upošteval pa sem tudi, da sem se že večkrat zavedel, koliko časa je preteklo mimo, šele ko je bilo prepozno.

Marsikaj sem želel še doživeti, zato nisem preveč dvomil in se nisem spraševal o filozofskem vidiku: “Ali je prav, kar počnem?” Dolgo sem pričakoval to, kar se mi je uresničevalo. Prej nisem primerjal svojih preteklih pričakovanj s tistim, kar se mi je dogajalo, zato sem to počel sedaj.

Kar bom zares hotel, to bom tudi imel! Vzel si bom čas, da bom dobil celoten vtis, stvari namreč ni dobro prehitevati.

Tako kot teloh oživi spomladi, bom tudi jaz zablestel, pri tem pa mi je vseeno ali v senci ali na soncu. Pomembno mi je bilo le, da sem se dobro počutil.

V trenutkih, sem bil sam, sem zavzdihnil. Tedaj je bil čas, da sem razmišljal tudi o sebi in si želel, da bi bil skrben do vseh, da bi nekomu izrazil nežnost.

Imel sem umetniško žilico, zato sem ustvarjal, sicer bi pustil drugim, da to storijo zame!

·

Kako hlastno in prostosrčno se pletejo in razvezujejo človeški vozli, na prvinski način, splet naklučij in priložnosti pa mi takrat ni bil naklonjen.

Zagledal sem te iznenada. Ko si se med vsemi drugimi obrnila in mi razkrila dražestno nasmejani obraz, zadihana, razmršenih las, pordela od vročine in nebrzdane radosti, mi je zastal dih.

Bila si tiste občudovanja vredne vrste, ki na izjemen način združuje vse nasprotojuče si popolnosti.

Že tvoje telo je bilo samo po sebi izrazito in čutil sem, da bi uganil tvoje misli, tudi če bi ti s tančico zastrl obraz, da se smehljaš z nogami, prav kakor znaš govoriti s svojim telesom. Bila si tako svobodna in mila.

Tvoji lasje so bili temnorjavi, a od daleč so se skoraj črno svetili in ti v obliki razkošne školjke pokrivali zatilje. Tvoja mehko zaokrožena lica so bila videti posuta s tistim nežnim cvetjem, ozki rob tvojih vek pa je bil naravno temen. Dolgo sem te gledal, strmel vate in se nasmehnil od razburjenja. Hitri utrip srca mi je govoril, da si med tistimi ženskami, ki bodo igrale pomembno vlogo v mojem življenju. Takrat me nisi opazila in izgubila si se med drugimi. Razočaran sem se po ulici napotil naprej, v moje oči pa je legla senca. Sam nase sem bil jezen zaradi čemerne usode, ki je takole presekala moje doživetje. Če bi bil odločnejši, bi se ti nemara lahko približal.

Kako naj te najdem, kje naj tem iščem?

V bednih iluzijah mojih misli je situacija postajala prijaznejša. Z vsemi močmi in z meni lastno intuicijo, sem te po dnevih brezupnega iskanja vendarle odkril.

Bila si oddana in čeprav sem izvedel, da mož ne živi s teboj, se mi prav nič ni zdelo, da je sreča na moji strani.

Nekega jutra sem se prebudil v prekrasen dan in svetloba je na široko sijala skozi okna mojega stanovanja. Pretegnil sem si roke, da so se mi mišice napele od silne moči. Pritisnil sem si jih ob prsi, kot da bi hotel pričarati pričakovani objem. Nisem se spomnil, kdaj sem se nazadnje zbudil tako srečen.

Spraševal sem se, kaj neki me sili, da verjamem v zavračanje, v prezir in celo v čakanje, če pa je treba samo reči in ženske se same vdajo.

Odločil sem se in se odpravil k tebi. Pozvonil sem na tvojih vratih in ko si mi odprla, sem preprosto rekel: “Rad bi te ljubil!”

Iskrivo si me pogledala in me presenetila z vprašanjem: “Je to ukaz, prošnja, izpoved ali vzvišena blagohotnost?”

Preprosti način naju je zbližal in postala sva ognjevita ljubimca, romanca pa je trajala in trajala! Morda si slišala, da sem bil ženskar - ni res! Preveč sem spoštoval ljubezen, da bi se preganjal po temačnih kotičkih in skoraj nikoli nisem imel ženske, ki je ne bi tudi strastno ljubil. Če bi ti jih naštel, bi bila presenečena, kako malo jih je bilo. Resnica je bila ta, da mi ljubezen nikdar ni bila zgolj v razvedrilo ali užitek, konjiček, kot je nekaterim. Bila je meni lastno življenje! Če bi iz svojega spomina zavrgel misli in dejanja, ki sem jih storil zaradi žensk ali njim na ljubo, ne bi od vsega ostalo nič, le praznina. Moja izkušnja je bila: “Dve vrsti žensk sta, s katerimi ne bi smeli za nobeno ceno imeti opravka. Najprej s tistimi, ki nas ne ljubijo, nato pa s tistimi, ki nas imajo rade. Med tema skrajnostima je na tisoče očarljivih bitij, vendar jih ne znamo ceniti! Toda! Še vedno so to ženske in pazite se jih!!!”

·

Kaj je sploh ženska? O tem človek redkokdaj premišljuje. Nekateri pravijo temu bitju, da je najbolj razvita žival, drugi spet, pa brez posebnih zaničevalnih misli, radi povedo kakšno šalo, v kateri žensko upodabljajo kot kokoš. Tretji pa pravijo, da je sicer brez ženske hudič, če pa jo imaš, imaš pač dva hudiča.

Ko sem poglobljeno razmišljal o tem, kaj pojem ženske pomeni zame in kakšno vlogo so odigrale v mojem življenju, sem lahko ugotovil le, da sem pravzaprav o teh bitjih vedel veliko, po drugi strani pa zelo malo in bi svoje videnje težko opredelil le z eno samcato prispodobo. Prva in kar nekaj časa edina ženska v mojem življenju je bila moja mati.

Mati kot mati, najbrž nič posebnega, pa vendar je lep del njenega življenja posvetila samo meni, zato hvala ji! Ker pa materino mleko, katerega mi je tako nesebično ponujala, dokler sem ga hotel in dokler ga je imela, ni nujno tudi prenašalec dednih lastnosti, sem bil pač takšen, kakršen sem bil. Morda sem bil v nekaterih dobrih lastnostih tudi nekoliko podoben svoji mami. Kot deček in smrkavec sem bil povsod poslednji. Zadnji, ki sem še vedno sesal prst, poslednji v družbi vrstnikov, ki sem se pričel ponoči otipavati, dolgo časa najmanjši v razredu, vedno na pručki v zadnji vrsti na šolskih fotografijah, večna žrtev otroških surovosti, tisti, ki so me pozimi prisilili jesti sneg, poleti pa travo, zadnji, ki sem s prvimi fantovskimi občutenji poljubil svojo sestrično, zadnji, ki sem spal s sošolko Majo, poslednji, ki sem izvedel, da me “večno moja” Vesna vara z vsemi prijatelji...

Poslednji sem bil v vsemu, razen v svojih prijetnih sanjarjenjih. Kasneje pa, kot vsi pozno dozoreli dečki, ko sem končno prišel v mladostniška leta in sem v življenskih izkušnjah napredoval kot v pravljičnih škornjih, z velikimi koraki, kot da bi narava skušala nadoknaditi vse zamujeno, takrat sem se odkrito pričel zavedati samega sebe in svoje okolice, odkril se mi je tudi pogled na nje, na te čudovite ženske, ki so resnično pritegnile vse moje zanimanje. Najprej samo tako, postrani in sramežljivo, skozi določene izkušnje z njimi pa sem spoznal, da je vsak človek bitje, ki se vsemu privadi, tudi ženskam.

Vedno sem jih imel rad, vsako na svojstven, drugačen način. Prvo, temeljno spoznanje, o katerem pa govorijo že zgodovinarji, je, da je moški brez ženske družbe le polovičen človek - tragedija tega pa je za moškega v tem, da nekatere dame to s pridom tudi izkoriščajo. Moške imajo za nujno zlo (da ne bi bile polovičarke), za objekt, ki ga je zelo lahko voditi na vrvici in ga izkoriščati v svoje namene.

Jasno je tudi, da obstojijo nasprotni negativni odnosi, kar pa meni osebno sploh ni bilo všeč. Vez med moškim in žensko naj bi bila poezija, vzajemno medsebojno spoštovanje in čustvena predanost, morda celo odvisnost, pa ne tista, materialna. Kdor to ve, ta dosti ve in bo verjetno v odnosih z ženskami kar precej uspešen. Posameznice, ki želijo biti v prevladi, ki želijo moške napraviti za sužnje, se celo poslužujejo enostavnega pa preizkušenega recepta - malo njegove slepote, naglušnosti, nekaj hrabrosti ter za skodelico bele kave strahopetnosti, vse to začinjeno z nekaj neizpodbitne moške samoljubnosti, nekaj njegovimi bridkimi izkušnjami - vse to prelito z ljubeznijo, da se moški dobro napije - dobimo rezultat, ki je enak moškemu brez lastnega obraza, ki pa bo to, če bo imel srečo, enkrat le spregledal. Tedaj pa pozor!

Tudi slabič je lahko sovražnik žensk in ti so najhujši!

Ko si enkrat spoznal žensko sovraštvo, boš znal boljše ceniti njihovo ljubezen, kajti ženske danes počenjajo vse tisto, zaradi česar so jih pred stoletji razglašali za svetnice, ali pa jih sežigali na grmadah. Postale so jezik planeta in kri spoznanja. Lahko jih ljubiš, lahko zaradi njih trpiš ali pa jih spreminjaš v književnost.

Ženska ni milo, da bi ga lahko porabil. Vsaka po svoje je glasbeni problem in ko ga rešiš, postane glasbena rešitev, vendar pa je treba vedeti, da je moški nagon po svobodi ravno tako močan, kot njen seksualni nagon.

Ni več, kot včasih, ko nedolžna ženska ni imela pravice do javnega moža, niti do skrivnega ljubimca.Toda, če ima moški ljubico, se mora zavedati, da tista, ki je napravila enega rogonosca, bo tudi drugega, pa tretjega...

Hudo je tudi, če moraš svoji ljubici povedati, da ljubiš žensko, ki je žena njenega moža pa tega ne razume. Hudo je, kadar trije postanejo najboljši par... Še bolj idiotska pa je izjava ljubimca, da bo z nožem najprej pokončal sebe, nato pa še njo...

Žal je tako, da narava želi včasih, kadar se sreča z dovolj tenkočutnim duhom v dovolj lepem in zdravem telesu, razsejati po njem vse svoje blagoslove, bogastvo, ki ga drugim odreka ali poklanja po drobtinicah, sreča pa je vedno tam, kjer te ni in se stvari, ki jih ljubiš, ne ljubijo med seboj.

Vse v zvezi z ženskami, ki sem jih ljubil, so bila nebesa, vse, kar pa niso nebesa - je pekel!

Nič ni pomagalo, če je bila lepa in sem jo imel rad, če pa ni bila moja. Pred obema je sicer bila neka prihodnost, oba sva bila razmeroma prosta človeka, vendar pa je bila ta prostost tiste vrste “negativnega zapora”, iz katere ne moreš stopiti v pravo življenje.

Včasih sem se počutil kot divja ptica v kletki, katere vratca so se nepričakovano odprla in sem odprhutal v svobodo, čeprav je bila le-ta navidezna. Kasneje pa je bila pred menoj puščava, ki sem jo moral prehoditi v popolni osamljenosti, jaz, trmasti obupanec.

Ustavljal sem se v namišljenih oazah, zraven namišljenih izvirov, pot pa nadaljeval do nove oaze, nove fatamorgane in si ohranjal golo, prazno življenje.

Ker pač nisem imel drugega, sem nadaljeval tisto, kar sem vedno občutil kot svoje poslanstvo na zemlji - prijazen sem bil z vsemi, trudil sem se udomačevati tragedijo in jo spreminjati v humor, v komedijo. Naj se ljudje smejijo, naj se jim moja bitka z mlini na veter zdi najlepša in najbolj vzvišena na svetu.

Vedno se mi je dogajalo, da sem se v pravem trenutku znašel na napačnem kraju ali obratno, življenje pa se mi je vse bolj zdelo podobno risanemu stripu, v katerem sem s tiho grozo pričakoval kaj me čaka v naslednji epizodi. V rokah sem imel ključ, vendar ga nisem znal uporabiti.

Kdor pravi, da je tič ali ptič, ker je na -ič, zanič, je podoben tistemu, ki pravi, da je ženska brez riti, kot vas brez cerkve, če pa že ima rit, naj bo vsaj kot katedrala.

S čim se bom nasitil, če je moje hrepenenje moja osnovna duševna hrana in poglavitna vsebina?

Kaj naj še pričakujem, luksuzni berač, prost človek v popolnoma prostem padu?

·

Precej čez polnoč je že bilo, ko sem se razgret in kljub utrujenosti prav nič zaspan, loteval pogovorov, katerih resničnost se mi je tisto noč zdela neskončno daleč. Sam sebe sem spraševal, če sem morda otročji ali preveč pubertetniški, saj me je od ljubezni kar razganjalo.

Toda, kjer je volja, je tudi pot! Preprosta in vsakomur znana je ta resnica. Zdi se sama po sebi umevna, toda moja resničnost je dostikrat drugačna in predvsem mnogo težja od zaljubljenih predstav. Kaj pomeni, pokažejo šele zahtevne preizkušnje, toda pomeni tudi zavestno vztrajati v vseh težavah, ker je to edina možnost slediti željam.

Tako skromen sem moral postati, da sem si želel samo zame najpomembnejših stvari, katerih se v vsakdanjem življenju, kjer so samoumevne in zato skoraj neopazne, sploh nisem zavedal, toda neskončnost mi jih je približala in dobivale so svoj pravi, vseobsegajoči pomen.

Dolgo sva klepetala, polna drobnih in iskrivih nagajivosti, po slovesu pa sem se v noči skušal izgubiti in se sprostiti, z namenom, da si ne bi grenil začasne odsotnosti z žalostjo, obenem pa sem si močno, vse močneje želel ponovno doživeti minulo prizorišče zadnjega velikega doživetja.

Iz sveta udobja, toplote in varnosti nepotešen sem pogledoval v nočna obzorja in si želel sveta teme in lepote v dvoje, pa ne samo zato, ker mi tedaj, razen v spominih, nisi bila več dosegljiva. Zdelo se mi je, kot da v resničnosti nikoli ni pravega trenutka in ne pravega iskanja, zato pa ostaja večno iskanje.

Trenutki, ki privrejo iz globin notranjosti so ponovljivi, zato sem se jih vedno znova veselil, ker so me bogatili in osmišljevali vsakdan prebivanja, vedno znova sem imel občutek radosti preživetja, nekakšnega ponovnega rojstva. Važno mi je bilo, da sva živela, da sva čutila, tudi tisto, kar ima v varnosti in lagodnosti vsakdana negativen predznak, saj so to bila dragocena spoznanja, ki so se izmikala življenju brez pretresov in preizkušenj.

Izzvala si me z vprašanjem, zakaj so mi všeč temnolaske. Nisem vedel, vprašanje ni bilo v barvi las, postavila pa si me v dvom in zadrego, saj v praksi razumska presoja dostikrat odpove in prav je tako. Si bila pač ti, original brez primere, usodne odločitve pa so posledica težko dojemljivih občutkov in razpoloženj. Preprosto povedano, začutiš, da nekam spadaš in vsi odtenki strahu, slabosti, lenobe in skušnjav pripomorejo k odločitvi, da je to ravno to. Nad vsem res kraljuje moč velikih želja in sila vedno navzočega neuničljivega hrepenenja, kakršnokoli obliko si je že nadelo.

V samoti pač ostajajo spoznanja, doživetja in izkušnje, ostaja ti zaklad, ki je bogato plačilo za odrekanja in tveganja, čeprav niso nikdar sama sebi namen.

Velik del čustvenega bogastva večini uhaja nespoznan in hudo je le, če se tega zavedaš, vendar pa je ta zavest obenem tudi edina možnost, da iščeš in dobiš nekaj več. Tudi meni so pogosto ostajajala zaprta ali vsaj priprta vrata velikih spoznanj, toda trudil sem se, da bi se vrata vsaj priškrnila in mi dovolila vpogled v meni še neraziskane globine tvoje čutnosti.

V življenju so meje, o katerih razmišljaš in se obremenjuješ s prepričanji, ki so predvsem izraz šibkosti in nezadostnega samozaupanja, toda z voljo in predanostjo, z vztrajnostjo in velikim upanjem lahko napreduješ tudi k dosegu nedosegljivega.

Navezal sem se nate in se zbližal s tvojo sproščenostjo, zato sem se prvič dovolj jasno zavedel sanj, ki so dostikrat tako vzvišene in nemogočih želja polne, da tudi bolijo, sanj, ki dajejo slutnje smisla.

Sanje mi bodo ostale in nekatere bodo še naprej, kot opojne meglice sreče, valovale v prostorih domišljije in v časih spominov, druge pa so že odhitele v skrivnostno prihodnost.

Življenje je eno samo vabilo, naj mu sledim, toda tega ne morem in nočem početi sam, zato si bom prizadeval, da najine želje postanejo uresničena prihodnost in z zadovoljnostjo prežeta preteklost!

·

Glave nikoli nisem imel pod pravo streho. Vedno sem živel v romantiki minulega stoletja. Kljub misli, da sem bil razsoden in hladne glave, me je čas neusmiljeno prehiteval.

Rad bi se prepustil tokovom, ne pa da sem se jim stalno prilagajal. Ne maram ljudi, ki jim je edina želja, da me pripeljejo na stranski tir, nato pa, adijo diplomacija.

Poznal sem se, rad sem se poglabljal v svojo notranjost, zato sem vedel, da nisem najpametnejši. Kljub toleranci in razumevanju do drugih mi je vedno kaj pobegnilo izpod kontrole, zato bi rad imel prijatelja - prijateljico, ki bi mi stala ob strani in bi ji lahko zaupal. Včasih me je dajala nečimrnost in jeza, postajal sem egoist in se preveč posvečal duhovnosti, postajal sem odvisen od jaza.

Rad bi pokazal več smisla za konkretno in pristno življenje, pa to, žal, ni bilo odvisno samo od mene. Rad bi dosegel, da bi moje misli postale tudi moja dejanja, rad bi našel zaklad, ki bi mi spremenil življenje. Okrog mene so bili sami okoreleži, ki so imeli vse več materialnih potreb, namesto, da bi bili ustvarjalni. Zaradi svoje neposrednosti sem večkrat skupil kakšnega od nizkih udarcev, moje prave vrline pa so ostajale očem večinoma dobro skrite. Časi so bili negotovi, moja iskanja samega sebe pa so postajala vedno bolj samo moja, nisem hotel, da to postane ambicija mojega življenja. Želel sem se odpreti, učil sem se upoštevati mnenja drugih. Težko je bilo priznati si resnico, toda vedel sem, da me marsikdo ni maral.

Moral sem pomiriti svojo domišljijo, približati sem si moral čas razvad in udobja. K vragu posluh za druge, pridnost in potrpežljivost! Dovolj mi je bilo vseh teh iskanj, saj sem bil vedno bolj zmeden, vedno sem pri sebi našel neke nove stare grehe. Kdo sem bil? Kaj bi rad? Sem bil potreben pomoči? Če sem bil, kdo naj bi mi jo nudil? Sem bil vreden življenja? Ogromno je bilo vprašanj, na katera pa odgovorov nisem vedel, zato sem svoja tavanja in iskanja kar nadaljeval. Morda pa bo jutri vse skupaj vendarle boljše, lepše....

·

Moje življenje je bilo pestro, usode in doživetja so se prepletali, da sem bil včasih dobesedno zmeden, prehitro in prav gotovo iz lenobe pa sem bil vedno pripravljen verjeti, da se prijateljstvo rodi iz sorodnosti okusov. Zelo pogosto nastane, prav nasprotno, iz nagnjenja brez misli in veliko je zvez, ki jih spremlja nerazumljivost. Ko začneš to opažati, je največkrat že prepozno. Prepozno za umik, prepozno za razdrtje pogodbe, ki ni bila v resnici nikoli sklenjena in ki je zato tem bolj trdna, prepozno, da se ne bi imeli radi. Ali kdaj vidimo dva človeka, da bi sedla za mizo, razložila svoje pogoje, si predstavila katalog svojih nagnjenj, vrlin in slabih lastnosti ter nazadnje rekla:

“Dobro, zmenjena sva, odslej se imava rada!”

Takšno je združevanje politikov, trgovcev ali kriminalcev, ki vedo, da imajo iste cilje. Prijateljstva pa sklepamo, ker smo si všeč in samo zato.

·

Z njo me je vezalo kar nekaj let obojestranskega nerazumevanja, ampak kakšnega!

Obrabljenega, čeprav naju je navezanost silila k spoštovanju, vendar sva se kmalu naučila, kakšna bo cena najinega sožitja. Najini življenji nista nikoli bili usklajeni, vedno sva se prehitevala, se dohitevala, potrpežljivo ali nestrpno, včasih vsa iz sebe zaradi počasnosti ali neučakanosti, drugič spet zaradi moje trme ali kaj podobnega. Kakor daleč sem pogledal nazaj, nisem našel drugega kot razhajanja. In vendar sva živela skupaj, kolikor je le mogoče. Najini pogovori, ki so sicer utrjevali neko vrsto zavezništva, niso zmedli najinih misli. Ničesar ni bilo, kar ne bi bilo nejasno, nisem pa vedel, ali je tudi ona čutila najine razlike, kakor jaz in ali ji niti besede niso mogle priti do živega zato, ker niso imele nujno enakega pomena zanjo in zame?

Rahlo sem se je bal, ker je dostikrat odigrala vlogo moje vesti, kasneje pa sem jo dokončno zapustil in moj moto je ostalo reklo:

” Nihče ni odgovoren za svojo podzavest!”

·

Ko sem bil še mlad fant, sva s starejšo sestro pogosto ostajala ob večerih sama doma. Sestra je imela šele petnajst let in je bila čedna, zelo čedna - po svoje pa je bila najbolj osamljeno dekle, kar jih sem do tedaj poznal.

Star sem bil okrog deset let, ko se je zgodilo in le malo pred tem sem odkril spolnost. Venomer sem bil spolno tako razburjen, da bi me skoraj razneslo. Imel sem prve vlažne sanje, ne da bi jih sploh razumel.

Spalnica moje sestre je imela steklena vrata, zastrta z zaveso in vsako popoldne je šla malo podremat. Moralo je biti ob koncu tedna, ker nisem bil v šoli. Delal sem domače naloge in bi nekaj stvari moral povprašati svojo sestro.

Odšel sem do njene sobe, vendar me je nekaj zadržalo, da nisem kar planil v sobo. Zavesa je bila na enem koncu rahlo odstrta, zato sem tiho obstal in pokukal v sobo.

Sestra je ležala na postelji v jutranji halji rožnate barve. Spredaj je bila razprta. Nočna lučka je bila prekrita z rožnato svileno ruto. Vsa soba je bila ovita v rožnato svetlobo. Nežno roko je premikala v bližini razprte halje. Polastila se me je zmeda. Srce mi je pričelo divje utripati, penis pa se mi je postavil pokonci. Imel sem občutek, da mi utriplje celo telo.Vedel sem, da je ne bi smel gledati, vendar se nisem mogel premagati. Ko sem tako buljil vanjo, so njeni prsti izginili v njej, začela jih je nežno premikati noter in ven. Nisem več vzdržal. Moj penis in njeni prsti so postali kot eno. Prišlo mi je, da sem glasno zavpil. Sestra je dvignila pogled, me zagledala, razumela, potem pa je prišla k vratom in me spustila noter.Ves sem se tresel, ona pa me je odpeljala v svojo posteljo. Skupaj sva legla in se stisnila drug k drugemu, se objela z rokami in nogami. Povedala mi je, da je to, kar je počela, lepo in da to vedo le redki ljudje. Nežno je vodila moje roko do svoje vagine in mi dopustila, da sem raziskal sleherni njen del, govorila je, kaj naj naredim, kako naj se je dotikam, hkrati pa se je začela tudi ona mene dotikati.To je bila najslajša in najlepša medigra v mojem življenju.

Popolnoma nedolžna, seks v raju, preden je tja prišla kača.

Spoznala sva obred ognja in nenavadno simetrijo plamena, modro vročino med stegni, plapolajočo rdečico bokov in zlatih prsi, presvetljenih od znotraj, kot s svetilko med rebri.

Trgala se je iz mene, kakor veja, ki želi biti cepljena na sadno drevo, kakor breskev in hruška, križani med sabo in servirani na istem krožniku. Spoznala sva, da je trganje lahko združevanje, da plapolanje ognja lahko razvnema, da stari obred ljubezni mora umreti v pesmi in mora pustiti pesnika samega s peresom, vse skupaj pa ni nič drugega kot starodavna laž.

Včasih sem mislil, da moraš biti nesrečen, da lahko pišeš, da lahko ustvarjaš, da mora ljubezen umreti in da moraš izgubiti veselje, da pridobiš pesem - pa ni tako. Skupaj sva doživljala obred ognja in s tem obred ljubezni, pero pa je srečne trenutke kar samo zapisovalo na papir.

Žal je bilo tako, da sva svoje skupno življenje morala pisati skrivaj, z nevidnim črnilom, ogenj najine ljubezni pa je lahko gorel samo v nama in samo za naju.

Besede na listu so potemnele, ko sva se potopila drug v drugega, črnilo in kri pa sta bila vse, kar je ostalo za nama, vse, kar bo pustilo sledove tudi, ko naju ne bo več.

Moja ljubezen do sestre je bila debela kakor rja na stari ladji in prav tako težko jo je bilo ostrgati. Žarela je kakor zelen mah na starih spomenikih na osamljenih vaških pokopališčih in sijala v soncu, kakor novi kovanci v otroški denarnici.

Strmel sem v njen obraz, dokler se mi ni zameglilo pred očmi in oči niso videle več ostro, vse slike in vse besede so se združile v eno.

Bal sem se rje in zelenega volka, še bolj pa sem se bal takega sijaja. Ko so me oči vsrkale vase, ko me je njeno telo prežvečilo in izpljunilo, ko je moje srce spet pričelo normalno biti in so se moji prsti spet spomnili in se oprijeli peresa, sem se še dolgo spominjal njenega navihanega pogleda, nje, popolnega mrka mojega sonca.

·

Kar sem vedno čutil ob ženskah, je bilo kot dolgi, vendar svetal predor poželenja po njih. Predor, čigar stene so obložene s poljubi, vtisnjenimi v spomin. Moker in rdeč, kakor notranjščina ženskih ust, poln in sočen, kakor tipajoči jezik, topel, kakor tvoj trebuh ob mojem.

Globok, kakor popek, ki pelje v tvojo bit, tesen, kakor objem tvojih nog okrog mojih. Raven, kakor palci, obrnjeni v posteljo, ko ležeš name in mi ponudiš svoj dolgi predor, vreden vseh skritih želja, vsega hrepenenja po tebi.

Vanj sem sejal svoje skrite sanje in neznansko upanje, oplajal spomine prihodnosti, ti pa si z njim ravnala mojo skrivenčeno preteklost in me učila živeti v sedanjem sedanjiku, tako z izpolnjeno preteklostjo, kot tudi z negotovo prihodnostjo.

Moje davno poželenje se je nenadoma in gotovo vedno znova končevalo nekje drugje, ali pa se začenjalo znova, v tvojih globinah , v tvojem predoru, s teboj.

·

Moja zveza z njo je bila romantična in je trajala kar nekaj časa.

Avtobusna postaja je bila kot pravo mravljišče. Ljudje so hiteli na vse strani. Avtobusi so prihajali in odhajali. Pod uro so postavali tisti, ki so bili tu dogovorjeni za zmenke. Pogledovali so na svoje ure in na tisto veliko, ki je visela pod stropom, kot da ne bi verjeli času, ki je že pretekel.

Vse je brnelo s tistim običajnim šumom, kot da bi bil v velikem mestu. Stal sem v kotu in opazoval okolico. Septembrska vročina je puhtela, da mi je bila tudi lahka poletna obleka odveč. V kotu je na klopi dremal pijanček, po bradi pa se mu je cedila slina.

Zunaj se je razlegel vesel vrišč. Gruča deklet si je ogledovala plakate in se nečemu vneto čudila. V kratkih krilih so bile podobne gazelam na begu.

Mislil sem nanjo in na najin zmenek. Mislil na tiste čudovite oči, v katerih sem se vedno utapljal. Bo prišla? Je opravila vse, kar je sitna šefinja zahtevala od nje in bo zdaj bolj sproščena, kot je bila zadnjič, ko je bila tako prizadeta, da se sploh ni mogla pošteno nasmejati?

Pojavila se je na vratih, v svetlem kostimu, vesela in nasmejana. “Živio!” mi je ljubko rekla, potem pa me zaprosila, da greva raje ven, na sprehod.

Odpeljala sva se v bližnji gozd, kjer mi je podala roko in se pritisnila k mojemu obrazu. Končno sva bila vsaj nekaj trenutkov sama, v najini sreči.

Ustnice sva združila v dolgem, vročem poljubu. So takrat minili trenutki ali so pretekla cela stoletja? Se je morda ustavil čas? Srce mi je divje tolklo v čudoviti omami, da sem kar pozabil kje sem.

“Joj, Miro, do sape me pa le pusti”, se je izvila iz objema.

“Oprosti, nisem te hotel zadušiti”, sem se ji opravičil, nato pa sem jo pogledal. Njo v kostimu, z rdečkastimi lasmi in rjavimi očmi.

“Kaj me pa tako gledaš?” se je pošalila in nežno zatresla z glavo, da je bila še prikupnejša.

“Moram si te vtisniti v spomin za čez vikend, ko te ne bom videl!”

Pogledala me je hvaležno in svojo roko položila na mojo: “Seveda, pogrešala te bom.”

Kasneje sva se dolgo sprehajala v prijetnem hladu jesenskega gozda, sam pa sem hotel biti duhovit in jo razveseliti z raznimi dovtipi. Temu se je tako prisrčno smejala, da sem se moral smejati tudi sam.

Večkrat sem se kradoma ozrl k nji. S strani je bila prav tako lepa. Visoki loki obrvi so se še povečali, ko si je z roko segla k bradi in ji je levica počivala v moji roki. Kako lepi so bili ti trenutki! Tudi večer, ko so se polagoma prižigale luči v mestu, je bil najin, čeprav sva se morala ločiti in se vrniti vsak v svoje zasebno življenje.

“Miro, preveč me stiskaš”, je zaječala in me znova prebudila v ta svet.

“Oprosti”, sem ji zašepetal v uho, “moral sem se te še poslednjič ta večer okleniti, nisem pa hotel, da bi te bolelo”.

Nasmehnila se je, ona, ta moj beli labod. S katerih morij je priletela k meni, katera obrežja je zapustila, da je zdaj tu? In kakšen je ta svet, kjer je ni?

Pozno zvečer sem jo spremil proti domu.

“Lahko noč”, mi je zaželela, nato pa pomahala z roko in se oddaljila proti soseski, kjer je stanovala.

Domov sem se vračal kar nekoliko omotičen, zasanjan. Okolica se mi je zdela vabljivejša kot kdajkoli prej, že zaradi obujanja spominov in misli nanjo.

·

Izgubil sem jo, ko se je iznenada, na pritiske staršev, poročila z drugim.

Velika grajska vrata so se odprla. V poročno dvorano je vstopil par, skupaj s pričami, sorodstvom in drugimi svati. Za cel sprevod jih je bilo. Iz zvočnikov se je oglasila poročna koračnica. Vsi, ki so se pred nekaj trenutki v sprejemnici še veselo pogovarjali in nazdravljali s šampanjcem, so se zresnili. Neka posebna zamaknjenost je legla na obraze, ko so se po dolgi dvorani, osvetljeni z jarko svetlobo ogromnih kristalnih lestencev, pomikali proti oblazinjenim stolom.

Matičarka je posedla pare. V sredino sta sedla oba mladoporočenca, ženin in nevesta, Suzana in Anton.

Sam sem kot uradni snemalec poročne slovesnosti stal ob strani, rutinsko opravljal svoje delo in opazoval okolico. Največ dela so imeli starejši, ki so se trudoma prerivali med stoli ter otroci, ki so silili naprej, da bi bolje videli in slišali.

V zraku je zaplavala prijetna melodija in napolnila prostor s pričakovanjem, da se bo zgodilo nekaj čudovitega, česar se bodo vsi prisotni spominjali celo življenje. Tudi sam sem bil nekoliko ganjen, kot se ob porokah tudi spodobi.

Toda, ta poroka, takrat, ni bila nekaj kar tako. Z delom svoje duše sem se pravzaprav poročal kar sam, vendar le v svojih mislih in občutenjih. Matičarka je pričela svečan nagovor. Vse oči so bile uprte vanjo, vsi so vsrkavali vsako njeno besedo. Svatje so sicer sedeli že nekoliko bolj sproščeno, onadva, Suzana in Anton pa sta se vsa nekoliko zgrbila vase. Bila sta kot dva mokra vrabca, njun odraščajoči sinček pa se je brezkrbno igral v naročju Suzanine mame in slovesnosti ni jemal tako resno, kot vsi ostali.Ob matičarkinem vprašanju, ali so morda kakšni razlogi in zadržki ob sklenitvi njune zakonske zveze, je Suzana rahlo zardela, me s kotičkom očesa na hitro pogledala, nato pa dahnila:“Ne!”

Njegov odgovor, čeprav isti, je bil bolj odrezav, skladno z njegovo naturo. Ob prebiranju posameznih členov Zakona o družinskih razmerjih, sem stopil korak nazaj, da bi si jo lahko bolje ogledal. Suzana, krhko bitje, vsa v belem, s klobučkom na glavi in šopkom v naročju, on pa, potegnjen dolgin, ki se je držal togo, kot vojak na straži. Zalotil sem se, ko sem pričel misliti nanjo, na Suzano. Kako nenadoma se je to zgodilo nama! Srečala sva se s pogledi, sekunde, ko sva se ogledovala pa so bile dolge kot večnost. Te njene zasanjane rjave oči, o bog, še danes me preganjajo. Glas matičarke me je hipoma streznil, tako da sem, kljub hudim notranjim težavam, sledil ceremoniji do konca. Ob izmenjavi prstanov in prvega zakonskega poljuba, si nisem mogel kaj, da ne bi z zavistjo pomislil na to, kaj se je tisti trenutek dogajalo v njenem srcu. Njej je rdečica še polepšala obraz, roka pa ji je vdano počivala v njegovi. Bosta ostala skupaj za vse življenje, bosta znala ostati to, kar sta si obljubila pred matičarjem? Čeprav z veliko mero zavisti in osebne prizadetosti, sem iskreno upal in globoko v sebi navijal, da bi bila Suzana srečna. Skušal sem se odtrgati od vseh prizorov, ki so sledili. Bil sem navzoč, pa docela sploh ne bi smel biti. Znova sem pričel misliti na Suzano, na vse, kar naju je ločilo. Mislil sem na dneve in tedne, na mesece, ki so za zmeraj odšli v preteklost in ne bodo več izpolnjeni z občasnimi, samo najinimi jutri in večeri, ne s popoldnevi, ko se je dan prevešal v večer, ovenčan z varljivimi načrti za nov dan. Zakaj je moralo biti tako? Zakaj je nisem mogel kar sam popeljati v skupno življenje? V toplo družinsko gnezdece, kjer bi vse ščebetalo od otroških vriskov in njune dneve risalo z najbolj rožnatimi barvami.

V dvorani se je spet oglasila poročna koračnica, vsi so se že obračali proti izhodu. Obrazi so bili sproščeni in sijoči, umiti kot pokrajina po dežju.

Preden je zapustila dvorano, se je Suzana na kratko obrnila, me pogledala z žalostnimi očmi in se bledo nasmehnila, nato pa odšla, za vedno.

Nenadoma me je strahotno zbodlo v prsih, srce mi je pričelo čudno podrhtevati. V prsih se mi je povečal pritisk, ves sem se utapljal v tesnobi. Na čelo so mi stopile potne kaplje, s težavo sem lovil zrak. V hipu se mi je zavrtel svet, vse je zaplesalo. Lestenci, strop z izrezljanimi figurami, obrazi, okna in podobe v njih. Vse je plesalo, vmes pa kot, da bi padali beli kosmiči. Kakor pozaba, kakor omama, vse se je podiralo na kup, odnašalo mi je dušo, brez Suzane me je smrt vabila k sebi...

S krikom na ustih sem se bliskovito prebudil, s prestrašenim obrazom in široko odprtimi očmi sem sedel na svoji postelji, sam v jutranjem polmraku. Po večno dolgih trenutkih, ko sem počasi dojel, da so bile vse skupaj le moraste sanje, prividi iz podzavesti, so se mi ustnice ukrivile v srečni nasmešek. Še je moja, Suzana!

Pogled na uro me je udaril kot grom. Skoraj šest je že!

“Miro, pohiti! Suzana te že čaka!”

In že sem odbrzel novim trenutkom sreče naproti.

·

Na pragu petega desetletja si predstavljala popoln dokaz modrega izreka: Telo, ki ga je narava izklesala v treznem stanju, s križanjem večih ras.

V tvojem telesu je bilo ravno toliko duše, da bi me največkrat kar razneslo od nesramne in nedolžne zasoplosti. Tvoja duša je vedno nekje begala - kot brez glave. Kako naj te opišem, da se ne bi zameril naravi?

Med tvojim čelom in čutnimi ličnicami je dvoje mačjih oči lebdelo v zamegljeni sinjini, oči, take, da so brez oklevanja pozivale “tistega drugega” k združitvi ločenih bitij. Tisti drugi sem bil jaz, po krivici ločen od tebe vsa ta leta. Tako ni šlo več dalje, niti dan, niti uro! Tvoje oči so govorile, da gre za minute!

Ostal sem brez besed. V minulih mesecih si v predelu moje trebušne prepone vedno povzročila prijetno bolečino - pojav, v katerega sem zelo rad padal - odprtih ust in z zaprtim padalom.

Imela si dvoje pozlačenih jamic na licih in pravo pantersko čud, edina tvoja napaka pa je bila, da nisi bila nikoli poročena z menoj.

Po vsakem ljubljenju je bila tvoja koža na ramenu in nadlahti prekrita z drobnimi znojnimi kapljicami, kot zarošena čaša, ki se ponuja mojim žejnim ustnicam.

Vedno sem iskreno občudoval naravo, ki je skrojila to tvoje telo, katerega si včasih sramežljivo skrivala, zato nisem hotel iz rok izpustiti priložnosti, da ne bi izkoristil dobršen del tvojih sladkih sadežev.

Nisem se mogel izogniti ljubezni in čeprav mi je sleherna žila bila od zmagoslavja, sem vedno sovražil čas, prebit brez tebe. Znan sem bil po svoji neverjetni privrženosti in zvestobi ter svojim potrebam po ustvarjanju ljubezenske poezije, namenjene zgolj in samo tebi.

Kljub temu, da nikoli nisi bila samo moja in sem bil včasih silovito nestrpen do tvojega partnerja, se mi ideja, da te prevaram, ni zdela vredna besed. Nisem se vedno počutil kot mučenec, maščevalec, niti strahopetec ali bedak - včasih pa vse našteto skupaj.

Nisem si želel, da bi dočakal konec igre s teboj, tvojega partnerja pa sem v njegovi objestnosti želel potolči do kraja, ker te ni hotel razumeti v takšni meri, kot si je bila vredna. To je bil edini način, da bi se dokopal do koščka resnične svobode, ki bi ga lahko preživel s teboj.

Mojim prijateljem se je zdelo nepravično, da odhajam, da bi se ljubil z drugo. Niso mogli razumeti, da bogataši kockajo zato, da bi preizkusili usodo, siromaki pa zgolj zato, da bi jo poteptali.

Resnici na ljubo, lažje mi je bilo ob sovraštvu za hrbtom, kajti v mojih prsih ni bilo srce lovskega psa - raje preplašenega psička, ki je iz dosedanjih izkušenj dobro vedel, da je prevelika želja najslabši moški zaveznik.

Najina ljubezen je bila pravi čudež, poti najine ljubezni pa kot sledovi v pesku, ki so pripovedovali o čarobni relativnosti časa.

Vedno sem želel oditi po tistih sledeh, po poti, ki bi iz dveh preteklosti naredila skupno sedanjost s teboj.

Včasih si me z dvomljivim nasmehom premerila od nog do glave, kot da se želiš prepričati, ali se nisi v tem raju znašla poleg pravega angela, tvojemu pogledu pa sem se izmikal in razmišljal le o tem, da, če bi mi ponudila, da zaživiva skupaj, bi, brez oklevanja, ponudbo sprejel.

·

Njihova domača hiša se je ovila v črnino, ko so popoldne Ado pripeljali domov. Njena mama Mara je na pragu zlezla skupaj, da so jo prenesli v kuhinjo in poslali po zdravnika, oče Matevž pa je tako obupano hlipal, ko je objemal mrtvo hčerko, da so ga komaj odtrgali od nje.

Zvečer so prišli ljudje od blizu in daleč. Z žalostnimi obrazi in stisnjenih ustnic so kropili Ado, ki je ležala sredi belih rož. Nekateri so se križali in molili, drugi pa so segali v roke očetu, sedeli okrog krste in modrovali o življenju in smrti.

Na steni je visela ura, bila je nema in tiha. Uteži so se povesile in kazalci obstali. V kotu veže se je svetil beli pokrov krste.

Vso noč je bila hiša polna ljudi. Proti jutru so nekateri poskušali zapeti žalno pesem, ki se poje v čast mrtvim, pa so takoj nehali, ko se je zgoraj zaslišal divji materin jok in je oče zarjul od bolečine.

Vreme, ki se je včeraj še tako lepo držalo, se je pričelo kisati in težki oblaki so grozili, da se bo vsak čas ulilo.

Tudi sam, čeprav zelo, zelo težko, sem se prišel še zadnjič poklonit Adi. Stal sem ob krsti in dolgo gledal v njen beli obraz. Skušal sem si zapomniti vsako njegovo potezo, da se bo nekoč, ko bo minila ostra bolečina, znova sestavil v spominu. Da bodo znova spregovorile ustnice, ki zdaj molčijo, da se bodo v teh očeh znova prižgale lučke in dočakale pravljico o nekem začetku in koncu.

Bilo mi je hudo. Rad bi staršema rekel kaj v tolažbo, a je bila vsaka beseda odveč in nesmiselna, saj sem bil tolažbe še najbolj potreben sam.

Ada pa je ležala tam, tako čudno mirna. V laseh so ji venele cvetke, njene sodelavke so jih vpletle vanje. To je bil zadnji pozdrav Adi, njihovo presunljivo slovo. Še vedno sem stal ob krsti, misli pa so mi mrzlično begale po glavi.

Zatresle so se mi ustnice, brada je zadrgetala. “Zbogom, Ada”, sem zašepetal. “Hvala za prijateljstvo, za lepe, neoskrunjene trenutke, ki si mi jih žrtvovala. Bila si mi dobra, čudovita. Zaslužila si si vse najboljše. Ne bom te pozabil, nikoli!”

Zbežal sem ven, v otožen oktobrski dan. Ko so krsto prinesli iz hiše in jo naložili v mrliški avto, se je v moji notranjosti razlegel divji krik. Moja duša je bila globoko ranjena.

Na pokopališču smo obstali ob ilovnati jami. Igrala je godba, vrstili so se govorci, znani, tisti iz službe in drugi, pevci so zanosno zapeli, meni pa so tekle solze po licih. Solze žalosti in obupa. Poslavljala se je Ada, moja mila prijateljica, izginjala je za dolgimi obzorji. O, kako krut je ta svet, zakaj ravno ona?

Izpod neba se je ulil droben dež. Nisem se premaknil. Nastavil sem obraz dežnim kapljam, da so sproti spirale solze, ki so nezadržno tekle. Naj tečejo, naj izperejo vso to žalost!

Zamolklo so udarile kepe zemlje in beli cvetovi so poleteli v globino, dokler ni zrasla gomila, njen tihi dom, ki mi jo je vzel za vedno.

Zagorele so sveče, mene pa globoka bolečina ni in me ne bo zapustila.

Vedno bom ostal z njo, z mojo Ado!

·

Tudi za Ireno bi gotovo bilo najbolje, da bi umrla. Umrla naj bi in če bi mogel, bi jo ubil. Ampak ne s svojimi rokami, ki so jo ljubile, ki so se dotikale njenega užitka in do neskončnosti premlevale njeno lepoto. In če naj bi umrla, naj bi umrla lepe smrti. Lahko bi imela prometno nesrečo s čisto majhno, nevidno smrtno poškodbo. Na primer, zlomljeno hrbtenico. Imela bi odprte oči, ki bi gledale vame, kakor kadar sem ji rekel: “Glej me, kako uživam!”

Ne! Zaprte. Tako sva včasih za trenutek obležala na hrbtu, z gladkim obrazom, tistim obrazom mladega aprila, z dolgimi zaprtimi vekami, kakor kip.

Ali pa bi ji iz ust curljal droben potoček krvi, čisto tanek in lesketajoč se, kakor v filmih. Kakor, da sem jo mogoče malo preveč ugriznil ali premočno opraskal, ampak ne, to ne more biti. Tistega, kar ljubiš, ne uničiš, tudi, če ljubiš preveč.

Našel bi jo na cesti ob tihem ribniku. Ptice bi bile tam in beli oblaki in končno bi bila za zmerom moja. Ali pa bi prišel in ljudje bi mi rekli: “Kako, kaj še ne veš?”

Jokal bi, jokal s svojim zapuščenim telesom, tem ubogim, nesrečnim telesom, ki je bilo v njenem objemu tako sijajno in zmagovito. Vsi bi bili začudeni in povedal bi jim:

“Bil sem njen ljubimec!”, ker tedaj ne bi bilo več važno, če bi izvedeli.

Ah, nikoli več se ne bi mogel z licem podrgniti ob njene prsi in trebuh, položiti ust nanj in piti mojega užitka, si lastiti njenega življenja - ker bi bila mrtva.

Počasi bi se moj spomin izgubljal, kretnje bi se izbrisovale. Pod mojimi prsti ne bi bilo več njene rame, njenega čela, njenih las. Slani vonj njene kože bi se razblinil, kakor se je razblinil vsakokrat v vedno šibkejših valovih in tudi drget, ki se me je polastil, ker sem mi je približala ali ker me je zapuščala, bi me zapustil - brez vrnitve.

Trpel bi, ampak, ali ni to edino, na kar sem se navadil, trpeti, ker sem sem imel, ali ker nisem imel. V tem ne bi bilo nobenega presenečenja in vsaj pozneje bi prišel počitek. Bil bi razbremenjen. S to besedo ubijemo večnost, kadar predstavlja oviro. Lahko bi hodil okrog, prisluškoval bi vodi v vodnjaku, ki pada s tisoč ljubkimi obrazi plešočega dekleta, gledal bi listje platan in njihovo migetanje mi ne bi več nič pomenilo. Veselja ne bi bilo več, ostal bi sam...

·

Tvoj obraz je obstajal.

Nisem mogel, ga ne videti. In kadar sem ga videl, nisem mogel ob njen ostati neprizadet. Vendar me je sprejel.

Bil je lepa slika. Sicer pa nisem imel izbire. Obstajala so naključja. Nemogoče je bilo ubežati vsemu, kar so mi delo, okoliščine, skladanje ur in krajev, vsak dan postavljali pred oči. Sprejeti me, je nemara pomenilo odreči mi kakršen koli pomen, me narediti nenevarnega. In celo narediti iz tega pozitiven element mojega osebnega okolja.

Navsezadnje je lepota počitek, upanje. Medtem pa bi se že navadil nanj. V tistem času še nisem vstopil v sistem besed in preden sem lagal sebi in svetu z besedami, sem si lagal na najnevarnejši, najzahrbtnejši in najnaivnejši način, kar jih je - molče.

Tako in toliko, tako pogosto, na toliko načinov, s toliko bolečine in strahu pa tudi s tako radostjo v srcu in na koži, da mi je bilo ob spominu na to slabo, kakor nekomu, ki se mu smejijo, ker je danes ruski princ, jutri pa grški ladjar. Edino, česar sem se spominjal iz tistega obdobja, ko so bila moja čustva zavita v življenjsko pomembnem prezimovanju in moja misel raztopljena v nevednosti in nejasnosti, je bilo tisto nedoločno, bežno in nenehno upanje, ki sem ga gojil, ne da bi si to povedal - da se bom privadil.

Kdo se privadi? Kdo, razen kamnov v zidovih, tlaka na ulicah, skal in peska? Sem se za en sam trenutek privadil? Sem enkrat samkrat oživil tebe z enako nedoločno prijateljskim in popolnoma brezbrižnim pogledom, kakršne sem namenjal drugim?

Zdaj se me polašča, ta obraz! Mar me moja sreča potrebuje v tej temi duha, ki jo preživljajo sanje in kriki?

In če je se treba privaditi, zakaj naj potem umrem, si skopljem jamo in napolnim usta, oči in nosnice z zemljo?

Dokler nisem neposredno zaslišal tega trušča, sem se izvijal iz odrevenelosti, v katero me je spravljala tvoja navzočnost in se prepuščal brezkrbnosti, klepetu, kar je bilo moje običajno obnašanje - s pretiravanji, ob katerih so bili drugi čisto iz sebe. In ves ta kup neumnosti je rasel okrog mene, kakor zid - zid laži, ki so mi jih vsi prijazno dajali za primer in ki me je, obdajajoč prestrašeno tišino v mojem srcu, varoval pred pravo resnico.

Okrog mojih velikanskih in pozornih oči in moje zamračenosti, se je širilo rdenje sveta, ki je hlinil umiranje, v resnici pa se je le uspaval v ekstazo.

Lepoti se nikoli nisem privadil. Vendar se mi ni bilo treba spraševati, ali mi bo ta očaranost, v katero so me zapredali jutranji oblački in ptički, ki so prepevali, nekoč v prihodnosti, prinesla radost ali trpljenje. Lahko sem se predal temu opazovanju, brez bojazni in brez laži, saj je bilo nenevarno.

Ljubezen sem občutil iskreno in z navdušenjem, gotovo je bil to vir, zaloga lepote, s pomočjo katerega sem komaj čakal novega dne, čudovitega uvoda v moje vsakodnevno“poroko” s tvojim obrazom, s teboj!

·

Medtem, ko so drugi mislili na druge stvari, sem sam, ne da bi se tega že prav zavedal, v množici vseh doživetij, pogreval svojo samoto.

Kadar sem se kasneje, še vedno z velikim strahom, ozrl na tisto obdobje, se mi je zdelo neverjetno, kako brezhibno logično so bila organizirana moja dejanja, moji najmanjši gibi, moje najbolj nepomembne besede, čeprav je bila vsa moja sposobnost razmišljanja popolnoma ohromljena. V zmedi mojih misli je bilo življenje popolnoma usklajeno, kakor, da bi tako hotela in načrtovala neka višja volja. Vse je bilo sicer na svojem mestu in vse je bilo zapleteno, nerazumljivo.

Besede so se spreminjale. Nič več niso bile ne rekla, ne stihi, niti vzkliki ne. Bile so le sanjarije, včasih na pol zaupnosti. Kadar sem imel le trenutek časa, sem se hodil sprehajat, sam, kar je bila novost. Noč mi je postala beg, osama, zaupnost. Prve ure spanja so bili trenutki, ki sem se jih bal in upal nanje.

Ko ni bilo nikogar več, ki bi me videl, se je moja volja zazibala v mehko in neubranljivo pozabo, v kateri je bilo vse mogoče, lahko sem se pogovarjal s sabo.

·

Podtaknila mi boš pisemce, v katerem mi boš sporočila, da me ljubiš. Ko bo sam v pisarni, boš vstopila vanjo, me potisnila ob vrata in se stisnila k meni. Ali pa boš prišla k meni domov in se bova samo preprosto pogovarjala, zelo zaupljivo in nežno.

Pokazal ti bom stvari, ki jih imam rad in ki imajo vrednost samo zame. Ko se bom kasneje zjutraj spominjal teh neumnosti, jih preklinjal, prestrašen ob svobodi, ki si jo je jemala moja domišljija, si bom želel le eno: videti te, tvoje prihode in odhode, tvoje kretnje, tvoje početje.

Prihajal bom zgodaj, odhajal pozno, da bi te lahko videl: za pet, za tri minute. Povsod bom, povsod, kjer boš tudi ti. Zanemarjal bom delo, ves dolgi dan bom iskal izgovore, da se bom lahko zadrževal v tvoji bližini. To bo brez konca, vsako uro se bo začenjalo znova.

V svoji neverjetni nadutosti pa nikoli nisem niti pomislil na tvojo voljo in želje, niti na tvojo osebnost, saj v resnici prav nič v tvojih besedah ali dejanjih ni dajalo slutiti, da si se me želela.

Nisem se predal, pa vendar so me včasih obhajale misli, ki so kazale na to, da sem se upiral samo samemu sebi in da tisto, kar sem hotel, ni bila toliko združitev, kot želja po tebi, ta pa je tako težko legla name, da me je skoraj zadušila....

·

Pravzaprav sploh ni pomembno, kdo pretrga kakšno razmerje. Najsi je to bila ona, ali kdo drug, bolečina je vedno enaka. Takrat me je zapustila Vera.

Skoraj pet let sem spal z njo, duhal njen znoj, čutil ponoči njene noge, ki so me božale in bil sem nanjo navezan. Ko je potem odšla, sem čutil to skoraj kot amputacijo. Začel sem iskati leseno nogo in hkrati vedel, da ne bo pomagala.

Sploh ni bilo pomembno ali sem vedel, ali ne, da ta ženska ni bila dobra zame. Sploh ni bilo pomembno, da sem vedel, da je bila ta ženska slaba. Ob koncu ljubezenskega razmerja sem razmišljal s čudno logiko.

Bile so stvari, ki so se dogajale v temi med dvema človekoma, zaradi njih pa se mi je zdelo, da je v redu vse, kar se je dogajalo podnevi.

Ni bilo hujše prevare, ki ga je lahko povzročila ženska, kot da je šla, kot moja ljubljena, z drugim moškim, v najino posteljo. Že sama žimnica je vibrirala od njunega seksa in to me je motilo v spanju. Moje sanje so bile okužene z njunim izdajalskim početjem. Vedel sem sicer lahko, kako pomemben sem bil za njuno “ljubezen”, kako zelo sem bil pri njej udeležen, ampak že ob sami misli na to, mi je zastala kri v žilah. Prav nič mi ni koristilo, da sem si mislil, da sta tudi onadva doživljala nekakšno izgubo.

Ležal sem v postelji in nisem mogel najti položaja, v katerem bi zaspal. Hrbet, pa ta stran, pa trebuh in spet druga stran - vse me je srbelo zaradi njunega seksa v moji postelji, povsod je nekaj lezlo - kakor da bi se v postelji zaredile stenice.

Vsakdo je imel koga, jaz pa sem bil tako sam! Vsakdo si je drgnil medenico ob medenico, bok ob bok, jaz pa tega nisem imel s kom početi!

Nenadoma pa je spet prišla ljubezen in me napadla. Želel sem si obuditi slabe spomine, vendar so se mi vračali samo lepi. Tudi novo žensko bi rad sovražil, toda ljubezen je bila tam, utripajoča kot ranjeno srce. Rad bi pozabil, pa sem se lahko le spominjal.

Slepar namreč potrebuje nekoga, katerega vara, da se počuti resničnega. Pijanec potrebuje pijačo, narkoman iglo, jaz pa ljubezen. Le kam je izginila vsa moja hvaležnost in blagodejnost?

Najslabše v mojem položaju pa je bilo to, da sem jo tako prekleto dobro razumel. Bila je kot moj otrok, moja ljubimka, moja ženska in rad bi jo še hranil in varoval, medtem ko me je uničevala.

Rad sem jo imel, čeprav je bila kot pocestnica, čeprav je bila napol mrtva in napol blazna. Nisem imel časa trpeti zaradi nje, nisem imel več časa ljubiti, še manj pa mi je čas dopuščal, jo sovražiti.

Kakorkoli že, zame je življenje teklo po drugem tiru!

·

Najino ljubljenje je bilo tako zelo sedanjost, da je bilo podobno že nekakšnemu razmišljanju. Popolnoma tekoče, brez posebnega začetka in brez konca. Poznala sva se telesno in duševno. Poznala sva se od prvega trenutka, ko sva se srečala in od prvega ljubljenja. O tem, da bo to brezhibno funkcioniralo, ni bilo nikoli vprašanja, nikoli dvoma. Naj sva govorila ali ne, vedno sva bila v ubranosti, združena, v dotiku.

Dotikala se je mojih prsi, nad nama pa so se na stropu odbijali prameni sončnih žarkov. Dotikal sem se njenih las, njenih prsnih bradavic. Vsesala se je v moje spodnjo ustnico. Slekla si je srajco in ohlapno trenirko. Ležal sem v njenem naročju, vonjal njeno pazduho, zadovoljen, da sem se je dotikal. Nisem hrepenel po čem več, po orgazmu. Zgolj vonj njene kože, dotik njene mehkosti in njen duh, so mi zadoščali, da sem bil zadovoljen.

Spremenljivost njenega telesa me je navduševala. Vse tisto je bilo tam zame, brez prekinjanja, brez konca. Slavnostni obed, ki se giblje, spremenljiv, pa vendar vedno enako dober in okusen.

Sesala je moje ustnice, moje prsi in ne da bi vedel, sva bila nenadoma skupaj pa spet narazen, z nogami narazen, z nogami skupaj, nekaj mi je govorila in se gibala, skupaj z njo pa sem se v njej gibal tudi jaz, počasi, da je trajalo. Čutil sem jo, čutil, da se mi je dajala, vrnjena sama sebi, vrnjena naravi.

Mar ni nenavadno, da se ljudje tako oddaljimo od narave celo v ljubljenju, da pričakovanje orgazma in siljenje k njemu spremeni ljubezenski akt v stvar pričakovanja, bojazni in pritiska?

Sam sem se popolnoma prepuščal življenju v tistem hipu, ker je to počela tudi ona, ker je bil najin seks brez skritih namenov, brez pritiska in kakršnihkoli pričakovanj.

In tako, potem, ko sem se odločil, da ne bom storil nič, temveč, da bom samo čutil tisti trenutek, je začelo moje telo svoje lastno, brezvoljno gibanje. Gibalo se je, se ustavljalo in ustavljalo. Prihajalo mi je, prihajalo je tudi njej. Zakričala je, rjavozelene oči je imela na pol priprte, njen obraz je bil pordel, zasanjano nasmejan, nekoliko resen na robu orgazma, na koncu pa je bil miren in sproščen.

Ležala sva skupaj, vonjala svoj lastni vonj, svoj ljubezenski vonj - potem pa je bila ura čas in spet sem moral oditi v resnično življenje...

·

Poznal sem jo kot žensko, ki je bila obsedena. Vedno je sedela pri telefonu, ki je bil morda celo pokvarjen in čakala, da jo bom poklical. Vlekla je na ušesa ali se bom morda pojavil na njenih vratih. Zamišljala si je moje telo, moja usta na svojih...

Vsa je bila uničena od želje po meni in od upiranja tej želji. Oboje jo je razkrajalo, od obojega je zgorevala in se spreminjala v pepel.

Prijateljice, ki so hodile k nji, so jo priganjale, naj se mi odpove in ji navajale stotine razlogov za to, z vsemi pa se je vsaj malo strinjala, vendar ji to ni nič pomagalo. Tisto, kar je čutila, se ni menilo za razum, to je bil ogenj, ki je gorel v nji. Nikogar še ni našla, ki bi ji lahko pojasnil, zakaj se je odločila za to, da se bo navezala na plavolasega mladeniča, ki ji je vlival laži v ušesa in njegovo seme nekam drugam. Kdo bi verjel njenemu nagnjenju, njeni obsedenosti, ponižanosti ali celo ljubezni? Bila je samo ženska, ki je čutila ogenj v sebi. Samo ženska, ki se je cvrla v tem ognju in je njena koža ob misli nanj dobesedno gorela.

Toda, večina žensk si ne more privoščiti takega razkošja, da bi čutila podoben ogenj. Pravzaprav tudi ona ne, saj je bila v svojem budnem življenju popolna povprečnica, ne preveč zadovoljna s seboj in drugimi in zato še toliko bolj ranljiva. Če bi pred njo stalo dvajset golih moških, ki bi bili dobri v tvoji postelji, bi se še vedno odločila samo zame. Morda zaradi tega, ker sem jo vedno zapuščal. Ali mi je bila zato tako podložna, ker me je lahko imela samo še v kratkih presledkih? Bi me ljubila manj, če bi bil pri nji ves čas?

Te nevarnosti pravzaprav ni bilo. Ljubila je namreč mene, ubežnika, nekaj tega pa je tako ali tako v vseh moških. Ona si me je želela imeti med nogami za vedno, jaz, ki sem se bal, da bom moral ostati tam, pa sem vedno zbežal. K delu, k športu, k potapljanju v globokem morju ali pa celo k drugi ženski.

Kot njen ljubimec sem bil pravzaprav slepar, babjek, zasvojenec, brez stalnega naslova. Vedno sem bežal pred odgovornostjo, vendar pa je ona vedela, da sem ji bil ravno tako vdan, ko sem se vračal, ravno tako zvest, tako odkrit, odločen in pošten. Življenje bi dal zanjo, šel bi skozi ogenj in plaval skozi led. Z golimi rokami bi izkrčil džunglo, odgriznil bi glavo strupeni kači. Skratka, bil sem nekoliko njen, kadar sem bil in vsa je bila zasvojena s spermo, ki je vrela v mojih jajcih.

Ker nisem mogel biti dober, bi bilo zanjo preprosteje, da bi bil popolnoma slab, da bi me mogla vsaj sovražiti. Toda, kako naj bi me sovražila, ko pa sem ravno zaradi vsega slabega v sebi bil tako čudovit tam, kjer sem bilo zanjo zelo pomembno - v postelji?

Kadar sem prišel k nji, sem jo stisnil v objem, jo za hip obdržal. Razbijanje se je začelo v njenem srcu in se razširilo po njenem telesu kot pragozdni boben, nakar se je prelilo v ponavljajoči se odmev v tistem drugem srcu med njenimi stegni, nazadnje pa je ovlažilo črne svilene hlačke, ki si jih je kupila samo zame.

Najine naslade, ki je bila tako vroča, tako sočna in nepremagljiva, se ne da kar tako opisati, ker besede ne zadoščajo. Ko sva se takole, kar sredi sobe, zvrnila na pološčena tla in se kar tam spremenila v žival z dvema hrbtoma, v prepletenost rok in nog, z obleko, odmaknjeno samo toliko, da so se razgalili tisti deli telesa, ki so imeli to moč, da so se združili.

Z rokami, veščimi takih opravil, sem jo božal po zadnjici, z njimi zdrsnil med njena stegna in tam našel tisto svileno mesto, kjer se hlačke razcepijo in je ona postala čista tekočina.

Najina razgreta kri je zavrela, najini občutki ob hipni združitvi, ki je njo globoko v njej razganjala, naju je pripeljala do burnega, eksplozivnega orgazma, podoba strasti pa je bila kot krogla z gorečim središčem oranžne barve in rdečimi valovi, ki utripajoče drvi skozi najini prepleteni telesi.

Vendar pa, ko je bilo vsega lepega konec, sem vedno odšel, njej pa so vedno ostajala ista vprašanja.

Kako sva se lahko po taki združitvi ločila, ko pa bi bila lahko vsaj še nekaj časa povezana? Spoznala sva tudi ironijo takšnih srečanj. Takšna vrsta seksa in ljubezni lahko uspeva samo na daljavo - ljubimci, ki se tako ljubijo, ne morejo živeti skupaj, če pa bi se to zgodilo, bi čas in čar njihovega parjenja hitro izginil. Moški, kot sem bil sam, lahko živi z njo samo tako dolgo, da jo zadovolji, pa morda še skuha zelenjavno juho ali pa ji zaplodi otroka in odide.

Dokler bova živela tako, bom stalno prihajal in odhajal, ona pa bo še naprej sedela pri telefonu in čakala, da jo pokličem, ko pa bom odšel za vedno, bo tudi telefon ostal nem.

·

Marta je ležala na kavču v dnevni sobi. Bila je nekoliko utrujena, z blaženim nasmeškom na obrazu in pordelimi lici pa se je spominjala pretekle urice, ko sem bil pri njej.

Obraz ji je žarel, kot ji ni že dolge mesece, čeprav je imela nekoliko slabo vest, ker je pač uživala prepovedane sadove in se izneverila svojim načelom ter šla v posteljo s poročenim moškim.

Pa kaj, življenje je že tako prekratko, človek pač ni ves čas srečen. Nima si smisla kratiti nekaj ukradenih trenutkov sreče, saj so vsi ti trenutki predragoceni.

Žal je tako, da je njen moški, s katerim deli kopalnico, tako brezčuten človek, da ji ne more ali noče dajati tistega, kar potrebuje in kar si ona zasluži. Z njim ji nikoli ni bilo tako lepo, kot z menoj. Ni je razumel, ni se hotel soočiti z njenimi čustvi, čeprav je vdor v njeno telo vedno bil tudi vdor v njeno dušo. Z njim je bilo njeno mednožje vedno suho in ozko kot cvetne čaše posušenih tulipanov.

Z menoj je bilo drugače. Pred dolgimi minutami, ko sem bil še pri nji, sva se ljubila kar na tleh, še vedno me boli trtica, Marta pa ima odrgnjeno brado, ker nisem bil obrit - torej nisem načrtoval.

Moji poljubi in dotiki so ji bili že znani, a vedno znova sem se sklanjal nadnjo, nad njen obraz in se ji zazrl v oči, kot bi ji hotel pokazati, da sem še vedno isti. Z vsem srcem in z vsem bitjem je zato sodelovala v dogajanju, preprosto, postala je del mene. Besede med nama niso bile potrebne.

Vedela je, da je moško poželenje kot bolečina, da me je za vsako ceno treba potešiti, vendar se je istočasno zavedala tudi, da ženske pravzaprav same ženejo moške na vrhunec spolne blaznosti, same jih morajo potešiti ali pa dopustiti, da se potešijo drugod.

Sama si ni nikdar prizadevala za tisti sloveči vrhunec, ki je moškim samoumeven, ker ženske najbrž že vnaprej vedo, da ga morda ne bodo dosegle, zato pa razmerje vrednotijo z drugimi merili - z ljubeznijo, spoštovanjem, odkritostjo...

Mož ni nikdar objel njenega obraza z dlanmi in ji zrl v oči, medtem, ko sta se ljubila, ona pa je bila lačna življenja in ljubezni, toda negotova, ker se je bala, da se ji bodo pred nosom razblinile najlepše sanje.

Rekla si je, uživaj, dokler lahko, ker najbrž ne bo večno trajalo pa če je začetek še tako dober. Nič več seksa zaradi seksa, od trenutka, ko je naletela name, ki ji lahko dajem več.

Postala je tako drugačna - njena glava je bila prepolna nasprotujočih si možnosti in čudovitih, novih čustev. Vse je postalo zamotano, težko ji je bilo določiti čas, ko ji je življenje nekako ušlo iz rok.

Moj molk si je razlagala kot znak razočaranja, ker nisem bil svoboden in si nisem mogel ustvariti življenja z njo, vendar pa sem ji že večkrat povedal, da jo potrebujem, četudi včasih le za kratek hip in četudi niti takrat nisem docela njen.

Lepo ji je bilo z menoj. Nisem je zgolj poljubljal. Grizljal, sesljal in oblizoval sem njene ustnice, dokler se ji ni zazdelo, da sploh nima telesa, da so je le sama usta. Tedaj sem se preselil na njene prsi. Nisem jih zgolj božal, gladil sem jih, jih mečkal, ljubkoval in poljubljal, dokler se ji ni zazdelo, da so je same prsi. Imel sem neverjetno gibčen jezik, zgovoren pa ravno nisem bil.

Veliko sem vedel o iskreni ljubezni, res sem jo imel rad. Ko je njeno telo odnašal tisti skrivnostni val, se je zavedla, kako ostra bo bolečina, ko bom znova in znova odhajal. Jaz pa sem znal biti tako nežen, tako pozoren. Ljubkoval sem jo po vsem telesu, malo tu, malo tam. Bil sem kot otrok, ki liže ostanke sladke kreme iz velike sklede!

Marta se je leno pretegnila na kavču, skozi odprta balkonska vrata pa so se nanjo usuli žarki pozno popoldanskega sonca. Sprijaznila se je z ugotovitvijo, da je bil današnji dan pač lep, jutri pa... Kdo ve?

Pozvonil je telefon.

“Rad te imam”, sem ji zaklical skozi šumenje slabe zveze, nato pa je bila zveza prekinjena. Telefon molči, nobenih besed več, nobene obljube. Spet sva narazen, osamljena vsak v svoji osamljenosti, v svojem svetu sanj.

In vendar, zadnjič sem ji povedal, da je sovražnik dobrega - boljše, zato bo z mislijo na boljše tudi živela naprej....

·

Monika je bila kot medicinska sestra zaposlena v bolnišnici za porodništvo in ženske bolezni. Imela je lastnost, da je znala skrivnosti svojih cenjenih pacientk obdržati zase, na takšen način pa je tudi učinkovito skrbela za lastno reklamo.

Spoznal sem jo v popolnoma drugačnem, ne tako sterilnem okolju, v gostinskem lokalu, kjer je svojo življenjsko energijo trošila z dodatnim honorarnim delom kot točajka.

V začetku sem se temu celo nekoliko čudil, saj je tako, dvojno delo, ki ji je intenzivno zapolnilo praktično cel dan, tudi za tako mlado bitje, uničujoče naporno. Sicer pa, njej je bilo tako všeč, sama je tako želela.

Spominjal sem se trenutkov, ko sem jo prvič srečal, kot gost v “njenem” bistroju. Njena podoba me je v celoti prevzela, posebej njen obraz z čutnimi potezami in globokimi očmi, zaradi katerih bi lahko ubijal ali pa rojeval otroke, če bi le bila ob meni in me držala za roke.

Ni mi bilo jasno, kaj tako usodno zadene človeka v takih trenutkih, toda, ko sem jo zagledal, sem začutil v zraku neko napetost, intenzivno energijo, ki je povzročila, da so se skrita čustva med nama kar iskrila. Tako, malce navihano, pa še vedno popolnoma nedolžno sva se občasno spogledovala in se nasmihala drug drugemu. Praktično nič posebnega, pač dva, ki sta si bila morda celo nekoliko všeč, pa sta to skušala skriti ali pa sta bila tolikanj sramežljiva in nerodna, da si simpatije nista znala ali nista hotela odkrito pokazati.

Res je bilo, da se drug drugemu sploh nisva predstavila, pa to kar ni bilo potrebno. Drobna vez med nama se je dokaj hitro okrepila, že po nekaj izgovorjenih besedah sva našla kar precej stičnih točk.

Nisem vedel, kako je vse skupaj doživljala ona - bil sem kot od strele zadet.

V njeni bližini sem po celem telesu začutil prijetno ščegetanje, srce mi je razbijalo v prsih, kri mi je vrela v žilah. Z eno besedo - morda sem se celo zaljubil, saj me je obšla neustavljiva želja, da bi jo imel zase, da bi se najine poti prepletle brez konca, da bi se moja energija zlila z njeno, da bi ji povedal, da jo imam nepopisno rad.

Življenje se mi je spet prebudilo, naredil se mi je nov dan, kot so mi dnevi včasih že bili. Odstrle so se meglice, odprle so se mi oči. Pogled se mi je dvignil v višave, čas se mi je ustavil, obrnil sem nov, nepopisan list knjige svojega življenja.

Veter je zaspal v krošnjah dreves, v plašču noči pa so se mi zasvetile njene oči. Tišina me je prosila, naj se srce ustavi, naj pozabi, da je ona tam, ki mi nikoli ni bila bližja pa vendar tako daleč, nedosegljiva, kot vila v daljavi, proti kateri sem hitel pa je bila vedno za dih vetra dalje. Lovil sem jo, hotel sem jo, želel sem si je, vendar nikoli nisem našel prave poti izmed množice njih, ki so samo navidezno vodile k njej. Morda pa mi bo na tej poti prižgala lučko upanja, da me bo njena svetloba vodila v željeni objem. Morda se bodo višje sile vključile v najino preobrazbo in bo namesto njenega gosta postal samo njen...Morda... Kdo ve, kako se bo življenje razpletlo, kako bo usoda pisala svojo povest. Se bo čas zaustavil na tej strani ali se bo knjiga odprla na novem listu, čeprav prejšnji še ni popisan?

Morda pa odgovor ve le ona, Monika?

·

Vsak sam je stvaritelj svoje usode, zato je pogum edina čarovnija, ki jo je vredno imeti, a je že tako, da si jo mora vsak sam skuhati v svojem kotlu.

Moja usoda je vedno hotela, da sem se zmeraj, ko sem imel na izbiro tveganje ali varen izhod, odločil za prvo možnost. Vedno sem sprejemal ponudbe po pustolovščinah, s tem, da sem vso svojo voljo zbral zato, da prenesem tisto, kar mi je namenila usoda.

Lepota, žal, vedno zbledi, bogastvo, če ga imaš, lahko vedno izgubiš čez noč, zakon je pa tudi samo zakon. Kaj je to namreč drugega, kakor pogodba med dvema, da se eden odpove priimku, v korist drugega, na ta način pa izgubi del sebe, samo zato, da živita pod isto streho, da si zagotovita občasne medsebojne nočne obiske...?

Predstavljaj si srhljivo vznemirjenje, ko sem te zagledal, kot da bi pravkar izstopila iz kraljevske kočije!

Moj pogled se je ujel na tvoji čisti, olivni polti, žareči od življenja in ognja, tvoje oči pa so se iskrile, kakor kaplje rose na rožnih popkih. Tvoj smeh je donel veselo, kot smeh sedemnajstletnice, ki si želi živeti polno življenje in še olepšati zunanjo podobo, ki ti jo je poklonila mati narava.

Ogenj mi je plal v žilah, svoje občutke sem zaprl v svojo notranjost, čeprav nisem bil kakšen nadut pubertetnik pa me je tvoja pojava zadela direktno v dušo in srce, kot strela z jasnega.

Že od prvih trenutkov, ki sem se jih spominjal, me je navdajalo poželenje po tebi, po drugi strani pa sem ostal sam, osuplo pretresen, brez besed, z občutki jeze, nemoči in prikritega užitka hkrati.

Ljubezen je najbrž res le oblika norosti in nered čustev, vendar nikoli nisem hlinil ljubezni do človeka, ki tega ni zaslužil, nikoli nisem izkoriščal plemenite moči ljubezni.

Toda, kako naj se uprem ognju strasti, ki ste ga ženske nehote zanetile v meni...?

·

“Poljubi me ti!”, je donela glasba po prostoru. Katarina je pela z menoj, ko sva sedela ob mizi in me z drobnimi iskricami v mandljevih očeh nekoliko nejeverno opazovala. Ko sem ji še enkrat zapel v refrenu: “Poljubi me ti!”, se je prisrčno nasmejala in me cmoknila na nastavljeno lice. Sprostil se je jez zadrževanih čustev in kar naenkrat sva se, takole mimogrede, večkrat poljubila.

Cel tisti dan je bil namenjen njej, čeprav tega niti približno ni vedela, saj vse skupaj sploh ni bilo zamišljeno tako, kot ji je bilo povedano. Vse sem zavil v prozoren celofan, v katerega so videle samo moje posvečene oči, vsi drugi pa so mislili, da je zadeva odvija drugim v čast. Tega, kar se je dogajalo, ne bi počel za nikogar, morda le zase, če ne bi bila moja želja po njej tako velika.

Vse, kar sem naredil, je bilo nepopisno težko, a ne glede na to, cilji pač posvečujejo sredstva in bil sem zadovoljen, da sem uspel, še lepše mi je bilo ob tem, kako sem bil sprejet in nasploh srečen, da sem lahko bil ob njej, čeprav sem do nje prišel tako nenavadno.

Lahko sem se je mimogrede dotikal, tako bežno, nežno in tako hitro, da nihče drug niti zaslutiti ni mogel, da gre za izpoved ljubezni. Taki dotiki bi mi pomagali preživeti tudi še težje dneve, kot je bil tisti.

Ure, ki sem jih preživljal z njo, so se mi zdele kot dehteč cvet, nežen somrak in studenec, ki žubori v njem... Govorili so, da so nekateri videli angele, toda jaz sem videl njo in to mi je bilo dovolj, kajti moja vera je bila ljubezen, ona pa moje edino načelo. Prevzela me je s silo, ki se ji nisem mogel upreti.

V brezmejnih skrivnostih časa in prostora, sem čutil njen nežni objem, ko sva počasi plesala v ritmu. Privil sem jo k sebi, k svojemu srcu, kakor pečat, začutil sem ljubezen kot žar ognja, ki silovito plameni.

Imel sem občutek, da bi jo lahko ljubil z dihom in solzami, z nasmehom in vsem svojim bitjem, kajti vse, kar sem imel rad, bi izgubilo polovico svoje vrednosti, če tega ne bi mogel deliti z njo. Če se nikoli več v življenju ne bi srečala, bi vseeno imel občutek, da je vse moje življenje opravičeno s tem, da jo je spoznal.

V življenju namreč obstaja samo ena sreča - ljubiti in biti ljubljen, čeprav gre za sladke poti nemoralne ljubezni.

Vedel sem, da čutni užitek mine in izgine, toda prijateljstvo, srčna radost in očaranje duše ne moreta propasti.

Ljubil jo bom kot dež, ki sicer rahlo rosi, a vseeno lahko napolni tudi najglobjo reko, ljubkoval jo bom z vzvišeno nežnostjo, ki sem jo našel v njej.

Ljubezen dveh lahko pomeni le to, da se samoti zbližata, potem pa prepoznata in druga drugo varujeta in tolažita.Vesel sem bil v trenutkih hitre minljivosti, čeprav ji še marsičesa nisem pokazal in povedal. Težko sem se poslovil, čeprav v upanju in prepričanju, da me ima morda vsaj malo rada, čeprav le zaradi tega, ker sem pač takšen, kakršen sem...

Lahko se preda drugemu, toda nihče je ne bo ljubil bolj popolno in čisto kot jaz. Nikomur ne bo njena sreča tako sveta, jaz pa skušam biti še plemenitejši, samo zato, da bi je bil vreden.

·

Nekoč sem ti poslal pisemce:

“Bolan sem! Resno bolan! Iznenada je v moji duši in telesu izbruhnila dolgo zatajevana, prikrita in neozdravljiva bolezen - zaljubljen sem!

Zaljubljen vate, ki si zame pot v raj, ki si mi v moji ljubezni kot bergla, na katero sem lahko opreš, da z optimizmom lahko zrem naprej, v negotovo prihodnost.

Ljubim te zaradi najmanjših stvari - zvonkega smeha, zato, ker ne zameriš, ko govorim ali pišem neumnosti, ljubim pa te tudi zaradi velikih reči - ker mi daješ vse najboljše v tvojem življenju, ker včasih deliš z menoj veselje, ker si prijazna z menoj ob mojih uspehih in neuspehih, ker me spodbujaš....

Kadarkoli potrebujem koga, s komer bi delil radost, ali koga, ki bi me objel, ko se mi svet sesuje na kosce, si ob meni in vem, da se bo to dogajalo - jutri in vedno!

Da bi opravil svoje neobvezno poslanstvo, moram odložiti vsako razvedrilo in se lotiti dela, se odpovedati mnogim radostim, toda moja ljubezen je vedno živa, iskrena in neomajna. Trdna!

Uspeh ali neuspeh me ne bo ganil, tudi, če vse propade, ker boš vedno ti ob meni, v srcu pa bo tiha soba z visokim stropom, osvetljena s soncem, v sobi bo velika bela postelja, v postelji pa TI!

TI, z veliko začetnico!

Ležati s teboj pod visokim stropom, na katerem se lesketajo odbleski svetlobe - to je lepo. Dremati v temi, ki diši po rožah - tudi to je lepo, toda najboljši od vsega je dež, ki pada, midva pa sva topla in suha, na varnem v objemu drug drugega.

Res je, ljubezen je kratka beseda, pa vendar pomeni dušo, življenje in vse bitje, čutim jo kot toplino krvi, vdihujem jo kot vdihujem zrak in jo nosim v sebi, kot nosim svoje misli. Ljubezen je neko drugo življenje, ki raste v dušah, ogreje vse žile in bije v vsakem utripu srca.

Lahko dvomiš, da se zemlja giblje, lahko verjameš, da je resnica laž in zlagana, toda nikoli ne dvomi, da te ljubim!

Lepo je, ker sem, kar sem, lepo je, da si ti, kar si, še najlepše pa bi bilo, da bi bila midva - midva!

Povej mi, prosim, za zdravilo neozdravljive bolezni, kuge moje duše in telesa, da se bom nehal tresti kot norec, ko te vidim ali slišim. Če ti to uspe, mi boš dala darilo, o kakršnem nisem nikoli sanjal, da ga bom dobil!

Ljubiti pomeni tvegati, ker prihodnost in srečo položiš v roke drugemu, dovoliš si zaupati brez zadržkov in sprejemati ranljivost.

Zato sem bolan, zato te ljubim in zato bom zate tvegal preveč!!!”

·

Drugič spet se mi je zapisalo:

“Če sem ti dal srce, ti ga nisem dal kar tako, na svoj način sem ti ga dal za vedno. Obljubil sem si, da bom ostal ob tebi, da ti bom v zvestobi stal ob strani, zato se lahko tiho prepustiš sladki sreči in mi nikar ne govori, da ti je ljubezen še neznana.

Meni je s teboj tudi žalost lepa in verjamem, da najina ljubezen ne bo kar umrla. Morda ne znam pokazati, kako močno te ljubim, vendar se mi je tvoje ime neizbrisno globoko zarezalo v srce.

Morda v sebi res skrivaš veliko bolečine, toda vedi, da v meni tudi v najhujši bolečini lahko najdeš pravega prijatelja. V meni lahko najdeš vero, da te bom nežno božal po tvojem licu, ker te imam rad, ker moja si sreča, moj zaklad.

Ko spomini na prijetne trenutke z teboj nočejo proč in mi ukradejo noč, takrat se moje misli pogovarjajo le o tebi. Če bi se še enkrat rodil, bi morda mnogo stvari spremenil, tihe želje in skrite sanje pa bi ostale iste. Zato naj bo tako, naj ljubezni čar kar tli, naj bodo kar dolge te moje noči.

Moji pogledi so že našli pot, da si pogledava v oči, da preženeva občutek slepote, v upanju, da najini upi niso prazni.

Nočem in ne želim si, da si zatiskaš oči pred tem, kar čutiš, čeprav lahko dvomiš in tvoj ponos hoče zanikati, kar ve moje in tvoje srce.

Ne vem, kako naj ti skromno rečem:”Hvala ti!”, hvala za vse, kar si mi dala, saj nihče ne more ustaviti mojih iskanj.

Ponos v meni je moj ponos, z njim pa večkrat bežim v svoj svet sanj, čeprav je v meni neki skriti dar, da te vidim, kot da si v mojem objemu.

Dolga je pot, ki sva jo že prehodila, pot, polna razočaranj, tudi neizpolnjenih želja, a za vsak nasmeh in vsako solzo, ko jokala sva, vem, da mnogo je lepih stvari - le eno pa je tvoj nasmeh, le eno je solza tvoja, le ena je želja, da bila bi moja!”

·

Po dolgi, neprespani noči, ki se je tolikanj bolj vlekla zaradi pričakovanja miru, veselja in ljubezni ob ljubljeni osebi, ob tebi, sem se vozil po slikoviti pokrajini. Simpatične vasice in polja z valujočim žitom so se vrstile ob poti, ko sem končno prispel na cilj.

Nasmehnil sem se samemu sebi, ko sem avto parkiral pred lokalčkom, kjer sta bila dogovorjena. Bežen pogled na uro mi je povedal, da sem še nekoliko prezgoden, pa nič za to. Tudi ti nisi imela navade zamujati. Ponašal sem se s tem, da nisem kar tako izgubil hladnokrvnosti, kljub temu pa sem takrat komajda nadziral sladke in prijetne valove toplote, ki me je preplavljala v pričakovanju tvojega prihoda.

Čas je mineval, dogovorjena ura je bila že krepko mimo. V strahu, da sva se zgrešila, sem se večkrat zapeljal po okolici, a zaman. Minute so bliskovito minevale in vedno bolj me je tiščalo pri srcu. Strah, da te morda ne bo, strah, da se ti na poti kaj neprijetnega pripetilo, strah, da... Postalo mi je neznosno ob misli, da bi me pustila samega, da bi iz mojega življenja izstopila tako hitro, kot si vanj počasi vstopila.

Nenadoma sem zagledal tvoj avto, ki se je počasi približeval. Kot vedno, ko sem te zagledal, ko se mi je zazdelo, da me imaš rada, da se medsebojno privlačiva, se je v meni nekaj raztapljalo.

Po bežnem pozdravu, takole, bolj na hitro, v olajšanju, da sem te končno dočakal in ko sva v pogovoru ugotovila, da sva se pravzaprav oba čakala, le vsak na svojem koncu, sem pričel uživati v minljivih, čudovito kratkih trenutkih ob tebi. Nisem hotel biti v središču pozornosti, sploh pa ne ob tebi, zdelo se mi je, da bi do konca lahko živel v absolutni anonimnosti.

Pod tvojim pogledom mi je zagomazelo pred očmi, imela si tako čudovito božajoč glas. Prevzela sta me tvoja podoba in tvoj nastop. Svoj obraz si zaljubljeno dvigovala k meni, ko sem te zaščitniško držal okrog pasu, kot bi se bal, da mi boš prehitro ušla.

Tistega dne sva skupaj obiskala kar nekaj mojih dalnjih sorodnikov in znancev, popoldan pa sva preživela v enem od tamkajšnjih kopališč. Moje oči so se iskrile od navdušenja, ko sem te brezkrbno božal in čutil tvojo bližino. Obnašala sva se naravno in brezkrbno, iskreno sva se pogovarjala o velikih in veliko manj pomembnih življenskih zadevah. Počutil sem se kot čebela, ki leti okoli dehtečega cveta.

Preden sva se hotela posloviti, si me iskreno presenetila z neprisiljenim predlogom, da se predava drug drugemu, tvoj poziv pa me je presenetil v tolikšni meri, da sem bil tako prikupno zmeden, da si me pravzaprav, preprosto morala imeti rada.

Odpeljala sva se do bližnje reke, kjer sva z avtom za krajši čas sicer obtičala v globokem blatu, nazadnje pa sva končno ostala sama, globoko v gozdu, v soju redkih zvezdic, ki so z oblačnega neba, skozi vejevje visokih dreves, sramežljivo kukale v najin skriti kotiček.

Bilo nama je lepo, enkratno in nepozabno. V sebi si premogla toliko topline, toliko nežnosti, da te kar nisem mogel izpustiti iz rok. Uživala sva v blaženi tišini, ki naju je obdajala, odmaknjena od vsega, od krutega, realnega življenja. Ukvarjala sva se zgolj drug z drugim. Srci sta nama tolkli, da v srečnem objemu sploh nisva vedela, čigavo je katero.

V sladkobni minljivosti časa, kljub neudobnemu prostoru, sva uživala na cvetočih poljih sreče, hrepenenja in radostih življenja. Gledala sva si v oči, se držala za roke, vsesavala sva se v vsako celico najinih teles, pričakujoč vedno novih spoznanj ljubezni.

Kljub temu, da sva se morala posloviti, so v naju goreli ognji neugaslih vulkanov, za naju pa ni bilo preteklosti in za prihodnost nisva hotela vedeti.

·

Sedel sem na ostri skali, visoko gori nad majhnim zalivom, v katerem je morje ritmično butalo ob skale in se penilo v svoji neizmerljivi moči ter mislil nate.

Tudi ta dan se mi je vlekel v neskončnost, nasploh so dnevi nepopisno počasi minevali.

Bil sem sam v neprijetnem, temnem svetu, nebo je sicer bilo posuto z zvezdami, meseca pa ni bilo. Bližnje grmovje in pritlikava drevesa so zlovešče šumeli, sam pa sem se v svetu, ki ni bil moj, predajal lastnim mislim, ki so se mi v takem okolju kar same porajale.

Misli so se mi nenehno vračale k tebi, ki sem ti dajal vso globino svoje čustvene duše, vso ljubezen zrelega in izkušenega moškega, ki mu v življenju nikoli ni šlo vse po načrtih in nikoli lahko.

Bil sem sebičen, ker sem živel predvsem zase, čeprav sem svoje interese z veseljem razdajal tistim, ki so mi lahko sledili in uživali z menoj. Med slednje sem prišteval tudi tebe, ki morda tudi sama nisi prav dobro vedela, kaj in kako naj počneš z menoj.

V medsebojni simbiozi, ki sva jo delila, sem živel za vsak trenutek posebej, užival sem v radostih življenja, ki so se mi ponujale.

Vedel sem, da je dolgost življenja kratka, zato se nikoli nisem ukvarjal s prihodnostjo, o kateri sploh nisem imel jasnih predstav, vedel sem le, da so tudi najslajši trenutki zgolj kapljica v morje, minljivi in nepovratni.

Ko bo vse minilo, ko bo mladost prerasla v starost in bo življenje dobilo drug pomen, ko bo čustvenih izbruhov in doživljanj samega sebe in okolice dosti manj, takrat se bom lahko predal spominom in se ukvarjal z bledečimi doživljanji preteklosti, ki je bila moje življenje.

Valovi morja bodo še butali ob razčlenjeno obalo, sapice bodo še pihljale in se poigravale z listi na drevesih, ljudje bodo še hiteli, se veselili življenja, bili iskreni in lagali drug drugemu, sam pa se bom počasi poslavljal na dolgem potovanju v brezkončnost!

Le kje boš takrat ti - moja sedanjost?

·

Slep od silnih solza, nisem videl roba prepada. Na glavo sem padel v razpenjeno morje in samo slučaju sem se lahko zahvalil, da sem sploh ostal živ. V poslednjem trenutku se je pojavila ona, mi prišla na pomoč in me rešila.

Kasneje mi je povedala, da jo je krasen večer premamil k samotnemu sprehodu. Njen glasni krik, poln groze, ko me je zagledala v temni vodi, to je bilo zadnje, česar sem se lahko spomnil.

Skočila je oblečena v morje. Ni imela dosti časa pa še takrat se je tudi sama izpostavila veliki smrtni nevarnosti. Povedala mi je, da je moja nesreča v bistvu tudi zanjo pomenila kar veliko, saj je bila srečna, ker je imela razlog storiti nekaj dobrega.

Ko sem se ji poskušal zahvaliti, me je hladno zavrnila, rekoč, da se dobrim ljudem ni potrebno zahvaljevati, hkrati pa me je opozorila, naj ostanem tako pošten in poln dobrih želja tudi še v naprej.

Všeč mi je bila, ker je bila obdarjena z neobremenjeno in enostavno pametjo, po drugi strani pa je bila preveč realistična in sploh ni pustila do sebe, čeprav je bilo očitno. da sva si všeč in je moja nesreča zgolj pripomogla k temu, da sva se nekako zbližala.

Moral sem ji povedati vse o sebi, nemir, ki me je preveval ob pripovedi pa se ni dal kar tako prikriti.

Ko sem že pomislil, da se bo odprla, je povedala, da hoče ostati sama, da je hvaležna zgolj nebu, ki jo je ustvarilo brez daru, da bi komu zavidala in da je njena sreča edinole veselje ob sreči drugih.

Ko pa se ji bo zazdelo, da bo do koga občutila tako, da bi ga lahko ljubila, se mu bo predala tako močno, da bo vse druge misli izbrisala iz glave, razen tistih, ki bodo v zvezi z ljubljeno osebo.

Po razpletu zgodbe, od nesrečnega padca do čudežne rešitve s strani, do tedaj neznane znanke, ko sem začutil iskrenje ob spoznanju, da je morda nebo k meni poslalo vilo sojenico in sem ponujeno hotel objeti z obema rokama in priviti k sebi, sem se prepoten prebudil iz nemirnega spanca v topli spalni vreči ter učinkovito preklel porajajoče se jutro novega, soparnega dne.

Zakaj niso čudovite sanje kar trajale in trajale?

·

Na nočnem nebu je še vedno bil lunin krajec, bled kot obeljena kost.

Sedela sva v avtu, v temnem gozdu, objeta, z glavo drug drugemu na rami in pustila, da so nama iz srca lile besede, ki sva si jih prej komaj upala šepetati sama pri sebi.

Bilo mi je lepo, strmel sem v tvoje oči, ki so se zeleno svetile in ko si se je smejala, je v njih odsevala svetloba, kot svetloba prižganih sveč. Užival sem v tvojem nasmehu, za katerega sem si neustavljivo želel, da bi bil namenjen samo meni.

Še nikoli nisem srečal ženske, po kateri bi tako hrepenel, hrepenel po tem, da bi jo prižemal k sebi, da bi čutil oblike njenega telesa, zaznaval njen vonj.

Ko sem te stiskal k sebi in popotoval po tvojem telesu z rokami, sem začutil tvoje prsi ob svojih in nisem pomislil, da ni prav, bal sem se samo, da bi kaj takega pomislila ti. Po drugi strani pa, če to ni bilo prav, kaj je pod tem soncem sploh še prav.

Razdajala sva si nežnosti, kolikor je bilo to sploh mogoče in nekatere reči so se preprosto zgodile in jih ni bilo mogoče sprejemati na noben drug način.

Trepetala si ob izpolnitvi lepega, tudi ob spominu name boš trepetala, četudi prav nikoli z občutkom žalovanja.

Z ustnicami sem te pobožal po vratu in vdihnil topli vonj, ki je vel od tebe, kakor da bi si te hotel vtisniti za večno v spomin, tvoj trenutni molk pa je bil tako globok, da sem se prestrašil, da si me narobe razumela in začutila v besedah zapeljivo nagovarjanje.

Pomislil sem na to, kako je ljubezen tvegana, odmerjanje med dajanjem in jemanjem pa je tako občutljiva reč, da presega zgolj človeške zmožnosti.

Vedel sem, da sva samo dva smrtnika, ki sva se srečala prepozno, sam pa sem bil brez pravih korenin, brez plemena in sem vse življenje živel tam, kamor ne spadam.

Čas nama je letel in morala sva se posloviti, toda na poti domov ni niti trenutek minil, ne da bi se spomnil tvojega dotika in vonja, tvoje kože na svoji, kako so se najine ustnice združile...

Spomin je bil še preveč živ, preveč telesen, da bi se mi mogel pripetiti zgolj v sanjah, toda obnašal sem se, kot da bi bilo edino tako, kajti - kaj pa bi mogel drugega.

Srečen in zadovoljen sem doma utonil v spanec brez sanj, zunaj pa se je zemlja ogromna in tiha valila pod nočnim nebom...

·

Stala si pokonci ob meni, voljna in trdna hkrati. Združenih ustnic sva glavi sklanjala proti ramenom, nosnice so se nama širile, oči so bile zaprte. Nikoli nisem bolje kot takrat, v vrtoglavici, brezumju in polzavesti, razumel, kaj v resnici pomeni opojnost poljuba. Nisem se več zavedal, kdo sva, kaj vse se je dogajalo prej, kaj se še bo zgodilo z nama.

Trenutek je bil tako močan, da je posrkal vase vso preteklost in prihodnost. Tvoje ustnice so se gibale v ritmu mojih, gorela si v mojih rokah in čutil sem, kako se tvoj trebušček nežno, brez sramu in vročično prižema k meni.

Če bi te sam prosil, mi gotovo ne bi dovolila in dvomil sem že, da se bo ta noč razgovorov sploh razvila v noč ljubezni.

Ne upam si reči, da sem bil takrat prepričan, da mi bo uspelo, imel sem pa vsaj upanje. Bila si pri meni, sama, brez obrambe proti čustvom, ki si jih tako dobro poznala in ni se mi zdelo verjetno, da bi prišla, če se prej ne bi dokončno odločila, kaj mi boš žrtvovala...

Prsi, ki ji je razgalila moja kretnja čez napeto bluzo, so bile kakor sadeži iz obljubljene dežele. Trdno sem bil prepričan, da sem jih videl v sijaju popolnosti.

Z ustnicami sem ti božal razgaljene roke, okrogla ramena, jedre prsi, temni vrat. Gledal sem telo, ki je valovalo kot morje med otoki tvojega perila.

Vneseno sva se združila, dala sva si drug drugega in uživala na razpenjenih valovih nesebične ljubezni.

Po erupciji strasti si se ugriznila v ustnico, vzdihnila in gledala v prazno, vendar pa so se premiki tvojih ustnic iztekli v nasmeh.

Še nikdar te nisem videl lepše. Niso bile več samo tvoje oči ali prsti. Vse telo je imelo izraz obraza, več obrazov, glava pa se ti je v plazu bujnih las sklanjala k ramenu. Iz pregiba tvojih bokov so uhajali nasmehi, rdečica ti je pokrila pas. Zazdelo se mi je, da tvoje prsi gledajo naprej s strmečima očesoma. Tvoji čari so popolnoma izkrivili zunanjo podobo in šele takrat sem odkril, da se ti gibi, podrhtavanje, premiki rok in nog, prožnega telesa in mišičastih ledij, rojevajo iz vidnega izvira, iz pravega osrčja ženskega telesa, iz vzpetinice pod trebuhom.

Ko si odšla, sem ostal sam, le veter je neutrudno hladil moje vroče čelo, tvoj glas pa mi je še dolgo odzvanjal v razločnem šepetu, kakor zvonček v samostanskem zvoniku.

O, mojbog, kako sem te imel rad!

·

Zbudil sem se. Poleg mene je žena tiho smrčala z zvokom, ki me je v polsnu spomnil, da moram popraviti ročico straniščnega kotlička. Še ves zaspan sem se zvlekel izpod tople odeje in se z bosimi nogami dotaknil hladnega poda. Kje so copati? Slepo sem tipal v mraku in jih komajda našel. Ne tam, kjer sem jih odvrgel sinoči, temveč lepo zložene pri vratih.

Darja, jasno. Vedno mi jih postavi tja, če bi jih potreboval, ko bi moral na stranišče.

Stranišče. Grda beseda, ki je Darja ne bi nikoli izgovorila. Toaleta, bi rekla z zvonkim glasom dame in za vsak primer pokazala ta sramotni prostor najinim gostom, ki morda še niso bili v najinem stanovanju. Če bi se morda želeli osvežiti, je toaleta na koncu hodnika, poleg vhodnih vrat. “Osvežiti se”, je bila še ena od mnogih njenih besed, ki jih ni mogla in hotela izgovoriti s pravim imenom, ker bi rada bila boljša, kot so druge ženske.

V mraku sem našel vrata tega svetega prostora in prižgal luč. Bleščeča svetloga me je dobesedno udarila v obraz. Kruta bela svetloba, ki se je odbijala od ogledala in belih ploščic.

Voda v straniščni školjki je bila plava kot voda v bazenu. Še vedno zroč v to modrino sem se spominjal preteklosti, nje in najinih dveh odraščajočih otrok.

Materinstvo moje soproge ni spremenilo. Otroci so bili samo še ena stvar v njenem življenju, ki je potrebovala dobro organizacijo. Začela me je boleti glava. Samo še to mi je manjkalo. Pa toliko dela bom imel v službi. Stopil sem do omarice nad umivalnikom in se soočil z zrcalno sliko mlajšega moškega, ki vse bolj postaja naveličan moški srednjih let, oči, otečenih od spanja, vdrtih lic in vse bolj redkih, razkuštranih las.

Odprl sem omarico in pogled mi je zdrsnil preko cele vrste lepo urejenih škatlic in stekleničk. Končno sem v celi vrsti kozmetičnih pripravkov in različnih krem našel škatlico aspirina. Vzel sem tableto. Kje je kozarec? Spet ga je zaplenila, ta izvor bakterij! Moral bom ponj v kuhinjo.

Sovražil sem ta grozni red, raje bi imel včasih kakšno stvar tudi razmetano, da ne bi imel groznega občutka, kot da živim v bolnišnici. Saj ne, da bi bil nemaren ali neurejen, toda življenje v tako sterilnem okolju me je grozno motilo.

Hladna praznina kuhinje me je pomirila. Glavobol je malo popustil. Rad sem imel to svoje majhno stanovanje s pogledom na travnik, preko katerega se je vila železniška proga.

Stopil sem k pomivalnemu koritu in našel kozarec. Počena ploščica nad pomivalnikom me je zbodla v oči. Moram jo sneti in prilepiti novo, sem pomislil. Potem sem se spomnil, zakaj tega še nisem storil. Rad sem imel ta mali dokaz Darjine nepopolnosti. Četudi je milila in drgnila z vsemi možnimi čistili, tega ni mogla popraviti.

Tako kot ne more popraviti njega, kot tudi ne njunih živahnih sinov. Onadva sta se vedno s čim zabavala. Danes so bila to kolesa, rolke, plezanje in kdove kaj še vse. Darja mi je včeraj vsa obupana povedala, da je našla mlajšega, kako pleza po drevesu.

Vstopil sem v otroško sobo. Oba sinova sta spala skupaj; zelo sta se imela rada, bila sta vzor bratske ljubezni. Pri svetlobi s hodnika sta bila videti še mlajša, tako mila in nežna. Noge, ki so jima štrlele izpod odeje, so imele koščena kolena in neurejene nohte.

Šele zdaj sem zagledal Lovšinov poster na zidu, poleg vrste drugih. Le kdaj sta ga obesila? Le kje so vse igračke, s katerimi sta včasih hodila spat? Ni kaj, fanta z vso naglico odraščata.

Pri srcu me je stisnilo, zabolelo me je ob misli, da se bosta nekega dne osamosvojila in odšla, mene pa zapustila v meni tako neprijetnem okolju.

Sklonil sem se k njima in ju poljubil na lica. Pogosto sem razmišljal o njiju. Bal sem se, da bosta ista kot mati, ko bosta odrasla. Mar bi bilo to tako slabo? Darja sicer ni bila popolna, tudi kot gospodinja ni ravno slovela in tudi na tekmovanju za miss prav gotovo ne bi zmagala. Še vedno je bila privlačna, toda imela sva tako malo skupnega, da sem se včasih sam sebi čudil, kako, da sva se pred leti sploh vzela.

Otroka je imela prav tako rada kot jaz, zato sem se bal, da se bo kakšen od njiju nekega dne obrnil k meni s svojimi lepimi modrimi očmi in rekel: “Ati, ali si ne moreš zapomniti, da moraš spustiti desko, ko končaš?”

Misli so mi odtavale k tebi. K tebi, ki sem te ljubil bolj, kot bi smel. K tebi, ob kateri sem se vedno razvedril, k tebi, s katero sem se lahko pogovoril. Življenje bi dal zate, tako sem te imel rad.

Poznala sva se sicer celo vrsto let, vendar le bežno. Živela sva drug mimo drugega, vse do dne, ko sta se najini poti prekrižali. Na sindikalnem srečanju sva preplesala cel večer, v mojem srcu pa se je takoj zanetila iskra ljubezni. Takrat še nisem bil prepričan ali tudi ti podobno čutiš zame. Toda iz dneva v dan sem čutil vedno večjo željo po tvoji bližini, čustev pač nisem mogel enostavno zatajiti. Najina romanca se je počasi, počasi razvijala, čudovito razmerje pa postajalo vedno bolj intimno. Včasih sva si bila kot brat in sestra, kradla sva redke proste trenutke, da sva jih preživela v medsebojni sreči. Res, rad sem te imel in moji sreči ni bilo videti konca. Da bi le tako ostalo, v nedogled. Niti pomisliti si nisem upal, da bi te lahko izgubil.

Nasmehnil sem se in po prstih odšel iz sobe. Glavobol je minil. Odlično, morda bom lahko še malce zaspal.Ko sem lezel v posteljo, se je Darja prebudila. Vsa zmedena se je vsedla in me vprašala: “Kaj je?” Uboga ženska, še v snu nima miru.

“Nič ni, samo spati nisem mogel Ti kar lepo spi naprej.”

Spalna srajca se ji je odpela in odkrila majhno, trdo dojko. Še vedno z mislimi pri tebi sem začutil, kako v meni raste želja. Mojbog, samo ne zdaj! Sovražil sem to svoje poželjenje po njej, ker se mi je sicer vedno vdala, toda brez volje.

Čeprav sem si govoril, naj se umirim in zaspim, je nisem nehal božati.

“Ali zdaj?”, je zaspano vzdihnila, nato pa dvignila spalno srajco do trebuha.

Upal sem, da se mi bo vsaj malo odzvala. Če je tako ravnodušna, zakaj mi nikoli ne reče, naj jo pustim pri miru?

Če si jo vzamem tako, medtem, ko ona mirno leži, da komaj slišim kako diha, je to bolj samozadovoljevanje, kot ljubezen.

Vprašal sem jo, kaj si želi, odgovorila pa mi je, da nič, da je tako že v redu. Ne, sem pomislil, ko sem vdrl vanjo, nič, prav nič ni v redu. Kaj se res ne bo niti premaknila, pokazala vsaj nekaj malega čustev, se vsaj pretvarjala, da se ne bi počutil kot umazani pohotnež.

Zakaj je lahko s teboj ljubezen tako lepa, zakaj ob tebi uživam in se počutim kot v devetih nebesih? Zakaj mi je lepo v tvojem naročju? Tudi tebi je lepo, ko te božam po vratu, ko se dotikam tvojih prsi.....

Nezavedno sem Darjo stisnil k sebi tako močno, da je od bolečine zakričala. Za hip sem bil zadovoljen, ker sem jo prizadel, da je vsaj nekaj čutila. Potem me je postajo sram želje, da bi jo prizadel.

Končal sem, ona pa je brž vstala in že odhitela v kopalnico. Slišal sem, kako odpira omarico. Ležal sem na hrbtu, opazoval sence na stropu in prisluškoval oddaljenemu ropotu avtomobilov na bližnji cesti.

Misli so mi ponovno odtavale k tebi tam nekje daleč, pa vendar tako blizu. Predstavljal sem si te, kako spiš, zvita pod toplo odejo, z blaženim izrazom na licu, z usti, ukrivljenimi v prijeten nasmešek. Boleče sem si te zaželel, rad bi se stisnil k tebi...

Iz kopalnice sem zaslišal odpiranje vode in potem...

“Miro!”

Ojoj, spet sem pozabil spustiti pokrov straniščne školjke. Pograbila me je takšna jeza, da bi ji to desko najraje zagnal v glavo. Globoko sem vzdihnil. Zakaj bi se jezil nanjo, saj ni sama kriva, da je pač takšna. Sam sem kriv, ker trpim. Nimam poguma, da bi zahteval ločitev. In kadar sem pomislil, da bi jo zapustil, sem pomislil na svoja dva otroka...

Naslednjega dne sem v pisarni stal poleg okna in skozi debele rešetke gledal škrlatno nebo. Misli so mi kar vrele po glavi. Močno sem bil zmeden, potrt in razočaran. Srce in duša sta me vlekli k tebi, toda pot do tebe je bila vse polna ovir. Nisem vedel, kaj mi je storiti, moja življenska zgodba je ostala odprta, nedokončana.....

·

Mimi je z vrtnimi škarjami odrezala oveli popek. Kako žalostno, je pomislila, umrl je še preden je vzcvetel. Sklonila se je, da bi pregledala grm rdečih vrtnic. Na nekaterih listih je opazila tanke pajčevinaste nitke. Vrtnice so bolne. Morala bo poškropiti cel vrt, grmovje pa obrezati. To se ji je zdelo žalostno in nepravično. Tako lep julijski dan, tako toplo poletno sonce. To ni dan za bolečino.

Pokleknila je s škarjami v rokah, prisluhnila je uspavajočemu brenčanju žuželk, vdihovala topel vonj rož in opazovala materin vrt. Preveč se je zarasel. Šipek se je z nežnorožnatimi popki vrival med temne cvetove španskega bezga, vrtnice pa so prerasle ograjo in se razrasle po celem južnem zidu.

Mama še pred nekaj leti ne bi dopustila, da bi se vrt tako razrasel. Ko je bil oče še živ, je pazila na to in še na veliko drugih stvari. Vendar se je v teh letih marsikaj spremenilo. Po očetovi smrti je mama otopela, zaprla se je v svoj svet samote in žalosti, nič je ni zanimalo in samo Anji gre zahvala, da je starejša gospa še vedno živela človeka dostojno življenje.

Tudi Mimi se je spremenila. Ni bila več tisto vedno zadovoljno in nasmejano bitje, včasih se je bala celo lastne sence, vedno je bila pripravljena, da se opravičuje zaradi tistega, kar je in vsega tistega, kar bi lahko bilo in česar ne more storiti. Obstajajo moški, ki se jim še vedno zdi zanimiva in privlačna. V družbi je še vedno zaželjena, včasih jo kdo povabi v kino, gledališče... Toda še vedno je tu tudi Miro.

Nenadoma ji je postalo vroče. Mislila je na Mirota, predstavljala si ga je zagorelega, v majici in kratkih poletnih hlačkah, svetlečih oči in potnega obraza, kako teka v senci borovega gozdička.

Ali vidi tudi njo v svoji prihodnosti? Misli kdaj na tiste davne čase, ko sta bila ljubimca?

Kaj ji je? O čem vendar razmišlja? Ali je mogoče, da si spet želi Mirota?

Jezna je opazila, kako se ji tresejo roke, kako drhti. Prisilila se je, da je mislila samo na rože. Začela jih je obrezovati. Najprej zdrave cvetove, ki jih bo odnesla v hišo k materi in jih razporedila po vazah. Z veje, ki jo je prizadela bolezen, je odrezala popek z dolgim steblom. Rdeča vrtnica, ena njenih najdražjih vrst vrtnic. Ta cvet je prelep, pravi mali čudež.

Tako kot ta dan. Nasmehnila se je. Ona, ženska v zrelih letih, kleči tukaj na blatnih tleh in je srečna kot majhen otrok. Kako je življenje čudno!

Ampak, danes je pač tak dan. Po dolgem času je Mimi končno občutila sončne žarke na tilniku, tople in skrbne kot prijateljska roka. Kmalu bo prevroče in se bo pričela znojiti, ampak zdaj... Zdaj je čudovito. Najlepši občutek na svetu. Občutek moči, spokojnosti in miru, občutek, da lahko uresniči vse, kar si želi. Odrezala je še en popek in ga položila v košaro.

Z mislimi se je vrnila k Mirotu. Spominjala se je, kako je bil dober in pozoren do nje. Večkrat jo je poklical in vprašal, kako se počuti. Vedno ji je povedal kaj zabavnega, nikoli ni pozabil omeniti, naj se obrne nanj, kadar bo potrebovala koga za pogovor ali pa moško ramo, kadar bo jokala.

Nekoliko jo je bilo celo sram, ker je izkoriščala njegovo ljubeznivost in se je zatekala k njemu, ko ji je bilo najtežje. Kdove, kaj bi bilo z njo, če ne bi bilo njega. Spodbujal jo je in prepričal, naj svoje življenje vzame v svoje roke, naj sama razpolaga s svojo prihodnostjo. Njen soprog ji tega ne bi nikoli dovolil, toda njega ni bilo več, razšla sta se, ker se je naveličala njegovih vsakodnevnih muh in egoističnih razvad.

Sama je zakorakala v resno življenje, v začetku z majhnimi koraki, spremljal jo je le njen sinček, ki pa je tudi vse bolj odraščal in se ji počasi nezavedno odtujeval.

Spomnila je je Mirotovih besed:”Ti samo pazi na sebe in uživaj življenje!” Ob tem spominu jo je stisnilo pri srcu. Vrnili so se ji spomini, ki jih je dolgo potiskala v podzavest, nikoli pa jih ni mogla v celoti izbrisati. Sama pri sebi je že stokrat preklela trenutek, ko je Mirota tako brezsrčno odslovila, z mislijo, da bo tako lažje.

Nikoli ne bo pozabila tišine in tesnobe, ki je sledila razpadu njune zveze. Predramila se je iz razmišljanja in vstala. Za trenutek se ji je zameglilo pred očmi.

Srce ji je pospešeno bilo.

Zjutraj jo je Miro nepričakovano poklical po telefonu. Povabil jo je na prijateljski klepet ob kavi, saj se že celo večnost nista videla. V začetku se je srečanju skušala ubraniti, končno pa si je rekla: ”Zakaj pa ne?” Še vedno je vitalen in čeden moški. In tako dober in nežen. Ni razloga, da bi se ne srečala, saj ga je potihem še vedno imela rada. Velikokrat si je zaželela, da bi se dobila z njim, po drugi strani pa ni bila več pripravljena na velika življenjska presenečenja.

Mimi je prihajala k njemu po lepo zavitih stopnicah stare gostilne na obrobju mesta. Stal je pod obokom vrat. Obrnila se je k njemu, se mu nasmehnila in ga na hitro pogledala. Še vedno je bil čil in zdrav, sicer nekoliko obilnejši, vendar je ni zapustil.

Z nasmeškom na ustih jo je povabil k mizi v kotu. Sedla sta in se nekaj dolgih trenutkov zmedeno, nekoliko v zadregi, le opazovala. Miro je izgledal kot otrok, ki se komaj zadržuje, da ne bi odkril svoje velike skrivnosti. Gledal jo je dolgo in nepretrgoma in se nasmihal nečemu, kar je bilo znano samo njej.

Ob steklenici šampanjca se je pogovor le nekoliko razživel. Oba sta se zavedala, da si po nekaj letih imata sicer veliko povedati, vendar pa njun odnos le ni bil več tako oseben kot prej.

Počasi, kot maček okoli vrele kaše, ji je nakazal željo, da bi spet postala tesnejša prijatelja.

Dolgo ga je opazovala. “Mislim... Mislim, da je možnost”, je na koncu previdno rekla, pazeč, da ga ne bi s čim prizadela.

Z dlanjo jo je prijel za brado in jo kar tako, nepričakovano, poljubil.

Ko je začutila njegove tople ustnice na svojih, je pomislila: “Jaz sem znorela, ne on! Tako me je poljubljal pred leti. In zdaj?

Ne, nemogoče. Midva sva stara prijatelja, že dolgo nisva več ljubimca. In vse te norosti so za nama.”

Vendar se je že prepuščala neznanim občutkom, tako sladkim, kot zastrašujočim. Že dolgo ni čutila takšnega plamena v sebi. Bilo ji je toplo, preveč toplo, kot da se je vse julijsko sonce združilo in prižgalo ogenj v njej. Kdaj je to nazadnje občutila? Dolgo, zelo dolgo je že od tega...

Kako je mogla verjeti, da ji ni več za takšne občutke, da je prestara?

Zmedlo jo je, kako naravno je segel po njenih ustnicah.

Kot da je čakal ves ta čas, kot da je vedel, da bo nekoč spet pripravljena zanj. Odmaknila se je in se mu zagledala v oči. V njih je bil odgovor na njeno vprašanje. Čakal jo je, vsa ta leta jo je čakal. In zdaj, ko sta se oba toliko spremenila, ko že od nekdaj nista več tista mlada človeka, ki se strastno objemata v mraku, ki skriva njuno sramežljivost, jo spet želi sprejeti. Leta in leta sta poznala drug drugega; naučila sta se ljubiti in spoštovati drug drugega. Postala sta prijatelja. Toda, s tem poljubom jo je spomnil, da obstoja med njima tudi možnost drugačne zveze. Da je ona ženska in on moški. In da si je on želi.Njegov poljub je govoril:”Tukaj sem, če me hočeš, če si pripravljena zame.”

“Še ne”, je odgovarjal njen pogled, morda kmalu. “Bodi potrpežljiv.”

Odmaknila se je od njega in nenadoma občutila hlad. Dolgo sta se pogovarjala s pogledi; tudi sonce, ki je sijalo na njiju, se je skrilo za zidom in ju pustilo v senci.

“Pojdiva zdaj, moja draga Mimi. Odpeljal te bom domov, potem pa se bom poslovil od tebe. Nekaj dni me ne bo, ko pa se vrnem, bi morda odšla na večerjo?”

“Da, dogovorila se bova. Vsekakor pa si bom, dokler te ne bo, vzela čas in vse skupaj dobro premislila. Ko se boš vrnil, se bova pogovorila.” Srečno se je nasmehnil; ves obraz mu je osvetlila belina njenega nasmeha. Tudi Mimi je čutila, kako se proti svoji volji smehlja njegovi razigranosti.

“O Bog, v kaj sem se spet spustila?”

Tako je razmišljala, ko mu je ponudila roko, on pa ji jo je krepko stisnil.

·

Mimi se je pogreznila v naslonjač in za hip uživala v mehkem žametu. Sezula si je čevlje in naslonila glavo na naslonjalo. Bila je utrujena, vendar je bila to prijetna utrujenost. Kot takrat, ko je urejala vrtnice v čudoviti vazi po utrudljivem puljenju plevela pod vročim soncem.

Strmela je v zrcalo na nasprotni steni. V njem je videla svoj odsev, odsev dostojanstvene in hladnokrvne ženske.

“Odločila si je, kajne?”, je zašepetala sama sebi.

Da. Končno. Vedela je, kako želi preživeti ostanek svojega življenja. Miro je postajal nepotrpežljiv. Predolgo ga že odbija. Mora mu odgovoriti, čeprav boli misel na to, kaj bo žrtvovala.

“Za vsako odločitev je treba plačati svojo ceno. Kdo ve to bolje od mene?”

Končno je doživela trenutek, ko se ji ni bilo treba boleče obračati nazaj in lahko svobodno in pogumno zre v prihodnost. Nadaljevala bo tako, kot je začela. Živela bo polno življenje in v to vložila vso svojo energijo.

Delala bo, kar bo hotela, preko celega dneva. Zvečer pa skodelica kakava in mirna večerja. Z Mirotom. S svojim prijateljem, ljubimcem in partnerjem. Da, Miro bi bil idealen mož, če bi ona...

Misli ji je prekinilo odpiranje vrat.

“Tako tiho si, da sem mislil, da že spiš”, je zaslišala njegov glas. Čutila je njegovo toplo dlan na vratu. “Draga moja, še vedno si mi najlepša!”

Vzdihnil je, se sprostil in si segel v lase. “Mimi...” Miro se je sklonil k njej, se naslonil na komolce in jo dolgo gledal.

“Morda nisem najpametnejši človek na svetu, toda dovolj sem pameten, da vem kdaj se mi nekdo izmika. In ti se mi izmikaš. Ves teden že bežiš od mene. Morda bi bilo bolje, če mi poveš, kaj ti je.”

Gledala je vanj, vso jo je preplavljal val žalosti. V tišini je poslušala udarjanje dežnih kapelj po oknu. Pomladni dež je bil vedno tako otožen.

“Miro, ne morem se poročiti s teboj”, je tiho rekla. “Nočem več, da čakaš na mojo odločitev!”

Miro je odrevenel, tako so ga prizadele njene krute besede.

“Žalostno je to in nepravično”, je nadaljevala, “ker si ti tisti, ki si mi pokazal, da lahko živim sama. Po ponesrečeni zvezi si mi ravno ti pomagal, da odkrijem samo sebe. Nikoli ne bi občutila čudovite svobode in moči, ki mi jo daje občutek samostojnosti.”

“Ne želim tvoje samostojnosti, želim samo tvojo ljubezen.”

“Vedno je boš imel, ljubi!”

“Zakaj potem...”

“Miro... Vse je zelo lepo in razumljivo. Rada bi ti izpolnila željo. Moje srce je že tvoje, imaš vso mojo ljubezen, a več kot to, ti ne morem dati.”

Umolknila sta. Bila je nenavadno mirna. Kot da je bila ta odločitev vrh, na katerega se je končno povzpela in se zdaj lahko spusti. Gledala je njegovo sklonjeno glavo in čakala, da ji bo kaj rekel. Z bojaznijo in upanjem, da ji je oprostil, je stegnila roko proti njemu. Jo bo odbil? Je tako jezen in prizadet, da od nje ne želi ničesar več?

Potem je začutila, kako jo stiskajo njegovi prsti, kako je vleče k sebi. Ko je dvignil glavo, se je smehljal.

“Misliš, da si me premagala, ti moja trmasta Mimi?”

“Ne, ne razmišljam na takšen način. Če bi se res poročila s teboj, bi kmalu ne bila več tista, ki jo ljubiš.”

“Vedno te bom ljubil, kakršna že bila. Ne odrečem se zlahka tistemu, česar si želim!”

“Toda, Miro...”, se je nežno nasmehnila. “Ti me že imaš! Za nocoj, za jutri, za pojutrišnjem, za...”

“Razumem! Potem začniva s tistim, kar imam nocoj. Lahko ostanem pri tebi?”

Spregledala je njegovo taktiko in se nehote nasmehnila. Če je tako spreten, bo malce popustila. To ni poraz, le korak vstran. Vstal je, se dvignil in jo stisnil k sebi. Ugnezdila se je med njegovima rokama in se mu naslonila na prsi. Poslušala je vse hitrejše utripanje njegovega srca. Vedela je, da bodo njeni dnevi z Miroslavom tista sreča, o kateri je vedno sanjala.

“Prav...”, je zašepetala, “naj nama bo lepo vsaj to noč!”

“Super”, je bil ves vzhičen. “Zjutraj bova skupaj zajtrkovala in potem... Se spomniš najinega kotička v smrekovem gozdu? Prav danes sem razmišljal, da bi tam posadil grmiček vrtnic. Sigurno bi rasle in cvetele!”

Stisnila se je k njemu, iz oči pa so ji privrele solze, solze ljubezni, solze sreče...

·

Nič, pravijo, ne pride iznenada! Skrivnostne zveze so resda romantične, pohvaliti se z njimi v javnosti pa se le ne da.

Sreča drugih je dostikrat le utvara, konec pa je vedno presunljiv, ne glede na to, kako dolgo se zavedaš svoje neizbežnosti, kajti le redke stvari v življenju se zgodijo nenapovedane in le od bistrosti posameznika je odvisno, kako zgodaj jih spregleda.

Kako neusmiljeno zna biti življenje, če ti hkrati z močjo ne vzame tudi želje in če ti, ko ti vzame ljubezen, ne izžge tudi ljubosumja! Kako čudovita lastnost je zmožnost, da prvi prenehaš ljubiti! Kako bedni so poskusi, da z razumom popraviš nekaj, kar je bilo ustvarjeno samo s čustvi!

Iz sorazmerno zgodnje navezanosti na eno samo žensko, sem izšel kot samostojna osebnost, brez večje želje po tesnejših prijateljstvih, ni pa šlo za to, da slepo sprejmeš vsako novost. Čustvena potentnost mora postati nezmotljiva spodbuda, da popravljaš, kar uvidiš, da delaš napačno in da vztrajaš pri tistih stvareh, za katere odkriješ, da jih znaš bolje kot drugi.

Sem v tebi naposled našel pravo prijateljico, ker si mi postala naključna sopotnica ravno v času, ko se mi je zdelo, da so dolgo odrivane nevarnosti naposled usodno spodkopale krhki jez moje samozavesti?

Vedel sem, da so take zveze še kako potrebne, zato se nisem slepil z motivacijami zanje in sem jih sprejemal kot prijetno zavezo, iz katere lahko kadarkoli izstopim.

·

Opazoval sem te, zarezano v ostro svetlobo okna, na katerega si se naslonila. Obraz si imela zabrisan v senci las, ki so se ti usipali na čelo, obrisi telesa pa so se ti izdajalsko zarisali pod oblačili.

Prsi si imela ljubko izrazite zaradi skrčene drže, obvladovale pa so jih velike, napete in hruškasto oblikovane bradavice. Te so med kretnjami in govorjenjem uzakonjale posebno vrsto gibanja, ko so sproščeno valovale pod tkanino. Videl sem jih, kako so se drgnile ob notranji rob bluze, kako so nesimetrično plale ob dihanju ali pa samo ob utripu srca. Nabrekale so, plahnele in rasle kot polž iz lupine. Njihovo barvo sem si lahko samo predstavljal in primerjal odtenek polti tvojega vratu ter si zamišljal barve tvojih prsi.

Golo sem si te lahko zamislil le do pasu, čeprav so noge in naročje nudile dovolj jasno osnovo za predstavitev. Napeta zadrga na hlačah je poudarjala delitev mednožja, ki je bilo polno, izbočeno in za razliko od ostalega telesa, popolnoma negibno. Pas je bil osupljiv prehod med valujoče vabečim in umikajočim se zgornjim delom in premišljeno negibnim naročjem.

Ko sva kasneje gola ležala v postelji in se izčrpavala v neskončnih nežnostih, sem božal skrite čare tvojega telesa in si jih skušal vtisniti v spomin za čas, ko se mi boš izmuznila iz objema. Milostni udarec je bil spet in spet odrinjen zaradi strahu pred nepopravljivim.

Igral sem se s tvojimi drobnimi stopali, gledal sem noge, ki so me tako krčevito oklepale, kot da me ne bi več hotela izpustiti. Občudoval sem tvoj ovalni trebuh s popkom, ki me je vedno znova presenečal zaradi nenavadne podobnosti z ženskim spolovilom.

Do razbolelosti sem poljubljal razdražene bradavice, ki so se zvijale v hlastnem pričakovanju skorajšnje sprostitve in zrl v obraz, ki ga zaradi nadvlade strasti nisi bila več zmožna krotiti, oči, ki sem jih tako oboževal pa so se mi neprestano izmikale.

Iskal sem blaženo pozabo v telesu, ki se mi je tako nesebično ponudilo in pomislil na to, kako prijetna je lahko čustvena stabilnost, ki temelji na tako pomembni osnovi, kot je ljubezen - zato sem z veseljem zamenjal čudoviti občutek navezanosti na ljubljeno osebo za nepomembno ceno številnih prijateljstev in se nehal pogrezati v molk očitkov.

Rad sem te imel in postal sem nezmožen, da bi te obsodil na kaj drugega - kot na ljubezen.

·

Zaljubljal sem se v ženske, ki so si v življenju želele nekaj več. Ni bilo pošteno, da se mi je to vedno znova dogajalo.

Zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil srečen zaradi razvoja dogodkov v zadnjih mesecih ali tudi samo zadovoljen.

Toda, če bi me kdo vprašal, kaj sploh hočem in bi mu moral to natančno razložiti, potem bi bil prisiljen molčati, ker si prihodnosti nisem znal jasno predstavljati.

Nisem hotel pogrešati pridobljenega in vendar sem vedel, da je to lahko usodno za prihodnost. Pravega odgovora nisem poznal.

Videl sem le še neskončne širjave brez rastlinja, brez ljudi, brez glasov. Videl sem se prestavljenega v brezupno puščavo.

V življenju sem vedno moral imeti, poleg drugega, še kaj, kar mi je veliko pomenilo. Toda, moje življenje je bilo težko, polno izzivov, toda vredno truda. Zvezd je bilo vedno več, dlje časa sem jih gledal.

Rekel sem si: “Rad jo imam, ljubim njen preprosti način, kako se premika, kako se smeje!”

Toplo sem občutil tvojo bližino in tvoja odlika je bila, da sem bil lahko sam s svojimi mislimi in tuhtanji, tudi če si bila ob meni.

Tebi je ugajal moj videz in moj način govorjenja. Všeč ti je bila moja sproščenost in na meni je bilo nekaj mirnega in samozavestnega. Videti sem bil kot nekdo, na katerega se lahko zaneseš. Lep sem bil v svoji notranjosti, kar ti je bilo še posebej všeč.

Toda, bil sem očka bistrih otrok, ki sta opažala, da se z menoj nekaj dogaja.

Nisem hotel več hrepeneti po tebi, ukazal sem si, da mi tvoj parfum postaja neznan vonj. Želel sem si, da bi te lahko sovražil, a tega nisem mogel.

Moral te bom pustiti, pa naj bo še tako boleče, ko se bodo pretrgale vezi, ki so naju vezale.

Odšla boš v drugo življenje, daleč od mojega. Za vedno!

Še dolgo te bom poljubljal v slovo s solzami v srcu...

·

Ljubosumje, črni žolč omajane samozavesti, je kot neozdravljiva bolezen, ki te napade v trenutku, ko si najbolj ranljiv. Priplazi se, ko si prepričan, da se ti je vse najhujše že zgodilo. Ne moreš verjeti, da je lahko še kaj bolj bolečega, kot je domnevno izdana ljubezen. Kako strahotna prevara je to!

Zapuščeni ljubimci so najbednejši in najpopolnejši vohunski stroj, ki je zmožen izluščiti najbolj uničevalno resnico iz najneznatnejših podatkov. Kljub pretvarjanju, da jih nič ne zanima, bolestno kopičijo vse možne informacije, ki so ostale edina dovoljena oblika povezanosti z ljubljeno osebo. Kako nesebično požrtvovalni postanejo nenadoma prijatelji, ko z vedno novimi podrobnostmi zatrpavajo te bolnike!

Že davno odrinjena sumničenja se znenada izkažejo kot pravilna. To ti je bilo že nekoč čudno, tisto drobno laž si že zdavnaj spregledal in ono nerazumljivo ravnanje se ti že dolgo ni zdelo logično. Zaradi navidezne nepomembnosti si vse skupaj že zdavnaj potisnil v najbolj oddaljeni kotiček spomina. Tu zavrženi čakajo na grozljivi trenutek, ko začneš z njimi, po doslej nepoznani zakonitosti, sestavljati novo resnico. Kar ti je bilo nekoč nejasno, postane nenadoma razumljivo. Drobna laž, ki si ji jo že zdavnaj oprostil, razumel pa še ne, se ti sedaj hipoma razkrije v novi razsežnosti. Nelogična situacija, ki te je begala nekoč, zasije sedaj v nenadnem spoznanju.

Najhuje je, da že od vsega začetka veš za rezultat, vzroki pa so še vedno zamegljeni sredi bedaste naivnosti. Kljub mori, ki te hromi, si jih primoran odkrivati, ko jih nizaš v razumljivo zaporedje. Logika v ljubosumju, prvina, ki je v ljubezni nisi bil vajen, je sploh nekaj novega. Doslej je nisi potreboval, sedaj pa brez nje ne gre več.

Najprej začneš brskati po nerazpoznavni družbi, s katero se je obdalo ljubljeno bitje, pozoren postaneš na vsakogar. Vse jim zavidaš, najbolj pa pravico do bližine, ki je bila tebi odvzeta ali pa je nimaš dovolj.

Sledi faza namigovanj, ki bi jo rad prešel, pa te vedno znova presune z uničujočo verjetnostjo. Rad bi verjel, da je tvoj sogovornik najbolj nizkoten lažnivec, da je znanka le podla sleparka in da drugi spet enkrat nimajo prav. Pa le bolj in bolj toneš v grozi resnice, ki se z bolečo neusmiljenostjo sestavlja pred teboj.

Naposled spregledaš tudi sam. Oseba postane oprijemljiva, dobi roke in noge in satanski nasmeh premoči na zadovoljnem obrazu. Zagledaš jo v srečnem pogledu ljubljenega bitja in jo takoj prepoznaš. To je vendar pogled, ki je bil tolikokrat namenjen le tebi, ob tem pogledu pa spoznaš lastno nemoč, ki te z odkritim priznanjem drugega popolnoma razoroži. Zaveš se brezupa poskusov sprave, vračanja v neobstoječe in oboževanje za vedno izginulega.

Kaj lahko storiš, če ti črv ljubosumja dokaže, da si imel prav?

Najbolje je, da se zavlečeš v kot, skloniš glavo in počakaš, da vse skupaj mine.

Kaj lahko storiš, če se izkažejo sumničenja za neutemeljena?

Za ljubosumjem sicer vedno pride užaljenost, ki se te poloti, brž, ko vsaj malo otopi silovitost ljubosumja, ta pa te lahko dvigne iz hropečega samoponiževanja in zaveš se bednega položaja, ki mu doslej nisi videl konca. Prvič spoznaš, da vse krivice, ki si si jih naprtil, le nisi zaslužil, še manj pa oseba, za katero si se tako inkognito in podzavestno boril.

Zavest, da je vse prav in da je vse skupaj le še pred vama, je torej prvi obliž, ki ti ga prilepi užaljenost čez ranjeno samozavest, stvari pa se nadaljujejo s pritajenim pričakovanjem, kdaj bo neozdravljiva bolezen spet udarila...

·

Ni bil še mimo niti prvi dan, ko si bila nekje nepojmljivo daleč in zavedal sem se, da te neskončno dolgo ne bom videl ali slišal, pa me je že obhajala neznosno boleča nostalgija in želja po tebi, po tvojem glasu, po tvoji bližini.

V svoji grozoviti osamljenosti, zavedajoč se, da te pač ni, sem si zelo želel biti sam, zato sem se zatekel v svoj pravljični svet, v skrivno in čudovito opojno okolje svojega vikenda, kotička, kjer sem lahko svoja čustva izrazil na glas, kriče v veter ali pa jih zapisal na papir.

Bližal se je večer in preostajala mi je le še kakšna ura ugašajoče dnevne svetlobe. Okušal sem grenko sladkobo večera in skušal vzporejati svojo otožno srečo s svetom. Vnesen sem bil in razburjen, še malo ne zaspan, ampak živ in poln samega sebe.

Sposoben sem bil izraziti svoje občutke v jasnih besedah ter jih hladno in objektivno presojati. Postajal sem brezupno romantičen, obenem pa moder in resen, ljubil besede, posebno tiste, ki zvenijo tako otožno.

Počutil sem se kot zadnji sanjač, ki bi lahko ustavil tudi kakšno vojno, po drugi strani pa sem se zavedal, da sem dovolj odrasel, da bi lahko nehal sanjati.

Moški, ki sam sebi ne zna začrtati nekakšnih meja, je norec, bedak ali kar oboje.

Toda! Če sem kdaj mislil, da Bog je, sem bil prepričan v to, da je ženska. Kakšen nesmisel! Samo moški lahko tako brezupno zameša vse skupaj, vedno pa ima abonma pri občutku krivde.

Ne glede na to in vse drugo, sem še vedno mislil, da je življenje cvetlični vrt, zaradi tebe, ker te imam rad, ker rasteš v meni, kot rožica, ki komaj čaka, da se utrga.

Vse, kar olajša trpljenje je pomembno in si je potrebno zapomniti, zato naj ne bo moje mojstrstvo v tem, da bo pozabljanje opornik, na katerem sem gradil.

Ljubezni, torej tudi te moje do tebe, se ne da nadzirati, ker biološka ura pač teče po svoje, čas pa je iluzija – v dobi arogantne mladosti svojih čustev pač nisem obešal na veliki zvon, so pa bila namenjena zgolj in samo tebi.

Vsakič, ko sva se srečala, me je prevzel občutek sprostitve in svobode, kar je bilo zame novo in razburljivo hkrati, zato sem mislil, da takšna simpatija, ljubezen, lahko pride samo enkrat. Verjemi mi, da sem to vedel, zato ob tebi nisem imel nobenih zavor ali občutkov krivde, pač pa bi se zate rade volje boril in te branil kot lev.

Nisem bil menih in noben prekleti svetnik ne, a tudi baraba ne. V duhu sem bil vedno s teboj, moj svet pa je nihal in se zibal, kar sem občutil kot svojevrsten potres, ki sem ga lahko zaznaval le jaz.

V sanjah sem iztegoval roko, da bi se te dotaknil, pa so se mi prizori vedno znova razblinjali, tiha želja po tebi pa je postajala vse bolj goreča…

Včasih sem se spomnil vsakega tvojega gracioznega giba posebej in podoživljal nezavedno pravljično preobrazbo žabe v kraljeviča in takrat sem kot majhen fantič odkrival svoje poreklo in ti ponujal svoje kraljestvo ter se trudil, da bi bili posnetki vsaj tako dobri kot original, če že ne boljši.

Če bom bitko s svetom in seboj izgubil, bom izgubo negoval do smrti, kot največji zaklad.

Kričal bom širnemu svetu:

“Zakaj se mi zdi zadnje srečanje s teboj tako davno v preteklosti? Zato, ker te neskončno pogrešam, ker si te želim, navdaja pa me nemoralna opojnost in zadovoljstvo, ob misli, da si bila dolgo proč in se boš končno vrnila k meni!

Trudim se z vsemi močmi, da bi te dobil in imel - vrata so ti odprta, toda odločitev je tvoja – ponujam ti svet in sebe na velikem krožniku! Izvoli!”

·

Hej, samo jaz sem, ki sem na poti skozi življenje srečal trenutek osamljenosti, nostalgija pa vse bolj pritiska name.

Šele nekaj uric je, kar sva prijetno klepetala, ko sem čutil tvojo bližino in bil najbrž najbolj blaženi Zemljan, pa te že močno pogrešam.

Vsadila si se mi v dušo, ki venomer hrepeni le po tebi, ki živi s teboj in vse bolj postaja del mene.

Kako lepo si mi nekoč davno rekla, da me potrebuješ vsaj tako kot vodo!

Želel sem si, da bi postal voda, da bi se lahko odžejala z menoj, želel sem si, da bi bila kar naprej žejna.

Rad bi bil voda v tvoji kopalni kadi. Z dodatki ali brez, nežno bi oblival tvoje telo, valoval ob tvojih oblinah in prodiral v vse skrite kotičke blaženih radosti.

Lahko bi me mešala, lahko bi me čutila in če bi energetski naboj le postal premočan, bi me umirila z dolivanjem hladne vode – toda, če bi bil voda, bi bil to še vedno jaz!

Tudi, ko bi se obrisala, bi kot kapljica rose še ostal na tebi in s teboj.

Ko pa bi vsa vlaga izhlapela, bi te zažejalo in glej – tu sem, spet in še vedno s teboj!

Dobro, najbrž pač nikoli ne bom voda, pa naj se mi uresniči vsaj pobožna želja, da postanem keramična ploščica v tvoji kopalnici – bel, tih, hladen na otip, pa vendar tam, kjer bi vedno želel biti – ob tebi, v tvoji bližini…

·

Noč se je polagoma spuščala, mrak je prav počasi lezel v vse kotičke in naznanjal konec še enega dneva, dneva hrepenenja po tebi.

Zavestno sem bil sam, da sem se v samoti lahko prepuščal tokovom misli o tebi, o naju, da sem lahko brezkrbno sproščal svoje fantazije.

Ogenj v kaminu je gorel in njegov plamen je vse bolj metal sence v temo, le še redki ptički so se oglašali v vrhovih dreves. Vse več je bilo zvezdic na jasnem nebu, severni vetrc pa je moje misli nosil k tebi, ki si bila tam nekje, v krogu svojih.

Kdove, morda so bili to trenutki, ko so se najine misli prepletale, ko je del tebe morda prav tisti hip hrepenel po meni?

Prijetno mi je bilo ob zavesti, da se boš kmalu vrnila, po drugi strani pa hudo, ker sem vedel, da grem čez čas tudi sam na dopust in bova spet vsak v svojem svetu. Težko sem se temu privajal, čeprav sem vedel, da je pač tako, da je to cena, ki sem si jo moral naložiti na hrbet.

Nasmehnil sem se, ko sem se spominjal najinega telefonskega pogovora. Tako iskreno, tako prisrčno in zaupno sva se pogovarjala, da sem to že kar težko verjel.

Res ni vse zlato, kar se sveti, vendar se mi je zdelo, da sva sorodni duši, ki druga drugo dopolnjujeta, zato je to bil lep občutek – kaj lep – to je bila fantazija!

Besede, da si mi poslala kartico, da si se zato morala kar potruditi, so mi veliko pomenile. Dokazovale so, da sva tisto, kar sem mislil, da sva, da nama ni vseeno.

Vsi ti drobci, te majhne pozornosti – to je bilo to!

Vesel sem bil, da sva dva, ki si zaupata, ki hrepenita drug po drugem, moja želja po tebi, po tvoji bližini, želja, da te objamem, privijem k sebi in nežno poljubim, pa je postajala nevzdržna, postajala bolečina.

Bolelo je, ko te ni bilo, ko te nisem imel, pa vendar sem upal, da bova lahko užila tisto, kar si lahko ponudiva, kar nama je bilo neizogibno namenjeno!

Čakal sem te, rad sem te imel in si te želel; spala si z menoj, z menoj si bila povsod, kjer je to le mogoče. V mislih sem ti klical: “Poišči priložnost, da ti to lahko povem, da ti pokažem tudi tisto, česar se ne da povedati ali zapisati!”

·

Is love a game?

Is it easy to start?

Is it hard to finish?

Is it something else?

Sedel sem v gozdu, v temi noči in si skušal odgovoriti na vprašanja. Kaplje dežja, ki je padal preko dneva, so mi kapljale za vrat, ob prižgani cigareti sem poslušal pihanje polhov, ki so se podili po drevesih, iz daljave pa je bilo v noč slišati glasove prijateljev, ki so lomastili po gozdu.

Veter ni znal brati mojih misli, zato sem se z njimi ukvarjal sam.

Večer se mi je, ne, vsi dnevi so se mi vlekli kot puščava brez oaz in le ugibal sem lahko, kako se bom spravil čeznjo.

Pogrešal sem te, nahajal pa sem se v slepi ulici in poizkušal najti srečo – morda v pravi smeri? Dopovedoval sem si, da naj bi bilo dobro, če sem se odpravil nekam daleč proč, brez tebe, brez mamila, da znam biti tudi trezen moški, če je treba.

Toda, to je bilo težko, kajti če prisloniš gorečo vžigalico k drugi, bo tudi ta zagorela, ker nosi v sebi potencialni, skriti ogenj. Ko izgorevata, sta tesno druga ob drugi, nakar plamen ugasne. Vendar, če se pregreješ in nato spet ohladiš, ni to nikoli tako kot, če se sploh ne ogreješ!

Življenje je smrad, bolečina, upanje, kes, navijanje ure, a karkoli ti že prinese, vse je čudovito. Zato sem dal svojim čustvom prosto pot in ko so privrela na dan, sem bil prepričan, da imaš najbolj izrazite, najnežnejše in najlepše oči na svetu. V mislih sem se zazrl v tvoj obraz in skušal biti stvaren, kajti vedel sem, da ga morda kdaj drugič ne bi bil sposoben soditi.

Nobene neskladnosti nisem našel – bil je lep obraz, čudovito oblikovan, nežen… In vendar se mi je zdelo nemogoče, da bi nate gledal le kot na okrasek. Občutek sem imel, da tiči v tebi neko presenetljivo globoko izkustvo, kot da si že občutila trpljenje in srečo zrele ženske.

“Ej, Miro! Kje si, gremo v tabor!”, je zadonelo v nočni tišini. Prijatelji me kličejo in treba se bo vrniti v resnični svet.

Vse skupaj je bil le trenutek, ki mu ne moreš izmeriti dolžine, ker je bolj živ kot mnogo nepomembnih dni, trenutek, ki ga ne moreta izbrisati ne čas, ne bridkost.

Čustva se izživijo, toda v sebi sem občutil veliko moč, da bi te lahko osrečil, da bi lahko osrečil tudi druge – toda – mar nimamo vsi, tudi drugi, te moči, da osrečimo druge? Zakaj noro hitimo proti smrti, zavedajmo se rajši lepote potovanja skozi življenje!

·

Dnevi so tekli počasi in morda sem se dolgo prebujal le zato, ker sem želel čimdlje odrinjati zavest o tem, kaj mi prinaša naslednji dan.

Spraševal sem se: “Zakaj ljubimo določeno osebo, zakaj v ljubezni ne moremo izbirati, ko vendar lahko izbiramo skoraj vse drugo v življenju? Zakaj imam rad prav tebe?”

Odgovor je bil preprost:

“Zato, ker me ob pogledu nate vedno znova preplavljajo nemoralni, nezmotljivo značilni občutki, kakršni so še močnejši ob redkih priložnostih, ko se srečava. Takrat mi srce najprej zastane, nato pa poskoči in začne utripati – ne hitreje, glasneje!! Zame si edinstvena, pametna in nadarjena, vse imaš, kar si lahko človek želi.

Težko mi je, ker te sebično pogrešam, telefonski klici pa so nekakšen izziv, viteško prizadevanje, prostovoljen napor, za katerega ne pričakujem plačila – le nekaj sproščenih besed s teboj – pa nič, ker te ne morem dobiti.

Sinje modro nebo je prepredeno z nežnimi oblački, ki še zdaleč ne morejo zaustaviti nemogoče vročih sončnih žarkov. Kljub brezvetrju v zraku ni čutiti nobene ostrine. Sedim pod borovčkom, okrog mene pa se spreletavajo živopisani metulji; drobni modrikasti, veliki rjavi in oranžni.

Kraj je divji, tih in lep. Visoke travne bilke se nežno pozibavajo. Kamnite plošče prerašča sivi mah, iz njega pa poganjajo drobcene rožice – kot bi se znašel v izgubljenem raju. Kraj diši, kot da bi odprl kozarec z zdravilnimi zelišči.

Misli mi bežijo tja daleč, k tebi, ki si zdaj verjetno še dlje. Če bi bil voda, bi morda ravno ta trenutek oblival tvoje telo, te božal in prodiral v vse skrite kotičke sladkih radosti.

Toda, v resnici morda sploh ni tako, morda vate le preveč projiciram lastna čustva in te sodim po svojih merilih…

Lahko bi se ne zmenil za potrebe telesa in raje poslušal glas razuma in srca – kot zapozneli vitez bi čakal svojo damo in branil tvojo čast!

Toda, tako je! Vedno si z menoj, a že težko čakam dneva, ko se bom prebudil z zavestjo, da si tu, nekje v bližini, da te lahko slišim ali celo vidim in občutim!”

·

Vedno sem se počutil kot trezen realist, človek, ki sem trdno zasidran v okolju, z obema nogama na tleh in vedno sem zaničeval, dobro, morda le pomiloval, večne sanjače, ki jim je bilo tostransko ozračje preozko, ki jim ni dalo dihati in jih je stalno nosilo v silne višave, optimistično pričakujoč vedno novih izzivov, novih doživetij… Nisem si dopuščal sanjarij, pač pa sem se krepko boril s vsakdanjimi dogajanji, neizprosno zazrt zgolj v samega sebe in težave, ki so niso bile zgolj in samo moje.

Toda, dejstvo, da se človek morda res nekoliko spreminja in prilagaja čustvenim pretresom, izzivom novih doživljanj, tudi mene ni obšlo. Spoznanje me je najprej presenetilo in me obremenilo, toda, življenje sem pričel gledati drugače, s pozitivno energijo sem se podal na trnovo pot, po kateri so me moje srce in hotenja vodila k tebi, ki si nehote povzročila erupcijo v mojih, sicer urejenih nazorih.

Ni me več zanimalo, kaj se je z menoj dogajalo, ali zaradi lastnega doživljanja drobnih, skrivnih, intimnih trenutkov, ki sem jih, sicer preporedko, delil s teboj, trpijo drugi, ni mi več prišlo do živega kritično opazovanje samega sebe in okolice. Morda sem postal celo nekoliko egoističen, nikakor pa ne egocentričen. Razganjalo me je od energije, ki bi jo rad namenil tebi, te plemenitil, razvajal in ti nudil vse, kar bi si želela. Zanemaril sem skrb za samega sebe, trudil sem se le zato, da bi luč moje sedanjosti svetila z vso močjo, da bi vsaj tu in tam ujel kakšnega tvojih sijočih žarkov.

Postajal sem pesnik, svoje skrivnosti sem zaupal papirju in dolge noči so mi v mislih s teboj postajale še daljše, po drugi strani pa je čas bliskovito mineval. Rojevala so se čudovita jutra, ne glede na vreme, ko si se zbujala z menoj, z menoj vstajala in sva se tudi preko dneva skupaj spopadala z vsakdanjim življenjem. Povezovala naju je drobna nitka, kot iz pajkove mreže, pa vendarle tako jeklena, da je tudi velika ladja z vso svojo močjo najbrž ne bi kar tako pretrgala.

V moji notranjosti se je odvijala velika bitka – trenutki, ko sem te močno pogrešal, so se prepletali s pričakovanji, da te bom spet slišal, da se bova srečala in se te bom v blazno hitro minevajočem času vsaj s pogledi nasitil… Čudovito doživljanje trenutkov prikrite ljubezni in naklonjenosti ljubljeni osebi bodo hitro minili, zgodba pa se bo v novih pričakovanjih pričela ponavljati…

·

Dobro veš, da te imam rad, vedela si to že od začetka, šlo pa je predvsem zato, da nisi mogla uiti iz položaja, v katerega si bila vržena, kajti okoli naju je lazila slepa sila, ki je nobeden od naju ni poznal in se je do takrat zavedal, naju je pa po naključju prebudila in naju bila sposobna pripraviti do tega, kar sva tipaje doživljala drug z drugim.

Speči demon se je prebudil in nehote v nama zakuril ogenj, vročino, ki je zamerila drugemu samoto, v kateri včasih eden pusti, da se drugi izgubi, okrutno in strašno samoto, ki si jo deliva, čeprav si simpatično govoriva o iskrivi ljubezni.

Bil sem moški v letih, ko človek osupne spričo resnice raznih ljudskih pregovorov, zato sem se strinjal z ugotovitvijo, da uspeh ni zmeraj odvisen od truda in nadalnje delo ne zmeraj od uspeha, ti pa nisi bila ženska, ki bi v sebi zadrževala sume, ampak si jih takoj razčistila. Kakorkoli že, najina čutnost je bila nekje drugje...

Med nama je bilo nekakšno zavezništvo, toliko bolj zabavno, ker je bilo nedoločljivo, čeprav kar dobro utemeljeno.

Čutil sem, kako ti ob meni utripa srce in zavedal sem se dejstva, da bi lahko brez pozdrava odšla in me zapustila, da se lahko zgodi nepopravljivo in lahko moj obraz izgine iz tvojega življenja, toda, tako nenadarjen sem bil za lažnivca, da je bilo kar ganljivo…

Zavedal sem se, da ljubezen ni ne lahkotno, ne norčavo čustvo, zato v zmedi občutkov nisi bila popolnoma prepričana vase, del tebe je še vedno ostajal obremenjen z vsakodnevnim kalupom tvojega življenja, čeprav je bilo v tebi treba nekaj nujno zamenjati, dopolniti, vendar sama nisi vedela, ne kaj in ne kako.

Res je – bil sem čudovit – vesel, prijeten in najbrž nežen, nisem pa bil naporen – smejal sem se tistemu, kar si rekla in bilo nama je udobno v najinem skrivnem življenju. Nisem predstavljal tiste pazljivosti, tiste nedoločljive bojazni ali odsotnosti, ki ljubezen brani ali ti odreka, da bi bila nedolžna, iz vsakega ljubimca pa naredi instinktivnega čuvaja ljubljene osebe, obenem pa potencialnega prepirljivca.

Mene je tvoj glas pomirjal in me spravil v smeh zadovoljstva, počutil pa sem se blazno in nezadržno mlad in srečen - ljubljen pač…

Obraščala si me in obenem polzela ob meni kakor roža ali plezalka na podeželski ograji, zato sem se trudil, res sem naredil vse, da se ne bi očarljiva čustva sprevrgla v tragično in mučno razmerje.

Dnevi so minevali kakor sanje – imel sem čas, da te počakam, vsekakor pa veliko, preveč časa za trpljenje…

·

Včeraj sem bil tako srečen, poln energije in sploh se mi uresničujejo sanje, da sem končno srečal sorodno dušo.

Kadar sem te pogledal, me je oblil val ljubezni, nostalgija, želja… Tako rad sem te imel pa nisem vedel, če mi sploh verjameš, če sploh veš.

Morda si dvomila vame, vendar sem ti že velikokrat dokazal in bom to še počel tudi vnaprej, da sem tvoj in sploh nisem razmišljal več o tem, da je to nekaj kar tako.

Najboljše od vsega je bilo, da sem se lahko ob tebi do solz nasmejal ali pa morda tudi zjokal od smeha.

Svoje prve ljubezni sem se še vedno spominjal, ob tebi pa se mi je zdela preteklost zlagana in prazna, čeprav sem bil vedno vesel in zadovoljen mladostnik, mladoletnik, mladenič… Je pa tako, da je kar nekaj bridkih izkušenj izostrilo moje poglede na svet, sliko, ki se mi sedaj kaže v tvoji podobi.

Rad bi ti povedal in pokazal, da je vsak tvoj pogled, dotik, poljub, zame pomemben, dolgo pričakovan in nepozaben dogodek.

Ob tebi sem se počutil tako tvoj, ker sem vedel, da te ne more zamenjati nihče, odkar si se prisesala v mojo dušo. Vedno sem si želel, da bi mi ženska pokazala, da ji ni vseeno, ker je to droban dokaz pripadnosti, skrbi in kančka ljubezni.

Morda tega nisi vedela, ampak veliko energije sem moral vložiti v to, da se nisem raztrgal na kosce ob misli, kje spi moja ljubezen.

V svojem življenju sem že doktoriral iz prepričevanja samega sebe in tako bo tudi tokrat.

Prepričal sem se, da obstajava le midva, ves ostali svet pa je slučajno nujno zlo, ki se ga da preživeti, saj vse skupaj blažijo otroški objemi, ki pa so tudi vse bolj redki.

Jasno, realnost je pač, kakršna je, najino skrivno življenje in najina doživetja pa ostajajo samo nama!

·

Romanca z neko Marcelo je bila lepa, ni pa dolgo trajala, pa brez posebnih vzrokov.

V otopeli osamljenosti, ko sem grozovito pogrešal njeno toplo bližino, sem si večkrat očital, kako je mogoče, da sta se najini življenjski poti srečali tako pozno, saj bi se tok dogodkov lahko odvijal popolnoma drugače. Verjel sem vase, verjel sem vanjo in prepričan sem bil v to, da bi dobro vozila.

Nisva živela daleč narazen, pa vendar naju je ločil ozek, toda globok prepad, toda resnična ljubezen lahko premaga vse prepreke, čeprav me je dobesedno bolelo telo in duša, če je dlje časa nisem videl ali vsaj slišal.

Včasih sem v obupni želji po njeni bližini postal kot tiger, povsod sem s sebe stresal svojo čemernost in nataknjenost, v ne tako redkih trenutkih pa so mi v oči navrele solze, solze osamljenosti in obupa, ki se jih sam pri sebi nisem sramoval, so mi pa vedno pomagale, da sem se iznebil občutka osamljenosti in izgubljenosti v vesolju.

Dnevi, ko mi je bilo dotlej vse zmeraj tako dobro in prijetno, so me utesnjevali, nisem pa se zavedal, da vse le ni bilo drugačno, kot je bilo, le sam sem se spremenil in si določenih stvari nisem priznaval, pripravljen zanjo narediti več, kot bi naredil za kogarkoli drugega.

Včasih sem bil kot trmast deček, kot šolarček, saj sem pričakoval, da bo vedno tako čila in živahna kot jaz, kot da cele dneve ne bi imela početi drugega, kot čakati name, sicer pa bi sam storil prav vse, da bi se ji zdelo, da jo vabim in spodbujam, naj se mi pridruži.

Vsako najino srečanje je bilo blagodejno, prinašalo nama je pozabljenje in sprostitev, čeprav le za kratek čas, toda vendarle je bila to adrenalinska injekcija za čas medsebojne abstinence, ki je bila zgolj telesna, ne pa tudi psihična, saj vendarle le nisva bila čustvena impontentneža.

Napolnjevala me je vroča želja, da bi se ji stalno dokazoval, da je tudi moja, da bi jo imel vso in da bi pri tem oba pozabila na vse, kar naju je razdvajalo.

Prepričan sem bil, da imava dovolj moči in samozavesti, da bova premagala vse sence in čeprav mi je včasih bilo, kot da se je moj mali, trdni in skriti svet sesul kot hišica iz kart, bi vse dal za nekaj trenutkov sreče, saj mi je pomenila dom za želje in hrepenenje.

Želel sem si, da se ne bi, rojena za uživanje vsega lepega, zgolj prepustila omejevati v izkoriščanju svojih neizsanjanih doživetij, pač pa bi si obetajoče se radosti v lepoti doživljanja drug drugega, ponudila na velikem pladnju.

·

“Za trenutek naj odloži delo dragi prijatelj, sopotnik, fosil… Ob njegovem jubileju mu z veseljem dvigamo čaše opojnosti in kličemo še na mnoga leta, mnoga srečanja!

Prisluhne naj mislim, ki so poslane v upanju, da mu bodo priklicale nasmeh v kotičke čutnih ustnic!”

Navaden bla – bla. Brigalo me je za rojstni dan! Saj me nikoli ni – morda za druge, za tiste, ki bi jim rad pokazal zvrhano mero pozornosti, za tiste, ki sem jih imel rad.

Toda, takrat sem bil v nekem čudnem razpoloženju. Saj to ni bilo zaradi rojstnega dne, ampak nekako sem ga takrat pričakoval drugače – ne zaradi sebe, zaradi tebe. Nekakšni fenomenalni občutki so me obhajali, da bi radosti življenja lahko delil s teboj, da bi mi lahko bila krasno darilo, ukraden trenutek brezmejne sreče.

Pa kar nič!

Za menoj je bil dolg, predolg dan – vedel sem, da si tam nekje, sam pa sem te močno pogrešal in si želel tvoje bližine, tvojega glasu… Nepojmljivo si mi manjkala, tolažil pa sem se z mislijo, da je tudi za naju na tem svetu prostor, kamor bova položila najina srečanja, najine spomine in najin koš želja. Morda bova tudi midva našla konček sveta, kjer bodo sanje postale resničnost in bodo zbegane misli našle svoj mir. Morda se bo tudi za naju pesem spremenila v molk zaljubljenih, ki tudi, kadar molčijo, z očmi govorijo. Morda…

Sranje! Brskal sem po svoji notranjosti in bil razočaran nad seboj, nad svetom, nad vsemi – le še kanček skritega ognja v najglobjem kotičku moje duše je gorel zate in me nekako pomirjal, po drugi strani pa sem bil vznemirjen. Občutek, da čas brezkoristno mineva je bil boleč, življenje mi je postajalo prekratko, prehitro minevajoče, preveč je ostajalo neizpolnjenih želja in trenutkov, ki bi jih podaril le tebi…

Nato pa – telefon! Koga spet trga v tej, sicer mirni noči? “Prosim!”

“Miro, si ti? Mimi tukaj, da ti voščim…”

“Kje pa si?”

“Na ulici pred tvojim stanovanjem, prideš?”

“Aha, takoj!”

Pa to ni res! Samo slišal sem jo, pa sem že plaval pod oblaki.

Odhitel sem trenutkom sreče naproti. Skoraj po natanko devetih mesecih je prišel trenutek, ko sva se lahko brezskrbno objela, takole, pobalinsko skrita za vogalom.

Neverjetno, teh nekaj kratkih trenutkov, lepih besed in nežnih izlivov, ki sva jih preživela skupaj, nima smisla opisovati, ker se tako lepo tega le ne da napisati, besede bi najino srečo lahko le pokvarile.

Čas je letel, minute so se spremenile v sekunde, vse je plesalo svoj divji ples, vendar pa sem bil vzhičen, ko sem na tvojem obrazu videl smeh in greh, ko si mi dovolila, da sem se ti usedel v srce. Uživala sva trenutke potovanj in prehojenih poti v neznano in ko si položila glavo na moje ramo, me močno stisnila k sebi – takrat sem vedel, da si res vsaj “majčkeno moja”…

Čudovito je bilo sanjariti s teboj v rano jutro, čudovito je bilo doživljati tebe, tvoje telo…

Nisem imel besed…

Po prehitrem slovesu se mi je dan polepšal, cel čas sem se spraševal, če je to sploh bilo res. Tudi spati nisem mogel, ker sem imel občutek, da si na blazini poleg mene pustila svoje rože, ki bodo za naju cvetele, me s svojimi listi objele in prisluhnile dotikom najine kože…

Telo je bilo še vedno polno strasti in še vedno je drhteče hrepenelo, sam pa sem bil spet sam!

Čas je tekel, takole sam pri sebi pa sem na tihem pričakoval, da me boš poklicala in mi potrdila, da vse to niso bile zgolj sanje… Sicer pa - jutri bo ponedeljek–najin dan, dan, ki ga že težko čakam!

·

Od tistega večera sem precej pričakoval, predvsem pa to, da bova po daljšem času spet kar nekaj časa preživela skupaj in morda izkoristila kakšnega od redkih trenutkov, ko nama bodo ostali odveč in se bova lahko v prijetnem pogovoru posvetila drug drugemu. Neznosno bi bilo tisti večer preživeti drug brez drugega, kajti razumela sva se v soglasju z vsem, kar naju sem obdajalo - zato je bila to čista sreča.

Ni bilo naklučje, da sem se zaljubil vate, ker nisem bil nekritičen. Hitro sem bil pripravljen soditi o ljudeh in včasih nemara tudi krivično, ker sem veliko zahteval od sebe pa tudi od drugih. Imel sem redko lastnost, da sem se z lahkoto vživel v druge ljudi, bil sem drugačen od večine ostalih, kajti fantazije sem imel vedno več kot preveč.

Bila si čudovita ženska, polna sproščene spokojnosti in ubranosti, ljubezni, prisrčna, hkrati pa ponosna in odkritosrčna. Občutek sem imel, da se slabe lastnosti v tebi sploh niso imele časa razviti. Lasje ti rahlo padajo na ramena in so videti kot temna tenčica, iskrijo se, kot da so na njih meglene kapljice. Nič ne moti harmonije tvojega obraza, ki je lep obraz. Skratka, ženska, takšna z osebnostjo in za tistega, ki zna gledati - lepa.

Razumeva se in si zaupava. Govoriva, tudi kadar molčiva, zdaj se že dobro poznava in veliko veva drug o drugem - včasih se pogovarjava zgolj s telesom.

Rad sem s teboj. Niti sledu o osamljenosti ali zapuščenosti. Družba v dvoje, ki mi dobro dene in se je vsak dan posebej veselim. Vedno si imava kaj povedati, pa tudi če ne govoriva, vlada med nama ubranost in soglasje.

Rada me poslušaš, ko govorim, rada imaš mojo resnost in mojo poštenost, moj smehljaj in ljubezen v mojih očeh, kadar te pogledam.

Bilo je le nekaj ur, ki sva jih preživela skupaj v ljubezni, le nekaj ukradenih uric. Premalo, premalo za celo življenje, zato se zvesto spominjam vsakega trenutka posebej, tudi poljuba, tistega prvega, ki je bil nekam bežen, dan v zadregi in malce trmast.

Toda, večer ni bil natačno takšen, kot sem ga gojil v svojih iluzijah.

Tisti hip, ko sem te zagledal, si bila še deklica, ki je polna žara in nestrpnosti pritekla k ljubljenemu, a sta se ti kasneje obraz in drža spremenila, ko si me videla. Preživela sva kar nekaj lepih trenutkov, ko se je ljubezen med njima iskrila in sva se takole, nagajivo, bežno dotikala drug drugega. Celo večnost bi lahko sedel ob tebi ter v udobju tvoje družbe užival blaženost. Nisem se mogel spomniti, da bi v preteklih letih doživel podobne urice, kajti takšnih v svetu, v katerem živim, ni več - ne hodim z zavezanimi očmi po svetu in očarljivih deklet je nič koliko - toda, zame nimaš konkurence!

Vendar pa, ko sem te želel pospremiti domov, si me zavrnila ter mi povedala, da bi morda bilo bolje, če me sploh ne bi spoznala. Počutil sem se kot preteklost, ki ne sme živeti in ne more umreti, toda potlačil sem globoko razočaranje, se navidezno sproščeno smehljal, v srcu pa mi je divjal vihar in pogled se mi je zameglil. Jasno je postalo vprašanje, ki se mi je že nekaj časa oglašalo, da je ljubezen samo upanje, upanje pa so zgolj sanje.

Ljubil sem te in to si vedela, a si se moji ljubezni vedno izmikala. Nisi bila ženska, ki ima rada dramatične scene, nisi bila tista, ki skoči pokonci, vpije, obtožuje, ki pač nekaj stori v trenutku. Strah te je bilo in pobegnila bi rada, pa tudi tega nisi mogla - morda si si res želela le nečesa - da me nikoli ne bi srečala, da bi me mogla pozabiti.

Ko si precej iznenada odšla, sem obsedel, moj obraz je bil negiben in le kdor bi mogel brati v mojih očeh, bi videl v njih obup - takrat sem ponovno začutil, kako zelo te imam rad.

Odhajajoč domov sem bil kot izgubljen in tudi vreme je bilo zvesto pravilom igre za takšne priložnosti - deževalo je in tudi narava je jokala z menoj. Počutil sem se, kot da sreča ne more biti nikjer tako sladka in je ne moreš nikoli tako močno občutiti, kakor na robu prepada, v senci smrti.

Noč je bila dolga, kajti noč brez spanja ni noč usmiljenja in ker so dnevi tako dolgi in neusmiljeni, bi takrat potreboval dar spanja, ki bi me odnesel v začasen beg od resnice. Ko sem se prebudil iz morastega spanca, mi je srce močno razbijalo, usta sem imel odprta in brez sape sem ležal v postelji. Nekaj minut sem potreboval, da sem se zavedel kje sploh sem. Hotel sem prižgati luč pa sem povesil roko. Nisem hotel videti, kje sem v resnici, vse se mi je upiralo.

Zjutraj sem odšel na sprehod brez misli in cilja in le dopoldansko sonce je sijalo skozi gole bukove veje, polzelo po gladkih deblih navzdol, bilo je tako spokojno, da nikjer ne bi moglo biti bolj - razen v mojem srcu, kjer je gorel ogenj.

Kasneje sem z menjajočimi se občutki sedel pred posameznimi listi - obhajale so me groza, radovednost in bolečina, potem pa vedno globja obupana ljubezen, ki ji ni ostalo drugega kot tile papirji.

Pa vendarle. Poklicala si me in spet sva bila le midva - besede sicer niso bile pozabljene, ker je bilo v njih veliko krute resnice, toda meni ni bilo treba drugega kot poslušati. Olajšano sem zadihal, ko sem ugotovil, da sva še vedno le dva, ki sva še mlada in se imava rada!

Nebo je bilo spet modro in polno sonca - lahko še kaj več pričakuješ od prečudovite harmonije ljubezni?

·

Nekoč, ko sem še globoko ljubil Sergejo, sem v svoj dnevnik zapisal, takole, zgolj zase:

»Med mojimi čuti in zunanjim svetom je, odkar te poznam, zavladala popolna skladnost, vsaka sekunda življenja je postala svojevrstna harmonija, pa če bi jo porabil le za klepet s teboj, za brezumno objemanje in silno strastnost ali pa za oddih, ko se zavem silovitosti tistega, kar pravzaprav doživljam. Vedno znova si predstavljam vrhunce strasti, ki se šele obetajo, vedno znova pa me odnaša srečna vrtoglavica in vse spet dobiva svoj smisel, čas, ki mi je do sedaj meril preteklost in sedanjost, je nenadoma dobil novo razsežnost – prihodnost.

Včasih te gledam, kot da bi se mi mešalo, ne morem odvrniti pogleda od tebe, ne morem se ganiti, včasih tudi ne morem povedati, kar bi želel.

V trenutkih osamljenosti, ko mi v sobo skozi odprto okno sili ščebetanje ptic, klepet žensk na ulici ali vonj prvih žafranov, takrat si domišljam, kako sem te nekoč davno stisnil v objem, zakopal glavo v tvoje lase in globoko vdihoval tvoje dišave.

Obstala sva, prilepljena drug ob drugega, kot brodolomca, ki sta našla v majhni sobi varen in miren otoček. Ob svojih prsih sem čutil izzivalno napetost tvojih dojk, pod rokami pa nežno in trdno obliko tvojih bokov.

Želim si čutiti nežno toplino tvoje gole kože, ob misli na to pa me stresajo sunki ledenega drgeta. Preplavlja me poželenje, ki mi jemlje sapo in takrat si želim, da bi te lahko obdržal, te varoval, da bi nenehno lahko pil vonjave tvojega telesa, z vsakega centimetra tvoje kože.

Rad bi te gledal s široko razširjenimi zenicami, v nekakšni zamaknjenosti bi ti gledal naravnost v oči, najina jezika pa bi se dotaknila in v očeh bi bil zaznaven odsev užitka, ki bi naju odnesel daleč, na neznani planet, na katerem čas ne pomeni ničesar.

Prej sem v ljubljenju z ženskami potreboval trenutek miru, zasebnosti in včasih me je imelo, da bi naključno sopotnico preprosto vrgel iz postelje, samo, da bi čimprej odšla.

Pri tebi pa se učim tudi tistega, česar doslej še nisem vedel. Da si je mogoče želeti žensko pred in med seksom ter po njem, da si jo je mogoče želeti ves čas, čeprav brez telesnega stika, da si lahko moški kratkomalo želi, da je ženska ob njem, da posluša tvoje dihanje, da te čuti ob sebi, da se sliši kako molči…

Strahovito me ima, da bi ti rekel kaj norega in dokončnega, da bi povedal besede, za katere sem vselej menil, da so besede, ki jih izgovarjajo le drugi, toda, nikomur ne bom dovolil, da me okrade in mi vzame enkratno priložnost, da te doživim in doživljam…«

·

Po dolgi noči, nemirnega spanca in morečih sanj, sem se iznenada prebudil. Komajda zdanilo se je in še vedno moten pogled mi je zaneslo skozi okno. Veje smrek pred blokom so bile svetle in ovešene z snežnim srenom. Ko je jutranje sonce pokukalo izza obzorja, so se drobceni ledeni kristali na vejevju zaiskrili z mavričnim leskom.

Kot že ničkolikokrat so mi misli najprej odtavale k Mimi, ki je bila tam nekje, tako blizu, pa vendarle daleč.

Izkušnje so me naučile, da se človek včasih boji ljubezni in negotovo gleda nanjo, včasih pa se ji celo prisiljeno skuša umakniti, prevarati lastne občutke, zatajiti lastna čustva, največkrat prav zaradi tega, ker se zaveda strahu, da bo moral za ljubezen precej storiti, narediti več, kot pa je morda pripravljen.

Resnično pa je dejstvo, da se ljubezen ne rodi kar sama od sebe, pa tudi raste ne brez korenin in ne da bi jo zalivali. Zato mi je bilo z njo lepo, všeč mi je bil najin tako neprisiljen odnos, ki je imel svoje korenine pa tudi rastel je, čeprav sva ga morda premalo zalivala.

Za njeno naklonjenost sem se skušal truditi, jo ohranjati, zanjo pa sem se bil pripravljen tudi bojevati, ker je pač tako z vsako stvarjo, ki jo življenje nakloni človeku, tudi meni.

Tega sem se zavedal, vedel sem, da je ljubezen mati mnogih naslad, zato se v najino razmerje nisem podal z enostavno mislijo, da je vse preprosto. Kje pa, daleč od tega – marsičemu sva se morala odpovedati in včasih tudi odigrati za naju najbolj neprijetno, dvojno vlogo.

S sentimentalnimi iluzijami se nisem slepil, želel sem ji le pokazati, da jo imam rad in sem to poizkušal storiti čimvečkrat, v besedi in z dejanji, ker dvorjenja po mojem ni bilo nikoli preveč in tudi drobne pozornosti še vedno veliko veljajo.

V varnem zavetju svoje postelje, buden pa vendarle predan prijetnim sanjarijam, sem si zaželel, da bi se uresničila trditev, ki sem jo nekoč nekje slišal, da ženske stalno iščejo zaščito pred krutim svetom kipeče moške moči in da bi lahko postal in ostal njen galantni osvajalec in zaščitnik, kajti brezupno sem bil potreben njenega nežnega naročja.

Zame je bila njena pojava tako impulzivna, da sem včasih kar težko zadihal, ko sva se srečala in je srce obvezno ponorelo v sicer normalnem ritmu. Občutek sem imel, da bi se ob njej še tako popadljiva zver v trenutku spremenila v ponižno ščene, njej pa bi tudi to dopustil.

Čeprav je bilo okrog mene veliko vabljivih stvari, sem se spremenil in sem se bil pripravljen sprijazniti z vsako prijetno malenkostjo, le, da je bila v zvezi z njo.

Kljub množici dražljajev, ki sem jih sprejemal, nisem želel pristajati na površnost, ker sem vedel, da vsega pa vendarle ne morem imeti, niti nisem želel biti takšen, kot so v povprečju vsi ostali moški.

Toda, ona pač že ni bila kdorkoli in od nje zase nisem želel terjati tistega, česar ji tudi sam ne bi bil zmožen dati.

Jutro se je že počasi prevesilo v dan, ko je pač bilo potrebno zapustiti sterilno okolje tople odeje in se odpraviti v resnično življenje, toda vprašanje, kako naj se približava srečnemu občutku dajanja, ki edino opravičuje jemanje na drugi strani, mi je ostalo v kotičku možganov in odgovora nanj še nisem poznal.

·

Dostikrat sem bil v službi ponoči, redko sam, največkrat pa s sodelavci. V trenutkih dolgočasja so se nekateri blažili s pretirano klepetavostjo, drugi pa so odsotno strmeli predse. Vselej smo bili razvrščeni po ambicijah, čustvenih nagnjenjih ali po hierarhiji, saj je vsakdo točno vedel, kam spada. Običajno smo vsi bolehali za rahlo dremavico, prisotna pa je bila nekakšna odsotnost čutil, otopelost pred dražljaji, ki so nas podnevi še kako zaposlovali. Trepetlikavi soj cigaretnega dima in vonj po kavi sta mi omogočila prijetno utvaro, da sem sam in so vame priplavala čustva.

Imel sem čudovito priložnost za razmišljanje o tebi, ki najbrž sladko spiš, meni pa dremajoča otopelost pri premagovanju neudobnosti ni dovoljevala, da bi se povsem izklopil.

Bila si mi čedna na pogled, a se ti za svojo usodno privlačnost ni bilo potrebno zahvaljevati brezhibni kozmetični urejenosti, čeprav s seboj nikoli nisi bila docela zadovoljna.

Značilnosti tvojega telesa nisem mogel sprejemati neprizadeto in rad sem te videl, ko so ti vranje črni in urejeni lasje padali na čelo.

Krhka skladnost tvojih telesnih linij me je spravljala v ekstazo, tvoja sproščenost pa je bila prislovično prisrčna in tvoj velik adut.

Sam sem bil v tistih časih, odkar sem te poznal, dobrodušen, nezapleten in z željo po najinih dobrih in kvalitetnih odnosih tudi nepopravljivi optimist. Nisem se predajal iluzijam, niti se nisem maral zadovoljiti z vsakdanjostmi.

Nisva bila brez napak in tudi ne enakih karakternih značilnosti, pa vendar naju je družila nerazložljiva polarizacija, ki je samo potrjevala reklo, da se različnosti pač dobro ujemajo.

Vedela sva, da je pred nama še veliko problemov in ti so bili še tako neznansko daleč, toda spoprijela se bova z njimi, če bova le hotela!

In zgodilo se je, česar nisem pričakoval!

Prijetno sanjarjenje me je premamilo v spanec in ko me je prvi nerodni izzid obračanja na stolu ponovno zdramil, mi je skozi meglico v glavi ponovno zasijalo moje sonce v tvoji podobi.

S teboj sem živel tudi, kadar sem spal, zato sem se z zadovoljstvom pretegnil v pričakovanju novega dne, novega srečanja z ljubljenim bitjem.

·

Nekoč, ko sem bil razočaran, pa z veliko vero v sebi, sem zapisal:

»Nekje so gore, ki se poganjajo skozi oblake in čustva hitijo srečanju z nebom nasproti.

Povsod so, v krajih, kjer domuje lepota, kjer se prepleta vse tisto, kar je resnično in tisto, kar bi moralo biti res. Zato tudi je resničnost želja in hrepenenj, saj se tudi želje, vsaj včasih, izpolnjujejo in hrepenenja se uresničujejo.

Nekje obstajajo hrami doživetij in spoznanj silnega bogastva in neizmerne revščine. Obstajajo pa tudi kraji porazov, nesreč, zaslepljenosti in predvsem dokazov omejenosti, ki so nepremagljivi zidovi in ovira do vsega lepega.

Za dvomljivce ali slabiče in predvsem za tiste, ki ne morejo in nočejo preplezati ali podreti teh zidov, za tiste, ki ne znajo videti in čutiti - za siromake, ki bivajo obkroženi z neizmernim bogastvom, ki jim je nedosegljivo zaradi njih samih – pa so tam le nezreli plodovi tujih hrepenenj.

Sanjati in hlepeti po resnični ljubezni, ki je vsaj podobna najlepšim sanjam, je zanje nesmiselno. Prizadevanja in iskanja so jim s svojo nenavadnostjo, včasih že kar obsedenostjo, norost.

Dvomom, slabosti in omejenosti navkljub pa vedno obstaja možnost, želja, ukaz: »Poskušati! Iskati!«

Čustvo ljubezni je neizmerno lepo in vendar tudi nevarno, neustavljivo je privlačno in hkrati odbijajoče.

Sanje in sanjarjenja, more in upanja, strahovi, želje, bojazni in hrepenenja. Iskanja in resničnosti.

Pogosto razmišljam ali so to morda spomini na neko prihodnost?

Predstave o tem, kako te ljubim so vendar tako nazorno in globoko občutene, želje pa tako močne in jasne, da vedno zbujajo veliko vero v uresničitev.

Nekoč, kmalu!«

·

Ko sem prerasel obdobje mlajšega moškega, sem ti nekoč povedal:

»Nikoli nisem hotel biti nekaj znanstvenega ali celo religioznega, pač pa le eden od poslednjih nadihov čarobnosti, kakršnih je v zrelih letih vedno manj.

Tudi sam sem v zrelih letih, ta pa imajo neke svoje čudovite zakonitosti. To so leta, ki so potrditev moči srednje generacije, ki naj bi umirjeno in zadovoljno uživala v neomajni nadvladi nad mladino in starejšimi, to so časi staršev s šoloobveznimi otroci.

Toda, to je tudi obdobje premišljenih flirtov, čas žena in mož, ki so se začeli zavedati, da so bili zavedeni, da so bili na nek način izrabljeni v večnem primežu reprodukcije.

Ženske spoznavajo, da jim odslej ne bo šlo več v klasje vse samo zaradi njihove privlačnosti, temveč se bo za dosego ciljev treba bolj potruditi in uporabiti tudi izkušnje mladostnih uspehov.

Možem bo treba začeti kazati, kako nemočni so postali v nevarni odvisnosti od udobja, v katerega so jih žene tako dolgo navajale in jih prisiliti, da se končno skušajo postaviti na lastne noge, možje pa se bodo morali pričeti zavedati, da ne živijo le kot naključna posledica mladostnih ljubimkanj.

Spoznati bodo morali, da jih žene niso izbrale le zaradi telesne lepote, grških profilov, njihove spretnosti v postelji ali le zaradi ploditve njihovih otrok.

Oboji pa bi morali vedeti, da se življenje ne vrača in bodo morali vse, kar so dobili, dati naprej.

Nekateri so doslej samo dobivali in ne znajo dajati, toda življenje bo od njih pričelo zahtevati tudi dajanje, sicer bodo zgolj izgubljali.

Konec naj bi bilo kalupov, nenapisanih pravil in običajnosti, sicer bo v medsebojnih odnosih komunikacija stekla po dveh tirih, brez kretnic, kjer bi se interesi vsaj včasih srečevali.

Srednja leta resda vodijo le naprej, v labodji spev starosti, toda želim jih preživeti drugače. Nočem si dopustiti, da moja čustvena duša popusti do roba dremave utrujenosti in zadovoljstva nad spoznanjem, da vsega pač ne moreš več in da marsikaj tudi ni več potrebno.

V meni je dovolj energije in volje, zato se ne želim vživeti v vlogo zbeganega iskalca zadnjih trzljajev ljubezni, v nenehnem iskanju ravnotežja med udobnim odrekanjem in mikavno negotovostjo.

Rad te imam, svojo skrito ljubezen in ljubim iskreno, z vso resnostjo in strastnim poželenjem – morda se še nikoli v svojem življenju nisem bil pripravljen tako razdajati.

V blaženi otopelosti morilske samote, brez tebe, bi ti vedno želel zaklicati: »Ni ga večjega užitka, ni ga boljšega občutka, kot ob tebi je vsaj minutka!«

·

Prišel sem k tebi, ker si me končno povabila k sebi, v eni od redkih priložnosti, ko si bila popolnoma sama in si si to lahko brezkrbno privoščila.

Odprla so se mi nebesa in vročično pričakovanje me je napolnilo z neizmerno energijo, da sem se bal, da bom enostavno razpadel in se razlezel kot želatina.

Pogledala si me s tako znanim izrazom na očeh, da sem takoj opustil vse stopnje zapeljevanja in se tesno privil k sebi. Po nekaj blaženih trenutkih tišine, ko sta nama srci glasno tokli v prostor, si se mi izvila iz objema in ugasnila luč.

Zaradi hipne zatemnitve je v oknih v daljavi zablestel venec zasneženih gozdov, ki so se kopali v polni luni. Legla si na belo postlano posteljo, tvoji temni lasje pa so se izgubljali v prostranstvu beline in me vabili k sebi.

Ulegel sem se k tebi in se razveselil toplote, ki si jo izžarevala. Oddajala si me z rokami, stopali in vratom, z vsemi tistimi redkimi deli telesa, ki so bili goli, ki jih ni ovijala ohlapna pižama.

Gledala si me s tvojimi svetlimi očmi in ko sem se stisnil k tebi, me je zmotila neprijetna razlika med žarom razkritih delov in spodobnim hladom odetega telesa.

Za hrapavim blagom sem slutil mehko kožo, ki se je drgnila ob tkanino in stopnjevala napetost, ki je rasla tudi v tebi.

Imela si polne, dekliške prsi. Izbokline na vrhu napetega oblačila so izdajale močne in otrdele bradavice. Prihranila si mi hlinjenje zlaganega zavračanja in mi pustila, da sem te pobožal po obrazu, po vratu in po rokah. Z neučakanimi prsti sem zablodil v izrez pod vratom in obšel pričakovano izboklino ter si z rahlim otipom zdražil občutljive blazinice na koncih prstov.

Po obhodu prsi sem se spustil na trzajoči trebuh in čeprav še vedno oblečena, si se zaradi izzvanih trzajev vztrajno izmikala prodirajoči nenasitnosti moje radovednosti.

Valujoča mehkoba gladkega trebuha me je presenetila s samostojnim gibanjem, ki je prikupno izstopalo od napetosti ostalega telesa. Pas na pižami se je grobo zarezoval v trzajoče morje dveh ločenih oceanov istega kipečega trebuha. Za pasom se je valovanje umirilo ob trdem robu medenice. Zajezila si voljno mehkobo nemirnega trebuha na bregu razbeljene globine prepada. Napetost trdo stisnjenih nog, ki so doslej odločno zapirale cilj te dolge in dražljive poti po telesu, je od dotiku nenadoma popustila.

Previdno sem obhodil stik še vedno omahujočih beder in nadaljeval božanje notranje strani dolgih nog. S konicami prstov sem se ugrezal v prijetno mehkobo beder, ki so se ob nadalnjem spuščanju vse bolj zoževala. Strnila so se v prijetni toploti golih kolen, ki so silila iz pižame. Naprej je bila ena sama gladkost napete kože, ki je vodila po izbokli trasi piščali, vse do drobcenih stopal.

Dolgo pot prek celega telesa sem nad koleni končal tako, da sem se zakopal v goste gube hlačnic in po topli koži, ki se je tako dolgo grela ob blagu, prodiral do stičišča, ki sem ga prej obšel. Še vedno si bila povsem oblečena. Z roko sem ti segel za pas in se vzpel proti prsim. Spet sem moral preko valujočega trebuha in se zdrznil ob nepopustljivi trdoti reber, toda bil sem poplačan ob dotiku tvojih prsi, ki so plale v pospešenem dihanju.

Počasi sem obšel sklenjeni krog drobne vzpetine in tehtal njegov dražljivi obseg. S konci prstov sem pričel plezati po čudovitem pobočju nabrekle kože in se razveselil vedno večje voljnosti neder, više, ko sem se vzpenjal. Polnost tvojih prsi sem preskusil z nežnimi pritiski in prsti so se ugrezali v osupljivo mehkobo vdorov.

V otrplem prijemu staknjenih prstov sem zaslutil korenine prebujenih dojk, z drugo roko pa sem z neučakano slastjo božal bradavico, ki se je prebudila v njej lastno življenje.

Pomagal sem ti, da si se znebila moteče pižame, tvoji gosti lasje pa so se ti razsuli po bleščavi prostrane postelje. Gledal sem te razgreto, z golimi prsmi, ki sem si jih do tedaj risal le z otipom in vnesen sem postal ob njihovi breskrbni svobodi.

Tudi sam sem se znebil oblačil in se tesno prižel k tebi. Razdražena toplota mojih nog se je nepotešena zadevala ob tvoje, z glavo pa sem se potopil med tvoje prsi in jih boleče zbadal z ostrimi, kratkimi dlakami na bradi. Po nežnem delu rok, ki so te pravkar zapustile, si se skrčila in se hip zatem ponovno sprostila v prijetni mehkobi jezika, ko ti je začel drseti preko bradavice. Igrala si se z mojimi lasmi, me božala po hrbtu in se po vretencih vzpela do lopatic ter se usmerila k rokam, ki so te grabile.

Prijela si jih z jasnim namenom, da jih zadržiš, z nemo obljubo, da jim pozneje dovoliš še več. Strastno si me poljubila, medtem ko sem se z roko zagrebel v tvoje mednožje. Z nestrpnimi prsti sem zašel v goščavo sramnega trikotnika in ga preiskal z neizprosno doslednostjo sladokusca, ki si je najboljše prihranil za konec. Pod mojimi nepodkupljivimi zahtevami si se dokončno razprla in se zvijala v slasti popolne predaje.

Presenetila si me s svojo odkrito pripravljenostjo in se topila v vedno težje obvladani želji, da se mi pridružiš. Užitek, ki sem ga zaslutil, me je napolnil z bolečo napetostjo, kar pa sem s hlinjenim odlašanjem še stopnjeval. Obvladal sem se z nerazumljivo zbranostjo obupanca, ki vidno uživa v rastoči grozi pred trenutkom, preden se požene v globino.

Postala si nestrpna in se pričela izmikati nezadostno dolgim prstom, za katere si poznala boljše nadomestilo. Vabila si me med razširjene noge in se pripravljala v najugodnejšo lego za sprejem.

Pokleknil sem pred tvoje goltajoče telo in se med grizljanjem bradavic razpel in se zasadil vate. Blažen sem zaznal medeni objem vsakega, še tako neznatnega sloja tvoje tople notranjosti. Potapljal sem se v neznano razsežnost tvoje ženskosti in zgodilo se je, kar sem dolgo pričakoval.

Vrnil sem se v rajski svet breztežne domačnosti vlažnega okolja, iz katerega sem bil ob rojstvu tako kruto izgnan!

Sprejela si me z vidnim zadovoljstvom, ko sem prodiral v razgreto globino in sproščeno užival v dražečih poigravanjih obvladanih stiskov tvojih sten. Nadaljevala sva z raziskovanji rok in se s prsti prepletla v stičišču skupne slasti. Prevzelo naju je vedno silovitejše utripanje, razdraženi telesi pa sta zahtevali svoje.

Neustavljivo sva zdrknila v globino užitka in se znašla na samem robu zavesti. Zahtevati sva začela nemogoče in to slednjič tudi dosegla.

Vsa brezmejna energija, ki se je nakopičila v naju v mesecih medsebojne abstinence, se je sprostila v sunkovitih krčih najinih izmučenih teles. Preželi so naju s tako močjo, da sva v izčrpavajočih navalih strasti, končno nemočno obležala in se počasi pričela zavedati rastoče teže občutkov, ki so naju neizprosno potiskali nazaj v topo sedanjost.

Pred neizbežnim odhodom, ko sem prišel iz kopalnice, sem zagledal srečni nasmeh otroško brezskrbnega sna na tvojem obrazu, kot bi dobila dolgo pričakovani poljub.

Odšel sem v bolečem pričakovanju, da se bodo najine poti kmalu spet prekrižale in se bova lahko spet izklopila v najino sanjsko doživljanje drug drugega...

·

Nekaj tragičnega je že v naravi zapuščanja predmetov, kaj šele ljudi, posebej še, če te zapusti ljubljena oseba, katero bi raje objel in se z njo zlil v eno pa te mora zapustiti in oditi v svoj vsakdan, četudi zgolj začasno.

Ko sva se tistega večera razšla, takole, brez slovesa, brez besed, ker so te pričakali tvoji najbližji, so mi misli odnesle tja daleč, v Afriko, kjer sem preživel eno najlepših obdobij svojega življenja. Ob vsej preproščini črnih domačinov, ki so živeli še tako iskreno, na prvobiten način, brez laži in utvar, sem resnično polno zaživel življenje.

Vsako jutro sem se prebudil s srečnim nasmehom brezskrbnega sna, čeprav sem se zavedal, da je v vsaki zgodovini potrebno izgubiti, ne zmagati. Zgubiti, to že, toda treba je predvsem preživeti.

Na koncu sem sicer tudi sam ostal praznih rok, že navajen izgubljanja in kljub vsem življenjskim radostim, ki so se mi ponujale na vročem afriškem soncu, v belem pesku na obali oceana, večno v družbi kričavih in smrkavih ter zvedavih črnih otročajev, ki so bili tako simpatični, sem se moral vrniti v hladno evropsko zimo in stikalo življenja obrniti v normalne, tako zdolgočasene vsakdanje obveznosti in tokove, ki nas nosijo drug mimo drugega.

Prizori ob slovesu bi lahko bili smešni, če odhod domov zame ne bi bil tako grozljiv. Počutil sem se, kot da me sploh ni bilo, ob verjetno trajni izgubi začasnih prijateljev pa sem imel občutek, da so vse prijetne stvari že vnaprej zapisane pogubi.

Ves ta čas me je partnerica zvesto čakala doma, morda celo nekoliko v skrbeh. Ponovno snidenje ni bilo kdove kaj, pač ponovna združitev dveh, ki sta si nekoč davno obljubila zvestobo in z leti živela platonsko zakonsko življenje.

Prvega večera po dolgi odsotnosti sem izmučen legel v posteljo in skozi nezastrto okno je svetil mogočni mesec. Noč je bila času primerno hladna in jasna.

V objemu dolgo pogrešane ženske sem z nasmehom tonil v brezskrbni sen, utrujena zavest v meni pa je njo z veseljem sprejela, ni si pač mogel misliti, da je podzavest še ni.

Čas, ki sem ga prebil brez nje, mi je ponovno približal davno obdobje samotnih noči in nevajenosti bližine drugega. Odvadil sem se samodejnih odgovorov v polsnu in ena noč je bila odločno premalo, da bi se navadil spremembi.

V polsnu sem zaznal svetlobo z mesečino obsijanega okna in v polzavesti z grozo opazil, da se mi je od tam začelo približevati nekaj temnega in srhljivo rastočega. Ob kriku, ki se mi je iztrgal iz ust, mi je telo okamenelo v še večji grozi. Moreči privid sem je namreč utelesil in me pričel daviti!

Na ustih sem začutil oviro, ki mi je branila, ne samo kričati, ampak tudi dihati! Ob neobvladljivem rjovenju sem se z orjaško močjo izvil iz smrtonosnega objema in se zrušil poleg postelje. Od bolečine zaradi udarca sem se dokončno prebudil in med hropenjem, ki mi je trgalo pljuča, sem v moreči podobi temne sence, ki me je davila, pričel prepoznavati njo.

Namreč, ko se je ponoči vračala od moteče razsvetljenega okna, je hotela z dlanjo utišati moje govorjenje med spanjem.

To je bilo vse, toda, kaj pa, če le ni bilo vse, če je bil to prvi znak in je moja podzavest že takrat zaslutila, da me bo ona nekoč pozneje le nameravala uničiti, ne sicer zares, kot to seveda ni poskušala niti tedaj, ampak veliko bolj simbolično in počasi?

Zaradi tega se še danes bojim sloves, ker sem se tvoje navzočnosti v svojem življenju navadil, najinemu razmerju pa bi le težko rekel prešuštvo, ker sem ljubezen in slovesa vedno toleriral v korist ohranitve.

Krila ptic so nastala zaradi potrebe po letenju, zaradi potrebe po plavanju so ribam zrasle plavuti in tudi midva se v razmerju lahko samo dopolnjujeva, brez da bi se razmazala na uveli obraz civilizacije.

Največkrat se videvava sicer le enkrat na teden, ko so ponedeljki samo najini, toda takrat so večeri, ko se težko spravljam v posteljo.

Vedno me zmede taka enodnevna ljubezen in boleče pretrgani stiki me tako mučijo, da se vsak večer sprašujem, če ne bo mogoče naslednji dan spet ponedeljek! Morda pa bo v prihodnje ponedeljkov v tednu več?

Zadovoljil se bom s to sladko lažjo, jo varoval globoko v svojem srcu in z mislijo nate skušal zaspati v sreči vedno spet nedokončane pravljice….

·

Za rojstni dan sem ti zapisal:

»Resnica je očesu sicer nevidna, vidi pa jo srce.«

»Ko se zazrem nazaj, vidim najprej razumevanje, začudenje in sočutje, dobrohotnost in občudovanje, ki se je razvilo v čustvo, ki mu ni mogoče reči drugače kot – ljubezen. Nežna in vroča, mladostna, morda bolj zrela…, kakršne nisem doživel že leta, tako silovite pa morda sploh še nikoli…

In človek je že tak, da si rad začne domišljati, da je nekaj posebnega, toda prav nič me še ni minilo, venomer te imam v mislih – preden zaspim, ko se zbudim… Izmišljam si nove, čudovite besede, ki bi zagotovo zalegle, če bi le našle pravo mesto…

Očitki, ki si mi jih takole, mimogrede, otožno navrgla, ne vzdržijo, toda ne morem dovolj izpovedati, kako sem bil v vsem tem času razdvojen – svojega čudežnega udobja in prednosti v primerjavi z drugimi si nisem znal razlagati drugače, kot, da bom to moral plačati s svojo moškostjo…

Lahko je nekoga razočarati, težko pa razočaranega prepričati, da to ni to, pa čeprav je to ljubljena oseba, samosvoja roža, s trnjem naježena kot divji šopek.

Že dneve poprej, preden v upanju živim, da te bom videl, sem ves nemiren, srečnega jutra pa sonce sije še veseleje, srce mi tolče nekje v grlu, ves sem zmeden, razburjen ter poln pričakovanja in strahu.

Skušam biti dobrohotna ljubeznivost in ostati nekako nezahteven, toda tvoja bližina še vedno razžiga mojo strastno srečo. Prvega poljuba ne bom pozabil, dokler bom živ – kot bi pil čisto srečo. Kaj takega lahko doživiš le enkrat v življenju, čeprav je najlepše trepetajoče pričakovanje.

Ob tebi me vedno obhaja objestna razposajenost, v razočaranju pa bi si nalil kozarec do roba in na dušek zlil vase, da bi pogasil plapolajoče in pekoče zublje, kajti v meni se je vse podiralo kot ob uničujočem potresu - ob potresu izbruhne tudi požar, požar razočaranja, žalosti, jeze in divjega ljubosumja.

Verjemi, da te imam iskreno rad, da pa do nežnejšega čustva pač že nekaj časa ni moglo priti, je bil kriv strah, ki se še vedno meša z občudovanjem…

Tudi danes je bilo nebo polno modre miline, strastne romantike in divjih sil, ki jih razgiba veter – za tvoj rojstni dan pa - da bi se ti izpolnilo tisto, česar si želiš in naj ne bo zgolj fraza, da ti in si želim, da bi v tvojem srcu našla vsaj majhen kotiček tudi zame….«

·

Morda pa je bila zame ljubezen droga - ja, bo že držalo! Dokler tega nisem vedel, sem si gradil svoj svet in bil zadovoljen. Bil sem tako gotov v vsem, da me ni mogla zlomiti še tako huda stvar. Bil sem močan in neranljiv.

Ko pa sem spoznal ljubezen, ljubezen s teboj, sem postal odvisnik. Tvoja podoba se mi je zažrla v srce, v glavo, hotel sem, kajti moral sem, vedno samo še več in več.

Z lahkoto sem obvladoval svoje dvojno življenje in moja psihična odvisnost, katere sem se dobro zavedal, se je počasi rojevala v fizično.

Zgubil sem posluh za čas, občutek za obveznosti, ki sem jih sicer še vedno opravljal pa sem potiskal v ozadje.

Pravzaprav, ko sem takole premišljeval, je bilo kar normalno, da sem bil, kjer sem bil. V večnem pehanju v službi, podnevi in ponoči, ob vseh drugih obveznostih, je srečanje s teboj pomenilo nekaj povsem novega, globokega in zdelo se mi je kar nekako logično, da sva poskrbela za lepši dan, da sva se vsaj navznoter počutila lepo drug z drugim.

Vsem bi rad povedal, kako lepo mi je bilo, ko mi je posijalo sonce v tvoji podobi in ko sem se“zadeval” s teboj, noben problem ni bil več prehud in mislil sem, da ni napak, če si dva izmenjata čustva, saj je to občutek, ki ga imajo vsi v sebi.

Čeprav včasih sam sebe nisem mogel razumeti, se nisem upiral želji po tebi, ker sem najino zvezo jemal z zadovoljstvom kot redko življenjsko izkušnjo, upajoč, da bo kar trajala in trajala.

Ampak! Kadar te nisem imel, te nisem slišal, ali bog ne daj, videl, so živci postali kot struna, resnično napeti, nisem prenašal drugih dotikov, ker sem imel občutek, da sem koža brez povrhnjice. Takrat sem trpel in vsak gib mi je bil muka, krizo pa sem premagoval z opravili, ki naj bi misli odvrnile kam drugam.

Takrat sem ugotovil, da je ljubezen res droga, zame pa si bila najboljša droga prav ti, kajti navadil sem se prijetnih pogovorov in nežnih srečanj s teboj.

Ostal bom zasvojenec in ne maram zdravljenja, kri naj kar vre po mojih žilah!

·

Kadar sva midva skupaj, se tudi zemlja trese in očitno je, da silnice delujejo z vso silo. Živ dokaz, da se med nama pretaka močna energija, ki združuje določena nasprotja, ki so kot novo, romantično prijateljstvo, ko lahko končno nastopi izpolnitev ljubezenskih hrepenenj.

Morda si se res nekoliko nepričakovano znašla v središču pozornosti, toda to lahko človek premaga z zrelostjo in izkušnjami, v kar pa pri tebi ne dvomim. Nisem posesiven, tudi ne čustveno spremenljiv, morda včasih le nekoliko ljubosumen na vse ostale, nikoli pa vzkipljiv in svojo veliko psihofizično energijo sproti izrabljam.

Imam močno potrebo po harmoniji in pravičnosti, zato me ni moč prisiliti v dejanja, nasprotna mojim vrednostnim merilom in tega ne pričakujem niti s tvoje strani.

Velika moralna naravnanost mi včasih oteži izbiro dobre priložnosti, toda dostikrat si pomagam s filozofski razlagami, kajti premorem dovolj borbenosti za uspeh in sem včasih zavestno izbrana žrtev s trdnimi cilji.

Zaradi življenjskih vrednot in razumevanja vsega in vsakogar imam včasih boleče težave, zato potrebujem bistrega, zgovornega in nemalenkostnega partnerja, ki premore dovolj intelektualne globine in mislim, da sem vse našteto že zdavnaj odkril v tebi.

Res je, da ima sreča lahko tisoč obrazov ter da vse zaplete lahko najlažje urediš s prijaznostjo, važno pa je, da sva človeka, ki razumeva.

V vsakem razmerju je potrebna močna želja, katere mi ne manjka, treba pa je pokazati veliko dobre volje, diplomacije in prilagodljivosti, predvsem zaradi vseh ostalih – toda, na drugi strani obstaja negotova plat – preveliko prepuščanje presoje tistim, ki nas ne bi smeli voditi, ker gre morda za napačnega partnerja, prijatelja ali preprosteje, za tiste, ki uničujejo uresničevanje iskrenih strasti.

Meni ni težko žrtvovati osebnega miru in lahko ignoriram dobronamerne nasvete v boju za uveljavitev in potrditev lastnih načel, čeprav je težko napovedati karkoli vzpodbudnega, če se sam nočeš zbuditi in storiti kaj otipljivega, da bi se razmere spremenile.

Toda, čeprav je čakati težko in se čas vleče kot še nikoli doslej, še vedno mislim na razplet, ki ga morda prinaša že jutrišnji dan, do takrat pa pri sebi uživam v podoživljanju vseh tistih, žal tako redkih, pa tako lepih trenutkov, ki sva jih skupaj preživela sama zase.

Če zadeve vržem na tehtnico, ta doslej še ni potegnila na napačno stran – še vedno, brez trenutka omahovanja prevaga vse pomisleke in je neomajno na najini strani.

Zato te imam rad, zato ne dvomim več vase in zato si tvoje bližine želim bolj, kot je to morda opaziti. Ne bom več tehtal, pač pa tudi še vnaprej skušal izkoristiti vse, kar mi življenje s teboj ponuja lepega.

·

»Imam najboljšega očeta na svetu!«, je večkrat vneseno izjavil moj sin in lažno bi bil skromen, če mi otroška pohvala ne bi dobro dela.

Toda, sam pri sebi sem bil poln dvomov, kajti imel sem jasno stališče do morale in sem včasih preostro obsojal spodrsljaje drugih, čeprav jih sem, zaradi tebe in tudi zaradi sebe, še prerad dopuščal samemu sebi.

Pogosto sem bil žalosten in če bi me kdo vprašal zakaj, bi ostal brez odgovora, ker tega še sam pravzaprav nisem vedel natančno.

Moje življenje se je tako odločilno prepletlo s tvojim, da tudi na vročem soncu ob toplem morju, tako blizu pa vendarle daleč proč od tebe, nisem imel pravega duševnega miru.

Že ob prvem svitu, ko so se preplašeni ostanki podzavesti poskrili v najbolj oddaljene kotičke prebujajoče se osveščenosti, po noči, v kateri so za naju v mojem srcu goreli kresovi, katerih pogorišč čez dan nihče ni slutil, so mi misli odtavale k tebi.

Če bi se srečala pred leti, bi morda storil karkoli ali pa tudi prav ničesar, nemara pa bi ostal nastavljiv samec, ki jasno vabi razdražene in nikoli potešene samice v večne nočne spopade.

Kot odlika odraslega moškega naj bi bila moja vrednost ravno v zmožnosti razvrščanja vtisov po njihovi pomembnosti, toda vedno bolj sem ugotavljal, da je v življenju toliko stvari, ki jih nikoli ne bom mogel početi, ali pa zelo, zelo redko.

Ker sem se moral vedno zadovoljevati samo s skromnim izborom, sem se zavedal sprijaznjenosti s prijetnimi malenkostmi s teboj, čeprav je okoli naju bilo še veliko več vabljivejših stvari.

Davni čar jutranjega vzdušja pri prvi kavi, ko so se čutila šele začela prebujati in je bila njihova odsotnost popolna, je postal nekakšna otopelost pred dražljaji, ki so me podnevi tako zaposlovali.

S presežkom časa, ki mi je ostajal v vsakodnevnih, ponavljajočih se doživljanjih, sem si ustvaril znosnejše pogoje za preživetje prisilnega druženja s tistimi, katerih bližino bi bil v vsakem trenutku pripravljen brezpogojno zamenjati za druženje s teboj.

Zavedal sem se, da čim vzameš, si kupljen in to za ceno, ki jo izveš veliko kasneje, običajno pa njene vrednosti še ne poznaš. Ostaja naivno tveganje, s katerim se slepiš in si domišljaš, da cena pač ne more biti nižja od vrednosti darila, ki ga pričakuješ.

Včasih sem si mislil, da če bi bil dobra ženska, takšne kurbe svet najbrže še ni videl, po drugi strani pa sem vedel, da če sem bom brigal samo zase, bom imel celo življenje dovolj dela.

Težko bo sicer moja ljubezen umrla, ker tega pač ni navajena, ko pa se bo zgodilo tretjič, bo že nekaj lažje…

·

Nisem več, kar sem bil - oplemenitila si me in moje življenje je dobilo neko drugo dimenzijo!

Čisto nekdo drug se oglaša iz mene, brezciljnost, ohlapnost in brezpotja pa sem črtal iz svojega besednjaka!

Večer, ko te mi je usoda prinesla, sem doživel kot velik, nepopisan list. V meni se je porodila nora želja, da bi segel po njem, pisal in oživil to lepoto, ki mora v tvojih rokah zašelesteti in zapeti.

Da mine, da sčasoma popušča? A-a! To pa ne! Ogenj ljubezni in globoke simpatije še vedno prasketa in objema razburjeno srce, v domišljiji pa rdečkasta svetloba ožarja obraza, ki sta tesno drug ob drugem. Pri meni še vedno plavaš v oblakih, dvignjena nad vsakdan in že samo s svojo prisotnostjo, s svojim glasom me plemenitiš tako, da za nikogar drugega nimam več oči - vse drugo bi bilo zgolj sprenevedanje pred samim seboj.

Res si samo žarek, a tako močan, da vsak večer, ko grem vase, zasvetiš z vso močjo in štejem trenutke, ure, dni..., ko bom občutil tvojo gorkoto.

Vse življenje, se pravi, kolikor daleč nazaj pomnim, so se v moji glavi kopičile želje in spodrivale druga drugo, dokler se z realnostjo dokončno niso izničile, takrat pa mi je usoda pokazala prijaznejši obraz. Nasmehnila si se in me z odprtimi rokami zvabila - kam?

K tebi, kajti ob tebi in s teboj so moja čustva zadrhtela v doslej neznanem odtenku! Vse skupaj je postalo moje prvinsko pravo srečanje s pravim človeškim užitkom, zato ne verjamem, da mi usoda srečne trenutke naglo odtrkava.

Moč imam, moč za boj, ki še ni izgubljen! Boj za ljubezen, ki je plemenitejši od vsega, poln zanosa in tihega, nestrpnega pričakovanja!

·

Ko bo prišel dan, ko bom tudi jaz moral zapustiti svet in odplavati v onostranstvo – vendar, še pred tem bom napravil zadnjo potezo in v oporoko zapisal:

“ Draga moja! Na dan mojega pogreba, namesto črnine, obleci zeleno obleko. V lase si posadi rdečo rožo, kakršne sem nekoč samo zate kradel v parkih.

Namesto cvetja in prižganih sveč prinesi samo venec iz septembrskega listja. Če se me še kdaj spomniš, pridi, moja draga. Ne žaluj. Ne živi od preteklosti in sanj.

Bila si mi kot angel. A zdaj sem tiho, ležim pod lijanami in nad menoj sta dva metra črne plodne zemlje.

Če se me še kdaj spomniš, me boš našla v predmestju, med pokopanimi samci, v oddelku za tujce.

Prepoznala boš moj grob - edini je brez cvetja. Našla me boš v oddaljenem kotu pokopališča.

Izginila je moja septembrska sreča. V Boga nisem nikoli verjel, temveč samo v življenje in dalnja upanja.

Če res kdaj prideš, ne ostani dolgo, ker te nekdo na dalnji poti čaka, čaka, da mu ponudiš ljubezen in srečo, ki je meni nikoli nisi mogla dovolj!”

Miro

Avtor: Mirko ZVER, Kolodvorska 22/b, 6257 PIVKA

Tel. 040-217-101

EMAIL: ZVERKO@VOLJA.NET ali ZVER.ANDREJ@SIOL.NET

SPLETNA STRAN: WWW.GEOCITIES.COM/SUPERMARATONUS