Rodil l se je kot nezakonski kmečki sin v Podreči na Sorškem polju na Gorenjskem. Kasneje se je z materjo preselil k očetu, ki je bil bajtar. Osnovno šolo je obiskoval v Smledniku in Kranju, nato pa ga je leta 1847 vzel k sebi stric Nikolaj, ki je `ivel v Novem mestu. Tu je obiskoval gimnazijo in se zaljubil v Leopoldino Kuraltovo. Kasneje je bil preme{~en na ljubljansko gimnazijo. Ta premestitev je bila zanj velikega pomena. Postal je Stritarjev so{olec, poleg tega pa je s skupino dijakov v {olskem letu 1854-1855 osnoval skriven leposlovni list Vaje, Po njem so sodelavci - poleg Jenka je bil kasneje pomemben predvsem {e Fran Erjavec - dobili ime vajevci. Spodbudno okolje je nanj dobro vplivalo, saj je v Vajah objavil nekaj pesmi, predvsem pa je postal du{a vajevskega kroga. Po maturi je ostal brez denarja in se je na materino `eljo vpisal v celov{ko bogoslovje, kjer pa ni dolgo zdr`al. @e naslednje leto (1856) se je kljub rev{~ini odpravil na Dunaj in se pridru`il vrstnikom. Vpisal je klasi~no filologijo, jo zamenjal za zgodovino, nato pa leta 1857 za~el s {tudijem prava. Objavljal je pesmi v Novicah in zagreb{kem leptiru, novele in pesmi v Slovenskem glasniku, se pre`ivljal kot doma~i u~itelj, {tudij pa se mu je precej zavlekel. Leta 1863 se je za kraj{i ~as vrnil domov, kjer je pripravljal pesni{ko zbirko in se u~il za izpite. Naslednje leto se je zaposlil v advokatski pisarni v Kranju, kasneje kot koncipient v Kamniku, nekaj mesecev pred smrtjo pa se je vrnil v Kranj, kjer je umrl za vnetjem mo`ganov.
Jenko je za~el pisati pesmi v dija{kih letih, jih objavljal po raznih leposlovnih listih, leta 1865 pa je svojo poezijo izdal v zbirki Pesmi. Napisal je nekaj epsko lirskih balad in romanc (Zimski ve~er Knezov zet; Zaklad), ve~inoma pa je pisal lirske pesmi, v katerih je opaziti Heinejev vpliv. Tematika se deli na {tiri dele: ljubezensko (cikel Obujenke), domovinsko tematiko (pesmi Slevenslsa zgodovina; Samo; Adriansko morje), avtoretleksijo (pesmi ^lovek; Mladeni~ na zeleni gori; Mladeni~ in potok; Trojno gorje; Rodoljubki) in temo odnosa do narave (Obrazi). Njegova poezija nakazuje po eni strani te`nje v smeri romantike, ki nadatjuje Pre{ernovo tradicijo (pesmi Pred durmi; Zakaj mi ne pi{e{?), po drugi strani pa je prepoznati te`nje po realisti~nem na~elu, ki prikazuje `ivljenje v stvarni podobi, brez ~ustvene vznesenosti. S tem je ustvaril prvo umetni{ko dovr{eno razli~ico slovenskega realizma. Najve~ tak{nih elementov je najti v zadnjih Jenkovih pesmih cikla Obrazi, ki je nastal okoli leta 1860. Obrazi so kratke, trivrsti~ne podobe iz `ivljenja in narave, kjer je postavljena majhnost in minljivost ~love{kega `ivljenja nasproti ve~nosti in neob~utljivosti stvarnosti in njenih zakonov. V prozi ni veliko pisal, vendar ima v slovenskem leposlovju pomembno mesto, saj se je z njo zelo pribli`al psiholo{kemu realizmu V novelah Tilka in Jepr{ki u~itej (obe i`sli leta 1858 v Slovenskem glasniku) je oblikoval lik ~uda{kega junaka in izpostavil njegovo du{evnost. S ciklom desetih pesmi Obujenke je napisal najbolj znane ljubezenske pesmi, ki so nastale na Dunaju, pod vtisom stare novome{ke ljubezni do Ieopoldine Kuraltove. Pesnik v njih obuja staro ljubezen (od tod naslov cikla), nekje z otoznimi motivi razhoda dveh zaljubljencev, drugje s poudarjenimi ~utnimi elementi.
Tilka
Tilka je vaški čudak, ki ima malo neneavadne noge in sicer so bile malo preveč skupaj pri kolenih in malo preveč narazen pri stopalih. Ko je bil star 25 let mu nekega dne oče reče, da bi bilo dobro, če bi se oženil. Pove pa mu tudi, da mu ni potrebno misliti katero bo vzel, saj mu je že on izbral ženo, katero mora naslednji dan zasnjubiti. Tilka se nato ves zamišljen odpravi spat in nato vso noč premišljuje o tem, kako bo naslednji dan zasnubil svojo nevesto. Ko nazadnje le napoči dan za snubitev se Tilka po kosilu, ki mu ni nič kaj preveč teknil začne pripravljati za odhod. Najprej se napravi, a ker so se njegove hlače črnijo mora obleči očetove hlače, ki pa so mu preširoke. Ko je že nekoliko oddaljen od hiše iz žepa vzame pipo in tobak in kot pravi gospod natlači tobak v pipo in začne kaditi, a že po prvem dimu zakašlja, a to se mu zdi le dobro znamenje, zato kadi še naprej. Po tem ko že nekaj časa hodi vzame kamen in si reče:"Če zadanem drevo bo šlo vse po sreči, drugače pa ne", in zgreši, nato pa meče kamne tako dolgo, dokler ne pride v tako bližino drevesa iz katere je že težko zgrešiti in seveda zadane.
Ko se nazadnje le bliža hiši, ga nevesta že od daleč opazuje, in ko se toliko približa da ga nevesta že dobro vidi, se nevesta samo zakrohota in skoči v vežo. Tilka pa ujame samo njene besede" Tok neumen-široke hlače". Ko Tilka to sliši izgubi ves pogum, se obrne in začne teči nazaj od koder je prišel.