O težavah pri neopravičenih izostankih
Kdo bo prvi "dosegel" abrahama?
Pravilnik mladim dovoli (in ne veleva, kot pravijo dijaki), da lahko neopravičeno manjkajo 50-krat, kar se zaposlenim v šolstvu očitno zdi narobe)

Izostanki od pouka so - poleg ocen - najbolj pereča in obravnavana tema na skorajda vseh osnovnih in srednjih šolah. Njihova delitev je že tradicionalna in splošno znana. Izostanki so včasih prikaz dijakove osebnosti: tisti, ki beležijo več neopravičenih ur, med sošolci in profesorji veljajo za deviantne, odklonske osebke. Žal se rado dogaja, da je pri pisanju izostankov izredno veliko subjektivnosti, ki doprinese k dvojnim merilom, kar pomeni, da za nekatere prej našteto ne velja.

Srednja šola ni obvezna, vendar ko si enkrat v njej, si se primoran držati pravil in načel, ki v njej vladajo. Zategadelj je vsak izostanek od ure zabeležen. Če manjkaš (bolj ali manj) opravičeno in v enem tednu, kot veleva zakon, prineseš opravičilo, ni nikakršnih težav. Nastopijo pa takrat, ko se dijak/inja odloči, da bo namesto v razredu raje kje drugje, ne da bi za to imel/a ustrezno opravičilo. "Nezaslišano," radi porečejo starši in profesorji, ki so, resnici na ljubo, tudi sami katero izmed ur "prešpricali".

Vendar sistem je, kakršen pač je: dijaki lahko imajo do 50 neopravičenih ur, kar je zapisano črno na belem v šolskih pravilnikih. Vsaka neopravičena ura pa marsikateremu profesorju rada "doda" kakšen siv las, ker jim nikakor ni jasno, kako si dijak, kljub temu da mu zakon to dovoljuje, upa (!) manjkati pri kateri izmed ur. Zato v razredih prihaja do nesporazumov in nepotrebnih kregarij.

Zakaj prepiri in zagovarjanje pred profesorji, ko pa zakon vendar dovoljuje, da dijak "doseže abrahama"? Policisti se nikdar ne razburjajo, ko alkotest voznika pokaže 0,5. Zakaj bi se, ko pa zakon to dovoljuje.

A šolstvo gre dlje - dijakom podeljuje ukore različnih stopenj, s čimer jih želi opozoriti, da se igrajo z njihovimi živci in potrpljenjem. Tako želijo opozoriti zlasti starše, da je z njihovim otrokom najbrž nekaj narobe, ker ne prisostvuje pouku. Opozorilo je logično in razumno, ima pa negativno plat - ukori povzročajo družinske prepire, ki marsikaterega dijaka privedejo do tega, da "prešprica" še kakšno uro več in se tako še bolj približa nevarnemu abrahamu.

Namen vseh (pred)obvestil je jasen in razumen, vendar dijakom še vedno ne gre v glavo, zakaj vse to usajanje v zbornici in učilnicah, ko pa je špricanje v mejah normale (preračunano bi vsak dijak lahko šprical nekoliko manj kot 2 uri na teden) dovoljeno.

Starejši, ki imajo svoja šolska leta že daleč za sabo, se bodo spomnili, da je v njihovih časih bilo dovoljenih manj neopravičenih ur, še pred dvajsetimi leti okrog 40. Bojda takrat kakih večjih kregarij ni bilo, vsaj ne takšnih, kot jih poznamo danes.

Bo že držalo, da vsak neopravičen izostanek pomeni izostanek od lastnega napredka in izobrazbe, vendar ministrstvo mladim v osnovnih in srednjih šolah to do določene mere dovoli. Zakaj potem usajanje, postavljanje dijakov na rob njihovega nadaljnjega izobraževanja in vnašanje nemira v družine in dijake same?

P.S.: Vsi tisti, ki svojim dijakom radi zagrenite dan zavoljo njihovih številk v okvirčku neopravičenih ur, se vprašajte, ali niste tudi vi nemara kdaj raje posedeli s partnerjem/ico ali odšli v bližnji lokal na pivo. Konec koncev je to 50-krat dovoljeno!