Jezikoslovc in preroditelj. Studiral je pravo in slavistiko, postal na Dunaju cenzor za slovanska in novogrška dela, pozneje kustos dvorne knjižnice. Rodil se je v Repnjah nad Ljubljano, umrl je na Dunaju.
Izdal je prvo, v nemškem jeziku pisano znanstveno slovnico slovenskega jezika (1808), ki je temelj preucevanja ljudskega govora in jezikovnega zgodovinskega razvoja. Odločilno je vplival na srbskega jezikovnega reformatorja Vuka Karadžića, pisal v nemške znanstvene časopise o slavističnih in drugih vprašanjih ter bil v stiku z največjimi učenjaki takratnega časa. Literarno je visoko cenil srbsko ljudsko pesem, zavračal pa Prešernove pesmi. Prvi je objavil brižinske spomenike v knjigi Glagolita Clozianus (l. 1836). Hotel je doseči združitev avstrijskih Slovanov na osnovi skupnega črkopisa. S svojim jezikoslovnim delom je bil med utemeljitelji slovanskega jezika.
