(1904-1926)
Hudi povojini ?asi, duhovna kriza izobraženstva, socialno življenje in prizadevanje slovenskega ljudstva, zlasti pa mladostna doživetja ?loveka, ki je bil tesno povezan s svojo pokrajino, z narodom in njegovim duhovnim izro?ilom, so se izrazili v poeziji SRE?KA KOSOVELA, pesnika Krasa, revolucije in smrti. Rodil se je v Sežani na Krasu v u?iteljski družini. Otroška leta je preživel v Tomaju, mladost pa v Ljubljani, kjer je hodil v realko. Na univerzi je študiral slavistiko in romanistiko. Umrl je komaj 22-leten za meningitisom.
Pesniti je za?el že kot dijak in je pozneje sodeloval pri mnogih revijah. S tovariši je za?el izdajati dijaški list LEPA VIDA (1922) in bil osrednja osebnost v uredništvu levi?arske MLADINE. Ker je slutil smrt, je pripravljal pesniško zbirko ZLATI ?OLN, ki pa ni izšla. Izbrane pesmi so izšle leta 1927 (uredil Alfonz Gspan) in 1931 (uredil Anton Ocvirk), zbrane pesmi v eni knjigi pa 1946 in znova 1964 (uredil A.Ocvirk). V Kosovelovi zapuš?ini je bilo mnogo neobljavljenih pesmi.
Kosovelove pesmi vsebujejo najrazli?nejše motive. V njih izraža pesnik svoje doživljanje trpke kraške pokrajine z gmajnami, bori, burjo, brinjem, pricami, kamnitimi hišami in kraškimi ljudmi. Pesmi razodevajo pesnikovo iskanje življenjskega smisla, slutnjo bližajo?e se smrti in spoznanje, da je njegovo mesto ob strani delovnih ljudi. V njem se je oblikovala vizija revolucje , ki bo odpravila vse, kar ovira svoboden razmah ustvarjalnih sil (Rde?i atom, III). Zaradi svoje iskrenosti, u?inkovitih pesniških podob in vere v novi ?as je Kosovel ena najdragocenejših pesniških osebnosti v slovenski književnosti. V svojo preprosto pesem je skušal ujeti tiho tragiko umiranja in razpoloženjske slike iz narave (Bori, Kraška jesen, Mati ?aka, Vas za bori). V pesniku vendar življenske sile, prevzema ga želja, da se upre usodi. Preko lastnih bole?in ga vodi pot do ?loveka in zanj se bori z vsemi mo?mi. Pesnik vidi sivino razmer, duše?o temo, kri?e?o bedo in nasilje vladajo?ega razreda, toda "iz naše mo?i se novo, bodo?e življenje budi !". Seveda so mnoge podobne pesmi ostale v rokopisu in niso smele med svet.
Sre?ko Kosovel je moral že zgodaj zapustiti kraške gmajne, bore in sladke vasice. V Ljubljani si je v domotožju zamišljal kraško pokrajino in sanjaril o jeseni. Slikal je bele kraške poti v drobnem jesenskem dežju, ko le brinovke vzletavajo - samota na Krasu postaja neznosna. Pesnik nima nikogar, sam je, smeh mu je zamrl, iz tujega sveta otožno strmi na tiha kraška polja. Kdor živi na Krasu, je zdrav, zakaj vonj dehte?ih borov mu daje mo?. V?asih pa mu bori - stražniki pod goro - napolnjujejo dušo s slutnjami in vrše brez odgovora. Kot da se tiho pogovarja sam s seboj : Bratje - bori so padli pod sovražno sekiro, ali bomo mi jutri še stali? Burja mu jim prigovarja, naj rastejo z uporom. Lirik Krasa veruje v mo? slovenskega ljudstva in v mo? ?loveštva, zaupa v rast grenkega oreha, ki ga je zasadil sin starega Torkarja, ?eprav sta padli na Primorsko dve ?rni senci, od Tolmina do morja.
Pred pesnikovimi o?mi se pojavijo zgarane kraške žene, ki se tiho vra?ajo s polja domov, njihove postave so temne, njihove roke utrujene, koraki težki. Pesnik ljubi kraške ljudi in njihovo preprosto besedo, na obrazih jim vidi za?rtane doline, skale in bore. Želi si gostoljublja v tihi družbi pod klancem, njegovega misel se greje v topli hiši, zaživi v vinogradu .
Pesnikova žalost , bolest in samota so imele globok vzrok: Sre?ko Kosovel je bil hudo bolan , njegovo ožjo domovino so odtrgali od drugih Slovencev in Kraševce so fašisti gonili v je?e. Drugod po svetu se je nadaljevalo brezobzirno izkoriš?anje delovnega ?loveštva. Slutil je senco smrti, njen srepi pogled. Umiral je sredi sanj, toda upiral se je smrti, vsepovsod navzo?i , saj so bili pred njim še visoki cilji, rad je imel sonce, mladost, življenje, boril se je za prostost, upal je v svetlejšo prihodnost svojega ljudstva, ki se bo prerodilo v trpljenju in vrglo s sebe suženjski jarem.
Kosovel je pisal tudi borbene eseje , v katerih se je bojeval za socialne in kulturne vrednote. Kakor Cankar je poudaril vlogo proletariata v sodobni družbi in zahteval zanj pravico do materialnih in kulturnih dobrin (Umetnost in proletarec, 1926).