ŽIVLJENJE IN DELO
Kajetan Kovi~ se je rodil 1931 v Mariboru. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, v Ljubljani pa je na filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne knji`evnosti. Nekaj ~asa je bil novinar pri Ljudskem dnevniku in Ljudski pravici, zdaj pa je urednik pri Dr`avni zalo`bi Slovenije v Ljubljani. Leta 1978 je prejel Pre{ernovo nagrado. Pesniti je za~el ze v Gimnaziji, prva pesem Utonil bi. Prvi vidnej{i nastop je bil izid 26 pesmi v skupni zbirki PESMI [TIRIH, 1953. Ta zbirka pomeni odmik od povojno politi~nega vzgojnega pesni{tva, gre za opisovanje bolj subjektivnega razmerja do sveta. Vsa skupina s svojim za~etnim nastopom nadaljuje na{o moderno - vrnitev v ~love{ki notranji svet, ta poezija je intimisti~na. Leto 1953 zato pomeni zarezo v poeziji, konec NOB poezije.
Pesem Bela pravljica izide na ~elu zbirke. Na videz je impresija krajine, vendar gre za izjemno `ivljensko ob~utje, ki prehaja v globoko razpolo`enje. Prikazana je zimska pokrajina, pada sneg. Ta realisti~na identiteta izgine in za~ne se globji pomen pesmi: izpoved o ~lovekovem bivanju. ^love{ka usoda je taka, da je na vsakem koraku neka negotovost; svet ima neznane poti, ljudje na svetu pa neznane usode. Dolo~eni sta samo dve to~ki v `ivljenju; poti vodijo od za~etka k koncu, od rojstva k smrti, vsak korak v `ivljenju pa je nov. Vse na svetu preide v zavest o mu~nem bivanju, ~lovek je brez mo~i, je sam; ta usoda pa je ponazorjena z mrzlo pokrajino: njegove sledi stopinj zasipava sneg. Vendar njegovo gibanje {e obstaja, ko hodi; drugo gibanje - pada sneg. Sam naslov pa nima pomena, ki bi ga pri~akovali, nasprotje s pri~akovanim, napovedanim. S pravljico se vzbudi v nas misel na nekaj lepega, konec pa je v nasprotju s tem.
Tri leta zatem je izdal prvo samostojno pesni{ko zbirko PREZGODNJI DAN, ki vsebinsko ni prevec razse`na, v njej je viden upad vitalizma. Zbirka pomeni spopad med sanjami in vsakdanjostjo. V celoti je izra`ena zavest o ujetosti ~loveka v vsakdanjost, ki je ubijajo~a, je sivina, mrzla je. ^lovek pa je v njo ujet neizprosno in ve~no. Znana je pesem Popoldan, ki je miselno razpolo`enjska pesem. Izra`a prehod vsakdanje resni~nosti v nekaj drugega. Vsakdanjost je pusta in neprivla~na, ~love{ka po~etja nimajo vrednosti, govori o `ivljenju ~loveka - vsakdanjika, ki te~e po svoji poti, poti ravnodu{nosti uradni{kega `ivljenja, ki je pusto. ^lovek je nezadovoljen, pogrezne se v vsakdanjo stvarnost, ki ga du{i, `ivljenje je monotono in nikamor ne te~e, ~lovek je nepomemben. Sklepna pesem zbirke, Podtalna voda, napoveduje vsebinski in umetni{ko oblikovalni skok.
Kovi~eva druga samostojna pesni{ka zbirka, KORENINE VETRA, dose`e novo razino osebnega izra`anja, v pesmih uporablja, kot tudi v naslovu zbirke, moderne genitivne metafore: alge spominov, jambor mese~ine. Zbirka ima tri razdelke (Veter in steblo, Roboti, Veternice). Prvi ciklus je posve~en ljubezni, da bi se tu razodela v svoji nezadostosti, ljubezen je bole~ina (Adam in Eva, Romanca). V drugem razdelku prikazuje raz~love~en svet, ~lovek je tehnokratsko usmerjen, ni ve~ svobodna oseba, avtonomen. To se prena{a na dru`ben aparat, ki postaja skrajno racionalen sistem. Kovi~u se zdi ta zaprta dru`ba enaka svetu robotov. Tak svet robotov pa ~loveka ogro`a, sam je pravzaprav robot, je del mno`ice (pesmi Roboti, Geometrija dneva). V ciklusu Veternice pa izpoveduje potrebo po ~love{kih ~ustvih, neznosti, prisotnosti ljubezni. Re{itev je v ~utnem predajanju naravi in v do`ivljanju njene lepote. V Rumeni, Zeleni, Beli, Rde~i pesmi so podobe narave, vsaka predstavlja svoj letni ~as, so mojstrske krajinarske pesmi. Do`ivljanje narave prehaja v subjektivnost in erotiko (Zelena pesem). Sklepna pesem v zbirki pa je Psalm, v kateri pesnik daje prednost `ivalskemu ~utenju in problematizira svoje umetnisko gradivo. Pesnik bi se hotel re{iti tistega, v kar je ~lovek v sodobni civilizaciji ujet, `eli si v prvinsko ~utnost in nagonskost.
V zbirki OGENJVODA je napredek do`ivelo pesnikovo razmerje do sveta, ki je dano v pesmi, po kateri je knjiga dobila svoj naslov. Nakdanje stanje izni~evanja (ogenj in voda) je sedaj postala enotnost (ogenjvoda). Resni~nost je postala enotnost protislovja. To potrjuje zdru`evanje nasprotujo~ih si pojmov. Hotel je zdru`itev nasprotij, skrajnosti in ukiniti nasprotje med naravo in civilizacijo. Zbirka je polna izpovedi, ki i{~ejo nov izhod. Uvodni cikel Razglednice s potovanja po tujem svetu govorijo o zmoti, negotovosti, svet se mu zdi bolj kot d`ungla rabljev in `rtev, kot pa svet ljudi. Pesem ^rna krogla govori o krogli, ki se kotali na robu in potem za hip doseze ravnote`je. To je prispodoba, s katero pesnik govori o labilnosti `ivljenja. Pesem je filozofska; razglabljanje o svetu, v `ivljenju pa vsak ~lovek v~asih dose`e trenutek uravnove{enosti.
Zbirka iz leta 1970 VETERNICE je pa izbor iz tedanjih zbirk, dodal pa je se nekaj knji`no neobjavljenih pesmi; tu je 46 pesmi v 5 tematskih skupinah. V pesmi Predniki se oslanja na preteklost ~love{kega rodu. Tradicija prednikov je sedaj postala pesnikova opora. V pesmi gre za umirjene, globje, skrivnostne podobe smotrnosti iz `ivljenja narave in kmetov.
Zbirka iz 1976 leta je LABRADOR: sprejema protislovno in ~utno izku{njo, spopad med sanjami in resni~nostjo. Kovic ohranja ~utne oblike, strogost je zna~ilnost Labradorja. Pri izrazu Labrador ne gre za konkreten kraj - severno ameri{ki polotok, pa~ pa si je ime izbral zaradi zvo~nosti. Ju`ni otok: zadnja pesem iz Labradorja. Opazna je posebnost v rimi: 2 moski rimi oklepata 2 zenski, posebna grafi~na podoba pesmi. V za~etku nas pesnik ho~e prepri~ati, da ju`ni otok res obstaja, razlaga, kaj sploh je ju`ni otok: neznanka na zemljevidu sveta, pika na obzorju, lisa iz megle. Ju`ni otok je nekaj v kar naj ~lovek veruje, kar je pribe`ali{~e, ideali v ~loveku so to, kar naj v ~loveku zbuja vero v `ivljenje, je neka oaza sredi sveta.
MALA ^ITANKA deloma spada med pesni{ke zbirke. Napisana je v prozni pripovedi. Ta pripoved spremlja vrsta neobjavljenih ali deloma objavljenih pesmi. Tu so manj znani deli njegovega pesnjenja.
Kovi~ je znan kot pesnik za otroke: Franca izpod klanca, Zlata ladja, Kri`em Kra`. Njegove prve pesmi so po njegovi kritiki predolge, premalo domi{ljijske, preve~ posnemajo tradicionalno otro{ko poezijo. Prozna dela za otroke: Moj prijatelj Piki Jakob - zanj dobi Pre{ernovo nagrado 1978, Ma~ek Muri, Zgodnje zgodbe. Hotel je, da ta njegova dela bralca ~ustveno odpirajo, ga bogatijo, mu vzbujajo domi{ljijo. Prozna dela je pisal tudi za odrasle, 2 kratka romana o sodobnem mestnem `ivljenju: Ne bog ne `ival (1965) in Tekma ali kako je arhitekt Nikolaj pre`ivel konec tedna (1970), ter zbirko novel Iskanje Katarine (1987). Pomemben je {e kot prevajalec iz nem{~ine, franco{~ine in slovanskih jezikov. Izbiranje pesnikov je {iroko, najve~krat predstavi Rilkeja in Trakla.
KOVIČEV STIL
Kajetan Kovi~ je med vsemi {tirimi pesniki najbolj zapletena liri~na osebnost. Njegovo pesni{ko delo je po obsegu razmeroma skromno, toda pre~i{~eno. Za~etki Kovi~eve poezije so blizu poeziji drugih treh pesnikov, v lahkih, spevnih oblikah je opeval mladostno resignacijo v ljubezni, v razmerju do sveta in dru`be, zna~ilno je nasprotje med idealom in stvarnostjo, obup nad vsakdanjostjo, v~asih tudi upor zoper tak{no stanje, pogosto je tudi opevanje estetskega do`ivetja. Poglavitno sporo~ilo Kovi~eve lirike je vztrajati v razklani dvojnosti sveta, biti cel, biti sredi preteklosti in prihodnosti in sredi prepleta vseh prvin ter ustvarjati harmonijo nove resni~nosti, bi bo morda neko~ resnica sveta. ^eprav je iz{el iz poetike socialnega realizma, je sprejemal vplive drugih smeri, zlasti novoromanti~ne s simbolizmom, pa tudi ekspresionisti~ne in nadrealisti~ne. Uporabljal je tradicionalne kitice s spro{~enim ritmom, proste verze, v slogu uporablja simboli~no ali celo mitolo{ko jezikovno gradivo po zgledu novej{ega simbolizma. Od ~asa do ~asa se je nagibal v klasi~no obliko. Kljub temu ostaja Kovi~eva poezija s svojimi motivi in idejami, pa tudi z obliko pripeta na izro~ilo socialnorealisti~ne poetike.