[The Passion of the Christ]
drama
Dolžina: 127 min
Na sporedu od: 03. junija 2004
Režija: Mel Gibson
Producent: Bruce Davey, Mel Gibson, Stephen McEveety
Scenarij: Benedict Fitzgerald, Mel Gibson
Igrajo: James Caviezel, Monica Bellucci, Claudia Gerini, Maia Morgenstern, Sergio Rubini
Film prikazuje zadnjih dvanajst ur življenja Jezusa iz Nazareta. Uvodni prizor prikazuje vrt oljk (Getsemani), kamor se je Jezus zatekel po zadnji večerji, da bi molil. Jezus se upira hudičevim skušnjavam. Juda Iškarijot ga je izdal, Jezusa primejo in da odpeljejo v Jeruzalem, kjer ga obtožijo bogokletstva, zato je obsojen na smrt.
Pripeljejo ga pred Poncija Pilata, kateremu povedo za obsodbo. Ker se je zbal političnih konfliktov, je zadevo prepustil kralju Herodu. Herod nato vrne Jezusa Pilatu, ki da ljudstvu možnost, da izberejo med Jezusom in razbojnikom Barabo. Množica se odloči, da izpustijo slednjega.
Jezusa prepustijo na nemilost rimskim vojakom, ki ga bičajo. Nerazpoznavnega ga zopet pripeljejo pred Pilata, ki ga obrne proti množici, kot bi želel reči: "Ali ni dovolj?" Ni bilo. Pilat ukaže svojim možem, da storijo, kot želi množica.
Jezusu na hrbet položijo križ, ki ga mora nositi po ulicah Jeruzalema na "goro" Kalvarija (Golgota). Tam ga pribijejo na križ, kjer je podvržen zadnji skušnjavi - strahu, da ga je zapustil Oče. Strah premaga, pogleda Marijo, mati božjo, in izreče stavek, ki ga lahko razume le ona: "Izpolnjeno je." Nato umre. Nagnil je glavo in izročil duha.
Ozadje filma
Viri:
Scenarij Kristusov pasijon je priredil režiser/producent Mel Gibson skupaj z Benedictom Fitzgerladom (Wise Blood, In Cold Blood, Heart of Darkness, Zelda) in opisuje zadnjih dvanajst ur Kristusovega življenja na Zemlji. Zgodba je povzeta iz štirih svetopisemskih evangelijev: po Mateju, Marku, Luku in Janezu.
Jeziki:
Vsi liki iz filma govorijo jezike, ki so jih govorili v tistih časih. Aramejščino govorijo Judje, vključno s Kristusom in njegovi apostoli, nekakšno "ulično latinščino" pa Rimljani. Grščina, ki so jo takrat govorili predvsem intelektualci, v zgodbi ni prišla v poštev.
Kraji:
Film so snemali izključno v Italiji, in sicer na dveh lokacijah:
MATERA
Prizore križanja so snemali v prekrasnem mestu Matera na jugu Italije, blizu kraja, kjer je leta 1965 Pier Paolo Pasolini posnel Evangelij po Mateju.
CINECITTA STUDIOS
Ulice Jeruzalema so zgradili v znamenitih studiih Cinecitta Studios na obrobju Rima.
Ekipa ustvarjalcev:
Gibson je poklical Caleba Deschanela (The Patriot, The Right Stuff), ki je videz filma spremenil tako, da je videti kot slike italijanskega baročnega slikarja Caravaggia, katerega slike so znane po tem, da zaradi ostrih kontrastov svetlobe in teme izžarevajo življenjski sij.
"Njegova dela so čudovita," pravi Gibson za Caravaggia. "So zelo silovita, temačna, duhovna in tudi nekoliko nenavadna."
Skoraj polovico filma so posneli ponoči ali pa v temnih prostorih, tako da človek dobi občutek, kot da hoče svetloba premagati temo.
Kostume je do potankosti raziskal in na roke izdelal z oskarjem nagrajeni oblikovalec Maurizio Millenotti (Hamlet, Importance of Being Earnest) in se lepo podajo barvnim odtenkom rjave, črne in oker, ki prevladujejo na slikah Caravaggia.
Čeprav je večina ekipe iz Italije (večina igralcev je iz Italije in vzhodne Evrope), pa so strokovnjaki za masko prišli naravnost iz Hollywooda. Gibson si je želel najboljše sodelavce, da je lahko prikazal kruto resničnost križanja.
Igralec James Caviezel je moral vsak dan sedem ur sedeti na stolu za masko, ko so snemali zadnje prizore.
O produkciji
"Moji prijatelji ste in največja ljubezen, ki jo lahko človek izkaže prijateljem, je, da za njih žrtvuje življenje."
Rim se je v času snemanja filma Kristusov pasijon ponovno prerodil v starodavni svet. Režiserju Melu Gibsonu, oskarjevemu nagrajencu, je uspelo prepričljivo poustvariti tako prizorišče kot vzdušje v mestu Jeruzalem ob zadnjem dnevu življenja Jezusa Kristusa. V sodelovanju z vrhunsko igralsko zasedbo in izurjeno ekipo rokodelcev, je Gibsonu s pomočjo tehnike prikazovanja surovih čustev, ki jo omogoča sodobna kinematografija, uspelo obuditi večno zgodbo, podano na brezkompromisno realističen način.
Še nikdar do sedaj noben od filmskih ustvarjalcev ni poskušal tako intenzivno, nadrobno in stvarno prikazati zgodbe o Kristusovem trpljenju in velikem žrtvovanju. V Melu Gibsonu so sanje o tem filmu dozorevale dolgo časa. Vrsto let je namreč trajalo, da je zbral dovolj energije in poguma za uresničitev svoje močne, globoko zakoreninjene želje. Pri tem mu je stalo ob strani mnogo ljudi, še posebej pa Bruce Devey in Steve McEveety, partnerja iz produkcijske hiše Icon.
"S filmom sem želel ustvariti trajno umetniško delo, spodbuditi skrbno razmišljanje in zrelo presojanje med raznolikim občinstvom, prihajajočim iz vseh družbenih okolij", pravi Gibson in nadaljuje z besedami: "Moj najvišji cilj in obenem največji up je, da bi globoko sporočilo zgodbe o silnem pogumu in žrtvovanju pri ljudeh zbudilo čut za strpnost, ljubezen in odpuščanje, česar današnjemu svetu močno primanjkuje."
Z raziskovanjem biblije, spremljajočih dogodkov ter opisov Kristusovega trpljenja je Gibson začel pred 12 leti, na razpotju življenja, ko se je znašel v veliki duševni stiski, ki ga je preko globokih razmišljanj o sami naravi trpljenja, bolečini, odpuščanju in osvoboditvi, vodila do ponovnega odkritja lastne vere. Gibson, ki je pred Kristusovim pasijonom režiral film Pogumno srce in prikazal Škotsko v 13. stoletju, je uvidel, da se mu ob tem ponuja enkratna priložnost za izražanje svoje umetniške ustvarjalnosti, ki jo je črpal iz svojega srca.
Scenarij je Gibson na podlagi svetopisemskih evangelijev po Mateju, Marku, Luku in Janezu
napisal skupaj z Benedictom Fitzgeraldom (Wise Blood). Kljub temu se je vseskozi zavedal, da se podaja na neznano in ne dovolj raziskano umetniško področje - ko se združi umetnost pripovedovanja s človekovim osebnim čustvovanjem. "Ko se lotiš tako obče znane zgodbe in se soočaš s povsem različnimi doumevanji stvari, je edino, kar lahko narediš, da jo prikažeš kolikor se le da resnicoljubno in jo na svojevrsten način čimbolj ustvarjalno izraziš," meni Gibson. "To sem želel doseči tudi sam."
Film sloni na povsem realističnem, grobem prikazovanju telesnega trpljenja, kar Gibson komentira z naslednjimi besedami: "Objektivno sem želel izraziti veličino žrtvovanja, kakor tudi, da ljudje občutijo grozo ob tem. Toda ravno tako sem hotel, da film nagovarja k pristnemu čustvovanju, lepoti in odrešitvi z ljubeznijo, kajti to je zgodba, ki govori o veri, upanju in ljubezni. Kot menim sam, gre za najplemenitejšo zgodbo vseh časov."
Kristusov Pasijon je režiral Mel Gibson, producirali pa so ga z njegovo pomočjo tudi Bruce Davey in Steve McEvety. Izvršni producent je bil Enzo Sisti. Uspešni producentski ekipi so se pridružili tudi: štirikratni oskarjevi nominiranec Caleb Deschanel kot direktor fotografije, večkratni nagrajenec Francesco Frigeri, oskarjevi nominiranec Maurizio Millenotti kot kostumograf, Keith VanderLaan in Greg Cannon, dvakratni oskarjevi nagrajenec, skupaj z vrhunsko ekipo maskerjev in oskarjevi nominiranec John Wright v montaži.
O igralcih
James Caviezel (Jezus) se je rodil v okrožju Skagitt, država Washington. Ker je izhajal iz družine športnikov, se je na začetku bolj nagibal k igranju košarke. Toda poškodovana noga mu je prekrižala načrte in kaj kmalu se je začel zanimati za druge stvari. V zgodnjih osemdesetih letih se je preselil v Los Angeles, kjer je delal kot natakar in pridno hodil na avdicije.
Sprva je dobival manjše vloge, recimo v nanizankah Umor, je napisala in Čudežna leta. Svoj celovečerni prvenec pa je doživel v filmu Gusa Van Santa Moj mali Idaho (1991). Nato je zopet igral v manjših vlogah, in sicer v Diggstown (1992), Wyatt Earp (1994), vendar je že počasi začel stopati v ospredje. Leta 1997 je igral ob Demi Moore v filmu G.I.Jane.
Končno pa je bil opažen naslednje leto, ko je zaigral v še enem vojaškem filmu Tanka rdeča linija, kjer se je kar trlo zvezdniških imen - Sean Penn, Nick Nolte, Adrien Brody. V naslednjih letih je igral še v filmih, kot so Ride With the Devil (1999), Frequency (2000), Angel Eyes (2001), High Crimes (2002), kjer sta igrala tudi Morgan Freeman in Ashley Judd.
V letu 2004 bo igral kar v dveh filmih, in sicer v Final Cut z Robinom Williamsom in Miro Sorvino ter Stroke of Genius s Claire Forlani in Jeremyjem Northamom.
Maia Morgenstern (Marija)
Je ena izmed velikih gledaliških igralk, ki prihaja iz Romunije. Študij je zaključila na svetovno znani akademiji za filmsko in gledališko umetnost v Bukarešti. Bila je članica regeneracijskega združenja treh pomembnih romunskih gledališč, narodnega gledališča Piatra Neamt (1985- 1988) in državnega judovskega gledališča (1988-1990), od leta 1990 vse do danes pa je aktivna v narodnem gledališču.
Za svoje delo na odrskih deskah je prejela dve veliki nagradi in sicer leta 1992 nagrado 'zvezda jutrišnjega dne' in nagrado felix v kategoriji najboljše igralke leta 1993. Leta 1983 je debitirala v filmu režiserke Marie Callas Dinescu Prea cald pentru luna mai, zatem pa so se vrstile vloge še v mnogih romunskih filmih. Kmalu je prodrla tudi v svetovno kinematografijo, videli smo jo filmih Nostradamus (1994) režiserja Rogerja Christiana, The Seventh Room (1995) režiserke Marte Meszaros, Ulysess Gaze (1995) režiserja Thea Angelopoulosa, kjer je igrala skupaj s Harveyem Keitelom.
Pojavila se je tudi v posebni televizijski oddaji Dark Prince: The True Story of Dracula (2000).
Po njenem mnenju je svoje delo, poleg Kristusovega pasijona, najbolje opravila v filmih Balanta (The Oak Tree, 1992) režiserja Luciana Pintelle in The Witman Boys (Witman fiuk, 1997) režiserja Janosa Szasza.
Monica Bellucci (Marija Magdalena)
Belluccijeva je začela svojo poklicno pot kot manekenka med študijem prava in je kmalu postala ena najbolj iskanih žensk v mednarodnem merilu. Gledalcem je najbolj ostala v spominu kot lepa vdova v filmu Malena (2000) režiserja Giuseppeja Tornatoreja.
Njena igralska kariera se je začela leta 1990, ko jo je Dino Risi izbral za svojo TV serijo Vita Coi Figli, njen prvi film, v katerem se je pojavila pa je bil film La Riffa (1991) režiserja Francesca Laudadija. Leta 1996 si je z vlogo v francoskem trilerju The Appartment prislužila prestižno nominacijo za cesarja in tako postala ikona evropskega filma. Kmalu pa je prodrla v tudi v svetovno kinematografijo.
Francis Ford Coppola ji je dal majhno vlogo v Draculi (1992) Brama Stokerja, kasneje smo jo videli še v filmih Osumljen z Genom Hackmanom in Morganom Freemanom, Volčja bratovščina producenta Luca Bessona, Nepovratno (2003) režiserja Gasparja Noeja, Sončeve solze režiserja Antoina Fuque, v katerem je igrala ob Brucu Willisu. Leta 2003 smo jo kot cyber boginjo Persephono spremljali v vrhunskem filmu Matrica Reloaded, režiserjev bratov Wachowski.
Trenutno je zaposlena s snemanjem filma She Hate Me v režiji Spikea Leeja, kmalu pa jo bomo videli tudi v filmu The Grimm Brothers režiserja Terryja Gilliama.
O ustvarjalcih
Mel Gibson (režiser, producent, ko-scenarist) se je rodil v New Yorku in sicer kot šesti izmed sedmih otrok v družini. Pri njegovih 12 letih se je družina preselila v Avstralijo, v Sydney.
Obiskoval je Nacionalni inštitut dramskih umetnosti na Univerzi Novega Južnega Walesa v Sydneyu. Med njegovimi odrskimi nastopi velja omeniti Smrt trgovskega potnika.
Gibson je pritegnil pozornost režiserja Georgeja Millerja, ki mu je dodelil vlogo v Pobesnelem Maxu (1979), s katerim je javnost prvič opozoril nase. Kmalu zatem je upodobil naslovnega junaka v filmu Tim. Vloga umsko zaostalega fanta mu je prinesla nagrado Avstralskega filmskega inštituta za najboljšega igralca. Vloga v nadaljevanjih Pobesnelega Maxa (1981, 1985) je njegovo filmsko pot še bolj utrdila, ravno tako film Galipolli Petra Weira, ki mu je prinesel drugo nagrado Avstralskega filmskega inštituta za najboljšega igralca. Nekaj let kasneje sta Weir in Gibson sodelovala tudi pri Letu nevarnega življenja (1983). Serija uspešnic Smrtonosno orožje (1987) pa ga je dokončno izstrelila med zvezde svetovne kinematografije.
Njegov prvi ameriški film je bil Reka (1984), kjer je igral ob Sissy Spacek, sledili pa so še Bounty (1984), Gospa Soffel (1984), Tequila Sunrise (1988), Ptič na žici (1990), Air America (1990), Teorija zarote (1997) in Hamlet (1990). Hamlet v režiji Franca Zeffirellija je bil prvi film, ki je nastal v okviru njegove produkcijske hiše Icon Productions, ki jo je ustanovil skupaj s partnerjem Bruceom Daveyem. Vloga mu je prinesla nagrado Williama Shakespearja gledališča Folger v Washingtonu. V okviru Icon Production so posneli še filmeVečno mlad (1992), Maverick (1994), Mašečvanje (1999), Kar ženske ljubijo režiserke Nancy Meyers (2000) in Hotel za milijon dolarjev režiserja Wima Wendersa. Kot režiser je Mel debitiral v filmu Mož z dvema obrazoma (1993), zopet v produciji Icon.
Leta 1995 je dokazal, da ni le eden najboljših igralcev na svetu, temveč tudi cenjen producent in režiser. Z upodobitvijo zgodovinskega epa Pogumno srce je poleg ostalih prestižnih nagrad (zlati globus za režijo, posebni filmski dosežki mednarodnega združenja novinarjev...) osvojil pet oskarjev in deset nominacij. Zmagal je v kategorijah za najboljšega režiserja in za najboljši film.
Leta 2000 je igral naslovne vloge v treh filmskih uspešnicah, v vojaškem filmu Patriot režiserja Rolanda Emmericha, v vrhunski romantični komediji Kaj ženske ljubijo, kjer je ob Helen Hunt odkrival in doživljal skrivnosti ženskih čarov in bil obenem nominiran za zlati globus kot najboljši igralec v kategoriji romantične komedije, občudovali pa smo ga lahko tudi v animiranem filmu Kokoške na begu, kjer je posodil glas glavnemu junaka.
Leta 2002 je upodobil resničnega vietnamskega veterana Gena v filmu We Were Soldiers, kasneje pa smo ga videli tudi v filmu Znamenja režiserja M. Nighta Shymalana, kjer se je soočal z vdorom vesoljcev na Zemljo.