Rodil se je v Radovljici 11. decembra 1756. Oče je bil po rodu Čeh in je imel nogavičarsko obrt, mati pa je bila Radovljičanka iz stare, ogledne, bavarske hiše. Družina je bila številna, zato niso lagodni živeli. Anton je tako že kot otrok opazil razlike v življenju grajske gospode, duhovščine, meščanov in okoliških kmetov. Najprej se je šolal v Radovljiški osnovni šoli, kjer je pokazal tolikšno nadarjenost, da so ga poslali na ljubljansko gimnazijo, ki so jo vodili jezuiti in jo končal z odličnim uspehom. Samostan se je predstavljal kot zatočišče znanosti, miru in se odločil, da bo postal menih. Vstopil je v cistercijanski samostan v Stični, vendar si je premislil in s pomočjo zvez odpotoval na Dunaj, kjer je študiral finančne, policijske in trgovske vede. Tam se je seznanil tudi z razsvetljenstvom. Potem se je vrnil v Ljubljano in je bil hudo razočaran, ker ni dobil službe. Najprej je postal arhivar pri škofu Herbersteinu, nato je dobil skromno uradniško mesto. S pridnostjo in znanjem je druge opozarjal nase. V tem času se je poročil s hčerjo ljubljanskega gostilničarja, ki mu je rodila dve hčeri. Leta 1791 je postal tajnik deželne vlade, kar se je že od nekdaj želel postati. Trajno mesto v slovenskem slovstvu in kulturi si je pridobil s svojima komedijama in zgodovinopisjem. Umrl je v Ljubljani in ni bi star niti 39 let (14. 7. 1795)
LINHARTOVA LITERARNA POT:
Njegova prva dela so bila pisana v nemščini in latinščini. Pod vplivom nemške književnosti je napisal tragedijo Miss Jenny Love (1780), kasneje po vrnitvi v Ljubljano pa je napisal Blumen aus Kranj für das Jahr 1781 ( Cvetje s Kranjskega za leto 1781). Po začetni poeziji se je lotil dramatike in zgodovinopisja. Ker je živel v dobi razsvetljenstva je tudi on eden od predstavnikov. Bil je član Zoisovega kroga. Najprej je hotel pisati v nemščini, a je Linhart spoznal, da je treba pomagati Slovencem. Priključil se je preroditeljem, ki so se trudili, da bi povzdignili slovenski jezik, ter ga uvedli v vsa področja javnega življenja. Za pisanje v slovenščini je dobil pobudo od barona Žige Zoisa. Tako sta nastali prvi slovenski igri:Županova Micka (1789) in Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Res ju je priredil po tujih predlogah, vendar ju je prilagodil našim razmeram. Prva je bila na veliko veselje slovenskih rodoljubov uprizorjena v Ljubljani v letu francoske revolucije in je pomenila veliko za slovensko javno besedo. Obe besedili sta pokazali razumno moč preprostega slovenskega človeka, ki se je izkazal nad plemiško gospodo. Linhartovo zadnje delo je bil poskus orisa zgodovine Slovencev, kjer je hotel slovensko ljudstvo opomniti naj bodo ponosni na to kar so. To je nemško pisana zgodovina Versuch einer Geschichte von Kranj und der ulrigen Landern der Sudlichen Slaven Oesterreichs (Poskus zgodovine Kranjske in drugih...), ki je zaradi prezgodnje smrti ostalo nedokončano. Izšla je v dveh delih 1788 in 1791. Usodnega udarca za naš prerod se je najbolj zavedal Zois, saj je o dogodku zapisal takole.
Citiram:"Medtem je Ljubljana izgubila (...) moža, ki je z njim pokopan največji kranjski genij, sekretarja Linharta (...). Z njim izgubljam literarnega prijatelja in kritika, ki mi je bilo občevanje z njim edini oddih in veselje, ter z žalostjo gledam nedokončano delo Zgodovino Kranjske, od katere sta izšla le dva zvezka, tretji leži v osnutku, četrti pa z avtorjem pod zemljo." Žiga Zois. Konec citata.
Tudi Prešeren mu je v napisu na nagrobniku po pravici zapisal. Citiram: " Komu Matiček, Micka, hči župana, ki mar mu je slovenstvo, nista znana? Slavile, dokler mrtvi se zbudijo, domače bote ga talija, klijo."