Pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak se je rodil 1953 v Beogradu, kjer je preživel otroštvo. V Ljubljani je diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije. Delal je kot dramaturg v Drami SNG v Ljubljani, bil vrsto let urednik literarne revije za otroke Kurirček, leta 1987 je opravljal dolžnosti urednika Nove revije. Zdaj je svobodni književnik in od maja 1991 predsednik slovenskega centra PEN.
Novak je doslej objavil sedemnajst knjig, večinoma poezije, med njimi:
- pesniško zbirko Stihožitje (1977)
- zbirko lirskih pesnitev Hči spomina (1981)
- pesnitev 1001 stih
- zbirko sonetnih vencev Kromanje (1984)
- dvojezično slovensko - angleško izdajo poezije Vrtnar višine (1990)
- pesmarico pesniških oblik Oblike sveta (1991)
- pesniško zbirko Stihija (1991)
Objavil je dramsko kroniko Vojaki zgodovine in poetično komedijo Hiša iz kart (1988)
Boris A. Novak je priljubljen otroški pesnik, napisal je več lutkovnih, radijskih in televizijskih iger za otroke. Prevaja moderno ameriško in francosko poezijo. Za imeniten prevod Stephana Mallarmeja je 1990 prejel Sovretovo nagrado. Je tudi dobitnik nagrade Prešernovega sklada (1984) za poezijo.
Nekaj zapisov o pesnitvi Let časa
Čas je otrok,
ki se s kamenčki igra:
otok na prestolu
In pesem ni pesem: pomen polje je polje spomina Heroklit
"Pesem ni svetloba: volja do svetlobe je
ne luč, ampak v senci skriti ključ luči.
xxxx spomin pomena na svoje zvočno otoštvo.
xxxx In pesem ni pesem : pomen polja je polje spomina"
( Pesem ni svet, zbirka Stihožitje )
Kar bisveno opredeljuje Novakovo poezijo, je njegov odnos do besednega, jezikovnega sveta, sveta glasbe in plesa. Že v Stihožitju je bilo opaziti, da za Novaka nikakor ni važno samo to, kaj pove, temveč predvsem kako to pove. V svoji avtopoetiki pravi, da naj pomen besede zveni in zven pomeni. Novaku je bistveno odkrivanje glasbe besed in prek tega skrite poezije sveta: " zven besede zame ni zgolj zunanja embalaža ali okras pomena besede, temveč tista moč, ki poglobi in razširi pomen do ne(za) slišanih območij, do območjih kakršnih beseda v vsakdanji govorici nikoli ne doseže. V vsakdanjemu življenju namreč ne slišimo zvene besed, površno lovimo zgolj njen praktični, utilitarni, funkcionalni pomen." Novak hoče v svoji poeziji doseči kar največje mogoče zbliževanje med besedo in stvarjo, med označencem in označevalcem, med zvenom in pomenom.
Pri Novaku se zdi da je poezija en sam orkester zvenov in pomenov, igra besed, vendar pa to ni samovoljna, naključna igra besed, temveč predvsem tista zmožnost jezika, ki omogoča vpogled v globlje zakonitosti sveta.
In Kakšen pomen imajo za Novaka oblike?
" Pesniške oblike doživljam - kot oblike sveta. Sleherna pesniška oblika s svojimi pravili - ritmom, razvrstitvijo rim, verzov in kitic - ustvarja svojevrstno in edinstveno glasbeno kompozicijo, ki vzbuja posebno čustveno razpoloženje in upesnuje svet na sebi lasten način, ki je z drugimi oblikami izražanja neposnemljiv in neizrekljiv. Tako recimo balade že s samim svojim ritmom pričara težko, temačno, tragično vzdušje. "
Novak v oblikah vidi skrite šifre za osnovna človekova eksistencialna in čustvena stanja ter stanje sveta. V teh oblikah leži zakladnica modrosti o tem, kako se določena človeška čustva izražajo.
V zbirki Hči spomina so zbrane 3 pesnitve: Kamnita Afrodita, Otroštvo in Let časa. Celotna zbirka obsega 15 spevov. Zanje je značilna načrtna kompozicija in stroga forma. Kamnita Afrodita obsega šest delov s po desetimi šestvrstičnicami, Otroštvo obsega pet delov s po petimi petvrstičnicami in Let časa štiri dele z desetimi štirivrstičnicami.
Stroga kompozicija sledi upesnevanju časa in spomina, na kar opozarja že naslov zbirke, ki ga je avtor povzel po starogrškem mitološkem izročilu, po katerem so Muze (boginje umetnosti in znanosti) hčere Zeusa in boginje spomina Mnemosine. Pesem je Novaku hči Spomina, kajti že stari Grki so vedeli, da je spomin izvor poezije. Zbirka tako že s svojim naslovom sklicuje na božanski izvor poezije, predvsem pa na stvariteljsko moč, v katerem je utemeljeno pesniško petje.
Let časa je pomenljivo dvoumen. Čas, ki je najbolj občutena distinkcija od ONOSTRANSTVA, ki je svet večnosti, predstavlja simbol meje v trajanju, v literaturi pa simbolizira tudi boj za večnost. Z letom časa je Novak prikazal čas, ki leti, teče od rojstva (ki ga predstavlja Pomlad), mladosti (ki jo simbolizira Poletje), zrelosti (katere simbol je Jesen) k smrti xxx ( ki jo prikazuje Zima) vendar pa si let oziroma letenje lahko razlagamo tudi s pomočjo simbolike sanj, kjer let pomeni hrepenenje po večnosti in lepoti, ki jo predstavljajo letni časi z večnim ponovnim vračanjem xxx , kajti Novak pravi: " pod ledeno zimsko skorjo smrtonosna reka nosi nov čas: nove pomladi in poletja za nas in celo večnost brez nas ... " (Zima, Let časa)
Novak se zaveda smrtnosti, a zaradi tega mu ni svet prav nič manj lep in čudežen. Življenje se mu še vedno kaže kot lepota, čeprav kot smrtlepota in čeprav je časa zelo malo in čas prši, do enkratnega življenja čuti apriorno ljubezen. Življenje doživlja kot čudež, kateremu se čudi, čas življenja pa heraklitsko: " Čas je otrok ki se s kamenčki igra, otrok na prestolu ..."
Pisanje pesmi je utiranje skozi " zimski, beli, prazni papir; a zaman. Vendarle na končni cilj. Sreča je v samem utiranju poti, v čudenj xxx , v zapisovanju žeje jezika, kajti " pesem ni žena: nema želja je, jedro objema besed. " (Pesem ni svet, Stihožitje)
Od tod izvira težnja po vseh daljših in vseh stožjih pesniških oblikah, ki naj bi zapolnile brezno, to končnost. V zadjem stihu Šeherezade pravi: " Naj živim vsaj še en dih... -vsaj še en stih! "
(Šeherezada, 1001 stih) Pesnenje kot proces oziroma zapis spomina iz molkmaternice je proces, ki rešuje svet od pogina. ( Mala morska deklica, Kronanje)
V pesniški zbirki Hči spomina se zdi, da hoče s himničnim tonom, lirskimi opisi sveta, narave in lepote, z erotičnimi (ljubezenskim) odnosom do sveta preklicati ta grozna nič ali zgolj nič, kajti Novak pozna samo goreči nič. In svetlobo, ki je mati sveta in vseh stvari in svetlobo, ki z roko pelje otroke iz niča v luč, iz noči v oči.
Novak čuti erotični odnos do svojega pesnenja, oziroma pesnenje doživlja kot eros-tanatos:
"In jaz sem in nisem: žeja peti, peti! ... in strah, da pesem xxxx Ta ljubezen - za besede, in glasbo besed, in sledi besed v tišini - to pojoče umiranje - od besed, in glasbe besed, in tišinskih sledi - to sem jaz, zagledan v besedo dekle, v besedo blesk v modrini; "
(Slovo, Otroštvo, Hči spomina)
Novak apriorno ljubi ta svet in se vsemu čudi in v čudenju se dopolni usoda:
" Vsak žarek je čudež, kopje svetega Jurija, ognjena sla! Vsak sončni vzhod je čudež, sonce, ki vzhaja kot kvas! Čudež so potoki barv... reka svetlobe... morje neba! Čudež je mesečina, nestvarna jasnina nočnih jaz."
(Pomlad, Let časa)
Poletje
Poletje Novaku predstavlja višek življenja, polnost življenskih moči. Poletje je polno svetlobe, da od uje že bolijo moči, je čas toplote, sonca, rdeče jutranje zarje. To so ulice polne zvokov, ženske, ladije, obala, majolka, morje, čas preobrazbe in ljubezni in nežnosti in milosti biti Novak ljubiti ta zrak, ki je bog, ljubi naravo, ki je večna.
Kljub vsej silnosti in oči poletja, se v Novakovo poezijo zarežejo tudi temni toni, ki se stopnjujejo v zimi; v dveh naslednjih pesniških zbirkah: Kronanje in Stihije. Pri Novaku je opaziti izrazito paradoksnost, ki naj bi se lahko pokazala kot značilnost slovenskega pesništva xxx vse od Prešerna dalje;
Biti telo in na smrt ljubiti xxxx, za strošni ris
Poletje
Ljubezen doživlja kot zelo močan doživljaj in enak smrti
ali
Poletje je najvišji polet k nedoseženi luči.
(Poletje)
Poletje je najvišji polet k svetlobi, a hkrati najvišji polet k nedoseženi luči, je le hrepenenje po sončnem in svetlem življenju.
Pri Novaku je stalna dvojnost bivanja: lepota bivanja in bolečina lepote bivanja.
In jaz sem in jaz nisem; žeja peti, peti in strah da pesem boli.
Zopet paradoks: žeja peti: strah, da pesem boli.
Jesen nam daruje lepoto, in smrt, in poslednji dar: hkrati z umiranjem lepote lepoto umiranja.
(Jesen)
Paradoks: dar lepote : dar smrti
umiranje lepote : lepota umiranja
Strukturiranje metafor v pesnitvi Let časa
Impresionistični opis narave je nov in nenavaden, lahko bi rekli novakovski; kajti z jezikovno igro črk ustvarja svet metafor, ki ponazarjajo letni čas, pri tem pa dosledno sledi svoji avtopoetiki, da naj pomen zveni le zven pomeni. Tako variiranje oziroma permutiranje različnih fonemov predstavlja akustično izhodišče za strukturiranje metafor
2-2-3 Dan je dar in udarec, brizgajoča daritvena kri.
Osno xxxxx fonemoma da v besedici dan doda v prvi metafori fonem r, tako da dobimo besedo dar, iz te besede pa z dogajanjem novih fonemov u - dar - ec dobi pomensko nasprotno metaforo: dan je dar (nekaj, kar nem je podarjeno) in udarec (nekaj, kar boli)
Gre za variiranje fonemov. Fonemi se znajdejo v drugačnem fonemskem okolju, kar pripelje do pomenske napetosti metafore:
3-1-1 Jesen je pesem in smrtni sen, žetev in žrtev časa.
Sen se nahaja v treh pomensko različnih besedah. Jesen je pesem, a je hkrati turdi smrtni sen.
4-10-4 Nove pomladi za nas in celo večkrat brez nas.
Glasovna orkestracija
Zanimivo je pri tem tudi opažanje kako dosega glasovno orkestracijo samoglasnikov in soglasnikov.
Rdeči vosek zarje kaplja na ozarjena čela reči.
ponovitev ponovitev
korena fonemov
zarja č in r iz
začetne besede
v kitici
Novakov v minipoetiki pravi:
" Svojih pesmi ne 'pišem', temveč jih takorekoč orkestriram. Prisluškujem glasbi soglasnikov in samoglasnikov in skladam sloge. Raziskujem xxxxxxx xxxxxx pomena v zven in zvena v pomen kot temeljni proces življenja jezika, kot temeljni proces poezije." Novakova pesem je zvočna le, če je nabita s pomenom in čimbolj je nabita s pomenom, tem bolj(e) zveni.Ta sklep lahko potrdimo z Novakovo pesmijo: Pesem ni svet, ni svetloba, ni glasba, ni ogledalo, ni pomen, je pesem.
POSTMODERNIZEM IN BORIS A. NOVAK
Kot opozarja Tomo Virk je bila o postmodernizmu izven meja Slovenije napisanega in rečenega izjemno veliko, znotraj naših meja pa relativno malo. Pomenbnejše razprave o postmodernizmu so res samo štiri: Debeljakova "Posmoderna sfinga", Kosova "Literatura na slovenskem po modernizmu", Hribarjeva "Sveta igra sveta" in Virkova razprava "Posmoderna in mlada slovenska proza". Kosova se zdi od vseh omenjenih najboljše izhodišče za razmišljanje o Novaku in postmodernizmu.
1.
Kot glavno značilnost Kos navaja dejstvo, da se v duhovnozgodovinski sestavi nadaljuje temeljna usmeritev k metafizičnemu xxxxxxx, da pa prav ta usmeritev v postmodernistični literaturi doživlja nov, še radikalnejši in v nasprotno smer obrnjen prevrat - ne samo, da v literarnih delih ne more biti več resnice kot sistemske enakosti, ampak iz nje izginja tudi neposredna resničnost zavesti oziroma psihičnih vsebin, katerih nosilec je JAZ. Skratka, posmodernizem se je docela osvobodil tako resnice kot resničnosti, prišel je v stanje poplne svobodnosti, kjer je vse samo še pogojno, samovoljno, navidezno in izmišljijsko.
2.
Za dosego take samovoljne svobodnosti mu je na voljo svobodna uporaba vseh mogočih historičnih modelov, vzorov in elementov - od snovnih do duhovnih formalnih in stilnih - da iz njih svobodno kreira svoja besedila.
3.
Tako Kos postavi tezo, da je metafizični nihalizma šele v postmodernizmu dosegel vrhunec, prek katerega bo težko iti še kam dlje, tako da je modernizem ne le najskrajnejše, pač pa tudi zadnje literarno utelešenje metafizičnega pa tudi spoznanja, socialnega in nenazadnje moralnega nihalizma.
4.
V skladu s tem je dejsvo, da postmodernistična literarna dela praviloma bralcu ne nudijo zares trdnih razvidnih in veljavnih spoznanj o metafizičnem, histoeičnem in socialnem svetu. Zato se včasih zdi, da sta iz njegovega ustroja izginili spoznavna in etična komponenta, vendar pa si kljub temu čuti globja metaforična negotovost, vznemirjenost, pravzaprav tesnobo, ki je nova oblika človekove spoznavne in moralne orientacije v dobi dovršnega nihalizma.
Za boljšo opredelitev Novakove literarne usmeritve se ustavimo pri Novakovi obliki literarnega časa. O njej bi bilo potrebno reči naslednje:
Novak si je opriorno postavil normo, ki hote ovira modernistično svobodo. Norma se mu veže na obstoječi žanerski niz - gre za opisno poezijo narave oziroma lirko pesnitev.
Cikel Let časa je strogo kitično urejen. Imamo štiri cikle s po desetimi štirivrstičnicami, ki so skoraj v večini urejene z rimo A-B-A-B.
Pesnitev je napisana v ritmizirani prozi, ritem podkrepuje zvočna orkestracija samoglasnikov in soglasnikov, paralizem gesed oziroma stavkov naprimer:
Biti oko in ljubiti oblake večno spreminjastih oblik!
Biti koža in ljubiti ženski požar v slami!
Polno je tudi primerov aliteracij
Pod rožo prostora ta neznanska rosa, preveč prostorna in preveč neznana za besedo morije: o xxxxxx
Vsa ta opažanja kažejo na Novakovo vračanje k tradicionalni pesniški obliki in tradicionalnim pesniškim postopkom.
(paralelna rima ??)
Obenem pa se Novak naslanja na subjektivno variranje mita kot zgodbe ( mit o naravnem ciklusu ).
Boris A. Novak povezuje tradicionalno obliko, verz in tradicionalne motive oziroma mite s temami, tonom (in hermanističnostjo) modernizma. Pri Novaku se še vedno kaže resničnost subjektivitete, neko določeno resničnost pa podaja s sistemsko obliko (v tem primeru lirska pesnitev podaja opis narave). Če te misli povežemo z glvnimi značilnosti postmodernizma, pri Novaku ne moremo govoriti o nikakeršnem pularizmu resnic, ki obstajajo drug ob drugem ali se celo izničujejo. Tudi smisel celote ne ostaja popolnoma odprt, nejasen in dvoumen.
Postmodernizma pri Novaku ni mogoče opredeliti le z dejstvom, da se vrača k preteklim, tradicionalnim, že preseženim pesniškim oblikam, temam in motivom.
Zanimiv se zdi Novakov odklon (vsaj v pesniški zbirki Hči spomina) od metafizičnega nihalizma. Pri Novaku kot da gre za potovanje "iz niča v luč". Bistvena se zdi razlika med zgolj ničem in sončnim ničem.