Najlepše je, ko za pomoč ne prosiš, ampak se ti ponudi sama
Prijaznost je izraz človekove velikodušnosti, ki nam bogati vsak dan posebej. Prijaznost je dobra človeška lastnost, vendar je je vse manj. Pomislimo pri sebi - kdaj smo bili prijazni do znancev, sošolcev, staršev, celo neznancev na pošti ali v mestu? Hm, bolj poredko, če smo iskreni. Velikokrat smo raje tečni, nesramni, nestrpni, z mrkim pogledom, jezni na druge in sami nase.
Toda če malce razmislimo, moramo priznati, da od drugih pričakujemo prav to - da so prijazni. Zakaj ne bi tudi sami postali malce prijaznejši do sveta okoli nas?
Nekoga v dobro voljo spravi sonce, drugega kupljeno darilo, tretjega pa že lepa beseda ali bežna gesta. In vsaj slednjega smo gotovo sposobni tudi mi. Zakaj ne bi vstali na avtobusu in sedeža odstopili mamici z otrokom in vrečkami, zakaj ne bi neznancu pobrali papirjev, ki so mu padli iz aktovke? Zakaj gremo raje kar mimo in se mu še smejemo, kako je neroden?
Kolikokrat smo se že sami znašli v nerodni situaciji, nebogljeni, pa nam je nekdo priskočil na pomoč. Najlepše je, ko za pomoč ne prosiš, ampak se ti ponudi sama. Potrudimo se, morda bomo tudi mi z lepo besedo, nasmehom ali drobno pomočjo komu polepšali dan. Lepo je, če vemo, da je nekdo zadovoljen in da smo k temu prispevali tudi mi. Tudi sami se bomo bolje počutili. Vedeti pa moramo tudi, da se dobro z dobrim poplača!
