Še je čas, da zajameš sapo
Uspelo ti bo vse, kar si želiš, le želeti si moraš dovolj močno in delati na tem
Najboljši so ponedeljki, ki prinašajo s seboj okus po počitnicah. Sladek, čokoladno sladoledni okus dobrega, lepega in svobodnega. "I"m free to do what I want..." Pa čeprav gre le za en teden. Pa čeprav je to maj, ko moraš vsak prosti trenutek izkoristiti za učenje. Ampak občutek neskončne lahkosti bivanja ostane. Danes ni treba vstati, danes lahko delam, kar hočem, čeprav moram še enkrat prebrati Alamuta in pospraviti sobo in pregledati integrale in odvode, presneta matematika, in potem moram še na drink in zvečer v kino, danes je ceneje in potem bi bilo dobro ponoviti še čase za angleščino...
Ups, ustavi se malo. Kaj nisi rekla, da imaš počitnice? Ja, pa kaj mi to pomaga, če pa v bližnji prihodnosti straši matura, če moram popraviti še cvek pri matematiki, da bom sploh šla na maturo in če je enostavno preveč vsega, dnevi pa se nočejo podaljšati, grdi packi! Eh, nehaj bentiti, preklinjati in se kislo držati! Takšna je usoda.
Zato so te majske počitnice prava krinka. V bistvu jih ni ali bolje - ne bi jih smelo biti! Zdaj bi morali vsi pridno sedeti za mizami, gledati v predelano snov in se pospešeno pripravljati na zaključek in tiste tako pomembne izpite. Eksterci, matura, poklicna matura, sprejemni - vsi ti grdi zmaji, ki visijo nad teboj. Ne skrbi, vse je le papir, ti zmaji, ki že toliko let visijo nad teboj. Zato naj se ti nikar ne zvrti od višine in skrbi. Sicer pa te vidim. Jan uživa na morju, Zoran tudi, Maja uživa v oblakih zaljubljenosti, kdo drug preboleva nesrečno ljubezen. Fantje pridno hodijo na intenzivne treninge, dekleta pa izkoriščajo vsak prosti trenutek za klepetanje po telefonu. In če je lepo vreme - takrat pa nam naj pomagajo prasile - potem bodo res samo še nadnaravne sile zmogle napore tega meseca, učenje in s njim nezdružljivo lepo vreme. Pouk bi moral trajati do lepega vremena. Ni hujšega kot sedeti pri odprtih oknih v temačnih šolah, ko zunaj pojejo ptički in vse diši po veselju, smehu in ljubezni. Profesorji pa brenčijo s svojimi neskončnimi podatki, ki ti jih poskušajo vliti v glavo in se tudi sami kdaj pa kdaj hrepeneče zazrejo v zeleneče drevje pod šolskimi okni. Mučenje, ne? In to neskončno pridobivanje ocen! Ni mu konca in kraja. Vsak dan, vsako uro si ubošček ti ali tvoji sotrpini. Ampak zdaj je še čas, da zajameš sapo, da za kakšen dan pozabiš na šolo in vse, kar te še čaka. Da dvigneš glavo proti soncu in se spremeniš v martinčka, pozabiš skrbi in odpotuješ stran. Potem pa hitro spet v realni svet, ki že nestrpno čaka na tebe. S tvojo svetlo prihodnostjo sedita na hodniku in se pogovarjata o tebi. Predvsem o tem, kako ti bo uspelo. Uspelo ti bo vse, kar si želiš, le želeti si moraš dovolj močno in delati na tem. Pa naj bo to šola, nesrečna ljubezen ali vse drobne težave vsakdana. Če gre za slabe ocene, potrebuješ trdo delo in voljo, za strto srce novo ljubezen in čas, za vse drugo pa dobre prijatelje in nasmeh na ustih. Vse bo tako, kot je zapisano nekje med zvezdami. In vse bo prav.