![]() |
![]() |
![]() |
Oton Župančič
(Vinica, 1878 – Ljubljana, 1949) Oton je preživel v Vinici le najzgodnejša leta, pote se je družina preselila v Dragatuš, kjer je začel hoditi v šolo. Šolanje je nadaljeval v Novem mestu, in ko so se Župančičevi preselili v Ljubljano, je tu obiskoval večji del gimnazije in jo tudi končal. Po maturi se je odpravil na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis. Seznanil se je z velemestnim življenjem, z navdušenjem spoznal sodobno evropsko slovstvo, pomanjkanje pa mu ni prizaneslo in v tem se ni razlikoval od večine slovenskih visokošolcev. Že kot gimnazijec je začel objavljati pesmi in leta 1899 je izdal prvo pesniško zbirko (Čaša opojnosti). Po enoletni vojaščini je v Ljubljani krajši čas poučeval, nato se je vrnil na Dunaj, popotoval po zahodni Evropi (Pariz) in se ne Nemškem (s prekinitvami) preživljal kot domači učitelj. Ko se je lata 1910 vrnil v domovino, je bil najprej dramaturg v deželnem gledališču, po Aškerčevi smrti pa je prevzel službo mestnega arhivarja. Ustvaril si je družino, prizadeto spremljal prvo svetovno vojno, pesnil, prevajal, urejal reviji Slovan in Ljubljanski zvon in se vse bolj navduševal za gledališče. Po vojni se je vrnil kot dramaturg v osrednje slovensko gledališče in čez nekaj let postal upravnik Drame in Opere. Čas med dvema vojnama je bil za pesnika bogato izpolnjen s prevajanjem nasploh in posebej odrskih del, ki so jih uprizarjali. Takrat je napisal tudi tragedijo Veronika Deseniška. Zelo je bil dejaven v pisateljskem društvu (precej let je bil predsednik) in v slovenskem centru PEN (tudi predsednik). Ob ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti l.1938 je bil med prvimi imenovan za rednega člana. Bolezen mu ni dopuščala, da bi se neposredno udeležil narodnoosvobodilnega boja za katerega se je izrekel, zato je le s pesmijo spodbujal k vztrajanju in sočustvoval s trpečim slovenskim človekom. Po vojni mu je bilo odmerjenih le še malo let, toda snoval je, pesnil, prevajal, skratka, pisal do zadnjega diha, celo na bolniški postelji. Od vseh modernistov je pisal najdlje, njegovo pesniško delo je najobsežnejše, po vsebini in obliki pa najbolj raznovrstno. Tematsko se deli na ljubezensko, domovinsko, osebnoizpovedno, miselno, pa tudi filozofsko, vojno, socialno liriko; ob tem še na balade in romance. Zbirke: -Pesmi v Čaši opojnosti (1889) -Čez plan (1904) -Samogovori (1908) -V zarje Vidove (1920) -Zimzelen pod snegom (1945) |