Težave študentov v slovenskem šolstvu
Na težave študentov bomo gledali predvsem skozi primere študentov, katerih pot skozi šolski sistem je bila lažja. Najprej se bomo osredotočili na lažje nepravilnosti v šolstvu, nato pa tudi na primere večjih nepravilnosti, ki se pojavljajo v visokem šolstvu in posledično nevidno prizadenejo druge študente.
Velikokrat je moč slišati, da je kakšen študent po enostavni poti šel skozi študij in da je imel pri tem veliko pomoč profesorjev, ki so pristransko ocenjevali v njegovo/njeno korist. Na tej spletni strani bomo našteli nekaj primerov, ki smo jih slišali, bralce, predvsem študente, pa vabimo, naj tudi sami napišejo primere, ko je kakšna fakulteta delovala tako, kot ne bi smela.
Najbolj običajna oblika bližnjice skozi študij je t.i. »plonkanje«. Tudi za plonkanje je potrebno imeti talent. Zanimivo je, da nekateri starši (predvsem učitelji) svojim otrokom priporočajo plonkanje kot sredstvo za lažje šolanje. Takšni otroci se že od malega priučijo te slabe veščine in jo s pridom izkoriščajo tekom celotnega študija. Nekoliko ironično pa je to, da so pri plonkanju ujeti predvsem študenti, ki sicer ne plonkajo, a jih vlečejo zgledi »plonkarskih« kolegov in prijateljev. Takšni študentje ne le, da imajo slabe plonkce, ki jim ponavadi nič ne koristijo, ampak preprosto ne znajo plonkati. Poznamo primer študenta, ki je v svojem šolanju po njegovih besedah plonkal le enkrat v življenju, na listku je imel napisano samo eno težjo formulo, ki jo je imel za vsak primer, da je ne bi pozabil, pri sebi. Ker je bil nevešč pri plonkanju, ga je asistentka, ki je temeljito pregledala vse, kar je bilo na mizi vsakega slehernega študenta od 150-ih, če ne še več, ki so bili prisotni v dvorani, je asistentka pri njemu odkrila listek z eno samo formulo in mu odvzela test. Da bi bila ironija tega študenta še večja, študent formule na izpitu sploh ni potreboval. Zanimivo je dejstvo, zakaj se je študent sploh odločil za svoje edino plonkanje v življenju. Zgled je videl v svojem prijatelju, ki je na vsak izpit na njegovi fakulteti šel s kupom listja in jih pri tem po lastnih besedah uspešno uporabljal. Nesrečni študent si je verjetno rekel, da poskusiti enkrat le ni takšen greh in se pri tem poskusu opekel tako močno, da ni izgubil le tega izpitnega roka, ampak za kazen ni smel pisati niti naslednjega. Očitno mu usoda ni bila preveč naklonjena. Poleg tega ironičnega primera naštejmo še primere drugih študentov, ki pa so za razliko od tega študenta velemojstri. Opisali bomo znane primere plonkanja, ki smo jih zasledili pri nekaterih študentih, ki so se nam pohvalili s svojimi veščinami pri plonkanju. Vsi ti primeri izhajajo iz fakultet, ki imajo relativno nizko število študentov, ki so razdeljeni na manjše skupine in imajo na razpolago veliko število izpitov tokom enega šolskega leta. Zanimiv je primer študenta, ki je cel kup papirja shranjeval v podplatu svojega čevlja. Seveda si je to lahko privoščil zato, ker je pri ponavadi dolgo časa trajajočem izpitu, kjer je sodelovalo le par študentov in ki se je odvijal kar v posebnem majhnem kabinetu, profesor večino časa bil odsoten. Seveda so študentje, ki so že predčasno dobili seznam 100 vprašanj, na izpitu imeli enostavno nalogo (listanja po domačih umetnijah), predvsem študentje vešči plonkanja. Poznamo tudi veliko primerov študentov iz biotehniške fakultete, kjer je bila »vrlina plonkanja« razvita do popolnosti. Iz popisanih listkov so nekateri izdelovali zavidanja vredne pripomočke. Če jih naštejemo nekaj: Posebne harmonike, ki se razprejo in razkrijejo svoj dragocen zaklad, posebni zvitki, ki se položijo v dlan in se nato s pomočjo prstov ene roke vrtijo na eno ali drugo stran, odvisno od tega, kje je zanimivo branje. Uporaba tega izuma zahteva že pravo usposobljenost za uporabo. Mini knjigice, podobne velikim, a v miniaturnem formatu in podobno. Zanimivo je tudi to, da plonkanje narekuje tudi nekatere modne smernice, ki se pojavljajo predvsem na izpitih. Če omenimo samo dolge srajce za plonkce shranjene na pasu, krila pri študentkah za plonkce shranjene na stegnih ali zvonaste poloverje in majice za čim lažji dostop do plonkcev, ki so pritrjeni na podlaket. Očitno je možnih načinov plonkanja toliko, da bi iznajdljivi plonkarji lahko izdali knjigo o njem, in bi knjiga verjetno postala velika prodajna uspešnica.
Ne glede na rahlo komičen prikaz plonkanja, pa je potrebno opozoriti na velike nevšečnosti, ki jih plonkanje povzroča. Ena najbolj vidnih je zelo slaba dejanska izobraženost diplomantov ali, Bog ne daj, magistrov in doktorjev. Slovenija ima visokoizobražene ljudi, a je vprašanje koliko so le ti vredni. Vsi, ki so skozi faks šli pretežno s plonkanjem in drugimi načini bližnjic, so v študijski in drugi javnosti dobili velik ugled in so ponavadi izpostavljeni kot veliki eksperti na svojem področju, a v praktičnem življenju, kjer bi morali svoje s plonkci pridobljeno znanje dejansko pokazati, so velikokrat podpovprečni, če ne celo »neuporabni«. Zato sam uspeh nekaterih študentov na fakultetah še ne pomeni ničesar. Subjektivne afinitete, ki jih imajo profesorji in študijska javnost do nekaterih študentov, so lahko popolnoma zgrešene, medtem ko so lahko cenovno manj uspešni študentje seveda v posameznih primerih, dosti bolj nadarjeni, kot njihovi precenjeni kolegi.
Pri plonkanju slovita kot oazi plonkanja predvsem Fakulteta za gradbeništvo in Biotehniška fakulteta.
Zelo zanimiv pristop nekaterih študentov, predvsem študentk, je namerna tvorba prijateljskih vezi s profesorji. Ni nobena skrivnost, da nekateri profesorji, predvsem moški, gledajo na študente zelo subjektivno in v posameznih primerih, ki niso nujno redki, tudi ocenjujejo zelo subjektivno. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da nekatere študentke ali študenti izkoriščajo seksualne vidike svoje zunanje podobe za izboljšanje možnosti pri izpitu. Morda v kakšnih primerih pride tudi do subjektivnosti profesorjev zaradi dejanskih spolnih uslug študentk in študentov, a bolj pogosti so primeri zgolj prijateljskega druženja nekaterih študentov s profesorji. Zanimivo je, da so čustveno labilni profesorji, ki zelo hitro padejo pod vplivom določenih študentov, katerim omogočajo lažje opravljanje izpita, po drugi strani tudi dokaj strogi nasproti izbranim žrtvam izživljanja nad njimi.
Poznamo primere študentov, ki so jih profesorji (ne nujno takšnega formata, kot smo ga opisali zgoraj) namerno slabo ocenjevali in jim na tak način onemogočali napredovanje v izobrazbeni karieri. Kaj je razlog za izživljanje nad posameznimi študenti, je težko ugotoviti. Je pa res, da študentje, ki se preveč negativno izpostavijo pri opozarjanju na kakšno svojo težavo, predvsem administrativne narave ali pa v povezavi s profesorjem, pa nimajo v zaledju bogatih in vplivnih staršev, največkrat postanejo žrtve izživljanja visokošolskega sistema. Takšni primeri kažejo, da je demokracija na fakultetah zelo omejena, predvsem zaradi zvez in korupcije.
Z omembo zvez in korupcije smo odprli široko področje razprave o visokošolskem sistemu.
Najprej lahko omenimo preprosta v praksi splošno uveljavljena dejstva, ki na žalost niso deležna pretirane skrbi javnosti.
Otroci vplivnejših in bogatejših staršev ne glede na dejansko nadarjenost uživajo veliko večje ugodnosti na fakultetah v smislu naklonjenosti profesorjev. Tem otrokom se spregleda skozi prste, tem otrokom se pristransko dajejo višje ocene, ti otroci se ne glede na njihovo dejansko nadarjenost lažje izpostavijo, kot »uspešni« študentje. Slovenija, ki se čedalje bolj socialno razslojuje in postaja čedalje bolj država zvez in poznanstev, kar je na žalost bila že prej, se sooča z vse večjim problemom korupcije tudi v šolstvu. Slovenija in tudi njeno šolstvo pač deluje na kastnem principu »Kakšen oče, takšen sin«. Demokracije, kot spremljevalke kapitalistične ureditve je čedalje manj in to zaradi socialnega razslojevanja, kjer nadarjenost posameznikov pomeni zelo malo in so v ospredju zveze in poznanstva, ne glede na dejstvo, da vsa vodilna podjetja konstantno lepobesedičijo o tem, kako iščejo talente na podlagi nadarjenosti in ne zvez. Že sam izobraževalni sistem deluje zelo koruptivno in ne išče nadarjenih ljudi, ampak za nadarjene velikokrat proglasi napačne ljudi, zato je vprašljivo, kaj vodilni v podjetjih mislijo, ko pravijo, da iščejo nadarjene ljudi. Ali mislijo na to, da naj pritiskajo na šolski sistem, da njihovi otroci in otroci njihovih sorodnikov čim lažje opravijo študij, in takšni kvazi študentje zasedejo pomembna mesta v njihovih podjetjih, češ da so »nadarjeni«? Nekaj podobnega velja tudi za otroke profesorjev. Četudi šolski sitem ni znan po tem, da zaposleni v njem prejemajo visoke plače, pa je prednost tega sistema v tem, da lahko zaposleni omogočijo svojemu naraščaju lažje šolanje po bližnjicah in tako večje pogoje za zaposlitev. To je ena modificirana oblika slovenske miselnosti »Kakšen oče, takšen sin, kakšna mati takšna hči.«.
Še ena splošna značilnost, ki onemogoča enak študij za vse je čedalje večja tržna usmerjenost študija. Otroci, katerih starši so finančno šibki, nimajo veliko možnosti za študij in za ugodne študijske pogoje predvsem zaradi tega, ker jim država ne zagotavlja finančne pomoči. Tu ne predstavljajo težave le ogromni prispevki, ki jih morajo študentje dodatno plačevati fakultetam za svoj študij, ampak so težave vezane tudi na življenje izven mesta stalnega prebivališča (visoke najemnine, študentska prehrana, katere subvencioniranje je država že kar nekajkrat želela onemogočiti, prevozni stroški, itd.). Študentje, ki prihajajo iz bogatih družin, imajo boljšo prehrano, boljše stanovanje, nimajo skrbi zaradi denarja, skratka živijo veliko bolj lagodno življenje in imajo neprimerno ugodnejše učne pogoje (predvsem prostor za učenje). Ravno ta grozljiva finančna realnost je še toliko bolj grozljiva ob zavedanju, da imajo poleg vsega tega bogatejši študentje še večjo naklonjenost samih fakultet le zaradi tega, ker se njihovi starši imenujejo tako in tako in imajo takšen in takšen (visoki) naziv. S tako primitivnim pristopom do šolstva Slovenija izgublja veliko sposobnih ljudi, ki jim ni omogočen zadovoljiv študij. Veliko študentov predvsem zaradi slabih učnih pogojev (npr. v študentskih domovih), ne more študirati. Zanimivo je dejstvo, da so izredno nadarjeni posamezniki (dejansko nadarjeni; to ne pomeni tistih, ki imajo Zoisovo štipendijo), zelo občutljivi in težko prilagodljivi, kar zadeva osnovne življenjske situacije. Konkretno: Ponavadi izredno nadarjeni ljudje potrebujejo izredno pozitivne učne pogoje, da bi se lahko koncentrirali, mirna soba, po možnosti enoposteljna, brez hrupa in drugih motečih dejavnikov. Razlogov za takšne potrebe močno nadarjenih posameznikov, ki so po drugi strani tudi zelo občutljivi, je več, a jih sedaj ne bomo naštevali, ker spadajo v temo psiholoških značilnosti (dejansko) nadarjenih posameznikov, kar ni tema te spletne strani, mi pa se ne bomo preveč oddaljili od začetne teme. Želimo povedati, da sedanji šolski sistem ne omogoča pogojev posameznikom, zlasti pa so slabi pogoji za nadarjene posameznike, ki zaradi svoje narave potrebujejo večji standard šolskih razmer kot povprečni študenti. Slovenski šolski sistem na žalost ne omogoča potrebnih učnih pogojev za vse študija željne ljudi. Zaradi tega trajno izgublja veliko sposobnih študentov, kar je slaba perspektiva za prihodnost.
Tretje splošno dejstvo, ki je močno prisotno na fakultetah, je komolčarstvo samih študentov. Že sami študentje ustvarjajo med seboj zveze, ki jim olajšajo študij. Za manj priljubljene posameznike, ki so večji individualisti, je v takšnem okolju zelo težko uspeti, saj niso dovolj »pogumni«, da bi lahko uveljavili svojo voljo. In če takšni študentje nimajo opore pri študiju in tudi izhajajo iz nevplivnih družin, lahko kmalu izgubijo motivacijo za študij na določeni komolčarski fakulteti. Žalostno je dejstvo, da je med temi študenti veliko neodkritih izjemnih talentov, ki so sicer izjemno sposobni, a se na žalost ne znajo izpostaviti. Morda pretirana čustvenost teh oseb »ubija« njihovo nadpovprečno nadarjenost (inteligenco). V mislih nismo imeli oseb, ki delujejo mirno in hladno, ampak gre tu predvsem za sicer mirne ljudi, ki pa velikokrat delujejo zelo zmedeno. Takšni ljudje so ponavadi tarče posmeha, v otroštvu tudi znašanja nad njimi (bulliing). Primer iz psihologije nadarjenih posameznikov smo ponovno uporabili zato, ker želimo poudariti, da pri izbiri fakultete študentje morajo gledati tudi na to, kakšno okolje posamezna fakulteta nudi le tem. Določene množične fakultete (kot npr Ekonomska fakulteta), kjer je komolčarstvo in razslojevanje ogromno, znajo biti peklensko okolje za takšne ljudi, ki jim odvzema motivacijo za obiskovanje fakultete. Takšnim ljudem bolj ustrezajo fakultete, kjer je manj študentov in kjer je formalni stik (na predavanjih ali vajah) med profesorji (asistenti) in študenti večji. Afinitete posameznega študenta še ne pomenijo vsega, predvsem zaradi katastrofalne klime v posameznih fakultetah. Zato vsem bodočim študentom, predvsem tistim, ki jih skrbi klima na fakultetah zaradi lastne, lahko bi rekli individualnosti, svetujemo, naj ne glede na glavno afiniteto izberejo takšno fakulteto, ki ima prijaznejši odnos do študentov.
Poleg splošnih dejstev za slabo visoko šolstvo v Sloveniji pa obstajajo še določena druga dejstva vezana predvsem na zveze in korupcijo. Tu bomo našteli nekaj posameznih primerov korupcije.
Korupcija je značilna predvsem v administrativnih zadevah fakultete. Poznamo primere, ko so študentje s slabšimi izrednimi pogoji za napredovanje v višji letnik po intervenciji posameznih profesorjev, ki poznajo starše teh študentov, lahko napredovali v višji letnik, medtem ko študentje, ki niso imeli teh zvez, a so imeli boljše izredne pogoje, oziroma so imeli skoraj izpolnjene tudi normalne pogoje, niso bili deležni takšnih ugodnosti. Korupcija te vrste je značilna predvsem za Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, kjer je zaradi številčnosti študentov tudi konkurenca med njimi večja.
V visokem šolstvu obstaja tudi nevarnost ponujanja podkupnin posameznim profesorjem, ki zaradi podkupnin določenim študentom omogočijo pozitivno oceno pri izpitu. Podkupnine niso nujno denarne. Gre lahko tudi za usluge, ki so jih korumpirani profesorji lahko deležni kasneje. Tu gre za prikrito korupcijo, ki jo je zelo težko odkriti.
V današnjem času, kjer je demokracija ogrožena predvsem z načini uničevanja kariere in finančnega uničevanja kritičnih posameznikov in ne več toliko z najkrutejšimi oblikami »utišanja« (umori), pa je prisotna tudi nevarnost namernega onemogočanja napredovanja v študiju pri posameznih angažiranih študentih. To so oblike državnega kriminala, ki jih tukaj ne mislimo preveč izpostavljati, čeprav so v določenih zelo redkih primerih lahko prisotne. Seveda je možno, da ne gre za državni kriminal, ampak kriminal posameznikov, ki so na takšnih mestih, da lahko povzročijo škodo izbranim posameznikom, ki se jim zdijo nevarni bodisi zaradi političnega udejstvovanja, bodisi zaradi tega, ker o kakšni stvari, lahko tudi osebni in ne politični, preveč vedo.
V visokem šolstvu (kot tudi v srednjem in osnovnem, ki ju tokrat nismo opisali) gre praktično za otroke in zaradi tega le temu nekateri ne dajejo pretirane pomembnosti v smislu nepravilnosti, ki se dogajajo tam. Zavedati pa se moramo, da ravno nepravilnosti v visokem šolstvu (tudi srednjem in osnovnem, a v manjši meri, če odštejemo Zoisove štipendije), pomenijo v nadaljnji življenjski karieri neupravičeno boljše pogoje posameznih študentov za pridobitev zaposlitve, ki pa je ena najpomembnejših stvari v življenju. Zato morajo vsi študentje budno spremljati dogajanje na svojih fakultetah in vsako nepravilnost oznaniti. Le tako si bodo zagotovili pravične pogoje pri zaposlitvi, če odštejemo dejstvo, da je pri iskanju zaposlitve ponavadi korupcija še večja in da večina novih zaposlitev nastane prek zvez in poznanstev.
Menimo, da bi študentje sami morali biti zelo pozorni na to, koga profesorji preferirajo na posamezni fakulteti in ali so te preference v resnici upravičene ali pa so le posledica dejstva, da imajo ti študentje vplivne starše. Študente prosimo, da nam pošljejo primere neustreznega ravnanja fakultet, bodisi zoper njih samih, bodisi zoper komu drugemu, bodisi v neupravičeno prid koga drugega. Vsak prispevek bo zaželen in po želji tudi objavljen na tej spletni strani. Le če bomo govorili o težavah v visokem šolstvu, jih bomo lahko odpravili ali vsaj omilili.
Obrazec
Izpolnite vsa polja. Pišite spoštljivo. Noben neprimeren prispevek ne bo objavljen.