Cerknica nekoč:

   

Ozemlje cerkniške doline je bilo mestoma naseljeno že v predrimski dobi, o čemer pričajo ostanki keltske utrdbe v bližini Cerknice. Prvotna Cerknica je najverjetneje stala na sedanjem polju Uševk. Od tu naj bi kasneje naselje preselili na hribček okoli cerkve (sedanji Tabor). Od tod naj bi izviralo tudi ime; Valvasor v svojih zapisih, Slava vojvodine Kranjske- pravi da je od narečne "zirkuica" počasi "u" zamenjal "n", in je postala Cirknica  in kasneje pravilneje - Cerknica.

Že v predzgodovinski dobi je vodila tovorna pot čez Bloško planoto mimo Loža na Dolenjsko ali Hrvaško, v rimski dobi pa je šla cesta mimo Cerknice iz Trsta proti Emoni (Ljubljani). O zgodnji poselitvi pričajo tudi ostanki zidov na Gradišču in rimsko grobišče na Sinji gorici. Cerknica je bila prvič omenjena leta 1040.

Zahodno od Cerknice je nekdaj stal grad Loško, prvotno last plaviške rodbine Palmberg. Pozneje so ga prevzeli bistriški opati; spomin nanje še živi v imenu Opatova pot. Danes so zelo malo vidni samo še ostanki gradu.

Ob tej prometni poti, ki se je ohranila stoletja, je dobila Cerknica trške pravice že v 11.stoletju, ter je prešlo ozemlje cerkniškega polja, kot darilo frankovskega cesarja, pod oblast oglejskih patriarhov (v pismih oglejskih patriarhov se omenjajo župniki že leta 1261). Cerknica in Lož sta postala središče oglejske zemlje na Kranjskem in sta to ostali do Habsburžanov.

Patriarh Ludvik je izročil cerkniško prafaro leta 1360 kartuziji v Bisti pri Vrhniki in vsakokratni opat samostana je bil tudi cerkniški župnik. Kartuzijanci so pastirovali po vsej dolini do leta 1782, ko je bil samostan razpuščen in je prišla nadžupnija Cerknica v upravo svetne duhovščine. Najznamenitejši opat in župnik je bil Gregor Črvič. Umrl je leta 1692 in je pokopan v cerkniški cerkvi pod oltarjem sv.Ane.

V 15.st., ki je bilo eno naših najbolj črnih obdobij zgodovine slovenskega naroda, so se zgrnile nad naše kmete vse težave, od naravnih katastrof, kužnih bolezni pritiska gosposke z davki, vojn zaradi medsebojnih obračunavanj med fevdalci pa do najhujše nadloge - Turkov. Na to pričajo še danes ohranjeni deli utrdb okrog glavne cerkve na vrhu grička, starem središču Cerknice (pri lipi), kot ostanki enega največjih in obenem posebnih protiturških taborov.

 

Ker ni bilo pomoči od nikoder in ker je kljub vsem dajatvam gosposki le-ta ni proti turškem ropanju ukrenila ničesar, je moral kmet sam poskrbeti za svojo varnost. Tako se je, morda po tujih vzorih, rodila na naših tleh posebna vrsta stavbarstva, katerega naloga je bila zagotoviti dovolj uspešno obrambo pred roparskimi napadi vojaških ali polvojaških oddelkov turške vojske, obenem pa zavarovati kmečko imetje in dragocenosti, kot tudi življenja. Tabori, kot so te ljudske utrdbe imenovali že takrat, so kmalu prevzeli še drugo nalogo. V mnogih primerih so postali ne le središča vaške in širše skupnosti, ampak tudi moralna in dejanska opora za boj proti nevzdržnemu pritisku fevdalcev.

Cerkniški tabor je posebnost zaradi svoje velikosti, oblike, vsebine in še zlasti zaradi razmeroma dobre ohranjenosti. Čeprav na prvi pogled cerkvena arhitektura sama nima neposredne zveze s taborskim kompleksom, nam zgodovina njene zidave, še bolj pa njene arhitektonske posebnosti precej povedo o sicer anonimni arhitekturi ljudske utrdbe okrog nje.

Prvotna cerkvena stavba v Cerknici kljub svoji mogočnosti, saj spada med najlepše dvoranske cerkve svojega časa, ni vzdržala navala Turkov. Le-ti so, v nedeljo pred Mihelovim leta 1472 (28.september), cerkev požgali, kot priča tudi v kamen vklesan napis, vzidan v desnem vogalu sedanje cerkve.

1476 je v kraju močno razsajala kuga. Mrliče so pokopavali izven trg na sosednji Kamni gorici, kjer so postavili leta 1476 kapelo Sv.Roka, priprošnjika proti nalezljivim boleznim, predhodnico sedanje cerkve na Kamni gorici. Cerkev je bila postavljena 1640 in ima tri oltarje, ki se nagibajo k baroku. Glavni oltar je pozlačen, slika Sv.Roka pa je delo znametnitega slikarja Čebeja. Stranska kipa sta sveti Anton Padovanski in sveti Andrej apostol. Levi oltar je posvečen svetemu Jožefu, desni pa svetemu Štefanu. V zvoniku je majhen zvon z lepim glasom. Cerkev obdaja obzidje, v njeni okolici pa se je vršil živinski sejem štirikrat letno. Blagovni sejem je bil iste dneve pred farno cerkvijo.

Približno leta 1683 so začeli pokopavati umrle na novem pokopališču na južnem koncu Cerknice, ob cesti, ki pelje na Dolenje Jezero. Na sredi pokopališča so zgradili cerkev z zvonikom v čast svetemu Janezu Krstniku. Cerkev ima en oltar s sliko, ki prikazuje Janezov krst; je brez letnice in delo neznanega umetnika.

Leta 1927 dobi tudi Cerknica plinsko elektrarno. Stala je za hišo Tabor 26, postavil pa jo je dekan Jože Juvanec. Luč je zasvetila v cerkvi, župnjišču in okoliških hišah. Zaradi nerantabilnosti pa leta 1933 elektrarno odkupijo kranjske deželne elektrarne.

Med obema vojnama se je izredno močno razvilo tihotapstvo, kontrabantarstvo, zaradi bližine staro jugoslovansko italijanske meje, ki je potekala po vrhovih Javornika in preko poznane carinarnice Ravbarkomande pri Postojni.

Razvila sta se dva osnovna tipa tihotapstva in sicer, organizirano s podkupovanji - na veliko, s konji in lesom pa je počasno tihotapljenje - to je bila bolj domena žensk, ki so prenašale nahrbtnike do 25 kg teže čez Javornike. Osnovno blago v nahrbtnikih je bilo meso, moka, kokoši, jajca, sol,…