REKA NIL

Egipčansko poljedelstvo je bilo odvisno od Nila in njegovega poplavljanja. Večini sredozemskih rek poleti primanjkuje vode, Nil pa vsako poletja naraste. V deževni dobi se na avesinskih gorah topi sneg. Voda odnaša prst in gnijoče ostanke bujnega rtopskega rastlinstva. V spodnjem toku postopoma narašča , in od julija do oktobra poplavlja vso dolino. Dolgočasa so bili Egipčani popolnoma odvisni od Nila, ko pa so se ga naučili krotiti, so dosegli prvo stopnjo civilizacije in si izoblikovali v narod.

Gradili so nasipe, ki naj bi varovali vasi pred poplavami, kopali velike vodne zbiralnike, in dolge kanale ter kratke jarke, da bi po potrebi po njih speljevali vodo na polja. Ob poplavah so vodo celo shranjevali v umetnih jezerih, nekakšnih bazenih na robu doline. V sušni dobi so jih odvajali po kanalih na njive.

Egipčani so morali grediti ladje in postali so pomorščaki, da so si lahko zagotovili surovine. Čeprav niso bili nikoli tako dobri pomorščaki kot Feničani, so se naučili pluti po svoji glavni prometni žili, po Nilu, v ladjah, ki so jih sami izdelali.