Zenska, ki jo govorim, ni vedno zenska, ki jo srecujem. Vcasih me prehiti in potem je beseda tuja in ti govorim tuje in nocem, da me ljubis tujo. Zenska, ki jo govorim, vcasih zaupa v snezno kepo, da bo ostala in bo, kot svetloba v temi, drobila mirne razdalje. In vcasih si zelim raztegniti svoj mali prostor in vanj poloziti druge stvari, prebarvati stene, odpreti vrata, zapreti vrata, narediti prepih. Stresti prerpoge, metulje brez kril, price brez petja, nazaj v zivljenje, v barvno ogledalo. Potem sesti v naslanjac, popiti kavo, prebrskati po usedlini, osvoboditi nove metulje, da v taktu svezega vetra posusijo mokre trepalnice v velike neizpolnjene ideje, v neizsmejan smeh, spomine. Zenska, ki jo govorim, ni vedno zenska, ki jo srecujem, vcasih se obrne v pravo smer in takrat ves, da bo ostala. <Lucija Stupica - Vcasih me prehiti> |