NAFTO

so bogati posamezniki človeštvu že ukradli ‘zase’,

pa čeprav je nafta bogastvo, namenjeno vsemu človeštvu;

in danes nafta veča le privatni dobiček ozke grupe ljudi, ki s ceno nafte izsiljujejo vse človeštvo.

 

Sedaj si ‘globalisti’ hočejo prisvojiti še svetovno vodo.

Lastninjenje vode je že v teku.

 

Pričela se je

VOJNA ZA VODO.

 

Toda, med nafto in vodo je bistvena razlika!!!

 

Brez nafte, zlata, plutonija, človek lahko živi,

voda pa je življenjsko pomembna tekočina, brez katere vsako živo bitje umre. Tako človek, žival, rastlina.

Odtujiti ljudem, živalim, rastlinam vodo ali kisik, pomeni neposredni napad na njihovo življenje.

 

 

 

Voda – javno dobro ali privilegij bogatih?

miha jensterle

 

Diktator Musolini je pred sedemdesetimi leti, da bi iz ‘svojega’ naroda izcuzal čim več denarja za svoje tanke, svetlobo proglasil za javno dobro, javno dobro podržavil in lastnikom hiš pričel svetlobo zaračunavati. Uvedel je davek na površino oken. In vse hišice, grajene v tem času, imajo minimalna okna in zato temačno notranjost. In mnogo starejših hiš ima zazidana okna. Toda, ali je svetloba sploh lahko lastnina kogarkoli in jo je res moč zaračunati? Ali pa je dan v dobro in zadovoljstvo vseh?

Prebivalcem majhnega kraja v Boliviji je bilo nedavno prepovedano zbirati in uporabljati vodo iz rek, potokov in meteorno vodo. Voda je namreč postala privatna lastnina ameriške korporacije - in ‘uloviti dež’, lastnino korporacije, je za domačina postalo kriminalno dejanje. Toda, ali je voda res lahko lastnina posameznika, korporacije ali države in odtujena od ljudstva?

 

Privatizacija svetovne vode je usmeritev, ki jo vsem državam sveta vsiljujeta WTO in Svetovna banka.

In vprašanje: »Je voda lahko privatna? Je sploh lahko državna? Ali korporacijska? Ali pa je voda 'božje' dobro vseh živih bitij sveta in je nihče nikomur ne sme odtujiti in zaračunati?« je trenutno postal največji etični problem, dilema celega človeštva.

 

Kaj pomeni lastninjenje in privatiziranje vode, so dobro na lastni koži občutili prebivalci mesta Cochabamba, Bolivia, katerim je ameriška korporacija ukradla vodo. In potrebna je bila revolucija in ljudstvo Bolivije je moralo zastaviti svoje življenje, da je spet spremenilo 'privatno vodo' v 'od boga dano tekočino'; in da so se spet lahko napili dežja in zalili vrt.

 

Slovenska oblast slovenskim državljanom, 'svojim' volilcem, 'pridno' odtujuje vodo. 'Pridno' sledi direktivo WTO in Svetovne banke. In Zakon o vodah vse tiste, ki se lastninjenju vode upirajo, proglaša za kriminalce in jim grozi, celo s smrtno kaznijo!!!!.

 

Pa čeprav je v Sloveniji smrtna kazen prepovedana z ustavo in je tudi množični morilec v zaporu oskrbovan z vodo in mu je omogočeno človeka dostojno življenje, je po Zakonu o vodah človek, ki nima denarja vode plačati, veliko večji kriminalec, kot množični morilec, saj mu država sodi – smrtna kazen?

 

Po tej logiki je reven človek večji 'terorist' kot morilec?

In ker je v Sloveniji vse več revnih, se naša domovina polni s teroristi?

 

Zaradi nelogičnosti in predvsem nečlovečnosti Zakona o vodah, ki uzakonja privatizacijo vode in zaradi teže kazni, katero so slovenski poslanci namenili ljudstvu (v skrajni 'sili' so dali rablom možnost smrtne obsodbe!) za nepokornost svoji protiustavni odredbi, je zakon popolnoma protiustaven.

 

 

 

ČEPRAV je v kapitalizmu, ki je, začasno, postal družbeni red tudi v Sloveniji, privatna lastnina sveta in nedotakljiva, oblast trenutno popisuje vse še neregistrirane privatne vodnjake, zbiralnike deževnice, privatna zajetja, zgrajena, brez pomoči države, z osebnim denarjem in delom v času 'prekletega socializma'; in ako lastnik zemlje ne 'priglasi' svoje 'črne gradnje', kot je vlada poimenovala vse 'lovilce vode', ga zakon postavlja v 'kriminalno' pozicijo.

A popis je seveda šele osnova za nadaljne razlastitvene zakone.

Kajti za popisom seveda pridejo položnice - pavšal na uporabo vode, in na koncu pride števec za merjenje porabe vode.

 

S pavšalom vlada prejšnjega lastnika zajetja razlasti in spremeni v 'najemnika' (svojega lastnega minulega dela?). In s števcem voda postane ljudstvu odtujen 'produkt trženja' in preneha biti skupno javno dobro.

V treh korakih vlada tako privatno lastnino kot skupno dobro, vodo, 'nacionalizira', spremeni v 'svojo lastnino' in v prodajni produkt.

In četrta stopnja?

Vlada se hoče otresti vseh dolžnosti upravljanja nacionaliziranega slovenskega bogastva. Obdržati hoče le pravico nadzorovanja in taksiranja. Zato ljudstvu odtujeno bogastvo prodaja v upravo in izkoriščanje raznim 'zastopnikom' – koncesionarjem.

Za najčistejšo slovensko pitno vodo, Julijano, že kandidira CocaCola!!!

In ko koncesionar postane CocaCola ali kak Monsanto in nadzor nad dostopom do vode in nad rabo vode postane izključna pravica korporacij, zagovornic evgenike?

Se zgodi 'Bolivija'?

 

Ljudstvo Slovenije še ne ve in se še ne zaveda, a ostalo (bo) je brez vode.

 

Po isti logiki tudi kisik, ki ga potrebujemo, tako kot vodo, vsa živa bitja, lahko postane ‘produkt trženja’ in lastnina korporacij, države ali posameznika (koncesionarja)? Ali bo tudi kisik, skupno javno dobro vseh ljudi, živali in rastlin,  jutri ‘prodajni produkt’ v rokah posameznikov in prenehal biti skupno javno dobro? Kdaj si bo nek koncesionar prisvojil izključno pravico Slovencem na sapnik montirati števec za merjenje porabe kisika? In če ne boš imel denarja…?

 

 

PRED drugo svetovno vojno so si vso slovensko zemljo, vode, gozdove, živali v gozdu lastili kralj, cerkev in njuni podrepniki, fevdalni in kapitalistični bogatuni, a najemniki so 'gospodom lastnikom' morali plačevati najemnino – davek na uporabo.

 

Nacionalizacija po vojni je vse naravno bogastvo in vso privatno lastnino in bogastvo, pridobljeno z izkoriščanjem 'manjvrednih hlapcov', najemnikov, delavcev, spremenila v ljudsko imovino, kajti socializem je bil dal prednost skupnemu dobru pred sebičnostjo posameznika ali lokalnih skupin. Rodila se je ‘skupna lastnina’. ‘Naše.’ Kar pomeni, da so se rudniki, gozdovi, reke, jezera, potoki, prej raji nedostopna 'privatna lastnina kapitalistov' in 'kraljeva lastnina', spremenili v skupno dobro. Javno lastnino. Ljudstvu dostopno javno dobro. In vsak državljan se je smel sprehajati povsod in uživati v vseh lepotah slovenske, 'naše' narave.

Nacionalizacija je torej dejansko pomenila 'podarjanje skupnega dobrega – dežele Slovenije - vsem državljanom'. Tudi voda je bila od vseh Slovencev. Vsakdo na deželi si je lahko uredil svoje 'zastonsko zajetje' ali pa je, v mestih in vaseh, komunalno podjetje gradilo vodovode z državnim denarjem in s samoprispevki, ter potem zaračunavalo vzdrževanje.

 

In potem je prišla protirevolucija proti socialističnemu skupnemu dobru. Zgodil se je Demos. ‘Smrt socializmu. Živel egoizem! Skupno ni naše. Skupno je naše lovišče!’ je postalo geslo vseh Demosovih strank. In z Demosom se je pričela takoimenovana denacionalizacija.

 

Pri prehodu iz socialističnega, humanega sistema, kjer je javno dobro vladalo nad osebnim, v kapitalizem, kjer je javno dobro postalo lovišče egoistov, je vlada Slovenija izvedla nacionalizacijo, ravno takšno krajo lastnine, kakršno očita bivši komunistični oblasti. Le s to razliko, da je komunistična oblast po robinhudovsko vzela bogatim izkoriščevalcem in porazdelila dobrine med bivšo 'rajo'. In dobički so kot skupno dobro napajali socialo in osebno rast, bogatenje vseh državljanov, ne le elit. Demosove vlade pa so ukinile socialne programe, ljudstvo Slovenije razlastile in ga potisnila v kapitalistično matrico, v sistem denarnega elitizma, ki je bil osebno dobro predpostavil pred skupno dobro. Denacionalizacija je pomenila konec skupnega dobra, kajti s privatizacijao javnega dobra se je pričelo nasilje koncesionarjev. Skupno dobro je od tedaj naprej (p)ostalo le še fraza politikov za manipulacijo ljudstva.

 

Demos, ko je bil prevzel parlament, je brezobzirno sprivatiziral vse skupno dobro prebivalcev Slovenije. Posvojila je bila elita na položajih vso skupno lastnino, vse 'naše tovarne' in 'naše ideje' in denarne sklade, vse, kar je slovensko ljudstvo s skupnimi močmi v pol stoletja socializma zgradilo. Vlada je Slovencem odtujila tudi vsa naravna bogastva vseh Slovencev. In potem nam je ukradeno (podržavljeno skupno lastnino) sprt prodala (nazaj); in sedaj, ko smo nekoč naše kupili (nazaj) in spet postali lastniki,  s taksami (ki jih nikdar ne bo konec?) vlada vse bolj že guli kožo 'privatnikom' in jih spet spreminja v ‘najemnike’. Tretjič nam torej že zaračunavajo iste, naše žulje?

 

SLOVENSKO ljudstvo trenutne krivice, ki se dogajajo, po nareku politikov desnice pripisuje 'dediščini komunizma' ali hudiču, ki naj bi zapeljeval ljudi. Ljudje očitno še vedno nočejo videti, da je sedanje stanje v družbi posledica sedanje pokvarjenosti sedanjih oblastnikov. Kajti vse vlade po 'kontrarevoluciji proti humanemu odnosu', socializmu, podpirajo bogatenje bogatih posameznikov in 'elit' in s tem siromašenje ljudstva Slovenije. Oblastniki in 'upravitelji', ki uresničujejo krajo lastnega naroda in razprodajajo skupno lastnino, javno dobro, so do sedaj razlastninili ljudstvo kot celoto in kot posameznika. Zgrajene tovarne, slovenski gozdovi, slovenska zemlja, vse 'skupno' je prenehalo biti javno dobro, temveč postalo lastnina posameznikov, agencij in korporacij!

In Demosova 'demokratična' vlada si očitno prisvaja tudi slovensko vodo. Vodno dobro. Tako izvire, potoke, reke, jezera, zajetja, kot tudi vodnjake in cisterne, torej tudi dež. In Izključna pravica upravljanja in zaračunavanja vode je danes prenesena na 'izbrane' posameznike, bogateče koncesionarje.

 

 

DANES vlada samovoljno dovoljuje, da v imenu dobička zasebnik ali munltinacionalka, za podkupnino - odškodnino državi, sme zastrupljati vodoo in uničevati skupno vodno dobro, katero nam minister za zdravje očisti tako, da zviša nivo dovoljenih strupov v vodi?

Se torej v Sloveniji Bolivija že dogaja?

Zato je vsako shranjevanje in uporabljanje vode, brez plačila državi, v Sloveniji postalo protizakonito? Ali nismo v prekršku torej že vsi kmetje, ako ne plačamo 'vladni dež' (jutri Monsantov dež?), ki nam zaljiva njive in pašnike? In človek, ki se napije iz izvira ali umije v javni reki ali jezeru, 'onečasti' zakon in je v 'prekšku'. Kriminalec. In berač, brez denarja, ki si vode ne more kupiti, mora 'pošteno' umreti od dehidracije ali pa je tat? V prekršku s koncesijo in zakonom, ki koncesije uveljavlja kot 'svete'? Pa čeprav koncesijonarji delujejo v nasprotju s skupnim dobrim in s tem z ustavo RS?

 

Pri vsem tem pa se vlada Slovenija do svojih 'otrok', slovenskih državljanov, obnaša več kot mačehovsko. Medtem ko mi, Slovenci, moramo umreti od žeje ali plačati vsako kapljo vse bolj zastrupljene vode, voda Slovenije ( beri lastnina slovenske vlade!) odteka po Savi v Hrvaško, po Soči v Italijo, pa jo slovenska vlada tujcem, Hrvatom, Italijanom, ne zaračuna. Slovenija (oblast) zastonj daje tujcem, kar svojemu ljudstvu zaračunava? Smo Slovenci v Sloveniji torej drugorazredni državljani? Ako pa vlada Slovenije nima pravice zaračunavati Save Hrvatom, potem je ne more in ne sme zaračunati niti Slovencem?

 

Kaj bomo, vse bolj žejno ljudstvo Slovenije, gleda tega storili?

Sestavljeni smo iz 70% vode?

Čigave?

Ropove? Mramorjeve? Kebrove? Papeževe? CocaColine? Monsantove? Svoje? Ali skupne? Naše?

 

 

BOMO Slovenci res mirno dopustili, da nam vlada odtuji našo vodo?

Da posameznikom dovoli 'koristno' svinjanje naše skupne vode?

In da zakonsko dovoljuje, da nam bo našo slovensko vodo jutri prodajal tuj koncesionar?

In da nam bo jutri nekdo obdavčil svetlobo?

Pojutrišnjem zaračunaval kisik?

 

 

 

 

Pobuda in zahteva

za začasno zadržanje izvajanja izpodbijanih določb Zakona o vodah

 

Izpodbijamo 1. odst. 117. člena v povezavi s 1. odst. 123. člena, 1. toč. 1. odst. 125. člena, 2. odst. 132. člena, 134. členom, 1. toč. 1. odst. 175. člena in 4. – 6. odst. 181. člena. Zakona o vodah ZV-1

 

Zakon o vodah določa, da je za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, treba pridobiti vodno pravico. Vodna pravica oz. vodno dovoljenje pa se po zakonu pridobi proti plačilu. Država si je s tem dodelila izključno pravico razpolaganja z vodo in si vodo prilastila.

Po našem mnenju si vode ne more in ne sme prilastiti nihče, saj je voda tisto javno dobro, brez katerega sleherni prebivalec Zemlje ne more preživeti. Odvzeti pravico do uporabe vode, zato pomeni za vsakogar odvzeti pravico do življenja. Mnogi med pobudniki ustavne presoje zakona se napajamo iz lastnih vodnih virov in lastnega vodnega omrežja, v katerega izgradnjo Republika Slovenija ni vložila nikakršnih sredstev. Sedaj pa nas je država zakonsko prisilila, da moramo za svoje vodne vire pridobiti vodno pravico in to proti plačilu. V nasprotnem primeru nam grozijo visoke kazni, in kar je najhuje - prepoved uporabe vode. Po tej logiki bi torej veljalo, da tisti, ki nima dovolj denarja za plačilo vodne pravice, nima pravice do življenja. S takšnim ravnanjem države se preprosto ne moremo strinjati. Uporabe vode za osebne namene, država preprosto ne more zaračunati.

 

Pobudniki zato ne bomo vložili vlog za pridobitev vodne pravice za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo, kot to predpisuje zakon, saj nam po našem mnenju le-ta pripada že na podlagi ustave (pravica do življenja). Ker bomo s tem kršili zakon, nam grozi prepoved njene nadaljne uporabe, kar pomeni, da bo ob takšni sankciji neposredno ogroženo naše življenje. Mnogi možnosti priklopa na javno vodovodno omrežje namreč nimamo, lastnih vodnih virov pa ne bomo smeli več uporabljati.

 

Navedba določb Ustave, ki naj bi bile kršene z izpodbijanim zakonom ali navedba določb Ustave oziroma zakonov, ki naj bi bile kršene z izpodbijanim podzakonskim predpisom oziroma predpisom lokalne skupnosti:

2. člen (Slovenija je pravna in socialna država), 14. člen (enakost pred zakonom), 17. člen (nedotakljivost človekovega življenja), 34. člen (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti).

 

Navedba razlogov, zaradi katerih naj bi bil izpodbijani predpis v neskladju z Ustavo ali zakonom:

Iz 2. člena Ustave (Slovenije je pravna in socialna država) izhaja vrsta nepisanih ustavnih načel, ki so se oblikovala skozi prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Mednje sodi tudi načelo o prepovedi čezmernega posega države oz. načelo sorazmernosti. Zakon o vodah, ki ureja upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči močno krši omenjeno načelo. Zakon namreč določa, da je voda, kljub temu, da je javno dobro, plačljiva. Država si je torej legalno prilastila javno dobro in vodo razglasila za prodajni produkt oziroma dobrino, s katero edino ona lahko razpolaga. Povsem jasno je, da je v času, ko svet pestijo raznorazne ekološke katastrofe in vse večje pomanjkanje pitne vode, potrebna celovita in celostna ureditev razpolaganja s pitno vodo. Vendar to še vedno ni podlaga, ki bi državi dala pravico, da si vodo prilasti in njeno uporabo prične zaračunavati.

Država (vlada) je dolžna skrbeti za čistost slovenskih voda  in povsem dopustno in logično je, da s koncesijami omeji in določi pogoje uporabe in porabe vode v pridobitniške namene, gospodarskim subjektom, ki s pomočjo vode ustvarjajo dodano vrednost in dobiček. Zaračunavanje vode fizičnim osebam, ki vodo potrebujejo za lastno oskrbo s pitno vodo (za življenje), pa je povsem brez vsakega legitimnega cilja.

Zato vlada sme določiti le omejitve porabe vode v primeru pomanjkanja, sme zaračunati opravljeno storitev transporta vode od izvira do porabnika preko javnega komunalnega omrežja, ne sme pa ne država ne koncesionar (privatnik ali multinacionalka), na katerega vlada preloži dolžnost upravljanja z vodo, računati ali omejiti vode za osebno rabo (niti mimoidočemu popotniku, niti tistim, ki so priključeni na javno vodovodno omrežje in še manj tistim, ki se oskrbujejo iz lastnih vodnih virov).

Takšna intervencija države  ne zasleduje legitimnega cilja države po zaščiti vodnih virov in vodnega ozemlja, niti ne ščiti svojega ljudstva, temveč ustvarja monopolni položaj države (koncesionarjev) nad vso vodo na slovenskem ozemlju. Plačilo dovoljenja za uporabo vode za osebno rabo je zato nov prikriti davek, s katerim bo država polnila svoj proračun in krpala proračunski primanjkljaj, kar je v nasprotju z načelom demokratične države..

 

Pri vsem tem zakon posega v pravico enakosti pred zakonom (14.člen URS), saj obvezno pridobitev vodnega dovoljenja nalaga le fizičnim osebam, ki imajo lastne vodne vire, medtem ko tisti, ki so priključeni na javni vodovod takšnega dovoljenja ne potrebujejo. Kjub temu, da država v zasebna vodna zajetja ni vložila nikakršnih sredstev od njihovih lastnikov sedaj zahteva, da si pridobijo koncesijo za uporabo vode iz lastnega omrežja. Prebivalci, ki se napajajo iz lastnih vodnih virov so zato zakonsko diskriminirani, saj morajo za uporabo vode plačati vodno pravico, medtem ko porabniki priključeni na vodno omrežje plačujejo le uslugo dobave vode.

 

Sankcije, ki jih določa Zakon o vodah v primeru kršitve, pomenijo med drugim tudi preprečitev njene uporabe (1.toč. 1.odst. 175. člen). Če upoštevamo dejstvo, da so predvsem odmaknjeni in hriboviti zaselki, ki so pogosto težko dostopni in ljudje stari in revni, odvisni samo od svojih zalog pitne vode, lahko kaj hitro pridemo do zaključka, da je posredna posledica takšnega prekrška izvensodna smrtna obsodba. Ob upoštevanju dejstva, da je voda za življenje osnovnega pomena, njena preprečitev uporabe, pomeni namreč gotovo smrt. To je povsem v nasprotju s 17. členom Ustave, ki varuje nedotakljivost človeškega življenja in prepoveduje smrtno kazen. Takšna sankcija je tudi povsem v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (6. protokol) ter Splošno deklaracijo človekovih pravic (3. člen).

 

Zakon o vodah na podlagi vsega povedanega krši tudi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kot izvora človekovih pravic. Svobodna demokratična družba temelji namreč na pojmovanju, da ima človek svojo lastno vrednost in da sta svoboda in enakost trajni temeljni vrednosti državne enotnosti. Temeljna ustavna ureditev, ki je povezana z vrednotami, je zato tista, ki predstavlja nasprotje totalitarne države, ki kot izključna oblast monopolne politične elite odklanja človekovo dostojanstvo, njegove osebnostne pravice, varnost, svobodo in enakost. Z Zakonom o vodah država žal uzakonja ravno slednje. Prepoved uporabe vode pomeni prepoved pravice do življenja in s tem najhujšo kršitev pravice do osebnega dostojanstva in pravice do osebne in socialne varnosti. Ustavno sodišče je v eni izmed svojih odločb OdlUS II, 113, U-I-66/93, Ur. l. 1/94 zavzelo stališče, da gre za kršitev pravice do osebnega dostojanstva in pravice do socialne varnosti, če bi bil obsojencu, razen obveznega prihranka, za izvršbo odvzet prav ves denar; tudi obsojencu je treba pustiti »neki znesek, s katerim lahko prosto razpolaga za zadovoljevanje tistih svojih potreb, katerih zadovoljevanje mu omogoča človeka vredno življenje«.

 

Če je torej obsojencu potrebno pustiti denar, s katerim bo lahko zadovoljeval svoje potrebe, ki mu omogočajo človeka vredno življenje, se samo po sebi postavlja vprašanje, kako je mogoče zakonsko odreči pravico do uporabe vode in s tem posledično pravico do življenja nasploh? Denar namreč ni nujno potrebno sredstvo za življenje, pa vendar je njegov popoln odvzem poseg v pravico do osebnega dostojanstva in socialne varnosti. Odvzem pravice do uporabe vode za lastno uporabo, brez katere sleherni prebivalec Zemlje ne more preživeti več kot 72 ur, je zato na podlagi omenjene odločbe US popolnoma neustavno.

 

Podpisani smo zavestni dejstva, da je voda življensko pomembna tekočina in poleg kisika najpomembnejši pogoj za življenje vsega živega na našem planetu nasploh. Kot taka je, kot kisik, zato lahko le last vseh, ne more in ne sme biti v nikogaršni izključni pristojnosti. Voda je, kot zrak, javno skupno dobro in ne more, kot zrak, pod nobenimi pogoji postati lastnina niti posameznika, niti kakega kluba, niti kake stranke, niti države, niti multinacionalke. In še manj prodajni produkt. Zato predlagamo, da se v Ustavo RS ali v Zakon o vodah RS jasno zapiše, neglede na to, kako imajo 'ustoličeno' drugje po svetu, da je v Sloveniji država lahko le skrbnica vodnega dobra, ne pa lastnica, saj je voda skupno dobro, ki je javno dobro, dostopno vsem ljudem, živalim in rastlinam. In voda, dež ne more postati lastnina od nikogar oziroma je od vseh.

In predlagamo, da se zakonsko določi, da imajo prvo besedo pri odločanju o lokalni vodi, pred posameznikom, državo in koncesionarji, v Sloveniji, lokalne skupnosti.

 

Na podlagi 39. člena Zakona o ustavnem sodišču pobudniki vlagamo tudi zahtevo za začasno zadržanje izvajanja izpodbijanih določb Zakona o vodah, saj že iz prej podane obrazložitve jasno izhaja, da bi za pobudnike nastale težko popravljive škodljive posledice.

 

 

 

 

 

 

 

1