Kot vemo je Jugoslavija prek Države Slovencev Hrvatov in Srbov, Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev in nato Federativne Ljudske Republike Jugoslavije -...- do Socialistične federativne republike Jugoslavije nastala na začetku zaradi tega, da bi se jugoslovanski narodi skupaj uprli naraščajočim težnjam Italijanov, Avstrijcev in Madžarov, ter drugih držav, ki so jih hotele podjarmiti in uničiti njihovo narodno identiteto. Jugoslavija je bila edina rešitev za te narode, ker bi v nasprotnem primeru izginili v procesu ponemčevanja, poitaljevanja, itd. S skupnimi močmi so se vsi ti narodi ubranili pred okupatorji, ki so jih oblegali vse do konca druge svetovne vojne in predstavljali tudi po njej nevarnost za vse te narode. Jugoslovanski narodi so znotraj Jugoslavije imeli kar veliko stopnjo samostojnosti - nihče jim ni vsiljeval, naj ne bodo te narodnosti, kot so. Kot vemo so celo Muslimani v Jugoslaviji bili v petdesetih letih priznani kot narodnost (čeprav so dejansko islamizirani Slovani (Hrvatje in Srbi). Jugoslavijo je vodil izredno karizmatičen človek, Tito, ki je bil priljubljen ne le v Jugoslaviji, ampak v celem svetu in v njegovem času je Jugoslavija doživljala velik napredek. V nasprotju z drugimi komunističnimi državami, Jugoslavija nikoli ni bila popolnoma komunistična, ampak je bila nekaj vmes med komunistično in tržno usmerjeno državo. Zanimivo je, da so prebivalci drugih komunističnih držav Jugoslovane imeli za zahodnjake, za tržno usmerjene. Takšno mnenje so imele tudi zahodne sile, ki so Jugoslavijo kljub temu še vedno imele za dokaj komunistično.

Ko so se nevarnosti pred izgubo narodne identitete z razvojem demokracije v zahodnih državah (zlasti Italiji in Avstriji) za jugoslovanske narode zmanjševale, so nekateri pripadniki teh narodov začeli z nacionalističnimi težnjami po lastni državi enega naroda. Tito je rastoče nacionalizme v jugoslovanskih republikah uspešno blažil s svojo karizmo in ugledom, ki ga je imel, in ga je imela zato tudi Jugoslavija, v vsem svetu. In zanimivo je, da ga ima večina prebivalcev bivših jugoslovanskih republik od Slovenije do Makedonije v lepem spominu, če odštejemo politične zapornike komunističnega režima (nobena država na žalost ni pravična, bodisi zahodna bodisi vzhodna, bodisi komunistična, bodisi demokratična, povsod prihaja do političnih spletk) in kolaboracioniste in simpatizerje nemških nacistov in italijanskih fašistov (domobranci, ustaši, četniki). Tito je s svojo karizmo blažil nacionalizme in je Jugoslavijo uspel ohraniti do svoje smrti. Po Titovi smrti so se nacionalizmi v vseh republikah povečevali. Ker ni bilo več karizmatične osebe, ki bi blažila nacionalizme, se je oblast vse bolj opirala na represijo, da se upre vse močnejšim separatistom in nacionalistom. Nacionalizmi so se vse bolj širili in tudi mnogo predstavnikov tedanje oblasti je podleglo nacionalističnim skušnjavam. Jugoslavija je postajala vse bolj ogrožena s strani separatističnih posameznikov in se upirala temu, kolikor se je dalo. Vse je kulminiralo do "velikega poka" v koncu osemdesetih in začetku devetdesetih.

Vojno je začela Slovenija z izkazom neposlušnosti zvezni vladi v Beogradu, zaradi česar so zvezne oblasti reagirale. (Za lažje razumevanje: V kolikor bi se davčni zavezanec odločil, da ne bo več plačeval davkov državi in jih resnično ne bi več plačeval, torej bi bil neposlušen, bi ga država poskušala prisiliti, naj izpolnjuje svoje obveznosti, ki jih ima do države.) Zvezne oblasti so hotele Slovenijo prisiliti naj spoštuje pravila znotraj države, ki jih je začela kršiti. Na koncu je zaradi stopnjujočih kršitev, in ogrožanja suverenosti SFRJ, Jugoslavija s silo skušala Slovenijo opozoriti, da krši vse pravne predpise znotraj države. Mednarodna skupnost je takrat bila ves čas na strani oblasti v bivši Jugoslaviji, ker jo je želela ohraniti. Ni hotela razpada Jugoslavije. Slovenija se je ob prihodu jugoslovanske vojske uprla in tudi začela napadati objekte jugoslovanske vojske v Sloveniji, ki jih je napadala in jim nagajala že prej (npr. izključitev vode in elektrike jugoslovanskim vojašnicam in podobne stvari). "Vojna" je trajala 10 dni. Tu ni prišlo do zmage slovenske vojske, kot trdi dosti Slovencev, ker je bilo razmerje sil neprimerljivo. Za lažje razumevanje bom podal en zelo banalen, morda celo otroški primer: Kot da bi se stepla lev in slon in bi slon zaradi drugih razlogov šel stran in bi nato lev rekel, kako je premagal slona, čeprav vsi vemo, da lev slona zaradi razlike v moči ne more premagati. Po določenem premisleku so se jugoslovanske oblasti odločile, da bodo Sloveniji pustile odhod iz Jugoslavije. To ni bilo zaradi premoči Slovenije, pa tudi zaradi uspešne slovenske propagandne vojne ne in tudi zaradi "uspešnega lobiranja" slovenskih politikov ne. Jugoslovanskim oblastem preprosto ni bilo več v interesu obdržati Slovenije, ker zanje ni bila pomembna. Tudi zato, ker je bila narodnostno še kar čista in ni imela problema manjšin (vedeti moramo, da se je v Beogradu poleg še vedno zakoreninjene želje po ohranitvi Jugoslavije, pojavljal tudi srbski nacionalizem, ki je Slovenijo na koncu kot nepomembno članico "črtal" iz Jugoslavije.). Slovenija je s svojo neposlušnostjo zanetila iskro, ki je povzročila vse vojne na področju bivše Jugoslavije, sama je pa v vojni ostala skoraj nepoškodovana, če odštejemo desetdnevno "vojno", ki je zanemarljiva. Največja škoda Sloveniji je povzročena zaradi tega, ker je izgubila veliko jugoslovansko tržišče, zaradi česar so propadla mnoga podjetja, ki so bila odvisna od jugoslovanskega trga (Tam, Pionir, tudi Peko ima težave zaradi tega,...). Za to je po eni strani kriva Slovenija sama, to so negativne posledice odcepitve od Jugoslavije.

Vojna na Hrvaškem je bila logično nadaljevanje. Poučeni s primerom slovenskih sosedov, so tudi Hrvatje začeli napadati vojašnice jugoslovanske vojske in povzročili odzive jugoslovanske vojske na njihove provokacije, ter tako zanetili vojno na Hrvaškem. Mednarodna skupnost je bila na začetku še vedno za skupno Jugoslavijo, a ko je videla, da je stanje v Jugoslaviji vse hujše, da so nacionalizmi vse večji, si je na koncu rekla: "Ah, ti ljudje (balkanci) se bodo med sabo uničili, če bodo skupaj. Potem pa naj bodo samostojni, saj Jugoslavije več tako in tako ne bomo mogli, kljub naši želji, obdržati." Zato so priznali Slovenijo in Hrvaško - seveda tudi zato, ker so grozote vojne na Hrvaškem obkrožile svet. Hrvaška je v največji meri pomagala Sloveniji pri neodvisnosti. Slovenija zaradi svoje nepomembnosti ni bila preveč pomemben dejavnik. V Hrvaški je bil določen problem. Imela je ogromno manjšino Srbov, 12%, ki so se zbali, da bodo getoizirani v Hrvaški, da bodo izgubili povezavo z matično Republiko - Srbijo, zato so se tudi sami uprli, zvezne oblasti pa so stopile na njihovo stran, ker so kljub različnim motivom, oboji bili za ohranitev Jugoslavije. Srbi so zasledovali predvsem nacionalistični motiv in motiv preprečiti izgubo stikov z matično domovino Srbijo (Spomnite se na primer Koroških Slovencev v Avstriji, ki so izgubili stik s Slovenijo in so podvrženi tihi asimilaciji, ki bo privedla čez čas do njihovega izumrtja - oziroma: imeli se bodo za Avstrijce). Vojna v Hrvaški je bila torej pogojena z željo Hrvaške po odcepitvi, enak separatističen motiv kot v Sloveniji, s tem, da je Hrvaška doživela veliko hujše posledice kot Slovenija.

Vojna na Hrvaškem je pomenila začetek konca Jugoslavije (če odštejemo Slovenijo). Naslednja je bila Bosna in Hercegovina. Tuđman in Miloševič sta kazala teritorialne pretenzije do delov Bosne in Hercegovine, ker so tam živeli številni predstavniki njunih narodov. Srbi so se hoteli pripojiti Srbiji, Hrvati Hrvaški. Šele vojna v BIH je mednarodno skupnost obrnila bolj proti vladi v Beogradu, ker bi razpad Bosne in Hercegovine lahko povzročil separatistična gibanja tudi drugod po svetu. Težko so se sprijaznili z razbitjem Jugoslavije z različnimi narodi a razbitje posameznih republik niso mogli tolerirati, ker bi lahko drugi separatisti, ki so še nekako razumeli razbitje Jugoslavije, dobili zgled v razkosanju BIH. Rekli bi si: "Če so se oni razcepili, zakaj se ne bi tudi mi." Vojna v BIH je bila posledica predvsem teritorialnih pretenzij Hrvaške in Srbije do BIH. Tedaj je vojna prenehala biti državljanska - kot je bila v Sloveniji ali na Hrvaškem, ampak se je lahko označila kot meddržavna. Mednarodna skupnost je "uspela" v Bosni in Hercegovini storiti tisto, česar ni uspela (kljub velikim željam) v Jugoslaviji - Obdržati državo na kupu, čeprav je tudi Bosna dejansko razcepljena, a ne formalno. Resnica je, da BiH ni hotela razpada Jugoslavije, kot sta to hoteli Slovenija in Hrvaška.

Kosovo je poseben primer - poučeni z nacionalizmom, ki so ga videli v Sloveniji, Hrvaški in BIH - so se tudi Albanci želeli odcepiti od Srbije, še zlasti po tem, ko so Srbi, ki so Albance smatrali kot nekakšen narod, ki jim je odvzel "zibelko srbstva" - Kosovo in ki jih je odganjal z njihovih domov, kar je po eni strani tudi res, ker so bili Albanci dokaj netolerantni do drugih narodnosti na Kosovu že prej, in so se druge narodnosti odseljevale s Kosova zaradi nadlegovanja s strani Albancev. Miloševič je enkrat za vselej hotel rešiti albanski problem na Kosovu, kateremu je grozila odcepitev od matične države zaradi separatističnih teženj Albancev in tudi zaradi prevelike plodnosti Albancev, ki je ogrožala narode poleg katerih so Albanci živeli. Znano je, da so Albanci zelo "ploden" narod in se razmnožujejo dosti hitreje kot drugi narodi, zaradi česar jih preraščajo in tako ogrožajo narodno identiteto tamkajšnjih narodov (takšno tezo zagovarja dosti ljudi, med drugim SAZU v Srbiji). Ker je Miloševič hotel odgnati Albance iz njihovih domov, in tako povzročil ogromno humanitarno krizo, je mednarodna skupnost začela reagirati, ne glede na to, da tega najprej ni hotela narediti (predvsem zaradi Rusije, Francije, Grčije in Italije). Miloševičeve ambicije so bile tokrat prevelike. Srbija je v tej vojni pokazala ogromno sposobnost propagandne vojne, kot jo (učinkovito propagando) je bilo moč zaslediti le še na Hrvaškem in so Srbi uspeli opozoriti na napake znotraj NATA, ki je zaradi številnih napak moral najti grešnega kozla za vso situacijo. Grešnega kozla so našli v Miloševiču, četudi so tudi sami v veliki meri odgovorni za vojne v Jugoslaviji z nesposobno politiko in dejanskim podpihovanjem vojne (npr. Genscher, ki je s svojim delovanjem posredno "podpihoval" vojno in nacionalizem na Hrvaškem in v Sloveniji).

Vojna v Makedoniji je rezultat separatističnih teženj Albancev, kot nadaljevanje nacionalistično motiviranih sporov na Balkanu. Makedonci zaradi tega, ker so obkroženi z do njih sovražnimi državami tudi niso bili za odcepitev od Jugoslavije, a so izšli iz nje z razpadom Jugoslavije med vojno v BIH, četudi to ni bila njihova srčna želja. Pač se je zgodilo tako, da so dobili samostojnost, ki jim na žalost ne zagotavlja mirnega in srečnega življenja. Od vseh sosednih narodov imajo Makedonci še "najrajši" Srbe in Črnogorce, ker imajo ti še najmanj (oziroma sploh nimajo) teženj do Makedonskega naroda, ker Srbov v Makedoniji ni veliko (kot npr Albancev) in jih Srbi nimajo za svoje (kot jih imajo Bolgari), ter niso proti imenu njihove države (Grčija).

Črna gora - glede na to, da je bila pretežno v zvezi s Srbijo, je utrpela (predvsem sankcije) skupaj s Srbijo, čeprav je dokaj poceni šla skozi balkanski pekel, razen Slovenije, ki je imela največ sreče od vseh.

Torej, edina Balkanska država, ki je nastala z razpadom SFRJ in ni doživela skoraj nobene izgube, je bila Slovenija. "Vojnica" v Sloveniji ni povzročila neposrednega negativnega učinka na njeno gospodarstvo.

Vse republike so izgubile velik jugoslovanski trg, zaradi česar so propadla mnoga podjetja. Prehod iz bolj socialnega "komunizma" v kapitalizem (tržno gospodarstvo) je povzročil povišanje finančne nad ekspanzivno mejo veliko podjetij in zato njihov propad, ker niso imeli več niti jugoslovanskega trga. Vojne so povzročile veliko materialno uničenje.

Če ne bi bilo vojen, bi vse države bivše Jugoslavije verjetno že bile znotraj Evropske Unije, ker je Jugoslavija imela veliko simpatij v svetu in ne bi živele s takšnim sovraštvom, kot je prisoten sedaj. Jugoslovanski narodi so si sami krivi za svojo nesrečo. Krivi so nacionalistični politiki, ki so jih vodili. Slovenija je kljub začetni sprožitvi nacionalističnih trenj, iz balkanskih vojn izšla ven z nekaj majhnimi praskami. Druge države niso imele te sreče.