Komentarji bralcev

Slovenija ima relativno gledano veliko število prometnih nesreč in tistih, ki se končajo s smrtnim izidom.

Drugi razlog neupoštevanja cestnoprometnih predpisov (CPP), pa je dejstvo, da je izterjava kazni čisto neučinkovita. Kot vemo le 8% ljudi plača kazen. V teh osem odstotkov spadajo pošteni ljudje in pa nekateri bogataši, ki jim kazen finančno predstavlja drobiž. Preostalih 92% ljudi pa se izogne plačilu kazni. To v večini ljudstva povzroča prepričanje, da v plačilo kazni država ne more nikogar prisiliti, in lahko kazen pobere samo od tistih poštenih ljudi, ki so jo pripravljeni plačati. In zato se veliko ljudi sploh ne boji prehitre vožnje, ampak (ne)mirno kršijo predpise še naprej in s tem ogrožajo varnost na cestah.

Zato bi bilo mogoče boljše uvesti nov, ali pa ta ukrep dopolniti z ukrepom, ki bo nekoliko bolj realen in veliko lažje izvedljiv, pa tudi ljudje ga bodo verjetno bolj spoštovali. Ukrep je zelo enostaven. Tisti, ki ne plača kazni, bo po določenem roku neplačila kazni (in kazenskih obresti zaradi neplačila) začasno izgubil vozniško dovoljenje (recimo za dobo treh ali morda šestih mesecev - odvisno od dogovora med zakonodajalci). Sedaj je vprašanje, kako odvzeti vozniško dovoljenje. Priti vsakemu na vrata in zahtevati vozniško dovoljenje ni potrebno, ampak se lahko na naslov stalnega prebivališča pošlje sporočilo v katerem se opozarja neplačnika, da mora poravnati svoje obveznosti na določen račun ali pa na postajo odnesti svoje vozniško dovoljenje. V kolikor dovoljenja ne bo prinesel, ali denarja ne bo nakazal, bo trajno izgubil vozniško dovoljenje v smislu, da bo obstoječe dovoljenje postalo neveljavno. O trajni izgubitvi, če ta nastopi, se ga pisno obvesti, seveda na njegove stroške. Če bo prišlo do trajne izgubitve vozniškega dovoljenja, bo to lahko pridobil šele po ponovnem obisku avtošole, zlasti tečaja CPP. Kar se tiče plačila, pa bo moral poravnati vse stroške, ki so državi nastale zaradi nepravočasnega plačanja kazni. To se mora vse zakonsko podpreti in uveljavljati. Torej, ljudi se mora pritisniti na najbolj boleče mesto - na njihovo možnost nadaljnje uporabe kateregakoli avtomobila. Lahko bi predvidevali, da bo zato veliko voznikov vozilo na črno, brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V takšnem primeru pa naj bodo zagrožene visoke kazni denarnega ali zapornega značaja.

Torej celotna zakonska podlaga za prisilo plačevanja prometnih kazni naj bo zasnovana na odvzemu vozniškega dovoljenja in strogem kaznovanju tistih, ki nimajo veljavnega dovoljenja, pa kljub temu vozijo avtomobil.

Potrebno je opozoriti tudi na problem bogatih ljudi, ki sicer plačujejo kazni, vendar jih vztrajno ponavljajo, zaradi tega ker so glede na njihovo premožnost te kazni drobiž.

Zagotovitev takšne pravne podlage za ureditev vprašanja neplačevanja in kršenja cestnoprometnih predpisov bi verjetno vodilo v večji prometni red v državi.

To velja tudi za sodnike za prekrške, ki ne smejo nikomur prek zvez omogočiti, da ne odgovarjajo za svoj prekršek, niti lastnim sodelavcem, prijateljem in sorodnikom.

V primeru policistov in sodnikov je potreben nadzor in prevzem odgovornosti za nepravilnosti - začasen suspenz ali trajna izločitev. Tehnično je potrebno omogočiti, da se v naprave za merjenje hitrosti, radarje ali kakšne druge naprave vgradi računalnik, ki bo skrbel za evidentiranje števila prekrškov in prekoračitev hitrosti pri posameznih prekrških. Seveda je potrebno ustanoviti nadzorno telo, ki se mu bodo predočili vsi zapiski izmerjenih in obravnavanih primerov, policisti pa bodo morali vsak izpust voznika ustrezno argumentirati. S tem bi se preprečilo delo prek zvez. Nekaj podobnega bi nadzorni organ počel tudi pri nadzoru sodnikov za prekrške. Organ bi zagotovo moral biti do določene mere centraliziran zaradi tega, ker so ponavadi decentralizirani nadzorni organi neučinkoviti zaradi prepletanja osebnih interesov.

Seveda pa je potrebno dodati še nekaj. Pri ugotavljanju prekrškov je potrebna fleksibilnost. To pomeni, da če nekdo, kjer je omejitev 50, vozi npr 53-55 km/h , potem to lahko štejemo kot zadovoljivo hitrost, ki ne ogroža varnosti in spada v neko normalno odstopanje. Prav tako se morajo upoštevati omejitve, ki po odseku z veliko dovoljeno hitrostjo, zaradi bližajoče se nevarnosti recimo ovinka opozarjajo na drastično znižanje hitrosti. Seveda je v takšnem primeru nizka številka dovoljene hitrosti predvsem zaradi psihološkega učinka na voznika, naj zmanjša hitrost in občutno poveča pozornost na cesti. Prav tako v gostoprometnih in počasnih križiščih (v konicah) s semaforji upoštevanje zakona o neprehodu skozi rumeno luč, v kolikor je ta prehod narejen kolikor tolikor hitro in tik po prižganju luči, je tudi potrebno tolerirati, ker bi bilo lahko v nasprotnem primeru razlagano kot pretirano izživljanje policistov. Torej, pri pravilih je vseeno nujno ohraniti eno človeškost in zmernost. Vendar! Ko se pa dovoli določen fleksibilnostni pas obnašanja ali hitrosti vožnje, pa se morajo pravila po preseženem pasu ustrezno spoštovati in potrebno je močno pritisniti na tiste, ki dejansko resnično drvijo glede na razmere na konkretnem odseku ceste.

Seveda je bil ta članek napisan ob tihi predpostavki, da se državi gre za zmanjšanje prometne nevarnosti in uveljavljanje sankcij tistim, ki kršijo pravila, in ne toliko za polnjenje državnega proračuna.

Če takšna predpostavka drži, potem ljudstvo ne bi smelo kritično gledati na takšne zakone, ker človek, ki drvi ne pride na cilj veliko prej, kot tisti, ki vozi normalno, le sebe ter druge izpostavlja nevarnosti. Nesankcionirano neplačevanje kazni pa je v ljudstvu povzročilo pogum za nadaljnje in vse večje drvenje na cestah in neupoštevanje drugih predpisov (npr. prehitevanje po neprekinjeni črti, ...).

Izpostaviti je treba še eno težavo: To je vožnja na avtocesti.

Glede na to, da velika večina voznikov na avtocesti vozi več kot 130 km/h, to pomeni, da jih večina krši cestno prometne predpise, sploh pa tisti, ki imajo močnejše avtomobile. Nekateri vozniki na avtocesti so tako objestni, da se jim morajo v določenih primerih vozniki, ki ne vozijo prepočasi pri prehitevanju npr. tovornega vozila, celo umakniti. Lahko samo upamo, da takšnih objestnežev ni veliko. Glaven razlog za takšno obnašanje na avtocesti pa je v veliki meri tudi nasvet, da "se na avtocesti ne sme zmanjševati hitrosti" med vožnjo. Vendar, če nekdo prehiteva tovorno vozilo pri npr. 120-130 km/h, in mu odzadaj pridrvi nekdo, ki vozi tudi do 180 km/h, tisti mora zmanjšati hitrost, ne pa, da si celotno cesto prisvoji zase in se mu nato morajo vsi drugi vozniki, vključno s tistim, ki prehiteva tovorno vozilo, odmikati.

Vozimo strpno in vozimo varno. Ne precenjujmo svojih sposobnosti in si ne umišljajmo, da znamo tudi pri velikih hitrosti voziti varno. Ne vozimo hitro iz užitka - "gas za špas"! Upoštevajmo cestno prometne predpise in prometno signalizacijo, ker ni postavljena zaman.