MESSERSCHMITT Me 163

To letalo, imenovano tudi peklenski netopir, priča o nemški zagrizenosti in trmi, s kakršno so v zadnjih letih vojne uvajali v vrste Lufttwaffe povsem nove zvrsti letal, čeprav je rajhu močno primanjkovalo surovin, poleg tega pa je bil pod nenehnim pritiskom neusmiljene zavezniške bombniške ofenzive. Biser nemškega letalskega razvoja in napredka tistega časa je bil izredni raketni lovec Me 163, ki ga je razvil dr. Alexander Lippisch. Le-ta je sprva delal pri DFS, nemškemu institutu za gradnjo jadralnih letal, kjer je konstruiral letala z revolucionarno novostjo: brez repa. Ko se je leta 1939 preselil k Messerschmittu v Augsburg, je nadaljeval delo na svojem novem projektu raketnega lovca. Ravno želja po čim večji hitrosti pa je botrovala oblikam oziroma izgledu letala, saj so Nemci iz tega razloga prvi na svetu uporabili t.i. puščičasta krila, ki so odločilno vplivala na obnašanje letala pri velikih hitrostih. Raketne motorje znamke WALTER za preizkuševalna in serijska letala ter prototipe lovca Me 163 je dobavljal konstruktor Helmuth Walter iz Kiela. Tako izgotovljen prototip je prvič poletel leta 1940 in kljub skromnim dosežkom (največja hitrost le okoli 500 km/h) so zanj pokazali zanimanje uradni krogi in tako so pri Messerschmittu nadaljevali z razvojem. Gorivo za raketni motor je bila hlapljiva, nestanovitna mešanica dveh snovi:

Tudi že pri prvih poskusih s tem gorivom je zaradi puščanja dovodnih cevi prihajalo do številnih vžigov in celo eksplozij, kar je pomenilo, da je treba z gorivom ravnati nadvse previdno. Še več. Pilota so morali v letalu zavarovati pred sprva 1200 kg goriva v rezervoarjih, ki bi ga sicer ob razlitju dobesedno razžrlo. Ker je bilo potrebno trajanje poleta nujno podaljšati (prototipi so pri polni moči motorja vztrajali v zraku le 135 sekund) in torej povečati količino goriva v letalu, so pri serijskih izpeljankah lovca Me 163 trup povečali, tako pa pridobili prostor za oborožitev in vso ostalo potrebno vojaško opremo, spredaj pa letalo podaljšali v konico, ki je imela majhen propelerček za pogon električnega generatorja. V krilih ni bilo prostora za uvlečljivo podvozje, zato je Me 163 vzletal s pomočjo odvrgljivih vzletnih koles, pristajal pa na smučki pod trupom in repnim kolesom. Prednost raketnega motorja WALTER se je kazala ne le pri hitrosti, temveč tudi pri teži, saj sta ga lahko dvignila dva moža. Ne glede na majhnost pa je razvijal neverjetno potisno moč okoli 1700 kg ali približno 6000 KM, kar je lovca Me 163 takoj uvrstilo daleč pred druga lovska letala, saj ni takrat noben lovec na svetu razpolagal s tolikšno močjo. Bil je okretnejši, stabilnejši in hitrejši od vseh dotedanjih lovskih letal sveta, o njegovi prisotnosti na nebu je zaradi velike hitrosti pričala le bela izpušna sled, ki se je vlekla za letalom. Že na robu letališča je raketni lovec Me 163 pri vzletu dosegel 800 km/h in se kvečjemu v dveh minutah dvignil 9000 metrov visoko. Tako je tudi po hitrosti dviganja (4500 m/min) daleč prekašal vsa njemu sodobna lovska letala, ki so se dvigala z največ 960 m/min. Z več kot 960 km/h je bil Me 163 poleg reaktivnega Me 262 najhitrejše letalo druge svetovne vojne. Oborožen je bil z dvema topovoma kalibra 30 mm v korenih kril, vsak top pa je imel 120 granat. Pilot, ki je bil skrit v pilotski kabini iz 90 mm debelega oklepnega pleksi stekla, si je pri merjenju pomagal z vizirjem revi 16B.

V zaključnem obdobju vojne so Nemci z lovci Me 163 poskušali prestrezati visoko leteče zavezniške bombnike, ki so vedno bolj napadali Nemčijo in njeno industrijo. Že prvi boji pa so pilote kometov, kar je bil vzdevek za Me 163, poučili o težavah pri napadanju s tem letalom. Komet se je bombniku bližal z več kot 900 km/h, bombnik pa je letel s 350 km/h, kar je pomenilo, da se mu je pri napadu od zadaj bližal s hitrostjo 150 m/sek. Ker njegova topova MK 108 iz razdalje nad 600 metrov nista bila učinkovita, je imel pilot le štiri sekunde časa za merjenje, streljanje in izogibanje bombniku. Zaradi kratkega trajanja poletov in nezadovoljivih, počasi streljajočih topov, so Nemci delali poskuse tudi z drugačno oborožitvijo, med drugim s podkrilnimi raketnimi izstrelki. Piloti kometov nemškega vojnega letalstva so se urili po zelo previdnem in počasnem programu, še posebno zato, ker pravzaprav nikoli niso imeli nobene dvosedežne, šolske različice Me 163, na kateri bi se piloti prešolali na povsem novo vrsto letalskega pogona. Zlasti so bili zahtevni pristanki. Piloti kometov so zadnji del poleta in pristanek opravljali z ugaslim motorjem, saj je bil vsak ostanek goriva v ceveh nevaren. Ravno zato je nenehno prihajalo do nesreč, ki so nujno prinašale tudi žrtve (v resnici je do 80% nesreč prihajalo med vzleti in pristanki).

Lovec Me 163 je imel pristajalno hitrost 220 km/h, vsak poskus pristanka pa je moral biti tudi že dokončni pristanek na točno določenem delu letališča, v nasprotnem primeru je skoraj vedno prišlo do katastrofalnih posledic.

Ker zavezniki niso imeli podobnih letal, ki bi bila po hitrosti kos raketnim Me 163 (znano je, da so bili Nemci na tem področju osem let pred zavezniki) so uporabljali drugačno taktiko uničevanja kometov - ko so se le-ti vračali iz bojev in pristajali z minimalno hitrostjo, so bili lahek plen zavezniških lovcev, ki so mitraljirala letališča. Veliko teh nenavadnih letal, ki so jih Nemci v zadnjem letu vojne izdelali okrog 300, pa je postalo žrtev pomanjkanja specialnega goriva, tako da so bili uničeni na tleh, ne da bi se bili sposobni braniti. Kljub nepremostljivim operativnim težavam raketnega lovca messerschmitt Me 163 in neuspešnosti v bojih pa so se ga zavezniki celo zelo bali.