/* Nekdaj so mojstri znanstvene fantastike napovedovali
prihodnost, ki se je res uresničila, zdaj pa jim kar zmanjkuje domišljije.
*/
/* Še slabše: človek dobi vtis, da je znanstvena fantastika kot
literarna zvrst v krizi. Film in televizija knjigo vsekakor prehitevata po
desni in bralci bodo v knjigarnah in knjižnicah zaman iskali avtorje takšne teže, kakršni so bili J. Verne, H.
G. Wells, G. Orwell, A.
Huxley, R. D. Bradbury, S.
Lem, da omenim samo klasike, naj mi A. C.
Clark & Co. iz poznejših desetletij ne zamerijo.
Zakaj je uvela vsa ta bujna domišljija?
Če govorim o krizi, imam najprej v mislih domišljijo,
fantazijo tiste vrste, v kateri so se odlikovali zlasti najstarejši
pisci. Navsezadnje je bila ta domišljija tako osupljivo bujna, da je preživela
vse do danes Verna in Wellsa
bere tudi stripovska generacija. Prav najnovejši uspeh Vojne
zvezd pa je nespodbiten dokaz, da so te vesoljske zgodbe po
petindvajsetih letih močno podobne starim gospem in gospodom, ki jim še
tako vrhunska tehnična kozmetika ne more zgladiti gub in prikriti bremena
časa.
Tako po mnenju podpisanega pravilno ugotavlja Aleksandar
Žiljak, ki je o remontaži Vojne zvezd pisal v hrvaškem mesečniku
Futura št. 104. Takole pravi:
Dejstvo je, da so Star Wars znanstvena
fantastika samo po vizualni identiteti in ikonografiji. Po vsem drugem je
to spreten amalgam žanrov ameriške masovne kulture. Ne manjka ne
vesterna, ne avanturističnega filma in filmskih serij iz tridesetih in štiridesetih, in na splošno plaže vseh mogočih vrst. Lucas
je bil dovolj velik maher, da je sicer precej nedodelane elemente in površno interpretirane arhetipe, napaberkovane od vsepovsod, zlil v sorazmerno
konsistentno pravljično zgodbo, obogateno z zelo dobrimi vizualnimi
efekti. Žiljak izreče še marsikatero
pikro, nazadnje pa prizna, da kljub vsem slabostim tudi v tem primeru
velja tista ljudska: stara koka dobra koka.
In hrvaški recenzent prizna še nekaj: nespodbitno velik
vpliv Vojne zvezd. Brez teh zgodbic ne
bi bilo Lucafilma, menda tudi ne Aliena
in Bladerunnerja, gotovo tudi ne Indiana
Jonesa in mogoče niti ne Jurassic
Parka. In Žiljak sklene: Upoštevati moramo tudi dvig tehnoloških standardov znotraj žanra, pri čemer sta
Lukas in njegova ekipa odigrala zelo veliko vlogo, mogoče celo
revolucionarno, kajti znanstvena fantastika je draga zvrst.
V računalniški reviji vsekakor kaže reči še kako o
tehnologiji. Žiljak se najprej malo pikro pošali:
Toda efekti so fantastični, slišim vpiti s strani. Dame in gospodje, razčistimo
nekaj stvari. Efekte bi še občudoval, če bi jih naredil kak studio v
recimo Centralnoafriški republiki ali Turkmenistanu (oziroma Sisku, če
smo že pri tem, poučeni vedo, kaj imam v mislih). Ne nameravam več
padati v nezavest pred nečim, kar je za ameriško produkcijo postalo samo
po sebi razumljivo, tako kot pravilno fokusirana kamera ali natančno
izmerjena svetloba. Oprostite, toda računalniška grafika je omogočila
vrhunske efekte. Hollywood nam z njimi vrta možgane že kakih deset let
in nima več smisla, da bi se čudil. Še zlasti ne tedaj, če to počne
ena najmočnejših firm v tem poslu, namreč Lukasov
ILM. Res je, nekatere stvari so lepo narejene, arhitektura, kostimi,
hardver in tako dalje, toda ob pomanjkljivostih, ki sem jih prej komaj začel naštevati, to še zdaleč ni dovolj.
Ko znanost prehiteva fantazijo
Žiljak je obdelal predvsem
vizualno plat tiste znanstvene fantastike, ki jo danes občudujejo in v
njej uživajo množice, in to staro in mlado. Je pa po mojem nekje globoko
pri koreninah druga, morda še resnejša kriza. Današnji pisci imajo
gotovo še vedno veliko domišljije naj opozorim samo na Iksio
našega Miha Remca, ki smo jo predstavili v
februarski številki toda ta domišljija je vse preveč pravljična, tako
izumetričena in neverjetna, da širšega bralstva ne pritegne dovolj.
Vzemimo samo praočeta znanstvene fantastike Julesa
Verna. Tega so brali in se mu čudili tudi in predvsem zato, ker se
je večina tega, kar je pisal, pozneje tudi zgodilo. Resda v precej drugačni obliki, zelo modernizirani, prav nič čudaški, da bi se ji danes
posmehovali, a vendar se je zgodilo: ljudje so res pristali na Luni. In
takšnih primerov je med klasiki kar nekaj. Skratka, nekdaj je v
znanstveno-fantastičnih zgodbah fantastika prehitevala znanost.
Danes je ravno nasprotno: to, kar se dogaja v znanosti, daleč
prehiteva domišljijo piscev, povrh pa ni ne čudaško ne smešno, kot je
bilo Vernovo potovanje na Luno. Seveda je nekaj izjem, toda tudi te segajo
že desetletja v preteklost. Dobri stari in plodoviti Clark
je napovedal kar nekaj stvari, ki so jih znanstveniki odkrili šele
pozneje. Toda tudi pisatelj Clark je bil po
izobrazbi in ustvarjanju najprej znanstvenik, poleg tega pa so bila
njegova odkritja zelo banalna, torej prav nič eksotična in dah jemajoča!
Pač pa sta bila takšna dva filma o miniturizirani podmornici, ki je plula
po žilah človekovega telesa in katere posadka je opravljala svoja
terapevtska dela zares slikovita napoved tega, čemur smo že priča,
namreč razvoja nanotehnologije.
Mogli bi izbrskati še kak primer takšnega videnja v
prihodnost, toda z leti jih je vse manj. A v znanosti je osupljivih
odkritij vse več, takšnih, da se o njih ni sanjalo ne Clarku
ne Lemu. Naj jih nekaj naštejem ...
Kozmologija najbrž postreže z največ fascinantnimi
primeri. Lahko bi skoraj rekli, da je Stephen
Hawking znanstveno-fanstastičen pisatelj! A naj prepišem z
naslovne strani aprilske strani ameriške revije Discover
...
Od kod je vse prišlo? Vesolje je eksplodiralo v NEKAJ iz
popolnega NIČA, zero, nada. In ko je postalo večje, ga je napolnilo še
več snovi, ki je prišla od zares NIKODER. Kako je to mogoče? Vprašajte
Alana Gutha. Njegova inflacijska teorija
pomaga POJASNITI VSE.
O vesoljski inflaciji so objavili popolno zgodbo tudi v
aprilski številki revije Astronomy, v
kateri se je o časovnem potovanju razpisal Stephen
Hawking, kdo drug.
Da ne govorimo o kvantni mehaniki. Se še spomnite
avstrijskega fizika Erwina Schrüdingerja
in njegove mačke, ki je hkrati živa in mrtva? Ko si je izmislil to
primerjavo, so se mu še posmehovali, danes pa samo verski zanesenjaki
verjamejo, da je bil novopečeni italijanski svetnik oče Pij
hkrati na dveh krajih namreč v svojem samostanu in na fronti, kjer je po
soškem debaklu reševal življenje generalu Cadorni.
Pisci znanstvene fantastike pa nič ...
In naj sklenem s teorijo Stephena
Wolframa, ameriškega matematičnega genija, ki je v zajetnem delu
Nova vrsta znanosti ne dolgo tega ponudil ne zelo blazno razlago, da je
vesolje izdelek računalnika, nekakšnega celularnega avtomata, ki deluje
v kozmosu in na slepo ustvari zdaj to, zdaj ono, od Biblije do Chopinovega
preludija.
Upajmo, da bodo znanstveniki čimprej sedli pred računalnik
in v prostem času napisali tudi kako sc-f, domiselno vsaj tako kot njihove
teorije. Do takrat pa bo pač izhajala plaža, kakršen je romanček Nova
vstaja iz serije Vojna zvezd, napisala pa ga je Kristine
Kathryn Rusch. Preberite drugo poglavje, presodite in potrpite.
Naj vam Sila stoji ob strani! */
Vilko Novak-Čipči, Znanost prehiteva fantastiko, Moj Mikro 9
(September 2002) 108-109. |
Znanstvena
fantastika
bratov Arkadija in Borisa Natanoviča Strugacki.
V IZDELAVI /20 %/
NOVO
