Prispevki bralcev

Na tej strani je najprej podan odgovor na prispevke bralcev. Spodaj pa so povezave do prispevkov bralcev. Povezave so razvrščene glede na to, koliko se posameznim bralcem zdi podeljevanje Zoisovih štipendij pravično. Povezave so na dnu te strani.

 

Odgovor na očitke bralcev (priporočljivo prebrati)

Navedeni so konkretni primeri.

Članek je napisan predvsem kot odgovor na odločitev Zavoda za zaposlovanje, da bo Zoisovim štipendistom omogočil prednost pri pridobitvi dela. Glede na to, da je že samo podeljevanje štipendij zelo sporno v načinu, kako nekdo pride ali ne pride do tega vira pomoči, je priviligiranje takšnih štipendistov na Zavodu za zaposlovanje sporno in nepravično, ker diskriminira tiste, ki niso prejemniki takšne oblike pomoči. Prejemniki Zoisove štipendije so pričakovano udrihali po tem članku, ker so se počutili napadene. Prišlo je tudi nekaj zelo žaljivih sporočil, ki pa niso bila objavljena, ker so skrajno neokusna.

Sam članek je sodeč po odzivu bralcev dregnil v osir. Članek ni bil napisan s strani razočaranega starša, ker njegov otrok ni prejel štipendije ali pa nekoga, ki je pričakoval štipendijo in je ni dobil, čeprav je bil (članek) izjemno kritičen.

Zbiranje pogojev po kriterijih za podeljevanje Zoisovih štipendij je v izvedbenem smislu zelo nestrokovno narejeno. Otroci, ki v sedmem razredu pišejo teste za Zoisovo štipendijo, sploh nimajo enakih možnosti za reševanje teh testov. Namreč, nekateri zaradi popolne nestrogosti in pomanjkanja nadzora nad pisanjem teh testov, teste (ali posamezne naloge) rešijo še preden socialna delavka določi čas reševanja testov. V tem primeru so pošteni otroci že takoj na slabšem. Če se že onemogoči pravilna izbira otrok s tem prvim reševanjem testov, ko na ta način zbrani rezultati nikakor ne predstavljajo kakšnega sprejemljivega načina kvalifikacije otrok, ker imajo otroci, ki goljufajo, dejansko boljše rezultate, kot bi jih dosegli sicer in takšni otroci nato po rezultatih izstopijo iz skupine otrok v razredu, potem niti nadaljnji testi pri že vnaprej na nepravilen način izbranih otrocih, ne morejo legitimizirati takšne načine izbire otrok. Še huje je to, da otroci staršev, ki so bolj ambiciozni, da bi svojim otrokom omogočili to štipendijo ali pa imajo več zvez, s katerimi bi lahko to štipendijo omogočili, imajo takoj več možnosti za pridobitev štipendije. Če že spregledamo vse te nepravilnosti pri pridobivanju štipendij, kjer po eni strani štipendijo lahko dobijo otroci, ki niso preveč nadarjeni, po drugi strani pa otroci, ki so nadarjeni, takšne oblike pomoči ne dobijo, pa ni dopustno spregledati aplikacije te nepravilnosti v bodočnost in sicer v čas, ko ti isti otroci, ki so že mladi odrasli ljudje, imajo prednost pri zaposlovanju pred drugimi otroci. To je več kot nesprejemljivo, ne glede na to, da je namen Zoisovih štipendij v svojem bistvu dober.

Primerov nepravilnosti pri Zoisovih štipendijah je veliko, le da se o tem ne govori. Če naštejemo le enega, pri katerem pa se ne bomo osredotočili na nepravilnosti pri podeljevanju štipendij, čeprav imamo teh primerov tudi nekaj na zalogi, ampak se bomo osredotočili na izjave bralcev o majhnosti Zoisovih štipendij. Otrok dveh uglednih osnovnošolskih učiteljev, ki poučujejo na isti šoli, je začel prejemati Zoisovo štipendijo v srednji šoli. V srednji šoli je prejemal štipendijo v vrednosti okoli 30000 SIT in več. Povprečje njegovih ocen se je vedno gibalo med 3 in 4, a je po mnenju profesorjev vedno pretehtalo na štirico. V času prejemanja Zoisove štipendije v srednji šoli je ta dijak na koncu srednješolskega izobraževanja uspel zbrati okoli milijon slovenskih tolarjev na hranilni knjižici, kasneje tekočemu računu. Maturo je opravil z 19-imi točkami. Na fakulteti se mu je štipendija povečala na nekaj manj kot 50000 tolarjev mesečno. Ni odveč omeniti tudi dejstvo, da je družina omenjenega otroka v dobrih stikih z lokalnimi ugledneži. Primerov otrok, ki najprej niso bili predlagani za Zoisovo štipendijo, a so nato zaradi urgiranja predvsem uglednih staršev prišli do le te, je tudi veliko. Primerov otrok z izjemno inteligenco, ki pa Zoisovih štipendij niso dobili bodisi zaradi tega, ker starši niso bili dovolj vplivni, bodisi zaradi tega, ker razredniki niso bili dovolj motivirani pri podeljevanju štipendij svojim učencem (primere tega prav tako poznamo), bodisi zaradi tega, ker je bila kvota Zoisovih štipendistov zapolnjena z otroci uglednejših staršev v razredu, pa je tudi kar dosti. Nadaljnjih primerov ne bomo več navajali.

Omeniti moramo še nekaj: Otroci, ki prejemajo Zoisovo štipendijo so bolj motivirani za učenje, po drugi strani pa uživajo določeno protekcijo pri profesorjih glede ocen, zato, da bi lahko ohranili Zoisovo štipendijo. Po domače povedano, profesorji takšnim otrokom prej pogledajo skozi prste kot drugim otrokom, če pa so to otroci lokalnih veljakov, pa jim pogledajo skozi prste še prej.

Nekdo je v svojem prispevku povedal, naj z novimi delitvami in spori dodatno ne razdeljujemo že tako razdeljenega naroda. Naš odgovor je naslednji. Ljudstvo se ne deli, v kolikor ni razloga za delitev. Ravno tisti, ki ne omogoča pravičnosti, povzroči delitev v ljudstvu. Verjamemo, da nismo več v času, ko naj bi ljudstvo mirno prenašalo vse nepravilnosti v svoji družbi, ker bi se balo posledic, ki bi mu jo lahko povzročila država s totalitarnimi pristopi. Demokracija pomeni v svojem širšem pomenu vladavino ljudstva. V demokraciji so različna mnenja realnost. Demokracija po drugi strani naj ne bi omogočala privilegiranosti posameznih slojev, v kolikor bi takšna privilegiranost bila v nasprotju z nekaterimi moralnimi pravili. Če je nekdo dejansko nadarjen, ima pravico do tega, da mu država omogoči razvoj te njegove nadarjenosti in je privilegiranost tega otroka upravičena, ampak v primeru Zoisovih štipendij tega kljub njenem formalnem namenu, v praksi ni. V praksi imamo tudi primere nadarjenih otrok, ki takšnih pomoči (štipendij) ne dobijo in primere otrok, ki zaradi statusa, ali zagnanosti staršev ali zvez, takšno štipendijo dobijo, kljub temu da niso nadarjeni. Ne smemo pozabiti, da predstavlja Zoisova štipendija tudi statusni simbol in se bodo zato tudi bogati starši potegovali za štipendijo ne zaradi pomoči, ki bi jo od nje imeli, ampak zato ker bi tako "dokazali" da so njihovi otroci "nadarjeni". Pri takšnih pomanjkljivostih pri procesu izbire nadarjenih otrok pa do statusa "nadarjenega otroka" ni težko priti in je odstotek dejansko nadarjenih otrok, ki prejemajo Zoisovo štipendijo, majhen, na žalost pa določen odstotek inteligentnih otrok že na samem začetku zaradi pomanjkljivosti izpade iz konkurence za dodelitev Zoisovih štipendij.

Dejansko imamo primere otrok, kjer starši na vsak način želijo pokazati, da so njihovi otroci nadarjeni, čeprav niso, po drugi strani pa imamo primere otrok, ki so nadarjeni, a zaradi nemoči staršev in samih otrok nasproti drugim bolj komolčarskim staršem in otrokom, njihova dejanska nadarjenost ni opažena, in se zaradi pomanjkanja motiviranosti nikoli ne uspe razviti ali pa se razvija na veliko težji način.

Zoisove štipendije so že dolgo časa zaradi opisanih očitkov po mnenju nekaterih izprijena oblika pomoči, katere slabost se samo še povečuje s priviligiranjem Zoisovih štipendistov pri Zavodu za zaposlovanje.

 

Povezave do prispevkov bralcev.

Prispevki so razdeljeni na naslednje skupine: