Skrb, da so na Alpetourju pozabili na naš avtobus, povzroči, da jih pokličem. Seveda je vse OK. Prvi planinci se zberejo pred šolo že pred pol deveto, kljub temu, da je odhod ob devetih. Deževati je prenehalo, težki oblaki pa ne obetajo nič dobrega. Dobra volja in navdušenje otrok prikličeta nekaj slabotnih sončnih žarkov, ki nas navdajo z optimizmom.
Pričakovanje
v otroških očeh je veliko, mencajo in se prestopajo,
poslavljanje od mamic se jim zdi odveč in nepotrebno, saj so
vendar veliki in gredo od doma za ves teden. Koča pri Savici je
zaprta, kljub temu si privošcimo malico. Ne glede na to, da so
počitnice, želodčki otrok še vedno upoštevajo čas šolske
malice in to se izkaže kot pomemben podatek pri načrtovanju
počitkov tudi v naslednji dneh. Polni pričakovanja zagrizemo v
breg. Enainpetdeset otrok je razporejenih med deset odraslih, 1
kolona je dolga, skrbi me, da ni predolga. Želeli smo narediti
dve izmeni tabora, pa smo že z eno imeli veliko dela. Razmere
še niso zrele, vendar vse kaže, da bo mladinski odsek spet
zaživel in bo tak kot nekoč. Močno si želim in upam, da nam
bo uspelo.V zraku je ogromno vlage in naše majice so vedno bolj mokre. Nizamo ovinke drugega za drugim, energija se pretaka po zraku in kolona se levi v organizem, ki počasi diha kot eno. Gosenica postaja metulj, čutim, da bo prelep, zadovoljno se prestopim. Koča je v oblakih megle, slutimo jo, saj smo bili tu že marca, ko smo si prišli ogledati prizorišce letošnjega tabora. Še nekaj ovinkov pa bomo tam. Okolica je precej drugačna kot pozimi, nekateri si je niso zapomnili in nejeverno sprejmejo podatek , da bomo zdaj zdaj na koncu današnje poti. Dom na Komni nas sprejme s pregovorno planinsko gostoljubnostjo, otroci "osvojijo" kočo v nekaj minutah, ogledujejo si sobe, sproščenost prehaja v razposajenost, zato se v trenutku odločimo, da jih popeljemo do Koče pod Bogatinom in še malo naprej na sedlo pod Lanževico. Kako hitro so pozabili napore današnjega dne! Zelo malo časa potrebujejo, da si spočijejo. Kolona se formira, gosenica se premakne. Drobne noge drobijo korake novim dogodivščinam naproti. Pot je široka in ne zahteva posebne pozornosti, otroci klepetajo, njihove besede žuborijo in me popeljejo v preteklost, ko sem kot majhna deklica pohajkovala po gorah s planinskim društvom Brežice. Za nas so bile gore še bolj daleč, njihova lepota še bolj čudežna, skrivnosti še globlje. Kako čas beži. In sedaj sem spet tu, tokrat z možem, tremi otroki, Aljažem, Ano in Evo, s prijatelji v koloni, ki se premika.
Pred sabo opazimo skupino planincev, ki z zanimanjem posluša. Spoznamo Blaža in njegovo skupino študentov s fakultete za šport. Pomahamo in pokažemo, da gremo proti sedlu. Na sedlu Aleš otrokom predstavi dnevni red, ki se ga bomo držali na taboru, Katež pa jih opozori na opremo in kaj vse obvezno sodi v nahrbtnik za na turo. Sledi predstavljanje udeležencev - ponovno me preseneti silna trema starejših otrok. Medtem ko mlajši to opravijo z užitkom, se starejša dekleta prav težko odločijo za nastopanje. Med povratkom se oglasimo v Koči pod Bogatinom. in poklepetamo z Blažem in študenti fakultete za šport.. Večerja, ki jo težko čakajo je odlična. Enolončnica in palačinke. V jedilnici je kot v panju. Tolažim se, da bo z vsakim dnem bolje. Otroci se unesejo. Dežurni dobijo posebne porcije palačink s čokolado. Čudovito je biti dežuren. Večer je nekaj posebnega - ne morejo in ne morejo zaspati. Dekleta iščejo stranišče v drugem nadstropju - verjetno sprehajajo pižame. Po polnoči ( ko tudi tarokirati nismo mogli več) se hiša počasi umiri.
Še zadnjič se sprehodim po obeh
hodnikih. Lesena tla škripajo, zrak pa je poln skrivnostnih
sanj.