đH geocities.com /Baja/Trails/4142/neda1.htm geocities.com/Baja/Trails/4142/neda1.htm .delayed x yqÔJ ˙˙˙˙ ˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙Č °ia l$ OK text/html 0Tj l$ ˙˙˙˙ b‰.H Thu, 03 Dec 1998 21:06:40 GMT Śa Mozilla/4.5 (compatible; HTTrack 3.0x; Windows 98) en, * yqÔJ l$
Torek, 30. junija 1998 Čudovito
zgodnje jutro (5.20) prebudi prve zaspance. Prave male podlasice
postanejo, ki po lesenih tleh prav na drobno topotajo. Včeraj
smo mislili, da bo zajtrk ob sedmih prezgodnji, sedaj pa prav težko
čakamo nanj. Potem obupno dolgo nalivamo 61 čutaric s čajem.
Saj ni, da bi verjeli. V koči nam prijazno pripravijo vrečke s
hrano za na pot. Pred kočo jim razdelimo še blazinice s kremo
za sončenje in dolga kolona počasi vzame pot pod 122 nog.
Sedmera jezera so se nam čarobno skrila za devetimi gorami in
devetimi ovinki, pa jih kljub vsemu najdemo. Ponosni smo na nova
znanja iz botanike, saj prepoznamo orlico, krvomočnico,
clematis, repuš kljub temu, da so vsi brez izjeme lila barve.
Po "nerodnosti" ali zanalašc se znajde nekaj fantičev
v jezeru. K sreči je voda zelo mrzla in v hipu so zunaj.
Fotografiramo nage riti, ki trepetajo v mrazu, pomalicamo in
poklepetamo pred kočo. Vreme se kvari, zato želja, da obiščemo
Tičarico in se razgledamo po Zlatorogovem kraljestvu, splava po
vodi ( po oblakih). Pot, ki se zlagoma spušča, nas pripelje do
Črnega jezera, kjer so skale, kot bi bile iz dosjejev X ( skoraj
dokazano) in kjer doživimo močan naliv. Testiramo "anti
rain" opremo in ponovno zagrizemo v hrib. Počasen tempo
omogoča natančno opazovanje okolice. Z možem hodiva zadnja in
obujava spomine na najine gorniške poti. Čudovito se nama zdi,
da imava toliko pravih prijateljev, s katerimi lahko izpeljeva
tako taborjenje. Najini trije otroci pa se imenitno počutijo ter
mimogrede odraščajo v osrčju gora. Postajava sentimentalna -
planinstvo je v naši družini res način življenja. Hodimo in
klepetamo, klepetamo in hodimo. Zjasni se, posije sonce in morala
je "na višku". Nekateri do koče kar poletijo.
Sreda, 1. julija 1998 Pred
zajtrkom se tako kot vsako jutro oglasimo v program Radia
Jesenice. Joj, kaj naredi trema! Od vseh silnih govorov,
pripravljenih prejšnji vecer, izdavijo samo še ja in ne. Ampak
mame v dolini so pomirjene, vse je OK. Jutro je prečudovito. V
kratkih hlačah se odpravimo proti Bogatinskemu sedlu. Današnji
cilj je Bogatin. Med potjo se ne moremo načuditi pestrosti
planinskih rož. Tekmujemo , kdo jih bo več prepoznal. In kako
so drugačne kot v knjigi! Mnogo lepše, ugotovijo. Pot se
polagoma dviguje, opazujemo ostanke prejšnjih naselbin in
uganjujemo njihov namen. Približujemo se sedlu, bolj kot smo
blizu bolj se vali megla s trentarske strani. Kot lonček kuhaj.
Na sedlu poiščemo zavetje v opuščeni kasarni. Aleš predava
otrokom o Soški fronti. Tako zanimivo razlaga, da mu tudi
odrasli prisluhnemo. Nekaterim mlajšim komaj raztolmačimo, da
takrat še nismo bili na svetu ( samo videti smo stari, ha, ha).
Zaradi megle se močno ohladi, v nahrbtnikih pa ni vsega, kar bi
moralo biti. Le zakaj smo poslušali Kateževo predavanje prvi večer?
Toda predavanje je predavanje, kruta resničnost pa nekaj čisto
drugega. Upam, da jim bo v opomin, da se kaj takega ne sme več
zgoditi. Planinci pa so prijatelji, oblečejo stvari iz tujega
nahrbtnika. Spremenimo načrte in se zaradi megle odpravimo čez
Gracijo proti Lanževici. Stroga disciplina je pogoj, da se nam v
gosti megli kaj ne zgodi. Razložimo jim, zakaj gre sedaj zares.
En vodnik na šest otrok, vsi morajo biti pozorni drug na
drugega, da se v gosti megli kolona na pretrga in da koga ne
izgubimo. V trenutku iz razposajenosti preidejo v stanje globoke
pozornosti. Ponosno jih opazujem, kljub njihovi majhnosti so
veliki, zaupanja vredni gorniki. Zavem se, kako zelo jih imam
rada, kako me bogatijo s svojimi pogledi, v katerih ni strahu,
temveč globoko zaupanje v dober konec. Trenutki, za katere sem
mislila, da jih ne bom nikoli več doživela. Lanževica nas
kljub megli nagradi s preprogami cvetja, med katerimi izstopajo
planike. Tudi v otroških očeh zaznam tisto posebno svetlobo, luč,
ki jo imajo planinci ob takih trenutkih. Vse besede so odveč. Doživljamo
tisto nekaj, kar nas znova in znova vleče v gore, kar nas bogati
v vsakdanjem življenju in zaradi česa je dolinski vsakdan s
svojimi težavami tako enostavno preživeti. Megla se tako kot je
prišla tudi odplazi. Z Lanževice se odpravimo čez Lepo Komno
na planino Na Kraju. Z vsakim metrom je topleje, počasi nam
postane prav vroče. Zbranost popusti, naredimo počitek,
pohvalimo otroke, nagradimo jih z obveznimi sladkarijami. Ana prične
jokati, ker ni več prva v koloni. Ker je najina, ji skušava
razložiti, da nismo na družinskem izletu, da na skupnih poteh
morava še prav posebej paziti na to, da lastnih otrok ne
favorizirava. Pa saj ponavadi to sploh ni mogoče, ker so vedno
daleč stran, praviloma z drugim vodnikom, najraje seveda z
Matkom. Najprej prepričujeva, potem prepričujeva in na koncu
prepričujeva. Pa se ne umiri, dokler ne dobi dveh po riti. Zvečer
se sprašujeva, če bi tako ravnala tudi z drugim otrokom. So
najini trije miškolini na takem taboru pod pritiskom? Mnenja
sva, da ne. Pomešajo se med ostale otroke in uživajo. Veliki,
samostojni, še vedno pa imajo naju nekje blizu " za en
hiter mojk " - crkljanje, kot pravi moj Aljaž.
Lepa Komna je lepa, samo dolga, dolga. Neverjetno,
kako je spet vroče. Kdo bi verjel, da smo pred dvema urama doživeli
tako poslabšanje vremena. Hodimo, noge postajajo težke, kolona
se trga. Pogled na uro pove, da se bliža čas kosila in misel na
hrano da otrokom novih moči. Zagledamo kočo pod Bogatinom in
sedaj vsi vedo, da smo že "skoraj doma". Koraki se
podaljšajo, prej tiha kolona postane znova klepetava gosenica.
Neverjetno, kako bi radi odrasli po kosilu " malo razmislili
o življenju", dovolili želodcu, da počasi prebavi,
mišicam, da se oskrbijo z novim kisikom, hrbtenici, da se
poravna na trdi klopi v jedilnici. Pa ne gre, dragi moji, ne gre.
V koči završi kot v panju. Dvakrat, trikrat po stopnicah gor in
dol, kje je ze dopoldanska utrujenost, otroci kot da so kot
prerojeni. Ne preostane nam drugega, kot da se odpravimo ( tretjič
danes!) do koče pod Bogatinom. Razdelimo se po skupinah.
Zdravnica Mojca predava o prvi pomoci. Žulji, podhladitve,
zvini, zlomi in kar je še teh nevšečnosti, vse to se nam lahko
pripeti na naših poteh. Kako se jim izognemo ali pa jih pravilno
oskrbimo, se naučimo. Imobiliziramo, s povitimi rokami in trpečih
izrazov se nastavljamo fotografskemu objektivu. Druga skupina
nedaleč stran zamaknjeno posluša Natašino doživeto
poustvarjanje pravljice o Zlatorogu. Svoje vtise prenesejo s
kredo na večje kamne in tudi za ostale ohranijo delček večne
zgodbe o dobrem in zlu. Ostali se porazdelijo med
"botanike" in "alpiniste". Obnavljamo, katere
planinske rastline smo srečevali te dni na naših poteh, katere
so njihove prilagoditve na ekstremne pogoje, v kateri uspevajo,
omenimo zaščitene rastline ter zaključimo z mislijo, da so
lepe samo tam, kjer so. V osrčju gora. S pomožnimi vrvicami
spletemo "pajkove mreže", ponovimo osmico, pa bičev
in prusikov vozel, navežemo se, pa razvežemo, majhni prstki
vozlajo, celo lisice za razbojnike nam uspe narediti.
Dan se preveša v večer, nebo rdeče zažari, na zemljo lega
mrak, mraz se počasi priplazi med nas. Mogočen Dom na Komni kot
velikan na skali prijazno povabi v svojo notranjost. Prijetno
diši, po večerji diši. Vremenska napoved za jutrišnji dan je
izredno slaba. Dopoldan naj bi oblaki še nekako zadržali svoj
mokri tovor, zato nam Katež zagrozi z izredno zgodnjim odhodom
na turo. Vstajanje ob štirih! Otroci zaskrbljeni odhitijo v sobe
in pakirajo. Kako se bodo le naspali, jim ni jasno. Zaželijo si,
da bi deževalo že zjutraj, pa ne bo treba tako zgodaj vstati.
Glasovi po sobah potihnejo dosti prej kot ponavadi. Po hodnikih
zavlada mir, enakomerno dihanje in škripanje podnic sta edina
zvoka, ki jih zazna uho dežurnega. V jedilnici tarok ne steče
tako, kot bi moral. Vsak je zatopljen v svoje misli, premlevamo
vse možne scenarije jutrišnjega dne.