đHgeocities.com/Baja/Trails/4142/neda1.htmgeocities.com/Baja/Trails/4142/neda1.htm.delayedxyqÔJ˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙˙Č°ial$OKtext/html0Tjl$˙˙˙˙b‰.HThu, 03 Dec 1998 21:06:40 GMTŚaMozilla/4.5 (compatible; HTTrack 3.0x; Windows 98)en, *yqÔJl$ neda1

 

Torek, 30. junija 1998 Čudovito zgodnje jutro (5.20) prebudi prve zaspance. Prave male podlasice postanejo, ki po lesenih tleh prav na drobno topotajo. Včeraj smo mislili, da bo zajtrk ob sedmih prezgodnji, sedaj pa prav težko čakamo nanj. Potem obupno dolgo nalivamo 61 čutaric s čajem. Saj ni, da bi verjeli. V koči nam prijazno pripravijo vrečke s hrano za na pot. Pred kočo jim razdelimo še blazinice s kremo za sončenje in dolga kolona počasi vzame pot pod 122 nog. Sedmera jezera so se nam čarobno skrila za devetimi gorami in devetimi ovinki, pa jih kljub vsemu najdemo. Ponosni smo na nova znanja iz botanike, saj prepoznamo orlico, krvomočnico, clematis, repuš kljub temu, da so vsi brez izjeme lila barve.
Po "nerodnosti" ali zanalašc se znajde nekaj fantičev v jezeru. K sreči je voda zelo mrzla in v hipu so zunaj. Fotografiramo nage riti, ki trepetajo v mrazu, pomalicamo in poklepetamo pred kočo. Vreme se kvari, zato želja, da obiščemo Tičarico in se razgledamo po Zlatorogovem kraljestvu, splava po vodi ( po oblakih). Pot, ki se zlagoma spušča, nas pripelje do Črnega jezera, kjer so skale, kot bi bile iz dosjejev X ( skoraj dokazano) in kjer doživimo močan naliv. Testiramo "anti rain" opremo in ponovno zagrizemo v hrib. Počasen tempo omogoča natančno opazovanje okolice. Z možem hodiva zadnja in obujava spomine na najine gorniške poti. Čudovito se nama zdi, da imava toliko pravih prijateljev, s katerimi lahko izpeljeva tako taborjenje. Najini trije otroci pa se imenitno počutijo ter mimogrede odraščajo v osrčju gora. Postajava sentimentalna - planinstvo je v naši družini res način življenja. Hodimo in klepetamo, klepetamo in hodimo. Zjasni se, posije sonce in morala je "na višku". Nekateri do koče kar poletijo.

 

Sreda, 1. julija 1998 Pred zajtrkom se tako kot vsako jutro oglasimo v program Radia Jesenice. Joj, kaj naredi trema! Od vseh silnih govorov, pripravljenih prejšnji vecer, izdavijo samo še ja in ne. Ampak mame v dolini so pomirjene, vse je OK. Jutro je prečudovito. V kratkih hlačah se odpravimo proti Bogatinskemu sedlu. Današnji cilj je Bogatin. Med potjo se ne moremo načuditi pestrosti planinskih rož. Tekmujemo , kdo jih bo več prepoznal. In kako so drugačne kot v knjigi! Mnogo lepše, ugotovijo. Pot se polagoma dviguje, opazujemo ostanke prejšnjih naselbin in uganjujemo njihov namen. Približujemo se sedlu, bolj kot smo blizu bolj se vali megla s trentarske strani. Kot lonček kuhaj. Na sedlu poiščemo zavetje v opuščeni kasarni. Aleš predava otrokom o Soški fronti. Tako zanimivo razlaga, da mu tudi odrasli prisluhnemo. Nekaterim mlajšim komaj raztolmačimo, da takrat še nismo bili na svetu ( samo videti smo stari, ha, ha).
Zaradi megle se močno ohladi, v nahrbtnikih pa ni vsega, kar bi moralo biti. Le zakaj smo poslušali Kateževo predavanje prvi večer? Toda predavanje je predavanje, kruta resničnost pa nekaj čisto drugega. Upam, da jim bo v opomin, da se kaj takega ne sme več zgoditi. Planinci pa so prijatelji, oblečejo stvari iz tujega nahrbtnika. Spremenimo načrte in se zaradi megle odpravimo čez Gracijo proti Lanževici. Stroga disciplina je pogoj, da se nam v gosti megli kaj ne zgodi. Razložimo jim, zakaj gre sedaj zares. En vodnik na šest otrok, vsi morajo biti pozorni drug na drugega, da se v gosti megli kolona na pretrga in da koga ne izgubimo. V trenutku iz razposajenosti preidejo v stanje globoke pozornosti. Ponosno jih opazujem, kljub njihovi majhnosti so veliki, zaupanja vredni gorniki. Zavem se, kako zelo jih imam rada, kako me bogatijo s svojimi pogledi, v katerih ni strahu, temveč globoko zaupanje v dober konec. Trenutki, za katere sem mislila, da jih ne bom nikoli več doživela. Lanževica nas kljub megli nagradi s preprogami cvetja, med katerimi izstopajo planike. Tudi v otroških očeh zaznam tisto posebno svetlobo, luč, ki jo imajo planinci ob takih trenutkih. Vse besede so odveč. Doživljamo tisto nekaj, kar nas znova in znova vleče v gore, kar nas bogati v vsakdanjem življenju in zaradi česa je dolinski vsakdan s svojimi težavami tako enostavno preživeti. Megla se tako kot je prišla tudi odplazi. Z Lanževice se odpravimo čez Lepo Komno na planino Na Kraju. Z vsakim metrom je topleje, počasi nam postane prav vroče. Zbranost popusti, naredimo počitek, pohvalimo otroke, nagradimo jih z obveznimi sladkarijami. Ana prične jokati, ker ni več prva v koloni. Ker je najina, ji skušava razložiti, da nismo na družinskem izletu, da na skupnih poteh morava še prav posebej paziti na to, da lastnih otrok ne favorizirava. Pa saj ponavadi to sploh ni mogoče, ker so vedno daleč stran, praviloma z drugim vodnikom, najraje seveda z Matkom. Najprej prepričujeva, potem prepričujeva in na koncu prepričujeva. Pa se ne umiri, dokler ne dobi dveh po riti. Zvečer se sprašujeva, če bi tako ravnala tudi z drugim otrokom. So najini trije miškolini na takem taboru pod pritiskom? Mnenja sva, da ne. Pomešajo se med ostale otroke in uživajo. Veliki, samostojni, še vedno pa imajo naju nekje blizu " za en hiter mojk " - crkljanje, kot pravi moj Aljaž.

Lepa Komna je lepa, samo dolga, dolga. Neverjetno, kako je spet vroče. Kdo bi verjel, da smo pred dvema urama doživeli tako poslabšanje vremena. Hodimo, noge postajajo težke, kolona se trga. Pogled na uro pove, da se bliža čas kosila in misel na hrano da otrokom novih moči. Zagledamo kočo pod Bogatinom in sedaj vsi vedo, da smo že "skoraj doma". Koraki se podaljšajo, prej tiha kolona postane znova klepetava gosenica. Neverjetno, kako bi radi odrasli po kosilu " malo razmislili o življenju", dovolili želodcu, da počasi prebavi, mišicam, da se oskrbijo z novim kisikom, hrbtenici, da se poravna na trdi klopi v jedilnici. Pa ne gre, dragi moji, ne gre. V koči završi kot v panju. Dvakrat, trikrat po stopnicah gor in dol, kje je ze dopoldanska utrujenost, otroci kot da so kot prerojeni. Ne preostane nam drugega, kot da se odpravimo ( tretjič danes!) do koče pod Bogatinom. Razdelimo se po skupinah. Zdravnica Mojca predava o prvi pomoci. Žulji, podhladitve, zvini, zlomi in kar je še teh nevšečnosti, vse to se nam lahko pripeti na naših poteh. Kako se jim izognemo ali pa jih pravilno oskrbimo, se naučimo. Imobiliziramo, s povitimi rokami in trpečih izrazov se nastavljamo fotografskemu objektivu. Druga skupina nedaleč stran zamaknjeno posluša Natašino doživeto poustvarjanje pravljice o Zlatorogu. Svoje vtise prenesejo s kredo na večje kamne in tudi za ostale ohranijo delček večne zgodbe o dobrem in zlu. Ostali se porazdelijo med "botanike" in "alpiniste". Obnavljamo, katere planinske rastline smo srečevali te dni na naših poteh, katere so njihove prilagoditve na ekstremne pogoje, v kateri uspevajo, omenimo zaščitene rastline ter zaključimo z mislijo, da so lepe samo tam, kjer so. V osrčju gora. S pomožnimi vrvicami spletemo "pajkove mreže", ponovimo osmico, pa bičev in prusikov vozel, navežemo se, pa razvežemo, majhni prstki vozlajo, celo lisice za razbojnike nam uspe narediti.
Dan se preveša v večer, nebo rdeče zažari, na zemljo lega mrak, mraz se počasi priplazi med nas. Mogočen Dom na Komni kot velikan na skali prijazno povabi v svojo notranjost. Prijetno diši, po večerji diši. Vremenska napoved za jutrišnji dan je izredno slaba. Dopoldan naj bi oblaki še nekako zadržali svoj mokri tovor, zato nam Katež zagrozi z izredno zgodnjim odhodom na turo. Vstajanje ob štirih! Otroci zaskrbljeni odhitijo v sobe in pakirajo. Kako se bodo le naspali, jim ni jasno. Zaželijo si, da bi deževalo že zjutraj, pa ne bo treba tako zgodaj vstati. Glasovi po sobah potihnejo dosti prej kot ponavadi. Po hodnikih zavlada mir, enakomerno dihanje in škripanje podnic sta edina zvoka, ki jih zazna uho dežurnega. V jedilnici tarok ne steče tako, kot bi moral. Vsak je zatopljen v svoje misli, premlevamo vse možne scenarije jutrišnjega dne.

ČETRTEK