Otroci so navdušeni, ko ugotovijo, da je ura sedem. Pa ni bilo treba zgodaj vstati. Morda jim je vreme poslal dedek Mraz, modrujejo najmlajši. Noč je bila dolga, njihovi akumulatorji so zvrhano polni energije, ki jo moramo pravilno usmeriti. Zapolniti jim moramo dopoldan. Rešujemo delovne zvezke, barvamo, izpolnjujemo, odgovarjamo. Zunaj pa pada dež. V jedilnici je prijetno toplo in domače. Obujamo spomine. Kaj vse smo že prehodili, preplezali in presmučali. Kje vse smo bili mokri, prezebli in utrujeni. Kako je bilo, ko smo bili "mi mladi". Ko je bila šesta težavna stopnja v alpinizmu še nekaj, ko smo hodili po opremo čez mejo, ko ni bilo avtomobilov ampak avtobus in vlak. Ko se je živelo počasi. Pa se je res? Saj tudi sedaj uživamo v trenutkih. V topli jedilnici, ko zunaj mokrota objema skale in drevje, med prijatelji, s katerimi smo radi. Pretegnem se in se telesno zavem dobre energije v prostoru. In kot po čudežu se zunaj prične jasniti, megle se trgajo, med mladino završi. Sonce je, sonce. Ne vidijo ga še, ga pa vsi slutimo nekje visoko. Stečejo na plano, do prvih luž. In tudi v prve luže. Pred kosilom se prav gotovo lahko še nekam sprehodimo. Odločitev pade - pojdimo do planine Govnač ( v delovnih zvezkih se zvečer pojavi planina Golaž - saj so vedeli, da gre za eno jed.) Tokrat so odločeni, da ne bo problemov z opremo, saj so ja veliki planinci. Pelerine, vetrovke, topli velurji, kapa in rokavice. Skratka popolna bojna oprema. Kolona se raztegne, noge tacajo po mehkem blatu in zdrsavajo na gladkih skalah. Previdno, previdno. Do planine se že dodobra ogrejemo, za vsakim ovinkom se nekdo "levi" Nekateri so že v kratkih majicah in hlačah, Drugi jih z zavistjo gledajo. S seboj imajo velikooo toplih oblačil, pa nič v kratki varianti. Od sedaj bom pa res imel vedno vse s seboj, se huduje malček pred mano. Ko imam kratke hlače in majico in zunaj sije sonce, se potem privlečejo od sam ne vem kje neke megle in potrebujem kapo in rokavice, ki jih seveda nimam.
Ko se oblečem kot severni medved, pa mislim, da se bom skuhal v
lastnem zosu. Šele sedaj mi je jasno, kaj je mislil Katež, ko
nam je tako natančno razlagal, kaj vse moramo imeti v
nahrbtniku, pa se mi je zdelo malo čudaško. Od sedaj naprej od
kopalk do vestona, potem pa naj se vreme kar zmišljuje, zaključi
svoj samogovor. Zavedam se, koliko otrok na tem taboru je šele
skozi lastne izkušnje dojelo nekatere pomembne reči. Na planini
otroci odkrijejo čar jage, podijo se sem in tja in nam
prinašajo zarjavele konzerve, lopate, kose žice. Prav gotovo je
vse še iz časa prve svetovne vojne jim pritrdimo in se hahljamo
( še včeraj smo jim razlagali, da tudi mi nismo še od takrat,
pa da bi bile konzerve). Ah pustimo zdaj to, dan je prečudovit,
zrak poln etericnih olj, ki puhtijo iz ruševja, trava je mehka (
in malo vlažna), sonce greje skozi kožo v notranjost in udi
postanejo težki, oči pa zaspane. Tako čudovito se počutim med
temi gorami, da izostreno zaznavam vse dobre misli prijateljev.
Hecamo se in usta so raztegnjena v neminljiv nasmeh. Lepo nam je.
Da "zašpilimo" klobaso se vračamo do Doma na Komni čez
planino Na Kraju. Popoldan preživimo v okolici doma. Plezamo,
vlečemo vrv, ponavljamo snov planinske šole in se bašemo s
sladkarijami. Dan kot iz pravljice. In večer? Otroci po sobah
pripravljajo večerni program, v zraku je čutiti napetost,
mlajši komaj čakajo, da bodo nastopili, starejše hromi strah,
bolje rečeno sram. Kdaj so izgubili veselje do nastopanja, kdo
jim ga je vzel? Prostor v jedilnici pred šankom postane oder,
ugasnejo luči, program se prične. Skeči, nastopi čarodejev,
pevskih zborov, monodrame in dramatični preobrati. Od ploskanja
so dlani vroče, lica rdeča, v očeh pa iskrice. Aleš kot nor
fotografira za "zgodovinske posnetke" podelitve diplom.
Srečni smo in ponosni na opravljeno delo. Večer se postara,
mlajši odidejo spat, dežuramo po hodnikih, pa se sen tako hitro
priplazi na veke otrok, da so kaj hitro v deželi sanj.
Starejšim dovolimo ogled dosjejev X. Tako jih je strah, da
popolnoma utišajo zvok in gledajo nemi film. Odigramo partijo
ksinzla ( igra skartami, ki jo poznajo samo v Radovljici) in se
režimo kot pečeni mački.