Petek, 3. julija 1998 Zjutraj
pokličemo na Radio Jesenice kot vsa jutra doslej. Potolažimo
mame, podražimo očije in se pohvalimo v dolino, kako nam je
lepo. Tu zgoraj. Dopoldne preživimo med pakiranjem,
pospravljanjem, poslavljanjem od zaljubljencev, iščemo in
kompletiramo opremo. Zunaj spet dežuje, taktiziramo, kdaj in
kako v dolino. Pregledujemo vsebino nahrbtnikov, tlačimo suhe
stvari v polivinilaste vreče, kajti če bomo vso pot hodili po
dežju v dolino, mora biti vsaj en komplet suh. Enainpetdestkrat
ponovimo: imaš suhe gate, 'štumfe', majico, hlače, pulover v
posebni vrečki? Da ne boš teh stvari poslal z žičnico v
dolino! Potovalke odnesemo v strojnico, nahrbtnike pa zložimo v
predprostor. Preneha deževati. Nekdo tam zgoraj nas ima zelo
rad, slišim. Zadnji posnetki, ena gasilska za spomin, pomahamo
osebju, dobrim vilam in škratoma, ki so skrbeli za nas,
pomežiknemo Bogatinu in njegovim sosedom, poslovimo se od tega
koščka raja in stodvaindvajset v gojzarje obutih nog naredi
začetne korake. Pa ne steče čisto gladko. Slovo je težko.
Morda je tudi zaradi tega pot v dolino težka. Blatna je in
mokra, na skalah drsi. S poti zavijemo k slapu Savice. Zaradi
obilnih padavin je nespoznavno lep.
" Zakaj pa ne gremo sedaj nazaj domov na Komno",
me vpraša nekaj majhnega, ko mimo blagajne zavijemo proti
gostišču. Ne vem odgovora in molčim. Premišljujem, ali bi
lahko drugo leto podaljšali tabor za kakšen dan. Nasmehnem se
in tokrat vem odgovor.