Povezava: SummitPost - Tofana di Rozes

Tofana di Rozes je eden najmogočnejših vrhov v Dolomitih. Podobna je tristranični piramidi. Njena južna stena je privlačna za najboljše alpiniste, le nekoliko manj strma je zahodna stena, ki jo mora ferratta celotno prečkati, da se lahko prebije na vršni greben. Severovzhodno pobočje pa je nekoliko manj strmo, zato pa nam na njem večkrat lahko zagode sneg.

Tofana di Rozes (levo) in Tofana di Mezzo (desno) od jugovzhoda.

Tofana di Rozes izpod prelaza Falzareggo. Na desni je njena znamenita južna stena.

Vzpon poleti 1992. Jasmina nas navsezgodaj zbudi, češ, da je lepo vreme. Peljemo h koči Dibona (2083m), kjer se začne vzpon. Pod celotno južno steno prečkamo pod Castelleto. Nato gre pot v tunel iz I. svetovne vojne, ki se strmo dviga. Ker nimamo baterije, se prilepimo (štirje) za nekega Italijana in tako srečno naredimo tistih 150 metrov vzpona. Na drugi strani pot (Ferratta Lipella) najprej malo sestopi, nato pa gre po policah daleč proti severu. Šele, ko prečka pol zahodne stene, se spet obrne strmo navzgor. Nekaj prehodov je skoraj navpičnih, pot je dobro zavarovana, a zahtevna. Ves čas se dvigujemo proti levi. Malo pred stolpi Tre Dita imamo možnost izstopiti na SV pobočje, a s tem bi že tako dolgi vzpon še podaljšali. Zaženemo se še čez zadnji del stene (torej spet nazaj v desno). Spet so navpični odstavki, jeklenice so vse mokre od talečega se snega, utrujeni smo. Končno pot izstopi na S greben in pohitimo proti vrhu. Obšli smo skoraj celo goro.

Zgornji del zahodne stene, čez katero gre Ferrata Lipella.

Vršni (SZ) greben na Tofano di Rozes.

Tudi pri sestopu moramo zelo paziti. Najprej po grebenu proti severu, potem pa nas zapeljejo jeziki mehkega snega, ki bi nam lahko skrajšali sestop. Pazljivo dričamo po strminah, dosežemo pot in prečkamo še SV pobočje. Smo na škrbini Fontananigra, 3542m in čaka nas še slabih 500 metrov lepih melišč in dobro shojene poti.

Skupina: Tofane