Izvedbe
cevi Strelivo
z robnim vžigom Strelivo
s sredinskim vžigom Revolversko
strelivo Pištolsko
strelivo
O strelivu nasplošno
Da bi se ročno orožje uporabilo skladno s svojim namenom, mora imeti tudi
kroglo, ki se bo izstrelila iz cevi v smeri cilja ter impulzivno polnenje, ki bo
krogli nudilo njeno kinetično energijo. Impulzivnemo polnenje pri nabojih za ročno
ognjeno orožje predstavlja smodnik. Količina smodnika, ki je potrebna,
da se krogla potisne iz cevi in da ima na cilju zadovoljujočo kinetično
energijo je smodniško polnenje.
Pri najstrarejših tipih ročnega ognjenega orožja, se je smodniško polnenje
vsipalo v cev z njegove sprednje strani (sprednjače), nato se je v cev nabila
krpica in nato krogla. Zadnjače so se pospešeno pričele razvijati z razvojem
prvega naboja. Leta 1840 Johann Nikolaus von Dreyse konstruiral prvi naboj v
obliki kartonskega tulca, ki je ob vžigu smodniškega polnenja izgorel v cevi.
Kljub temu, da so se ti naboji zlahka deformirali ali zmočili in s tem postali
neuporabni, je ta izum leta 1866 pripomogel k zmagi Prusev nad Avstrijci.
Krogla
(a) je tisto telo oziroma projektil, ki se ob pomoči smodniških plinov
izstreli iz cevi z določeno hitrostjo. Običajno so izdelane iz svinca (jedro
krogle - e) in
prevlečene z bakreno srajčko (d). Oblike se raztezajo od krogle pa do ošiljene
krogle. Izvedbe so različne glede na namen. Primer1: ošiljena oblika krogle iz
trdega materiala ne bo nikoli povzročila tako teške rane kot krogle z topim
vrhom ali krogle iz mehkega materiala. Primer 2: Krogle delno srajčko in votlo
konico, se hitro deformirajo, ko naletijo na nekoliko odpornejšo površino (
kost ) in s tem povzročajo težje poškodbe ( krogle v dum-dum izvedbi ).
Tulec
(b) je v današnjih časih kovinski. Že med II. svetovno vojno so ga
izdelovali iz legure bakra in cinka ( mesing), katero so, zaradi pomanjkanja,
pri manjših kalibrih nadomeščali z aluminijem. Izdelava in material
morata omogočati, da ne razpade ob vžigu smodniških plinov, saj se takrat
pojavi visok pritisk v tulcu. Poleg tega pa mora biti po izstrelitvi,
povsem preprosto izvleči tulec iz cevi. Prav tako mora biti odporen na
oksidacijo, zaradi lažjega in dolgotrajnega skladiščenja. Tako v svetu kot
tudi v Sloveniji se že pojavljajo izvedbe tulcev iz plastike, kar bo
predstavljalo nov korak v razvoju streliva. Rob tulca (c) se izdeluje v
večini primerov z krožnim žlebom pri dnu, kot je prikazano na sliki. In v
izvedbi z razširjenim robom, kar je prisotno pri strelivu ( 7,62 x 54 R ), ki
ga uporablja Kalašnikov univerzalni mitraljez PK. 
Na
dnu tulca je nameščena netilka (g) oziroma inicialna (spodbujevalna)
polnitev. Poznamo tri glavne izvedbe netilk.
Iglični vžig: naboj ima iglo, ki vžge netilno
kapico v naboju. Udarno kladivce orožja udari po igli naboja od zgoraj.
Robni vžig: inicialna zmes je v robu tulca. Udarna igla udari po robu
naboja od zadaj.
Sredinski (centralni) vžig: inicialna zmes oziroma
netilka se nahaja na sredini dna tulca, kar pomeni, da udarna igla udari po
netilki od zadaj.
Na dnu tulca se nahaja še oznaka naboja (h).
Izvedba cevi
Obstajata
dve vrsti cevi:
Gladke
cevi (A) imajo ravno notranjo površino in so najprimernejše za
izstreljevanje okroglih izstrelkov ali več manjših kroglic (šiber), ki v letu
niso stabilizirane. Pogosto je med cevjo in kroglo razmak (a). Ta zmanjšuje
moč in natančnost strela.
Risane cevi (B) imajo v notranjosti spiralno vrezane žlebove (rise), med
katerimi so dvignjena polja (b). Ta se pri izstrelitvi zarežejo v kroglo
in jo vrtijo ter tako stabilizirajo njen let. Zaradi tesnega ujemanja krogle s
cevjo in njene giroskopske stabilnosti v letu so risana orožja veliko natančnejša
kot gladkocevna.
Strelivo z robnim vžigom
Strelivo z robnim vžigom je mnogo enostavnejše in cenejše kot strelivo z
sredinskim vžigom. Čeprav je bilo to strelivo izumljeno že davnega leta 1845,
se to strelivo še danes uporablja kot strelivo za puške, pištole in
revolverje ter v zadnjem desetletju tudi za posebne vrste brzostrelk ( MGV
176 in njej podobne ). Še dandanes ga mnogi imenujejo fobert-strelivo, po
njegovem izumitelju. Mnogi pa ga imenujejo kar malokalibersko strelivo.
.22
SHORT
Ameriška komercijalna oznaka najstarejšega kovinskega naboja
je .22 SHORT ( metrične mere 5,6 mm ) je uveden v proizvodnjo leta 1857 za prvi
model revolverja Smith & Wesson. Še vedno ga proizvajajo v mnogih
proizvodnjah streliva po svetu. Uporablja se v vojski, v športu (Biathlon),
za osebno obrambo,... Kljub temu, da ta mali naboj deluje dokaj nedolžno je
lahko zelo nevaren. V lovstvu se uporablja pri lovu na male živali do 1 kg teže
na razdaljah do 50 metrov. Z močnejšim polnenjem (oznaka: High Velocity)
prebija debelino deske jelovine 5-ih cm. Torej to ni igračka!
.22 LONG
RIFLE
Po pridobljenih podatkih je to strelivo prva proizvedla
tovarna orožja J. Stevens Arms & Tool Comp. že davnega leta 1887. Leta
1930 tovarna Remington prične proizvajati to strelivo z poldimnim in
brezdimnim smodniškim polnenjem in v ojačani izvedbi ( HV High Velocity ), kar
pomeni, da je imel večjo začetno hitrost. Proizvaja se z dvema vrstama krogle
( polna svinčena krogla 2,59 grama, svinčena krogla z votlo konico 2,39 grama
). Prav zaradi te druge vrste krogel je zelo priljubljen pri krivolovcih po vsem
svetu. Na razdalji 30 metrov prebija debelino deske jelovine 15-ih cm.
.22
LONG in .22 EXTRA LONG
Oba omenjena naboja sta bila razvita že
18 let pred .22 LONG RIFLE in čeprav se še vedno proizvajata se glede
kvalitete ne moreta primerjati z .22 LONG RIFLE.
.22 MAGNUM
Tovarna
orožja Winchester leta 1959 pošlje na tržišče ta naboj, zato se ponekod
imenuje kar .22 Wincester Magnum. To je bil zadetek v polno, saj mnoga podjetja
po svetu kmalu pričnejo proizvajati številne modele pušk in revolverjev za ta
popularni naboj. Ta naboj je v bistvu povečana in pojačana varianta naboja .22
WRF, katerega v naših krajih zelo poredko najdemo. Tega naboja ni mogoče
uporabljati z revolverji in puškami, katerim je namenjen naboj .22 LONG RIFLE.
To je zelo močan in učinkovit naboj pri lovu na malo divjad na razdaljah do
125 metrov. Svinčene krogle imajo običajno površino galvanizirano z bakrom in
tanko srajčko. V kolikor so krogle nabojev namočene v vosek , se cevi orožja
dosti manj zamažejo.
Strelivo s sredinskim vžigom
Revolversko strelivo
je
zlahka prepoznati, saj je rob tulca razširjen, kar mu omogoča, da ne bi padel
v komoro bobnjiča revolverja. Naj navedem samo nekaj najpogostejših tipov
revolverskega streliva:
.38 SPECIAL
V metričnih merah to
pomeni kaliber 9 mm. Uporablja se od leta 1902 dalje. Prevladuje mnenje, da je
to naboj z najbolj uravnoteženimi lastnostmi, klar pomeni, da se ga lahko enako
dobro uporablja za vse vrste nalog. Najdemo ga v uporabi mnogih policijskih in
specialnih enot po svetu. Pravtako slovi kot najboljši obrambeni naboj v
revolverjih s kratko cevjo. Uporablja se ga lahko tudi v revolverjih .357 Magnum,
za potrebe urjenja, saj je precej cenejši od dragega in močnega naboja .357
Magnum.
.357 MAGNUM
Na tržišče ga je leta 1935
pripeljala tovarna orožja Smith & Wesson. Nastal je na podlagi razvoja ojačevanja
naboja .38 Special, po številnih zahtevah ameriške policije in FBI, ki so
hoteli močnejši naboj od omenjenega. Ta naboj ima približno 2x večjo začetno
hitrost in 3x večjo energijo od standardnega .38 Special. Ima izredno veliko
prebojnost in zaustavno moč. Res pa je tudi, da polno hitrost in udarno
energijo razvije šele pri zapuščanju cevi, ki je dolga od 50 do 55 cm.
.44
MAGNUM
Razvoj tega naboja so 1955 sprožili ljubitelji težkih revolverjev. Danes
velja za najmočnejši komercijalni naboj, ki je zelo precizen, poleg tega pa se
odlikuje z največjo prebojnostjo med revolverji in pištolami. Streljanje z
njim zahteva močne roko in streljanje z obema rokama. Ni ga mogoče uporabljati
z revolverji, kateri uporabljajo naboje .44 Special, saj je daljši. Kjub temu
ne poiskušajte tega, saj lahko pride do smrtnih poškodb.
Poštolsko strelivo
ima
v večini primerov izvedbo tulca z krožnim žlebom pri dnu, katerega, po
izstrelitvi krogle, prime izvlakač tulcev in izvleče iz cevi.
6,35 mm
Mali
pištolski naboj je bil na tržišče uveden v ZDA leta 1908, skupaj z malo žepno
pištolo Browning. Njegova kinetična energija je zelo majhna in glede na to, da
se proizvaja samo v kombinaciji s kroglo s polno srajčko je njegova zaustavna
moč zelo slaba. Zgoraj omenjeni in precej cenejši naboj z robnim vžigom .22
SHORT je precej boljši za obrambo, še posebno, če ima votlo konico na vrhu
krogle. Pištole s tem kalibrom bolj služijo kot grožnja, kot pa orožje za
resno obrambo, še posebno danes, ko je večina napadalcev in kriminalcev pod
vplivom droge.
7,62 mm TOKAREV
Pištolski naboj M30 ima obliko
steklenice, ki se je 70 let uporabljal v vseh državah nekdanjega vzhodnega
bloka kot naboj za pištole in avtomate. Zelo je podoben naboju 7,63 Mauser.
Dolgo vrsto let je veljal za izredno učinkovit vojaški pištolski naboj z
veliko začetno hitrostjo (440 m/s) in prebojnostjo. To strelivo uporablja tudi
polavtomatska pištola Zastava M57.
7,63 mm MAUSER
Ta
naboj sodi med najstarejše naboje za avtomatske in polavtomatske pištole,
namreč razvit je bil leta 1893. V anglosaksonskih deželah nosi oznako .30
Mauser. Krogla tega naboja ima največjo začetno hitrost med vsemi pištolskimi
naboji ( 460 m/s ). Do razvoja naboja .357 Magnum je veljal za pravega šampiona
med pištolskimi naboji. Danes se ga proizvaja v omejenih količinah.
7,65
mm BROWNING
Sodi med zelo popularne naboje za male pištole, s
katerimi se je mogoče uspešno obraniti. Njegova krogla na razdalji 10 metrov
prebija 10 cm jelovine.
9 mm KRATKI
Izvedbe
cevi Strelivo
z robnim vžigom Strelivo
s sredinskim vžigom Revolversko
strelivo Pištolsko
strelivo
Na
vrh