Vsak zase
Glasovi
Iluzija lepote
brez naslova
Aprilske črte
Rana
 Vsak zase
Angeli velikih sil
na nebu lovè svoj mir
kajti tu med nami
ni več verza, ni stiha
ni več prijateljskega diha
ni besede
brez da kdo koga rani
vsak trenutek smo manj drugim predani
vsak le zase in sebi
vsak le jaz, jaz, jaz,
drugemu pa pljune v obraz.
Glasovi
Vedno so tam,
ne izpustijo me drugam.
Sovražim jih,
kričala bi,
nočem jih.
Moj glas ostaja tih.
Pišem nove stihe,
še vedno so tam,
čutim senčne dihe
nevidne vam.
Sovražim vas –
še tako vsi zeleni
se ne kopate v temi –
vi ki ne slišite
glasov v meni.
Iluzija lepote
Neskončna modrina,
globoka kot ocean,
iskanje čustev v njih je zaman.
Lepota iskriva,
njegovim očem nagajiva,
a nihče ne ve,
če se resnična lepota za njimi skriva,
saj ni ne podobe pekla,
ne nebes,
so le iluzije,
njihov ples.
Čudeži v njih –
tako se zdi,
kadar on gleda v njene oči.
(Brez naslova)
Kričim.
Si želim.
Se sebe bojim.
Vem kako
pozabiti spomine.
Vem da lahko,
ne bojim se višine.
Na vrhu z nasmehom
gledam strmine,
želim si leteti
v objemu tišine,
nočem čutiti
več njegove bližine
…
Aprilske črte
Hladen dotik
In solza za njim
Zadržan krik
V peklu bedim
Trenutek brez pomena
Zaustavlja mi dih
Ne znebim se bremena
Tik tak… izdih.
Rana
Upanje
poznano le iz mita,
ljubezen srečna
njej je skrita.
Sveže solze,
da so lica umita,
na tleh in nožu
rdeča kri razlita,
in pod rokavom
usodna rana skrita.
Telo in ona …
ubita!
|
Nova ljubezen
Midva
S tabo
Najin dotik
Odvisna od tebe
Pišem
Nova ljubezen
Brez tebe ni dneva,
Ni ne noči.
Tebe pogrešam
In tvoje oči.
Ti si kot zrak,
Kot zvezde, ko spusti se mrak,
Kot nebesna darila,
Ovita v angelski trak,
Pa čeprav si brez krila,
Dvignil si me na oblak,
Bliže soncu in sreči
In luni smeječi,
Mnogo bliže srca,
Ki zaljubljeno melodijo igra.
Midva
Zakaj srce ob tebi
tako mi bije?
Zakaj, ko te ni
oko solze razlije.
Kako telo moje
ob tebi vzdrhti!
In ob dotiku
nad oblaki leti.
Najlepši je dan
ko te čutim –
ko me vzameš v dlan,
ko te ljubim.
Ko misel zaostaja
in dih pohiti,
ko svet in čas
se za naju vrti.
In smeh mi rišeš na obraz,
in sreča sprosti svoj plaz,
in zate sem le jaz,
kar na sebi imaš,
le meni
sebe daš.
S tabo
Predolgi so trenutki,
ko te ne vidim,
prekratke so ure,
če te lahko poljubim.
Veselje in sreča
v srcu tleča,
vse kar obstaja
drug drugemu …
predaja.
Ta usoda pisana za naja,
misel le ena,
strast brez kraja,
ljubezen brez meje,
ki telesa napaja –
ti in jaz …
do raja!
Najin dotik
Veš, ko iskra uide,
izgine ves notranji strah,
poljub se tebi krade
in obrne se zapah …
zalije glave mlade
ista želja …
obleka pade!
Telo moje tvoje pije,
trenutek najin,
ki se v eno zlije
in občutek od tebe dan –
pod mojo kožo
tvoj pristan …
Odvisna od tebe
Enostavno ne da se razumet,
da eden lahko vse spremeni:
mene in moj pogled na svet –
nič več krvi,
želje se zadet,
konec more
in želje umret.
Vem, da nikoli ne bom pozabila,
ne da se izbrisat,
da sem ga ljubila,
ne da se popravit
mi zlomljena krila …
zdaj le še s tabo v objemu
lahko bom letela,
samo ne izpusti me …
ne bi preživela!
Pišem
Valj
udari ob kamen
kot mogočen kralj.
Jaz pišem roman.
Po papirju drsi pero,
a vse zaman,
moje besede nikamor ne gredò.
Valovi.
Zaganjajo se v obalo,
veter zavija kot volkovi.
Jaz sestavljam pesem.
V sebi iščem rimo,
a nič ne zapišem,
vse gre mimo.
Valj, valovi, vetrovi.
Piha burja.
Še vedno sedim na obali,
ne bojim se neurja.
Končno moja beseda dobi smisel,
ko ne na papir,
na skalo,
napišem drago:
vse zate –
in za zmago.
|
), ampak so
samo moje preproste pesmice, napisane zame in da lahko nekam usmerim poplavo
čustev. Seveda tega tukaj ni niti desetina vseh, ampak ostale naj kar ostanejo v
zaprašenem zvezku ... Tako ali tako v pretekli polovici leta nisem napisala nič
novega ... ne vem zakaj. Tako da te so stare kakšno leto, dve, nekatere tudi
tri.