.
VISOKE
KULTURE MEZOPOTAMIJE
3000
- 331 pr.Kr.
Dežela
med Evfratom in Tigrisom
Med
3100 in 3000 pr.Kr. je nastala na večinoma goli naplavni nižini v
južnem Medrečju (Mezopotamija) med Evfratom in Tigrisom (južno od
Bagdada, osrednji del sedanjega Iraka) prva visoka kultura človeštva.
Arheološke najdbe, posebno na severu Mezopotamije, segajo do 7000
pr.Kr. Pozneje se je premaknilo poljedelstvo s pobočij gorovja
Zagros, bogatih s padavinami, naplavno nižino južne Mezopotamije,
rodovitno zaradi umetnega namakanja. Tu so nastale v 5.tisočletju
številne majhne naselbine, ki so se razvile v prva mesta v
zgodovini človeštva. Bogastvo tega ozemlja je nato privabljalo
nova in nova nomadska ljudstva, ki so se hitro za stalno
naseljevala. Za kulturo in zgodovino vsega Rodovitnega polmeseca,
ravnine ob Evfratu in Tigrisu so v času orientalske antike značilni
številni priseljevalni valovi in zaporedne vladavine vedno novih
prišlekov.
Sumerija
in Akad
Prvi
zgodovinsko ugotovljivi priselitveni val so bili Sumerci, ki so dali
južni Mezopotamiji ime Sumerija. Ni jasno, kdaj se je to ljudstvo
priselilo iz Osrednje Azije. Velja pa, da so se zlili s prvotnimi
prebivalci tega prostora in ustvarili na prehodu iz 4 v 3.tisočletje
najstarejšo dokazljivo visoko kulturo človeštva. Nastala so prva
mesta; izumili so pisavo, izoblikovali verske obrede in sistem obveščanja.
O
preddinastičnem času Sumerije (okrog 2750 pr.Kr.) je le malo virov
in časovno zaporedje dogajanja (kronologija) od okoli 2350-2330
pr.Kr. ni zanesljivo. Arheološke najdbe govorijo o večjem številu
mest z majhno površino in mogočnimi svetiščnimi stavbami, denimo
Ur, Uruk, Lagaš, Kiš, Uma in Mari, ki so obstajala sočasno. Ep o
Gilgamešu (nastal po 270 pr.Kr) je zgovoren dokaz o njihovih
zgodnjih medsebojnih bojih.
Ep
o Gilgamešu
Ta
ep, ki je najpomembnejše delo babilonskega slovstva, poroča o
prizadevanjih polbožanskega vladarja mesta Uruk, da bi dosegel
nesmrtnost. Gilgameš se odpravi s prijateljem junakom Engidujem
zatret zlo. Engidu pobije Humbabo, čuvaja cedrovega gozda. Ištar
hoče Gilgameša za moža, vendar jo ta zavrne, zato pripelje bika,
ki ga Gilgameš in Engidu ubijeta. Engidu umre, obupani Gilgameš
poišče svojega prednika Utnapištima, da bi od njega izvedel
skrivnost nesmrtnosti. Utnapištim mu pove, kje najde čudodelno rožo
večno obnavljajoče se mladosti, toda kača Gilgamešu rožo požre.
Upor proti usojenosti je nesmisel; človek mora uravnavati svoja
dejanja po etničnih zakonih, da si pridobi znosno posmrtno življenje
in slavo med ljudmi.
V
nepopolnih sumerskih seznamih kraljev so navedeni kot pomembni
vladarji Mesilim iz Kiša (ok. 2750 pr.Kr.), Gilgameš iz Uruka (po
2750 pr.Kr.), Eanatum iz Lagaša (ok. 2430 pr.Kr.), reformni
zakonodajalec Urukagina iz Lagaša (do ok. 2430 pr.Kr.) in
Lugalzagezi iz Ume (ok. 2340 pr.Kr.), ki si je prvi podvrgel vso
Sumerijo (Lagaš, Ur, Uruk, Larza, Kiš, Nipur). Ti kralji so
vladali utrjenim mestom kot absolutni duhovniški vladarji; že od
daleč opazno središče je bil svetiščni skupek stavb z ziguratom
(stopničasti stolp).
Prevlada
Sumerije se je končala okoli 2330 pr.Kr. z nastopom semitskega
kralja Sargona I. (ok. 2350-2295 pr.Kr.), ki je ustanovil v srednji
Mezopotamiji prestolnico z imenom Akad, po kateri je dobil ime ves
severni del Mezopotamije. Akadski Sargon I. je prišel z dobro
opremljeno vojsko do sredozemske obale in priplul celo na Ciper.
Nedvoumni izraz njegovih teženj po svetovnem gospostvu je njegov
naziv ťkralj štirih delov svetaŤ. Komaj dve stoletij pozneje
(2160 pr.Kr.) so preplavili veliko Akadsko državo, ki se je
razprostirala od Perzijskega zaliva do Male Azije, Gutejci, bojevito
iransko ljudstvo.
Osvajalske
težnje Sargona in naslednikov si lahko razložimo predvsem z
gospodarskimi vzroki. Mezopotamija namreč nima dovolj surovin (les,
kovine), zato jih mora uvažati od drugod, npr. z Libanona. Sargon
ne spreminja ureditve v osvojenih deželah, le najvišja uprava
preide v roke članov kraljeve družine ali drugih Akadcev visokega
rodu. Čvrsta vojaška organizacija skrbi za nemoten potek trgovine
in plačevanje vojnega davka. Z ustanovitvijo semitskega akadskega
kraljestva pride v Mezopotamiji tudi do preobrata v kulturi. Akadski
pisni jezik izrine sumerščino; le na jugu se obdrži sumerščina
kot ljudski govor.
Že
v času Sargonovega vladanja se podjarmljena ljudstva vedno znova
upirajo. Razpad akadske ťsvetovne državeŤ se začne verjetno v času
Naramzina, Sargonovega vnuka (ok.2250 pr. Kr.). Naramzinu se sicer
še posreči izkoristiti Sargovove uspehe in obdržati oz. razširiti
Akada, vendar se mora večkrat bojevati z vstajniki. Šele po 2070
pr.Kr. jih je pregnal Utahengal, vladar Uruka.
Nastopilo
je zadnje sumersko obdobje razcveta. Najbolj poznan vladar tega časa
je bil Gudea iz Lagaša (ok. 2080 pr.Kr.). Že med vladavino
Gutejcev je postavil temelje za nov vzpon Sumerije. Pomembni
vladarji, kakršna sta bila Urnamu (2064-2046 pr.Kr.) in Šulgij
(2045-200 pr.Kr.) iz t.i. 3.urske dinastije, so razširili oblast
Sumerije skoraj na vse območje nekdanje akadske velike države.
Proti 2000 pr.Kr. so napadli z vzhoda Elamci in razdejali Ur, kmalu
za tem pa iz Sirije nomadski Amoriti; pregnali so Elamce in
povzdignili Babilon ob Evfratu v glavno mesto. Tako se je po 1500
letih končalo sumersko obdobje; njegova kulturna dediščina pa je
živela naprej in vplivala daleč čez meje Mezopotamije.
Iznajdba
klinopisa olajša upravljanje
Sumerske
visoke kulture v Mezopotamiji razvijejo najstarejšo pisavo,
klinopis (3500-3000 pr. Kr.). Za Sumerijo je značilna vrsta
neodvisnih mestnih držav, središče moči so svetišča in
kraljevske palače. Templji nimajo samo verskega pomena, ampak
postanejo središče vsega življenja mesta in okolice, uprave,
uporabe zemlje, namakanja in prometa. Z uravnavanjem toka Evfrata in
Tigrisa spremenijo Sumrrci puščavo v rodovitno zemljo in razvijejo
cvetoče poljedelstvo.
Svetišča
in palače z urejeno državno upravo so pogoj za razvoj pisave.
Domnevamo, da lahko pripišemo izum genialne pisave sumerskim
tempeljskim uradnikom, saj je uprava skupnosti zaupana prav njim.
Že
zgodaj odkrijejo postopek, ki olajša pregled nad potekom trgovskih
poslov, in izumijo klinopis, to je pisavo, vdolbeno v mehke glinaste
tablice, ki je pozneje dobila ime po nastalih klinastih vdolbinah.
Najstarejše
ohranjene klinopisne tablice so obračuni svetiščne uprave. Na
njih so določila zakupnih pogodb z dosmrtno rento in podatki o
opravljenem delu. Skupnost majhnega sumerskega mesta Lagaš
zaposluje npr. 48 pekov, 7 sužnjev, 31 pivovarjev, nekaj tkalcev in
drugih rokodelcev.
Na
ploščicah so zapisani tudi številni obrestni posli z denarnimi
posojili.
V
svetiščih so tudi šole, kjer se izobražujejo bodoči upravni
uradniki. Na številnih ohranjenih tablicah lahko vidimo njihove
pisalne vaje in spremljamo različne razvojne stopnje klinopisa.
Prva oblika pisave je t.i. slikovna pisava iz sličic oz. znakov, ki
predstavljajo eno besedo oz. pojem. Z ustreznim nizanjem slik je
mogoče pisno posredovati povezano informacijo.
Nadaljnji
razvoj stilizira podobe in omogoči hitrejše pisanje. Zaradi te
poenostavitve je mogoče uporabljati isto znamenje za različne
potrebe; znak za ťdanŤ npr. lahko pomeni tudi ťlučŤ in ťčasŤ.
Takšna pisava sprva približno s 2000 simboli je še vedno
zapletena; sledi izboljšava, s katero začenjajo Sumerci prav
revolucionaren razvoj; obstoječe znake uporabijo za označitev
predmeta ali pojma podobnega zvena. Tako lahko uporabijo simbol za
besedo ťrokaŤ za vsako besedo ali besedni del, ki vsebuje glas ťrŤ.
Število znamenj lahko zmanjšajo na približno 600, ker jih veliko
lahko uporabijo večkrat.
S
časoma začnejo na ploščice zapisovati pomembne dogodke, državne
pogodbe, upravne odloke in slovstvene stvaritve. Tablice hranijo v
dvornih in svetiščnih arhivih oz. knjižnicah. V Lagašu je bilo
najdenih okoli 100.000 tablic, v Nippuru več kot 50.000.
Napredek
umetnosti in obrti
Ok.
2300 pr.Kr.
Med
vladanjem Akadcev zamenja v umetnosti strogost sumerskega sloga živahno
in domiselno upodabljanje, kar kažejo predvsem kipi in reliefi, ki
so bili najdeni pri izkopavanju.
Temelji
za razcvet akadske umetnosti so nastali že v sumerskem preddinastičnem
obdobju. Zlata čelada Meskalamduga pa je oblikovana še v strogem
sumerskem slogu.
Vsako
sumersko mesto časti svojega boga
Sumerci
verujejo,da obvladujejo svet bogovi, ljudje pa so ustvarjeni, da bi
jim služili. Poljedelski Sumerci so odvisni od naravnih sil,
njihovo žetev vedno ogrožajo suše ali poplave. Zato se bojijo
jeze bogov in imajo molitev, posvečeno bogovom, za eno najpomembnejših
nalog.
Če
molitve ne morejo opraviti osebno, poskrbijo, da jih zastopa njihova
upodobitev, kip molivca. Široko razprte, velikanske oči
ponazarjajo oboževanje, roke se sklepajo v neskončni molitvi.
Vsako mesto pripada svojemu bogu ali boginji, recimo nebesnemu bogu
Anuju, bogu zraka Enlilu, vodnemu bogu Enkiju; v vsakem mestu stoji
svetišče zavetnika. Vrsta duhovnikov opravlja v templjih,
zemeljskih domovanjih bogov, zapletene obrede, ki naj bi pomirjali
bogove.
Babilonija
in Asirija
V
naslednjem obdobju sta se razvili iz mezopotamskih mestnih držav še
dve veliki državi: Babilonija na jugu in Asirija na Severu, ki sta
v poldrugem tisočletju posegali daleč prek mej Medrečja. Okoli
1700 pr.Kr. je premagal babilonski Hamurabij (1728-1686 pr.Kr.)
druge vladarje v Asuriju, Ešnuni, Larsiju in Mariju; ustanovil je
enotno veliko državo, ki se je razprostirala od Perzijskega zaliva
do sedanje Turčije, od gorovja Zargos na vzhodu do Haburja v
Siriji. Babilonska uprava, trgovina in sodstvo so se povsod
uveljavili. Babilonščina je izrinila kot uradni jezik staroakadščino
in sumerščino, babilonski mestni bog Marduk pa je kod državni bog
zavladal množici sumerskih in akadskih bogov. Babilonsko gospostvo
so zlomili 1531 pr.Kr. v plenilskem pohodu maloazijski Hetiti (začetniki
obdelovanja železa). Po umiku Hetitov so prevzeli oblast za več
tisočletij iranski gorjanci Kasiti, dokler niso 1170 pr.Kr. spet
vdrli Elamci in razbili kasidsko državo.
Med
tem pa je Asirija na severu Mezopotomajije ob gornjem toku Tigrisa
svoje državno gospostvo lahko razširila, ker so Hetiti ok. 1350
pr.Kr. uničili 1500 pr. Kr. ustanovljeno mogočno huridsko
kraljestvo Mitanij.
Tako
se je razvilo med 1318 in 1050 pr. Kr. t.i. srednjeasirsko
kraljestvo, prva vojaška sila Prednje Azije. Vojaški pohodi do
jezera Van v Armeniji in do Sredozemskega morja, proti Aramejcem in
proti Babilonu od koder so prinesli v Asur boga Marduka, in v zvezi
z Egiptom so širili območje gospostva. Za nenehno širjenje
Asirije, ki se je končalo šele s smrtjo Tiglatpilezarja I.
(1116-1077 pr.Kr.), je bil ugoden tudi propad tekmecev Hetitov, ki
so od 1600 pr.Kr. najprej prodirali vedno dlje iz osrednje
Anatolije. Propadli so pod navalom t.i. pomorskih ljudstev okoli
1200 pr.Kr.; Mala Azija se je za stoletje pogreznila v zgodovinski
mrak.
Zigurat
svetišče in gospodarsko središče
Med
najpomembnejšimi kulturnimi stvaritvami kralja Urnamuja,
ustanovitelja tretje urske dinastije, so stopničasti svetiščni
stolpi, nasledniki dotedanjih ploskih terasastih svetišč.
Urski
zigurat (svetiščni stolp) Etemeniguru ima tri nadstropja. Zgradba
je visoka kakih 20 m, njena osnovnica meri 210 m; namenjena je bila
čaščenju boga Nane.
Poleg
zigurata v Uru ukaže Urnamu postaviti svetišča tudi drugod v
svojem kraljestvo: v Uruku npr. zigurat bogu Eani in v Nipruju svetišče
Ekur bogu Enlilu.
Jedro
zigurata v Uru večnadstropne stavbe s stopničastimi, različno širokimi
ploščami je iz zidakov, posušenih na soncu, zunanje stene pa so
obložene z opeko in okrašene z vdolbinami. Po teh stopničastih
enem srednjem in dveh stranskih, ki se srečajo na zgornjem podestu
se vzpnemo na prvo ploščad.
Urnamu
objavi najstarejši zakonik
Kralj
Urnamu, sprva le namestnik in vojaški guverner, ustanovi v boju
proti Gutejcem novo dinastijo v sumerskem Uru.
Ukvarja
se z gradnjami (med drugim zgradi svetišča), obnovo starih kultnih
krajev in izboljšanjem namakanja ter ustvari z Urnamujevim kodeksom
najstarejši zakonik zgodovine.
V
katastrski list določi potek državne meje. Urnamu nosi naslov
kralj Sumerije in Akada.
Zadnji
razcvet in propad mezopotamskih velikih držav
V
prvi polovici prvega predkrščanskega tisočletja je zrasla z
vzponom novoasirske države (ok. 932-612 pr.Kr.) v Prednji Aziji
nova sila s središčema Kalah in Ninive (obe ob zgornjem toku
Tigrisa). V hudih bojih je novoasriska država obnovila oblast na
območju stare Asirije in si podredila številne države, med njimi
Izrael, Judejo in Babilonijo. Asirsko vladavino sta spremljala
velika krutost in izgon celotnih ljudstev.
Leta
1714 pr.Kr. so Asirci razbili v Armeniji državo Urartu, 689 pr.Kr.
razdejali Babilon, 671 pr.Kr. osvojili Egipt in 639 pr.Kr. uničili
Elam. Zaradi vojn in notranjih razprtij pa Asirija proti koncu 7.st.
ni več mogla braniti mej pred sovražniki in zatreti številnih
uporov v provincah. Medijci in Babilonci so 612 pr.Kr. osvojili
Ninive in zapečatili konec Nove Asirije. Zadnji novoasriski vladar
Asurubalit II. Je umrl najbrž 609 pr.Kr.
Tudi
naslednica Asirije, poznobabilonska država, se je lahko obdržala
le pičlih 100 let. Najslavnejši kralj tega obdobja je bil
Nebukadnezar II. (605-562 pr.Kr.), ki je zaslovel na kulturnem področju
kot graditelj. Babilon in z njim novobabilonsko državo je 539
pr.Kr. zavzel perzijski kralj Kir II. Veliki (559-529 pr.Kr.). Leta
550 pr.Kr. se je otresel vrhovne oblasti medijskega kralja Astiga
(585-550 pr.Kr.) in se postavil za vladarja Perzije. Njegovi
nasledniki so razširili državo do Inda, do Črnega in Kaspijskega
morja, do Male Azije in Egipta. Propad staroperzijskega kraljestva
se je začel z ustajo jonskih mest na zahodni maloazijski obali
(499-494 pr.Kr.); vodi je preko perzijskih porazov pri Maratonu (490
pr.Kr.), Salamini (480) in Platajah (479) do pogube zadnjega
staroperzijskega velikega kralja Dareja III. (336-330 pr.Kr.) v
bitkah pri Isu (333 pr.Kr.) in Gavgamelah (331 pr. Kr.) proti
makedonskemu kralju Aleksandru Velikemu.
Državna
organizacija
Monarhična,
v verstvu zasidrana oblika vladanja v starovzhodnjaških mestnih državah
in poznejših velesilah se je razvila z razraščanjem države v
centralistično vazalno ali uradniško državo. V zgodnje sumerski
dobi (od ok.2750 pr.Kr.) je bil mestni vladar hkrati tudi vrhovni
duhovnik, svetoval pa mu je svet starešin. Gospodarsko in upravno
središče mestne države je bil svetiščni skupek stavb.
Najpozneje
od časa akadskega vladarja Sargona I. je razvidna enotna središčna
uprava, ki jo vodijo svečeniki in državni uradniki. Visoki
uradniki, recimo zakladniki, vezirji in namestniki v provincah, so
izvirali največkrat iz plemstva. Navodila so dajali pogosto v pisni
obliki; o tem priča kar 500.000 ohranjenih glinenih ploščic iz
različnih arhivov. Zakonodajalec in najvišji razsodnik je bil
vladar, kar dokazujeta zakonika pomembnih kraljev Urnamuja iz Ura in
Hamurabija iz Babilona. Sodišča so vodili imenovani sodniki, ob
sebi so imeli gremije svetovalcev. Od akadskih časov (od 2350
pr.Kr.) je dokazana zasebna lastnina zemljiških posestev;
posedovanje zemlje je bila večinoma posebna pravica svetišča.
Okoli
1500 pr.Kr. se je uveljavil skoraj v vsej Prednji Aziji fevdalizem s
togo družbeno hierarhijo.
Glavna
opora vladarske oblasti je bila ob uradništvu vojska. Poleg jedra,
vladarjeve osebne straže je obstajala od okoli 900 pr.Kr. stalna
vojska; najemniki so služili od sredine 8.st. Učinkovito cestno
omrežje s poštnimi in prepreženimi postajami je skrbelo za hitro
potovanje novic in oseb ter tako omogočalo nagel poseg kralja in čet.
Družbena
ureditev
Mezpotamska
družba, kakršno predstavlaj mozaični prapor Ura (ok. 2600-2500
pr.Kr.) in Hamurabije zakonik (ok. 1700 pr.Kr.), se delila na tri
plasti: aristokracija, svobodni državljani, sužnji. Iz plemiških
družin, katerih moč je temeljila na zemljiški posesti, so
prihajali visoki posvetni in klerikalni uradniki ter častniki. Meščani
in od njih manj ugledne kmetije so sestavljali svobodni del
prebivalstva. Kmetje, živinorejci, vrtnarji, ribiči in lovci so
oskrbovali mesta, kjer so živeli visoko specializirani rokodelci,
se pravi zidarji, mizarji, lončarji, kamnoseki, mlinarji, peki,
mesarji, pivovarji, tkalci, usnjarji in opekarji. Posebno mesto v državni
upravi pa tudi v zasebnem gospodarstvu so imeli pisarji.
Družbena
ureditev starosumerske svetiščne države je prešla prek meščanske
ureditve Stare Babilonije (ok. 1500 pr.Kr.) v fevdalno ureditev z
ostrimi stanovanjskimi razmejitvami; kmečko prebivalstvo je
postajalo čedalje bolj odvisno.
Arhitektura
in umetnost
V
obdobju kakih 3500 let sta nastali v Medrečju zelo samostojni in
razmeroma enotni umetnost in kultura, ki sta v marsičem vplivali na
poznejši svet.
Močen
vtis naredijo mezopotamske veličastne stavbe, palače, obširni
svetiščni kompleksi, visoki zigurati in mogočna mestna obzidja;
stanovanjske hiše pa so bile prav preproste. Gradbeni material so
bili na zraku sušeni zidaki; žgano opeko so uporabljali le pri
razkošnih zgradbah, ki so potrebovale stalno zaščito pred slabimi
vremenskimi razmerami. Predvsem iz grobnic znana obočna zgradba in
tudi mostovi kažejo največkrat konzolno tehniko, stebre so
uporabljali le redko. Kiparska dela so ohranjena iz časa okoli 3000
pr.Kr., npr. kipci molivcev.
Od
9.st. ima poseben pomen kip vladarja. Zelo razširjen je relief.
V
novoasirskem obdobju (po 1000 pr.Kr.) so dostikrat obložili spodnji
del palačnega zidu z dvometrskimi ploščami iz apnenca, na katerih
so ponazarjali vladarjeva dela (t.i. ortostati). Razvila se je tudi
stenska poslikava, predvsem z barvnimi lošči (žgana steklovina na
opekah), ki je krasilo tudi svetišče boginje Ištar in babilonsko
palačo Nebukadnezarja II.
STARI
EGIPT
3000
332 pr.Kr.
Dežela
ob Nilu
Zemljepisne
danosti so le malo kje tako močno vplivale na politični,
gospodarski in kulturni razvoj dežele kot v Egiptu. Naravna
razdelitev Egipta na tri dele, ozko dolino zgornjeegiptovskega Nila,
široko delto ter zahodne ter vzhodne dele z oazami, je povzročala
nasprotje med puščavo in rodovitno zemljo, osamitev prebivalcev ob
Nilu in posebno obliko gospodarstva.
Zlasti
vsakoletna poplava Nila je prisilila ljudi, da so se združevali v
delovne skupnosti za uravnavanje vodnega toka in načrtno
gospodarjenje z zalogami.
ťSkok
v zgodovinoŤ se je posrečil Egipčanom okoli 3000 pr.Kr. (v času
zgodnje združitve države) z iznajdbo hieroglifov, mešanice
znakovne in glasovne pisave. V tem t.i. tinitskem obdobju so se
razvili tudi vera, tehnika, umetnost, obdelava zlata, bakra in
slonovine ter značilno egipčanski nazori in slogi.
Prva
združitev države
Menes
po (drugih virih Narmer; prvi mitski kralj) kralj zgornjega Egipta,
združi obe egiptovski kraljestvi in ustanovi prvo dinastijo
(Tinitska dinastija, ok. 3000 pr.Kr.). Menes nosi belo krono
Zgornjega Egipta, ki jo pozneje simbolično združi z rdečo krono
Spodnjega Egipta v dvojno; s tem pokaže svoje pravice do vladanja
nad vsem Egiptom.
Egipt
šteje k najprej naseljenim območjem Zemlje. Prve poljedelske
naselbine so nastale okoli 4000 pr.Kr. v Nilovi delti in oazi
Faijum. Redili so svinje, govedo, ovce in koze, gojili pšenico in
ječmen.
Že
pred 3100 pr.Kr. sta nastali obe veliki kraljestvi, Spodnji Egipt
(na območju delte) in Zgornji Egipt (zgornja dolina Nila do
Elefantine).
V
središču nove ureditve, ki se je izražala v podvojenem verskem
položaju kralja Zgornjega in Spodnjega Egipta, je kraljeva oblast.
Egiptovski faraon je veljal za utelešenje boga Hora, ki je prek
njega vladal svetu.
Središče
uprave je bila kraljeva rezidenca v Memfisu (t.i. Belo obzidje). Dežela
je bila upravno razdeljena na 42 okrožij (nom), ki so se
izoblikovala že v prazgodovinskem času kot krajevne
vodnogospodarske skupnosti. Že prvi kralji iz obdobja Tinitov so širili
oblast na Nubijo, Libijo in Libanon, da bi si zagotovili surovine
rudo, kamenje in les.
Poplave
Nila odločajo o življenju
Letni
ritem Egipčanov določa Nil, ki vsako leto prestopi bregove in
prekrije zemljo z rodovitnim blatom.
Visoke
vode se začnejo julija po močnem deževju in taljenju snega na
Abesinski visoki planoti, dosežejo vrh septembra in se umaknejo
oktobra.
Ljudje
se vrnejo iz višje ležečih krajev, uradniki polja na novo
odmerijo in kmetje jih začnejo obdelovati za novo žetev.
Kmetje
živijo v kočah iz nežganih ilovnatih zidakov, ki jih voda Nila
razmehča. Zato morajo vsako pomlad najprej na novo zgraditi hiše.
Nil zadržujejo v velikih zajezitvenih jezerih in ga z mrežo jarkov
speljejo na polja.
Rečna
voda je zelo dragocena, ker le redko dežuje. Če poplave ni ali je
šibkejša kot navadno, grozi lakota zaradi pomanjkanja vode in
gnojilnih naplavin.
Odvisnost
od Nila zahteva dobro organizirano skupnost. Zbiralnike in jezove je
potrebno graditi načrtno in jih vzdrževati. Kralj ima cel štab
uradnikov, ki opravljajo to nalogo.
Da
poplava ne bi presenetila poljedelcev, so Egipčani že zgodaj
sestavili zanesljiv koledar. Sončno leto šteje 365 in četrt
dneva, v koledarskem letu s 365 dnevi se torej začetek leta vsako
četrto leto prestavi za en dan. Zato so povezali koledar z zvezdo
Sirijem (najsvetlejša zvezda v ozvezdju Veliki pes), ki vzide vsako
leto 19.7. po daljšem obdobju nevidnosti. Obdobje Sirija traja 1460
dni (4x365 dni), ob njegovem koncu sončno in sirijevo leto spet
sovpadeta.
Koledar
je poglavitna naloga zvezdoslovja, ki je v Egiptu visoko razvito.
Zgornji Egipt naseljujejo nomadi, ki potujejo s čredami od oaze do
oaze in se spotoma ravnajo po zvezdah.
Egipčanski
bog Meseca izumi hieroglife (ok. 3000 pr.Kr.)
Egipčanski
bog Meseca Tot je med najvišjimi božanstvi starega Egipta.
Kot mitični stvarnik hieroglifov, kar pomeni začetek pisne
kulture, velja Egipčanom za zavetnika pisarjev in računarjev.
Tot
izračunava Lunine mene in Lunin krog in ga zato častijo kot
ustanovitelja znanosti. Njegovi sveti živali sta ibis in pavijan,
zato ga Egipčani večkrat upodabljajo kot človeka z ibisovo glavo.
V
kraljestvu mrtvih pooseblja Tot Psihopompa, ki vodi mrtve pred sodišče
duš. Hkrati sedi v podobi pavijana na tehtnici duš in nadzira
potek. Častijo ga predvsem v Hermopolisu, v severozahodnem delu
delte.
Slikovna
pisava hieroglifi (grško sveta znamenja) je predvsem kultna pisava
za razkazovanje veljave svetišč in svečenikov, pa tudi za
vladarske potrebe. Egipčani so postopoma razvili za hitro pisanje
pripravnejšo pisavo-hieratično ali ťduhovniškoŤ pisavo in
demotično ali ljudsko pisavo.
V
začetku so uporabljali za eno besedo oz. misel en hieroglif.
Pozneje je pisava postala mešanica ideograom (znak za pojem) in
fonogramov (znak za glas).
Pišejo
s črnilom in trstičnim čopičem na papirusove zvitke. Papirus
pridobivajo iz stebel rastline, ki uspeva predvsem v močvirjih
Spodnjega Egipta.
Papirusove
zvitke popisujejo sprva v pokončnih vrstah z desne proti levi.
Pisar stoji pred pokončno napetim zvitkom ali pa sedi s prekrižanima
nogama in ima zvitek razprostrt pred seboj.
Graditelji
piramid Starega kraljestva
Okoli
2640 pr.Kr. se je začel s tretjo dinastijo razcvet Starega
kraljestva, najsijajnejša osebnost pa je bil kralj Džoser (ok.
2620-2600 pr.Kr.). Mogočna priča njegove moči je 60 m visoka
stopničasta piramida v Sakari.
Z
njo se je začela monumentalna egiptovska arhitektura, ki je dosegla
vrh s stavbami v Gizi pod faraoni naslednje, 4 dinastije: pod
Keopsom, Kefrenom in Mikerinosom. Te monumentalne zgradbe govorijo o
notranji državni organiziranosti (gradili so v mesecih poplav, ko
so bili kmetje nazaposleni) in gospodarskega razcveta Egipta, hkrati
pa so izraz popolne prežetnosti političnega in verskega življenja.
Božanski faraon naj bi še iz groba prinašal blagoslov svojemu
ljudstvu.
Sfinga
je ena najbolj znanih monumentalnih gradenj izpred več kot 4500 let
in je bila zgrajena za časa Starega kraljestva (ok. 2640-2134
pr.Kr.) in kralja Kefrena - graditelja druge največje piramide v
Gizi. Sfinga verjetno predstavlja upodobitev Kefrena, katerega telo
predstavlja ležeči lev.
Doba
4 dinastije se je končala s prestolnimi zmedami (ok. 2465 pr.Kr.),
ki so napovedovale vpad kraljeve oblasti. Pod prvimi kralji 5
dinastije se je začel politično-verski preobrat; odločilen pomen
in vpliv si je pridobilo svetišče sončnega boga Reja v
Heliopolisu. Helipolski duhovniki vidijo v bogu Atumu, ki ga enačijo
s sončnim bogom Rejem, stvarnika sveta. Svečeniki so na družbeni
lestvici tik za kraljem, njihova moč nenehno narašča. Ob stari državni
dogmi, da je kralj učlovečeni nebesni bog Horus, se je pojavil nov
nauk, ki je videl v kralju samo človeškega sina boga. Horus je
imel štiri sinove, ki so bili tradicionalni varuhi notranjih
organov umrlih. Vsak je bil povezan s svojim organom in z različnimi
stranmi neba.
Mati
Horusa je bila Isis. Ona je bila tudi hkrati sestra in žena
Osirisa. Na spodnji fotografiji je upodobljena kako neguje svojega
otroka Horusa. Osiris je mogoče eden izmed najpomembnejših egipčanskih
bogov. Pogosto je upodobljen kot mumificiran kralj, ki drži kavelj
in cepec (simbola avtoritete). Pogosto je nosilec Bele krone.
Proti
koncu dinastije se je začela nadaljnja duhovna-verska sprememba:
pod vplivom naraščajočega čaščenja Ozirisa, boga plodnosti in
podzemlja, so začeli mrtvega faraona enačiti z Ozirisom. Politična
moč kraljestva je upadala. Uradniški upravniki okrožij so postali
mogočni okrožni knezi, duhovništvo je pridobilo čedalje več
posebnih pravic in samostojnosti. Pod vplivom v Egiptu prevladujočega
naturalnega gospodarstva je zaradi centralizacije nastala iz čvrsto
organizirane uradniške države fevdalna država; Egipt je po
zaslugi svojih trgovskih in vojaških odprav v Libijo, Sirijo, deželo
kadila Punt na somalski obali in celo do maloazijske Troje še
naprej lahko razkazoval moč in bogastvo.
Anubis
- bog balzamiranja
Stari
Egipčani so gojili veliko spoštovanje do Anubisa - boga, ki je
imel šakalovo glavo. Ta je nadziral proces balzamiranja in
mumificiranja in je prav tako tudi spremljal proces umiranja ter
prehod v onostranstvo.
Piramide
mojstrovine verskega stavbarstva v Egiptu
Egipčani
Srednjega in Starega kraljestva pokopavajo kralje v piramide; prvega
tako pokopljejo Džoserja (ok. 2600 pr.Kr.). V Novem kraljestvu
(1551-1070 pr.Kr.) ne postavljajo več piramid.
Piramide
so monumentalne zgradbe iz kamnitih klad, pozneje iz sušenih
zidakov. Največja je Keopsova piramida v Gizi, visoka je 137 m;
prvotna dolžina stranice je bila 230,38 m. Uporabljajo zelo
preproste gradbene pripomočke: kladiva iz diorita, bakrene žage in
sekire, gladilne kamne iz kavarcita. Kamnite kvadre spravljajo ob
poplavnih mesecih iz kamnoloma na gradbišče po vodi, na zadnjem
delu poti jih vlačijo na lesenih saneh. Po klančinah in lesenem
ogrodju spravijo klade, ki tehtajo povprečno 50 stotov, na načrtovani
prostor v nastajajoči piramidi. Obdelane so tako natančno, da
spoji niso širši od 0,5 mm.
V
bližini piramide postavijo svetišča za pogrebne svečanosti,
druga pa posvetijo bogovom, ki jih faraon posebej časti.
Sarkofag
s kraljevim posmrtnimi ostanki pripeljejo po Nilu iz mesta v bližino
piramide, od tam pa po posebnem prekopu v notranjost grobnice.
Piramid
ne gradijo sužnji, ampak svobodni Egipčani med poplavami in v sušni
dobi, ko ne morejo delati na poljih.
Gradnja
piramid je versko opravilo. Ljudstvo dela za kralja, ki predstavlja
utelešenje živega boga in jih bo blagoslavljal tudi iz
onstranstva. Neomejena oblast boga kralja ne jamči le reda v deželi,
ampak tudi sozvočenje z vesoljem. Piramida je podoba neba, gradijo
po strogo geometrijskih vidik. Uporabljajo zlati rez, magični
kvadrat, sveti trikotnik. Pri odmerjanju so pomembna magična števila,
zlasti pogosti sta tri in štiri, ki pomenita popolnost.
Egipčani
verujejo v posmrtno življenje: faraon se vozi po nebu podnevi v sončevem,
ponoči v mesečevem čolnu. Zato je nujno, da se njegovo telo
ohrani in da ga opremijo z vsem kar potrebuje za življenje. V grob
mu dajo jedačo in pijačo, opravo, nakit in služabnike, pozneje pa
njihove likovne upodobitve.
Truplo
mumificirajo: odstranijo možgane (verjeli so, da je srce tisti
organ kjer naj bi živela človeška duša) in notranje organe, nato
truplo nagačijo, ga obdelajo z kemikalijami (običajno natrijevo
sol, ki je absorbirala ter s tem izsušila telo) in ovijejo s
platnenimi povoji, da bi ostalo večno nepoškodovano. Suh puščavski
zrak je ugoden za ohranitev trupla.
Egipčani
so verjeli, da se duša ali Ba (Ba je običajno predstavljen kot ptič
s človeško glavo) posmrtnega človeka vrne, je lahko telo ponovno
prepoznavno. To je bil razlog, da so začeli izdelovati maske, ki so
jih nameščali preko glave mumije.
Verjeli
so tudi, da če je bilo telo uničeno, potem duša ni mogla živeti
naprej, zato so na pokopih običajno imeli rezervno glavo ali kip,
tako da se je lahko duša naselila tudi če se mumiji kaj zgodilo.
Možno je, da so bile nekatere mumije uničene v času starega veka,
saj so zanikali neskončnost življenja.
Po
egipčanskem verovanju spočne kralj v trenutku svoje smrti ž ženskim
božanstvom samega sebe kot svojega naslednika, da bi kot bog spet
zasedel prestol. Pokopni obred je povezan z mitom plodnosti.
Ponazarja nastajanje in minevanje, ki je vidno tudi v luninih menah
in vzklitju semena.
Hierarhična
ureditev v onstranstvu je enaka zemeljski. Za kraljeve žene in
visoke uradnike postavljajo grobnice v bližini piramid, da so
kralju blizu tudi po smrti. Vojska kmetov pospravlja v kraljestvu
mrtvih žetev, dvoru so na voljo številni služabniki.
Da
bi zagotovili posmrtno življenje, morajo potomci redno opravljati
obrede in prinašati darove, drugače mrtvi dokončno umre ali pa se
vrne nadlegovat žive.
Kriza
in revolucija
Med
vladanjem 6. Dinastije (2325-2155 pr. Kr) se je začel propad.
Politični in socialni nemiri ter boji na državnih mejah (Nubija,
Palestina) so bili ugodni za vzpon kraljevih oblastnikov (okrožnih
knezov). Poskusi faraonov, da bi obdržali močno kraljevsko oblast,
so se izjalovili. Nazadnje se je knežja družina iz
Heraklejopolisa polastila ozemlja Memfisa in zahtevala faraonski
prestol. Država je razpadla. Na jugu so se 2134 pr. Kr.
Osamosvojila okrožja Zgornjega Egipta pod vodstvom mesta Tebe
(7-10. Dinastja). Okoli 2040 pr. Kr. Je kralj Mentuhotep I.
(2061-2010 pr. Kr.; 11. Dinastja) po zmagi nad severno državo s
središčem v Heraklejopolisu ponovno združil Zgornji in Spodnji
Egipt. S tem se začne Srednje kraljestvo.
Razcvet
Srednjega kraljestva
Drugi
razcvet Egipta se je začel z ustanoviteljem 12.dinastije
Amenemhetom I., ki je zavladal 1991 pr.Kr. Memfis je spet postal
glavno mesto države. Njegov naslednik Sezostris III., ki je vladal
od 1878 do 1841 pr.Kr., je priključil Egiptu na jugu kot provinco z
zlatom bogato Nubijo do drugih Nilovih brzic. Tudi z bakrom bogatih
Sinajski polotok in južna Palstina sta prišla pod egiptovski
nadzor. Težje je bilo zavarovati severozahodne meje pred sovražnimi
libijskimi plemeni. Egipt je imel trgovske zveze z minojsko Kreto
(ta je takrat doživljala prvi samostojni razcvet) in z
Mezopotamijo.
Tudi
v notranji politiki je bil Sezostris III. uspešen; po dolgih bojih
je lahko odrinil od oblasti knežje rodbine in utrdil osrednjo
oblast.
Vladanje
tujcev Hiksov
Po
izumrtju 12. Dinastije (1785 pr. Kr.) so se vladarji hitro
menjavali. Nestabilnose je povzročila kulturni propad in izgubo
zunanjih provinc Nubije, Sinaja, Palestine, v Nilovi delti pa so se
širila semitska nomadska plemena.
Leta
1650 pr. Kr. Je prišel ves Egipt za celo stoletje pod oblast
tujcev. To so bili semitsko-huritski Hiksi; njihova vrhovna oblast
in uprava sta imeli središče v Tanisu v severovzhodnem delu Nilove
delte.
Tebanski
kralj Ahmoze I. (1552-1527 pr. Kr., ustanovitelj 18. Dinastje) je
nato prevzel vojaško tehniko Hiksov (med drugim dvokolesni bojni
voz) in 1551 pregnal tuje oblastnike. Po Menesu (Narner) in
Mentuhotepu I. je postal tretji združitelj Egipta. Z njim se začne
Novo kraljestvo.
Težnje
Novega kraljestva po svetovni oblasti
S
Tutmozisom I., ki je vladal 1505-1494 pr.Kr. se začne obdobje
egiptovskega prizadevanja po svetovnem gospostvu. Med osvajanji se
je Egipt razvil v odločilno silo Sredozemlja.
V
tem času je tudi nastalo nasproti nove prestolnice Teb na zahodnem
bregu Nila pokopališče faraonov, Dolina kraljev. Pod Tutmozisom
III. so morali priznati egiptovsko nadoblast v prednji Aziji Hetiti,
Babilonci in Asirci. Šele z Amenofisom III., ki je zavladal 1402
pr.Kr. (umrl je 1364 pr.Kr.), se je končalo obdobje osvajalne
politike faraonov Novega kraljestva, ki so hoteli zavladati vsemu
znanemu svetu.
Ehnatonova
kulturna revolucija
Notranjepolitični
pretres je doživela egiptovska država za vlade Amenofisa IV.
(Ehnaton) med 1364 in 1347 pr. Kr. ťKrivoverki kralj iz Amarne ť
je začel na začetku svojega vladanja versko gibanje, ki je videlo
v sončnem bogu Reju (simbolizira ga sončna obla Aton) izvor vsega
življenja. Kralj, sam vrhovni duhovnik verstva, ki se je razvilo v
enoboštvo, je prestavil kraljevsko rezidenco iz Teb, trdnjave boga
Amona, v novoustanovljeno mesto Amarna in se preimenoval po novem
vrhovnem bogu v Ehnatona.
Spodbudil
je naturalistično-ekspresionistični umetniški slog, ki naj bi
poudaril duhovne spremembe in opustitev starih verovanj. Odpor do čaščenja
Atona je naraščal v vseh ljudskih plasteh. Hkrati je upadla
zunanja politična moč države; Sirijo so vzeli Hetiti. Ehnatonov
naslednik Tutankamon-njegovo ime je zaslovelo zaradi pomembnega
odkritja njegove grobnice-se je vrnil v Tebe. V starosti približno
20-let faraona Tutankamona umorijo. Z njegovo smrtjo se konča
vladanje egiptovske 18.dinastije. Vzrok njegove zgodnje smrti ni čisto
pojasnjen. Poškodbe lobanje, ki so jih ugotovili pri preiskavi
mumije, niso edini vzrok smrti. Politično nepomemben kralj
Tutankamon je zaslovel, ko so presenetljivo odkrili njegoov grob
(4.11.1922); to je prvi grob egiptovskega kralja, ki se je do današnjih
časov ohranil skoraj nedotaknjen in daje pravo podobo neizmerno
bogatih faraonskih grobnih pridatkov.
Vladanje
Ramesidov
Po
Tutankamonovi smrti (1337 pr.Kr.) je vrhovni poveljnik države
Haremhab v skoraj 30-letnem vladanju (1333-1306 pr.Kr.) premagal
krizo amarnskega obdobja z versko prenovo in notranjo preureditvijo
države. Pod njegovimi nasledniki, faraoni 19.dinastije (1306-1186
pr.Kr.) se je Egipt spet povzpel v vodilno svetovno silo.
Ramzes
II., najslavnejši vladar te dobe, je začel med svojim dolgim
vladanjem (1290-1224 pr.Kr.) uresničevati mogočne gradbene načrte.
Najpomembnejša stavbarska dela, ki nastanejo po njegovem ukazu, so
stalni templji v Abu Simbelu in t.i. Ramsej. Ramsej je skupek svetišč,
pravo sveto Ramzesovo mesto v Tebah. V Abu Simbelu sta Malo in
Veliko svetišče.
V
Velikem svetišču častijo Reja, Amona, Ptaha in Ramzesa.
Vzdolžna os poteka tako, da posvetni žarek vzhajajočega Sonca ob
enakonočju skozi 60 m dolgi hodnik naravnost v najsvetejše.
Obe
svetišči sta vsekani v živo skalo. Notranji prostori so bogati
opremljeni s kipi in poslikavo. V velikem templju je podrobno
prikazana bitka pri Kadešu, v kateri je lahko kralj z osebnim
posegom preprečil popoln poraz; v njem je tudi ťporočni prizorŤ,
ki upodablja njegovo poroko s hetitsko princeso.
Ramesej
je kraljevo posmrtno svetišče, mogočna stavba s stebrišči in
oboki. Notranjemu svetišču so priključena dvorišča in stranska
poslopja, npr. skladišča zalog, potrebnih za žrtvovanja.
S
Hetiti, ki so si zdaj morali deliti oblast v Prednji Aziji z
Egipčani, je sklenil mir. Med tem ko so neznanske gradnje izčrpavale
državo, je naraščala na zahodu libijska nevarnost, s severa pa so
grozila t.i. pomorska ljudstva, ki so v 13.stoletju že imela oporišča
na Kreti in Egejskih otokih.
Zadnji
veliki faraon Novega kraljestva Ramzes III., k ije vladal od 1184 do
1153 pr.Kr., je še lahko odvrnil močen napad Libijcev in pomorskih
ljudstev, pod njegovimi nasledniki pa je kraljeva oblast vse bolj
upadala.
Že
samo Amonovo duhovništvo v Tebah je bilo postalo tako mogočno, da
je Egipt pod šibko 21.dinastijo (1070-945 pr.Kr.) dejansko razpadel
na tebansko-južnoegiptovsko svetiščno državo in na oblastno območje
rezidence v severovzhodni delti.
V
10.stoletju pr.Kr. je nastalo v provinci Nubiji kraljestvo Kuš;
vladala mu je domača, poegipčanjena dinastija, ki je osvojila v
8.stoletju pr.Kr. Memfis in občasno imela pod svojo oblastjo vso
dolino Nila. Memfis je osvojil 671 pr.Kr. asirski veliki kralj
Asarhadon, 663 pr.Kr. pa so Asirci razdejali Tebe.
Obnova
v poznem obdobju
S
spretnim izkoriščanjem kmalu za tem nastale krize asirskega
kraljestva sta se kneza Saisa, Neho I. in Psametih I., ustanovitelja
26.dinastije (ťsaitsko obdobjeŤ, 664-525 pr.Kr.), otresla asirske
vrhovne oblasti in pod svojo oblastjo spet združila dolino Nila.
Egipt
je še enkrat doživel razcvet, povsod po deželi so spet začeli
graditi; umetniška dela tega časa so se zavestno zgledovala po
izročilu Starega in Srednjega kraljestva. Egipt si je ponovno poskušal
priključiti Sirijo. Ker pa so Babilonci 605 pr.Kr. odločilno
premagali pri Karkemišu ob Evfratu faraona Neha II., Psametihovega
naslednika, se je moral Egipt odpovedati nadaljnjim osvajalskim željam
v prednji Aziji. Kralju Amazisu se je posrečila priključitev
Cipra; zmaga je potrdila, da je faraonova država še vedno pomorska
sila.
Vzpon
perzijske države pod Kirom II. Velikim, utemeljiteljem kraljestva
Ahemenidov, pa 560 pr.Kr. je Amazisa prisilil v obrambno zavezništvo
z Babilonom, Lidijo in Šparoto. Ko pa sta padli v perzijske roke
547 pr.Kr. Lidija in 539 pr.Kr. Babilonija, je bila perzijska
osvojitev Egipta če še vprašanje časa.
Leta
525 pr.Kr. je perzijski veliki kralj premagal zadnjega saitskega
kralja Psametiha III. in Egipt je postal perzijska satrapija. Čeprav
so bili Perzijci do podjarmljenih ljudstev strpni, so Egipčani
sovražili gospostvo tujcev. Domači rodbini se je 404 pr.Kr. posrečilo
premagati zasedbene čete. Zadnje obdobje neodvisnosti se je končalo
343 pr.Kr. s ponovno perzijsko osvojitvijo. Enajst let pozneje 332
pr.Kr., so Egipčani navdušeno pozdravljali Aleksandra Velikega ob
prihodu v Egipt kot osvoboditelja izpod perzijskega jarma.
Mumije
mačk
V
poznem obdobju Egipta se je pojavila povsem nova oblika čaščenja
- čaščenje mačje boginje Bast. V tem obdobju je bilo
mumificiranih nekaj tisoč mačk, ki so jih kasneje prodajali
romarjem. Analiza z rentgenskimi žarki je pokazala, da so bile mačke
običajne ubite tako, da so jim zlomili vratove. Njihova telesa so
bila potem s posebno preparacijo (uporabljali so natrijevo sol,
postopek pa je bil podoben mumificiranju človeškega telesa) izsušena.
Obsežna pokopališča (nekaj tisoč mačk) pričajo o tem, da so
jih namensko gojili prav za tovrsten obred. Glavno središče je
bilo mesto Tell Bast, kjer so častili boginjo Bast.
31
dinastij v 2700 letih
Seznam
vladarjev
Zgodnje
dinastično obdobje
0. dinastija
'Scorpion'
Narmer
1. dinastija
Hor-Aha
Djer
Djet
Den
Anedjib
Semerkhet
Qa'a
2. dinastija
Hotepsekhemwy
Raneb
Nynetjer
Seth-Peribsen
Khasekhemwy
Staro
kraljestv
3. dinastija
Sanakhte
Djoser
Sekhemkhet
Khaba
Huni
4. dinastija
Snefru
Khufu
Djedefre
Khafre
Menkaure
Shepseskaf
5. dinastija
Userkaf
Sahure
Neferirkare
Shepseskare
Neferefre
Niuserre
Menkauhor
Djedkare
Unas
6. dinastija
Teti
Pepi I
Merenre
Pepi II
Prvo
vmesno obdobje
7/8. dinastija
Wadjkare
Qakare Iby
9/10. dinastija
Meryibre Khety
Merykare
Kanrferre
Nebkaure Akhtoy
Srednje
kraljestvo
11. dinastija
Intef I
Intef II
Intef III
Mentuhotep I
Mentuhotep II
Mentuhotep III
12. dinastija
Amenemhet I
Senusret I
Amenemhet II
Senusret II
Senusret III
Amenemhet III
Amenemhet IV
Queen Sobeknerfu
Drugo
vmesno obdobje
13. dinastija
Wegaf
Ameny Intef IV
Hor
Sobekhotep II
Khendjer
Sobekhotep III
Neferhotep I
Sobekhotep IV
Ay
Neferhotep II
14. dinastija
Nehesy
15. dinastija
Sheshi
Yakubber
Khyan
Apepi I
Apepi II
16. dinastija
Anather
Yakobaam
17. dinastija
Sobekemsaf I
Sobekemsaf II
Intef VII
Tao I
Tao II
Kamose
Novo
kraljestvo
18. dinastija
Ahmose I
Amenhotep I
Tuthmosis I
Tuthmosis II
Tuthmosis III
Queen Hatshepsut
Amenhotep II
Tuthmosis IV
Amenhotep III
Amenhotep IV/Akhenaten
Smenkhkare
Tutankhamun
Ay
Horemheb
19. dinastija
Ramesses I
Seti I
Ramesses II
Merneptah
Amenmesses
Seti II
Siptah
Queen Twosret
20. dinastija
Setnakhte
Ramesses III
Ramesses IV
Ramesses V
Ramesses VI
Ramesses VII
Ramesses VIII
Ramesses IX
Ramesses X
Ramesses XI
Tretje
vmesno obdobje
High Priests (Thebes)
Herihor
Piankh
Pinedjem I
Masaherta
Menkheperre
Smendes II
Pinedjem II
Psusennes III
21. dinastija (Tanis)
Smendes I
Amenemnisu
Psusennes I
Amenemope
Osorkon the elder
Siamun
Psusennes II
22. dinastija
Sheshonq I
Osorkon I
Sheshonq II
Takelot I
Osorkon II
Takelot II
Sheshonq III
Pamai
Sheshonq V
Osorkon IV
Harsiese
23. dinastija
Pedibastet
Sheshonq IV
Osorkon III
Takelot III
Rudamon
Iuput
Nimlot
Peftjauabastet
24. dinastija
Tefnakht
Bakenrenef
25. dinastija
Piankhi
Shabaka
Shebitku
Taharqa
Tanutamun
26. dinastija
Psamtik I
Nekau
Psamtik II
Wahibre
Ahmose II
Psamtik III
Zadnje
obdobje
27. dinastija
Cambyses II
Darius I
Xerxes
Artaxerxes I
Darius II
Artaxerxes II
28. dinastija
Amyrtaeus
29. dinastija
Nefaarud I
Hakor
30. dinastija
Nakhtnebef
Djedhor
Naktenabo
31. dinastija
Artaxerxes III
Arses
Darius III
Grško-rimsko
obdobje
Makedonski kralji
Alexander the Great (Alexander III)
Philip Arrhidaeus
Alexander IV
Dinastije Ptolomejcev
Ptolemy I
Ptolemy II
Ptolemy III
Ptolemy IV
Ptolemy V
Ptolemy VI
Ptolemy VII
Ptolemy VIII
Ptolemy IX
Ptolemy X
Ptolemy XI
Ptolemy XII
Queen Bernice IV
Queen Cleopatra VII
Ptolemey XV
