C. Levi-Strauss

Rasa in zgodovina

Seminarska naloga pri predmetu Antropologija Profesor B.Ošlaj

Ljubljana, 1999 Marko Iršič

Uvod

Seminarsko nalogo sem napisal na osnovi knjige C.L.Straussa: Rasa in zgodovina.

V prvem delu seminarske povzemam misli o stacionarni in kumulativni zgodovini, vplivu in vlogi zahodne civilizacije, vlogi naključja v razvoju, ter dejavnikih napredka.

Drugi del pa je poskus razmisleka o razlogih za težnjo po dominaciji neke kulture nad drugimi.

Prvi del

STACIONARNA IN KUMULATIVNA ZGODOVINA

Ali se nam zdi neka kultura stacionarna ali kumulativna, je pogosto odvisono od tega, kakšen je naš položaj v tej kulturi oz. odnos do nje, se pravi, kakšen pomen imajo njeni dosežki za nas. Torej merimo kumulativnost z našim referenčnim sistemom, s tem, do kolikšne mere so v tej kulturi razvili vrednote, ki so pomembne v naši kulturi.

Količina informacij, ki jih lahko izmenjata dve skupini ali posameznika, je odvisna od različnosti oz. podobnosti njunih kultur.

Zato se tudi zdi, da so kulture, ki so podobnejše naši bolj napredno, kot druge o katerih ne vemo veliko in ki jih torej tudi ne moremo razumeti.

Vsekakor je dejstvo, da je razvitost kulture odvisna od meril za to razvitost. In če postavimo merila, ki ne upoštevajo dosežkov, ki nam niso bistveni oz. ki pri nas niso razviti, potem dobimo lažne rezultate.

Druge kulture: Indijska, kitajska, islamska, Avstralska, ... so razvile določene stvari do stopnje, ki si jih mi morda niti ne predstavljamo.

Bolj pomembno vprašanje kot to, kaj je neka kultura razvila oz. doprinesla pa je, kako vsaka kultura te dosežke razvrsti, obdrži ali zavrže te dosežke.

Moderna etnoligija si vse bolj prizadeva odkriti skrivne vire teh odličilnih izbir.

PROSTOR ZAHODNE CIVILIZACIJE

Kljub temu se zdi, da svet priznava prednost zahodne kulture s tem, ko prevzema zahodni način oziroma se pozahodnjačuje. Zavedati pa se je treba, da ta zahodizacija drugih civilizacij ne poteka tako prostovoljno. Zahodna civilizacija je namreč na silo vstopila v vse dele sveta, torej v druge civilizacije z misionarji, vojsko, podjetji,...in s tem posegla v življenje teh populacij ali tako, da je vsilila svoj način, ali pa tako, da je vspostavila razmere, v katerih se je prejšnji sistem porušil.

Poleg tega pa proces še ni zaključen ina ne vemo, ali bo po celem svetu prevladala zahodna kultura, ali pa se bo expanzija zahoda ustavila ali celo obrnila.

Če povzamemo vrednote zahodne civilizacije bi lahko rekli, da sta dve glavni: Povečati količino energije na prebivalca in podaljšati človeško življenje.

Ugotoviti pa je potrebno, da so prav na tem področju tudi že zelo stare družbe dosegle pomembne dosežke, ki so še zdaj največji del tega, čemur pravimo civilizacija. K dosežkom ki izhajajo že iz “neolitske revolucije” smo v osmih ali desetih tisočletjih dodali le izboljšave.

NAKLJUČJE IN CIVILIZACIJA

Neekateri poskušajo privilegij napora, inteligence in domišljije pripisati le zadnjemu obdobju, med tem ko odkritja ki jih je človeštvo doseglo prej pripisujejo naključju.

Pri tem pa ne upoštevajo zapletenosti operacij, ki so potrebne tudi za najbolj elementarne tehnike, kot na primer lončarstvo. Naključje seveda ima določeno vlogo in je prisotno tudi v najnovejši zgodovini vendar pa bi bilo brez pomena, če ne bi bilo povezano z zavestnim in načrtnim prizadevanjem. Zato je zmotno pripisovati zasluge za dosežke v preteklosti zgolj naključju.

Glede na referenčni sistem zahodne kulture, je človeštvo dvakrat v svoji zgodovini uspelo zbrati množico izumov usmerjenih v isto smer. Število in kontinuiteta (neolitska in industrijska 0revolucija) v dovolj kratkem časovnem razmiku staomogočila, da je prišlo do velikih tehničnih sintez, ki so sprožile pomembne spremembe v človekovih odnosih z naravo.

Potrebno pa je omeniti, da so se morda na drugih področjih zgodile drugačne revolucije, ki kažejo enake kumulativne značilnosti, le da jih ne moremo meriti z našim referenčnim sistemom in jih zato ne prepoznamo.

Tudi do neolitske revolucije je prišlo v določenem časovnem obdobju na različnih področjih, pri čemer je morda nekaj stoletij razlike med enimi in drugimi deli sveta, vendar je to z današnjega stališča nebistveno, saj so se te spremembe zgodile v tako kratkem obdobju na različnih delih sveta, da kažejo na pogoje, ki so tako splošni, da so zunaj človeške zavesti, ne pa na superiornost ene rase ali kulture.

Ugotovimo lahko, da je vsaka zgodovina kumulativna, razlika je le v stopnjah in področjih. Človeštvo se namreč ne razvija samo v eni smeri. Zato je nesmiselno reči, da je napredek le največji napredek na področju, ki ga določimo, med tem ko naj bi bil napredek na drugih področjih in pa tisti, ki je manjši od največjega, brez vrednosti.

SODELOVANJE MED KULTURAMI

Najbolj kumulativne zgodovinske oblike, so bile vedno sad kombiniranja dosežkov različnih kultur in ne ene same izolirane kulture. Potemtakem je absurdna trditev, da naj bi bila neka kultura superiornejša. Prav povezanost z drugimi kulturami ustvarja kumulativnost.

Iz tega izhajata dve posledici:

Na stopnjo razvitosti določene skupine kultur vpliva čas, ki je pretekel in je bil potreben za določeno količino dosežkov in pa število in raznolikost kultur, ki pri tem sodelujejo.

Rekli bi lahko, da je kumulativna zgodovina oblika zgodovine značilna za družbene superorganizme, med tem ko bi bila stacionarna zgodovina- če obstaja- zgodovina samotnih družb.

Poskusi, da bi določili prispevek različnih ras in kultur k civilizaciji so v bistvu nesmiselni, saj

Prvič:Zasluge, ki jih pripisujemo določeni kulturi za nek izum, niso zanesljive

Drugič: Prispevke lahko razdelimo na dva tipa:

Na posamične dosežke, ki so sicer ugodni, nikakor pa niso nepogrešljivi ali nenadomestljivi.

In na prispevke sistemske narave, torej prispevke, ki ustrezajo načinu, ki si ga je določena kultura izbrala za izražanje in potešitev celote človeških aspiracij.

Določena civilizacija pa ne more imeti koristi od življenjskega sloga, vzorca, neke druge, ne da bi se odpovedala svojemu. Poskus kompromisa lahko vodi le v razpadu enega od obeh, ali pa k izvirni sintezi, pri čemer nastane nov vzorec, ki ga ni mogoče več zvesti na prejšnja dva.

In tretjič: kaj je merilo prispevka določene kulture? Pojem svetovne civilizacije, ki ga uporabljamo, ni nekaj jasnega in trdnega, ampak je le izraz, ki se nanaša na vse družbe in ima moralno ali logično vrednost. Moralno, če se nanaša na cilj, ki ga predlagamo vsem kulturam, logično, če se nanaša na prvine, ki so skupne vsem kulturam.

Resnični prispevek kultur je prav v diferencialnem razmaku med njimi. Civilizacija namreč implicira soobstoj kultur, ki se med seboj kar najbolje razlikujejo. Svetovna civilizacija je torej lahko le svetovna zveza kultur, ki ohranjajo vsaka svojo izvirnost.

DVOJNI SMISEL NAPREDKA

Vsak napredek je torej odvisen od zveze različnih kultur. Ob sodelovanju pa se različnost manjša, zato je potrebno vpeljati notranje diferencialne razmike, ali pa pridružiti zunanje partnerje, ki so dovolj različni. Kljub temu pa to le začasno zavre proces, saj se razlike vedno bolj manjšajo.

Tretjo možno rešitev lahko vidimo v antagonističnih družbenih in političnih režimih.

»Človeštvo je ves čas ujeto med protislovna procesa, od katerijh si eden prizadeva za enotnost, drugi pa bi rad ohranil, ali vnovič vpeljal različnost.« (Strauss,1993,str 51)

Nujno je ohranjati različnost kultur v svetu, pa ne le to, potrebno je celo spodbujati in sprejemati spremembne oz. razlike, ki se bodo pojavile.

Toleranca je dinamična drža, ki omogoča, da opazimo, razumemo in pospešujemo to, kar hoče biti, kar nastaja!

Drugi del

Na osnovi zgornjih razmišljanj se zdi popolnoma jasno, da je sodelovanje veliko boljša možnost, kot pa poskus nadvlade oz. boj za moč, saj napredek izhaja iz sodelovanja razlučnih kultur ali delov kultur, nadvlada pa to različnost odpravlja, saj podreja drugačne sebi in s tem torej odpravljamožnost napredka.
Kje so portemtakem razlogi za to, da vendar ljudje težijo k dominaciji nad drugimi ljudmi in kulturami, k temu, da bi drugim vsilili svoj način delovanja in svoje interese?

Eden možnih razlogov leži v dejstvu, da vsa zahodna kultura temelji na dominaciji oz. na oblasti nekaterih ljudi nad drugimi, kar bom skušal v nadaljevanju prikazati.

V politiki je veliko nepoštenosti in korupcije. Nosilci oblasti se pogosto več ukvarjajo s tem, kako bi oblast obdržali, kot pa s tem, da bi skrbeli za dobro ljudi. Skrbijo za lastne interese in ne za interese državljanov. Pri sprejemanju zakonov igra bistveno vlogo lobiranje in pripadnost stranki. V precejšnji meri v politiki pravzaprav poteka bolj boj za moč, kot pa skrb za najboljše upravljanje države.

Tudi na področju gospodarstva igra temeljno vlogo dominacija. Direktorji ali lastniki podjetij dominirajo nad podrejenimi. Ker hočejo po svoje voditi podjetje, potrebujejo neke mehanizme oblasti oz. prisile. Seveda je to zelo enostavno, saj oni odločajo o zaposlitvi svojih uslužbencev. V skrajnem primeru jih lahko odpustijo, ali pa jim naložijo kar se da neprijetne zadolžitve oz. vloge. In kolikor bolj so delavci neizobraženi, toliko manj so sposobni razmišljati o možnih alternativah, tudi po možnosti zamenjavi službe. Seveda tu ni popolne brezpravnosti, saj obstajajo sindikati in socialno varstvo, a tudi te institucije ne zagotavljajo enakopravnosti, ampak le temeljne pravice. In večina zaposlenih je podrejena drugim.

V šoli se ljudi zalo navaja na konformizem. Imajo kolikor toliko stroga pravila, ki pa niso stvar razprave učencev. Poleg tega učitelji podajajo znanje in ga tudi oni ocenjujejo, s čemer držijo učence v podrejenem položaju. Skozi leta šolanja se večina nauči, da je bolje potrpeti in narediti tako kot zahtevajo, kot pa priti s sistemom v konflikt.

Torej vidimo, da je na treh ključnih področjih družbe: v politiki, gospodarstvu in šoli, močno prisoten koncept dominacije manjšine nad večino. Torej, da je večina podrejena manjšini.

Erich Fromm govori o sadističnem karakterju. To je lastnost tistega, ki teži k temu, da si podredi drugega in razpolaga z njim in ga kontrolira. Na drugi strani je mazohistični karakter, ki je v osnovi nesamostojen in rabi nekoga, ki mu bo povedal, kaj naj dela.
Iz tega nastane nekakšna simbioza, seveda v negativnem smislu.

In ta ravno sadistični karakter zahodne miselnosti je po mojem mnenju vzrok za poskus dominacije tudi nad drugimi kulturami in posledično nad celim svetom. Včasih so to poskušali doseči z vojaškim nasiljem, danes pa se nasilje dogaja bolj na gospodarski ravni, vendar je miselnost oz. naravnanost v ozadju zelo podobna.

Literatura:

Strauss C.L. (1995) Rasa in Zgodovina