V drugem delu je nekoliko podrobneje obravnavana psihologija družine in sicer: Zadovoljevanje potreb, moč in hierarhija, komunikacija, reševanje konfliktov, družina kot delovna skupina ter značilnosti zdravih družin.

1. Doba oblikovanja družine
2. Razširjanje družine
3. osnovnošolsko obdobje otrok (prvi otrok od 6. Do 13. Leta)
4. Mladostniško obdobje otrok (prvi otrok od 13. Do 19. Leta)
5. Postadolescentno obdobej otrok (prvi otrok od 20. Leta do odhoda iz družine)
6. Začetek zoževanja družina
7. Zožana družina (»prazno gnezdo«)
8. Ovdovelost

Vsaka sprememba povzroča stres in zato je pomembno, da je družina fleksibilna, da se zna spoprijeti s spremembami in prilagoditi na novo nastalo situacijo.

Včasih je za družino veljal predvsem zakonski par z otroci, kar imenujemo jedrna družina. Poleg tega je bila precej običajna tudi razširjena družina, to je družina v katero so vključeni tudi drugi sorodniki, najpogosteje stari starši.

Še posebej v zadnjem času, zaradi večjega števila ločitev narašča tudi število nestandardnih družin: enoroditeljskih družin, to je takih, ki imajo le enega od staršev in vsaj enega otroka (Starš in otrok se že pojmujeta kot družina, čeprav jih nekateri označujejo kot nepopolno družino, ker ni obeh staršev) in pa reorganiziranih družin, to je družin v katerih starša, oz. vsaj eden od staršev, že bila poročena oz. živela v družini in sta si ustvarila novo družino.

Posebej naj navedemo še družino z istospolnimi starši, ki je v nekaterih državah že zakonita.

-prenašanje kulturnih vzorcev in izročila.

Pomembno je, da partnerja spoznavata drug drugega kot posameznika s svojimi posebnimi lastnostmi. Ne kot svojo lastnino, ali del sebe, ali le kot del celote, ampak tudi kot posameznika z drugačnimi prepričanji, vrednotami, čustvi,...

Ttudi partnerstvo je proces, dinamično dogajanje oz. interakcija med dvema. V uspešnih zakonih sta partnerja drug drugemu učitelja, torej se drug od drugega učita in ob drugem rasteta. Pomembno je tudi da znata reševati razlike v mišljenju in za to je potrebna sposobnost pogajanja. Prav tako pa je pomembna sposobnost izražanja pozitivnih čustev, zanimanje za drugega, skrb in interes za dobro drugega, torej sposobnost ljubiti. Sposobnost ljubiti in sposobost pogajati se sta ključni sposobnosti tako za dober partnerski odnos, kot tudi za dobro starševstvo.

Za uspešnost in zdravje družine je ključnega pomena ravnotežje med avtonomijo in povezanostjo, se pravi med ločenostjo od in povezanostjo z družino. Povezanost pomeni organsko in aktivno vključenost v družinski sistem.

Schneewid (1992) opisuje stresorje in vire, ki vplivajo na razvoj družine. Stresorji so dejavniki, ki otežujejo družinsko življenje, viri pa ga olajšujega. Vertikalni stresorji ali viri izhajajo iz preteklosti, horizontalne pa družina srečuje v sedanjosti. Stresorji in viri vplivajo na več ravneh. Prvo raven predstavlja osebnostni sistem posameznika, drugo sistem para, tretjo večgeneracijski družinski sistem, ki pa je umeščen v izvendružinski socialni sistem.

Jasna trdna hierarhija je pogoj za uspešno delovanje skupine. V vsaki skupini oz. sistemu obstajajo tudi podsistemi odločanja. Če niso jasno oblikovani nadrejeni in podrejeni podsistemi, sistem razpade. Hierarhija je nujna in mora biti jasna.

Najboljša možnost je močna koalicija enakopravnih staršev, vendar pa je to zelo redko in je značilno le za izjemno zdrave družine. Če starša nista enakopravna pa je bolje, da prevzame vodstvo oče. Skynner pravi,da so v skoraj vseh družinah, ki so mu pripeljale otroka kot problem, prevladovale matere, ali pa so bile družine popolnoma kaotične.

Trditev, da je bolje, če stvari vodi oče, kot če vlada mati, razlaga s procesom otrokovega postopnega vključevanja v svet in spoznavanju svojih meja. Otrok najprej doživlja sebe kot vse, potem ugotovi, da ni tako in doživlja mater kot vsemogočno, kot boga, in kasneje spozna, da tudi mati ni bog, ampak se prilagaja očetu, in tudi oče je vključen v družbo, torej tudi on ni bog. Takolahko otrok postopno odkrije svoje meje in se konstruktivno vključi v družbo. Če mati nadzira tudi očeta, pa je ta proces otežen.

Komunikacija v družini

Komnikacija igra torej zelo pomembno vlogo v življenju in razvoju družine. Vendar pa kar je v družini mogoče komunicirati je le fragment, ki ga je mogoče razumeti le kot del celote, znotraj celote.

Komunikacija je namreč zelo kompleksna in mnogoplastna zadeva, ker vključuje tudi sporočanje o notranjem svetu posameznika, ki pa je večinoma neozaveščen, poleg tega pa se stalno spreminja. Na komunikacijo bistveno vpliva tudi zaznavanje situacije in drugih oseb. Del komunikacije je tudi vedenje. Tudi vedenje je precej kompleksna stvar. Je namreč funkcija namena in zaznanega vedenja drugega oz. drugih. Namen pa je pogojen s subjektivno interpretacijo potreb, podobo o sebi, podobo, ki mislimo, da jo ima o nas drugi,... pa tudi na zaznavanje vedenja drugega vpliva selektivno zaznavanje, podoba o sebi, podoba o partnerju, podoba, ki mislimo, da jo ima partner o nas....Poleg tega ima komunikacija več ravni in oblik, na primer: verbalno in neverbalno raven, vsebinsko in odnosno raven (Vsaka komunikacija je vedno tudi komunikacija o odnosu med osebama v interakciji.), simetrično ali komplementarno obliko, kongruentno in nekongruentno,…

V komunikaciji tudi zaradi njene kompleksnosti neredko pride do motenj. Gabi Čačinovič Vogrinčič našteva naslednje:

1. Različen pomen besed oz. formulacij
2. Neupoštevanje neverbalnih komunikacij
3. Dvojna vez – verbalno in neverbalno sporočilo si nasprotujeta
4. Poskus umika iz komunikacije
5. Diskontinuiteta obravnavane teme
6. Psevdokonflikt: razprava na vsebinski ravni, konflikt pa na odnosni
7. Če vsak vidi svoje vedenje zgolj kot odziv na vedenje partnerja
8. Toga simetričnost (eskalacija simetrije)
9. Toga komplementarnost (neenakopravnost)

Gabi Čačinovič Vogrinčič navaja pet značilnih komunikacijskih vzorcev, od katerih so prvi štirje pravzaprav obrambni komunikacijski vzorci, ki ohranjajo stanje oz. status quo, peti pa je način resnične in globoke komunikacije, ki pa je možna le v vzdušju varnosti in sprejetosti. Ti vzorci so naslednji:

1. Pomirjanje
2. Obtoževanje, napad, demonstracija moči
3. Racionalizacija (argumenti stroke, javnosti, zdrava pamet,...namesto osebnih doživetij)
4. Odvračanje pozornosti
5. kongruentna komunikacija: sporočilo o resničnem doživetju, sporočilo o tem, kdo sem, kaj želim, kaj potrebujem.

Skozi delovni projekt si družina omogoči ustvarjalnost in razmejitev. Delovni projekt je bil jasno definiran, ko je bila družina proizvodna skupina in umeščena v sfero produkcije. Danes pa je potrebno delovni projekt skupine zavestno in načrtno oblikovati, saj družba sama ne postavlja družine v tako vlogo. V današnjem času ima družina prej vlogo skrbi za osnovne potrebe človeka, kot pa možnosti ustvarjalnega udejstvovanja in sodelovanja. Družina predstavlja danes porabniško enoto. A.Toffler (1983, po ličen1995) pa napoveduje, da se bodo družine spet spremenile v proizvodno enoto še posebej zaradi vse večje vloge računalnikov in možnosti njihove uporabe.

Ena od pomembnih sposobnosti povezanih z družinskim življenjem je takoimenovana "Sposobnost za konflikt". »Sposobnost za konflikt pomeni pridobljeno, naučeno sposobnost posameznika, da zazna konflikt za motenimi interakcijami in komunikacijami, ga prepozna in s z nijm sooči, da bi ga bodisi začel reševati bodisi zmogel živeti z njim...Gre za sposobnost posameznika, da v interakciji in komunikaciji zazna konfliktne vsebine in jih metakomunicira.« (Čačinovič Vogrinčič, 1998 str.228)

Konflikti in nejasnosti so dejstvo, vprašanje je samo, ali oz. kako jih rešujemo. Zelo pogosto je izogibanje konfliktom zaradi strahu pred napetostjo in stresom, ki ju prinašajo in strahu pred posledicami. Velikokrat družinska hoeostaza deluje tako, da posamezniki niti ne prepoznajo konflikta zavestno in se torej ne morejo z njim soočiti in ga tako ali drugače razrešiti. Gabi Čačinovič Vogrinčič tudi ugotavlja, da je bilo v družinah s katerimi je delala zelo malo dogovarjanja in skupnega iskanja.

Dejstvo je, da vsi potrebujemo varnost, vendar ne tako varnost, ki bi temeljila na avtoritarnem vodenju ali na izogibanju soočenja s problemi, ampak varnosti za katero so soodgovorni in jo sooblikujemo. Za to pa je potrebno, da se o družinski situaciji pogovarjamo in s tem tudi širimo meje razvidnega.

"V družini je mogoče tvegati konflikte, če so jasno postavljeni pogoji za njihovo reševanje oz. pogoji za to, da ne ogrožajo posameznika ali skupine" (Čačinovič Vogrinčič, 1998 str. 224) Če bi namreč konflikti ogrozili posameznika, se jim bo skušal izogniti, da bi se zavaroval, prav tako, če bi ogrozili obstoj skupine. Če pa so jasno postavljeni pogoji oz. smernice za reševanje, potem se lahko progresivno pristopi k razreševanju konfliktov.

Pomembna vloga vzgoje sposobnosti za konflikte je tudi, da omogoči individuacijo, da posameznik spoznava svoje meje in se tako postopoma in konstruktivno razmeji od staršev. W. Martens pravi: »Vzgoja sposobnosti za konflikte mora usposobiti otroka, da pričakovanj in atribucij staršev ter njihovih etiketiranj ne sprejema brez vprašanj; da pristane na ambivalentnost in dvoumnost potreb staršev, jo zdrži in se tako uspešno razloči (razmeji) od staršev« ( po Čačinovič, 1998, str.228)

Zdrava družina je družina, ki uspešno in kvalitetno opravlja svoje funkcije, od najpreprostejših do zelo kompleksnih, kot so krepitev entalnega zdravja svojih članov, individuacija, integracija, razvijanje sposobnosti za konflikt,....Kako pa lahko prepoznamo zdravo družino? Skynner (1982, po Čačinovič Vogrinčič, 1998) za izredno zdrave družine, to je družine z neobičajno visoko stopnjo zdravja, navaja naslednje značilnosti:

1. Afiliativna naravnanost do sočloveka, odprta, odzivna, zaupajoča;
2. Visoko spoštovanje ločenosti, individualnosti, avtonomije, zasebnosti;
3. Odprta, jasna, iskrena komunikacija;
4. Trdna starševska koalicija, enakopravnost, delitev moči;
5. Fleksibilna kontrola na osnovi dogovarjanja v temeljni hierarhiji: starši-otrok;
6. Visoko spontana interakcija, humor, duhovitost;
7. Visoka raven iniciativnosti;
8. Podpiranje spoštovanja enkratnosti in razlik.

Izobraževanje za družinsko življenje je široko področje in vključuje vse, kar prispeva k rasti in dobrobiti družine. . »Vanier Institute of the Family« ga definira kot »katerakoli aktivnost katerekoli skupine ali medija z namenom posredovanja informacij v zvezi z družinskimi odnosi in dati ljudem priložnost, da pristopijo k njihovim sedanjim in prihodnjim družinskim odnosom z večjim razumevanjem.« (Vanier Institute of the Family 1971, po Titmus 1989).

»Družina je glavna enota za mentalno zdravje (mental-health unit) v današnji družbi.« (Titmus 1989,121) torej je potrebno, če hočemo imeti zdravo družbo oz. družbo z duševno zdravimi posamezniki, družini pri tej vlogi pomagati. In to vlogo tudi nosi izobraževanje za družinsko življenje, ki » naj bi pomagalo družinam, da bi bile bolj uspešne pri vzdrževanju mentalnega zdravja vseh svojih članov.« (Ibidem, 121)

1. Povdarek na izboljševanju mentalnega zdravja in razvoju človeških odnosov
2. Usmeritev k bolj osebnemu pristopu (manj kot družbena institucija)
3. Povečanje profesionalizacije in formalizacije področja

V splošnem se programi nanašajo bolj na učenje o družinah, kot na učenje v družinah.

1. Načrtovanje družine, uravnavanje rojstev in prenatalna nega (v razvijajočih se deželah povezano s programi opismenjevanja)
2. Starševske spretnosti
3. Izboljševanje ekonomskega položaja
4. Spremembe v načinu starševstva (večja vloga očetov, vpliv medijev,...
5. Prehrana in skrb za zdravje, ter vzgojo in razvoj otrok

Zanimivo pa je, da manjka dimenzija medosebnih odnosov v družini, še posebej odnosov med partnerjema.

Gotovo je eden od vzrokov ta, da mnogi smatrajo, da je družina stvar zasebnosti. Družina in odnosi v družini se človeka zelo globoko dotikajo, so povezani z človekovim najglobljim čustvenim doživljanjem. In kolikor bolj globoko se človeka določena stvar dotika, toliko bolj je občutljiv in toliko bolj previdni moramo biti, kadar delujemo na tem področju. Družina je povezana s temeljno človekovo identiteto.

Kljub temu pa je nujno na tem področju delovati. V današnji družbi, v kateri je človek precej izoliran, lahko brez aktivnega dela na tem področju pričakujemo upad sposobnosti za družinsko življenje in s tem tudi upad ravni duševnega zdravja ljudi, kar posledično spet vpliva na sposobnost za družinsko življenje in že smo v začaranem krogu. Ta začarani krog vsaj začasno lahko prekinemo z izobraževanjem za družinsko življenje in še posebej za medosebne odnose v družini.