Reševanje konfliktov je eden od temeljev za kvalitetne in konstruktivne medosebne odnose. Le ti pa so temelj za kvalitetno in uspešno vzgojo in izobraževanje. Brez konstruktivnih medosebnih odnosov ne more biti kvalitetnega sodelovanja, le to pa je za šolo nujno. Če ni sodelovanja me d učiteljem in učenci, tudi učni uspeh ne bo dober.

Pa reševanje konfliktov ni bistveno samo pri šoli, ampak na vseh področjih našega življenja.

Področje konfliktov in njihovega reševanja je tako obsežno in kompleksno, da ga je skoraj nemogoče zaobjeti. V tem seminarju bom lahko zato le osvetlil nekaj pogledov in dejstev in podal nekaj idej.

Kadar pride do problema ali konflikta, je pomembno ugotoviti, kdo ima problem. Lahko ima problem učitelj, ali pa učenec, lahko pa tudi oba. Velikokrat ljudje mešajo med tem, kdo ima problem in kdo ga povzroča stvari, zaradi katerih ima nekdo problem. Seveda, pa je stvar lahko še bolj kompleksna oz. večplastna. Lahko to, kar počne nekdo, ki ima problem, povzroča problem drugemu.

Na primer, če je učitelj slabo spal, ali pa ga je nadrl ravnatelj in je zato slabe volje (ima že zato problem), in ga potem moti, če učenci klepetajo, sicer pa ga ne bi, problem ne izvira zgolj iz klepetanja, ampak bolj iz njegovega počutja.

Kljub temu pa so učitelji velikokrat naravnani na to, da bi rešili probleme namesto učenca oz. da bi učencu povedali, kako naj jih reši. Prav zaradi te naravnanosti pa pogosto pride do blokade v komunikaciji.

Seveda ti elementi niso vedno slabi, še posebej na primer pohvala ali svetovanje, slabi pa so, kadar ovirajo to, da bi drugega skušali razumeti oz. da bi mu dali dovolj časa, da se tudi sam spoprime s problemom.

Človek potrebuje občutek sprejetosti, da se lahko razvija. Potrebuje občutek, da je sprejet tak kakršen je, z vsemi svojimi problemi in napakami vred. Če tega občutka nima se ne more zdravo razvijati in reševati problemov. Četudi poskuša, je obsojen na večni neuspeh. Kako pa dosežemo, da se drugi počuti sprejetega? Najbolj tako, da mu prisluhnemo in ga skušamo razumeti. S tem mu pomagamo razumeti in sprejeti sebe, in šele ko se sprejme in razume, zakaj je nakaj tako kot je, lahko naredi korak naprej. Dokler pa se zavrača, ni sposoben, da bi se razumel in torej tudi ne, da bi napredoval.

Najbolj bistven del poslušanja je želja, da bi drugega razumeli, da bi vedeli kako je biti on. Niti ne želja po tem, da bi mu pomagali, ampak preprosto želja po pristnem odnosu in razumevanju.

Če si to želimo, potem bomo prisluhnili in če prisluhnemo, ne moremo govoriti.

Pri aktivnem poslušanju še bolj sodelujemo s tistim ki pripoveduje. Dajemo mu znamenja, da ga poslušamo, poleg tega pa tudi preverjamo, če smo drugega pravilno razumeli. Sogovorniku s tem dajemo poleg potrditve da ga poslušamo tudi informacijo o tem, ali smo ga razumeli.

Za aktivno poslušanje pa je potrebno, da je učitelj prepričan v to, da so učenci sposobni sami reševati svoje probleme, da je sposoben sprejeti čustva učencev taka, kakršna so, da ve, da so čustvena stanja učencev pogosto le začasna, da hoče pomagati učencem in tudi najde čas za to, da je sposoben doživljati učenčeva čustva, vendar se ne poistovetiti z njim, da razume, da so učenci redko sami sposobni povedati za svoje težave in da jim z aktivnim poslušanjem pri tem pomaga, ter da znaspoštovati zasebnost vsakega učenca in ohraniti zase karkoli mu je učenec povedal o sebi in svojem življenju.

Zakaj so Jaz-sporočila tako pomembna? Kadar imamo sami problem je krivično, če se vedemo kot da je problem drugi. Če govorim o tem, kaj drugi počne ali ne počne, hkrati pa imamo problem s tem, lahko drugi razume, kot da njega krivimo in temu se upre oz. začne braniti, s tem pa je komunikacija prekinjena. Če pa uporabljamo jaz sporočila, s tem pokažemo, da se zavedamo, da imamo mi problem in da želimo pomoč oz. sodelovanje drugih pri reševanju le tega.

Konflikt je stanje, ko imata problem tako učitelj, kot učenec oz. učenci. Nastane lahko zaradi različnih potreb oz. nasprotovanjem med vedenjem enega in potrebami drugega(konflikt potreb) ali pa zaradi nasprotujočih si vrednot (konflikt vrednot)

To je metoda, ki temelji na moči oz. položaju učitelja. Pri tej metodi se mora učenec sprijazniti z rešitvijo, ki je sprejemljiva samo za učitelja in mu jo le ta vsili.

Je metoda, ki temelji na podreditvi in tolerantnosti učitelja. Izbere se tista rešitev, ki je sprejemljiva le za učenca. Pri taki rešitvi plačuje učitelj visoko ceno, saj za njega problem ni rešen.

Pomembno je, da najprej definiramo problem, potem se osredotočimo na iskanje možnih rešitev, ki jih tudi ovrednotimo, vsako posebej. Izmed teh možnih rešitev izberemo eno, ki mora biti sprejemljiva za vse in se dogovorimo za izvedbo: kaj je potrebno narediti, kdo bo kaj naredil in kdaj oz. do kdaj. Smiselno je tudi, da se te stvari zapiše. PO opravljenem delu oz. po izvedeni izbrani rešitvi je koristno, če izvedemo še skupno preverbo v kateri ugotovimo, ali je ta rešitev odpravila problem, ali smo pri reševanju problema kaj napredovali in ali smo zadovoljni z rezultatom.

Metoda III prinaša več koristi: ni maščevanja oz. maščevalnosti, saj ni nikogar, ki bi izgubil; ker so udeleženi motivirani za reševanje, saj imajo vpliv na dogajanje, se zveča tudi učinkovitost rešitve; če iščemo rešitev s skupnimi močmi, bomo verjetno našli boljšo, kot bi jo vsak sam, saj več glav več ve! Ne potrebujemo avtoritete oz. prisile. Učitelji imajo otroke radi in otroci učitelje; ta metoda pomaga odkriti in zadovoljivo rešiti prave probleme in učenci postajajo bolj odgovorni in samostojni. Metoda III je uspešna, kadar gre za konflikt potreb, kadar pa je posredi konflikt vrednot, pa je metoda III neučinkovita.

Kako vemo, da smo prišli do konflikta vrednot? Kadar nobena od ostalih metod ni učinkovita. Niti sprememba okolja, niti jaz sporočila niti metoda III. Opazno bo tudi iz učenčeve reakcije, četudi neverbalne, ki bo sporočala: ne mi težit, spravi se mi s hrbta! V splošnem so ljudje pripravljeni spremeniti svoje vedenje, če z njim sicer nekoga prizadanjeo, kadar pa gre za konflikt vrednot, pa ne vidijo razloga, zakaj naj bi bil zaradi tega kdorkoli prizadet.

Vprašajmo se, ali imamo otroke oz. učence radi, poskušajmo jih čim bolj spoznati in razumeti.

Agresivnost se ne more vedno sproščati tako, da bi se potegnili za pravice koga, zato se manjše nepravilnosti in krivice nasploh tolerirajo, ker bi sicer lahko reševali skoraj samo to problematiko in ne bi nikamor prišli. Te nepravilnosti pa kljub temu povzročajo napetost in frustracijo, ki ima za posledico agresivnost. Če omogočimo, da se agresivnost sprošča na druge sprejemljive načine, s tem zelo koristimo učencem, kot tudi uspešnosti dela, še posebej učenja.

Če je v nekom nabrane veliko agresivnosti, mu to onemogoča, da bi se uspešno učil in sodeloval pri pouku. Zato je pomembno, da učencem, pa tudi sebi omogočimo sproščanje agresivnosti.

Agresivnost se lahko sprošča s športom, z glasnim govorjenjem ali kričanjem, lahko pa se sprošča tudi z nasiljem nad predmeti ali ljudmi. Dejstvo je, da če ne bomo omogočili sproščanja agresivnosti na sprejemljive načine se bo sproščala na nesprejemljive.

Če agresivnost nima možnosti, da bi se sproščala na konstruktiven ali vsaj sprejemljiv način, se lahko sprošča na destruktiven (nasilje, uničevanje) ali pa na pasiven način (pasivna agresivnost), ki pa je velikokrat škodljiva, hkrati pa ni tako popazna. Pasivna agresivnost je lahko tudi obrnjena navzven (proti drugim) ali navznoter (proti sebi).

Zunanje oblike pasivne agresivnosti so: prekinitev komunikacije, ignoriranje, prezir, nerazumevanje, lahko tudi zamujanje, čustveno umikanje,... bolj značilne za učitelje oz. nadrejene pa še: sumničenje, paradoksna komunikacija, čustveno posiljevanje, moraliziranje, intelektualiziranje, nezaznavanje pozitivnega pri drugem, vzdrževanje destruktivnega odnosa z občasnimi izlivi ljubezni, onemogočanje odkritosti, ...

Bistveno za uspešno reševanje konfliktov v šoli je po mojem mnenju stališče, da so učenci enakopravni subjekti v procesu izobraževanja.

Menim tudi, da je izobraževanje neločljivo povezano z vzgojo, ki pa prav tako ni vcepljanje vrednot učitelja, družbe ali sistema otrokom, ampak naj bi to bilo skupno iskanje in odkrivanje tega kaj je prav in dobro, pri čemer ni možno, da bi učitelj imel prav v vse o čemer je prepričan.

Spremeniti bi bilo potrebno tudi naravnanost od tega, kaj ustreza družbenim normam, k temu, kaj je tisto, kar bo prineslo večjo srečo in blaginjo za vse, še posebej pa udeležene v procesu. Večinoma se te naravnanosti sicer sploh ne zavedamo in zato jo je potrebno najprej ozavestiti. To ozaveščanje pa je lahko tudi naporno in boleče, ker postavi pod vprašaj našo temeljno naravnanost.

Za boljši in uspešnejši šolski sistem, bi ga bilo po mojem mnenju nujno potrebno bistveno spremeniti, še bolj kot to, pa bi bilo potrebno spremeniti naravnanost in prepričanja o šoli, izobraževanju in mladih.

Thomas Gordon: Trening večje učinkovitisti za učitelje; izdal svetovalni center za otroke, mladostnike in starše; Ljubljana 1989