Niccolo Machiavelli piše napotke za vladanje Lorenzu Medičejskemu, katerega spodbuja naj prevzame oblast nad celo Italijo. Govori o oblikah vladavine, o vojski in o lastnostih vladarja. V seminarski nalogi je večji poudarek na lastnostih vladarja, kot pa na prvih dveh sklopih, tudi zato, ker so do neke mere njegova spoznanja uporabna tudi v izobraževalnem procesu, saj mora tisti, ki druge izobražuje, poleg znanja, ki ga posreduje, dobro obvladovati tudi razmere v učni skupini, torej je nekakšen vladar. Vendar je potrebno paziti, da teh uogotovitev ne bi nekritično prenašali na izobraževalni proces, saj je med vladanjem državi in izobraževanjem odraslih poleg podobnosti tudi veliko ključnih razlik.

O dednih monarhijah, o mešanih vladavinah, o mestih in državah, ki so pred zasedbo živeli po svojih postavah, o novih državah pridobljenih z lastnim orožjem in podjetnostjo, o novih državah pridobljenih s tujim orožjem in tujo srečo, o meščanski vladavini, ter o cerkvenih državah. Moč vladavin je meriti predvsem po tem, ali je država tako trdna, da se v hudih časih vladar lako obdrži sam, ali pa rabi tujo pomoč. Da bi se vladarji sami obdržali morajo biti sposobni zbrati dovolj veliko vojsko, da se spopadejo s komerkoli na odprtem bojišču, za to pa potrebujejo ali dovolj denarja ali dovolj ljudi.

Machiavelli vzame pod drobnogled sledeče lastnosti: Darežljiv ali stiskaški, radodaren ali grabežljiv, okruten ali milosrčen, mehkužen in bojazljiv ali krut in pogumen, mož beseda ali verolomnež, pohoten ali zdržen, pokončen ali zvijačen, neupogljiv ali lahkomiselen, resen ali frfa, veren ali neveren itd. Pri tem povdarja, da je dobro če se zdi, da imaš vse dobre od zgornjih lastnosti, kajti ljudje na splošno sodijo bolj po videzu, vendar pa moraš biti pripravljen uporabiti tudi slabe lastnosti, če bi se izkazalo za potrebno.

Vladar naj se za to, če mu oponašajo, da je stiskač meni toliko kot za lanski sneg. Ker je namreč varčen mu dohodki zadoščajo in mu ni potrebno pritiskati na ljudstvo. Po drugi strani pa lahko razsipa s tistim, kar ni njegovo ali last njegovih podložnikov.

Dobro je veljati za milosrčnega, vendar pa lahko z nekaj zgledi okrutnosti vzdržuješ red, če je namreč vladar preveč milosrčen se razbohotijo neredi iz katerih se izcimijo umori in ropi. Najbolje bi bilo, da bi imeli vladarja radi in se ga hkrati bali, ker pa je oboje težko združljivo je bolje, da se te boje. Ljudje so namreč na splošno nehvaležni in muhasti in se na njih ne moreš zanesti. Prijateljstva, ki se dobijo za denar, ne pa z veličino in plemenitostjo duha, resda lahko kupiš a jih vendarle nimaš in se v hudih časih na njih ne moreš zanesti. Zato je bolje da vladar podložnike vzame v strah, paziti pa mora, da si ne nakoplje sovraštva, zato ne sme posegati po imetju svojih državljanov in podložnikov in po njihovih ženskah. Kadar pa poveljuje vojski pa ga ne sme skrbeti, da velja za okrutnega, kajti brez tega ne doseže discipline.

Dobro je, če vladar drži besedo. Vendar pa sta dva načina boja: eden z zakoni in drugi s silo.Prvi je lasten človeku, drugi živalim. Ker pa prvi dostikrat ne zadošča, se je potrebno zateči k drugemu. Potrebno pa je biti tako lev, kot lisjak. Lisjak, da se izogneš zankam in lev, da preplašiš volkove. Vladar torej ne sme biti mož beseda, kadar bi mu bilo to v škodo in če so odpadli razlogi zaradi katerih je besedo dal.

Na splošno se mora vladar izogibati vsemu zaradi česar bi ga ljudje zaničevali ali sovražili. Sovraštvo si nakoplje, če je grabežljiv in si nasilno prilašča imetje in ženske svojih podložnikov. Zaničevanje pa si nakoplje, če o njem mislijo, da je muhast, lahkomiseln, strahopeten, mehkužen in cincav. Prizadevanajj si, da bodo njegovim dejanjem priznali veličino, srčnost,resnobnost in neomahljivost. Skrbeti pa mora tudi za to, da mu je ljudstvo naklonjeno in s tem se tudi nalažje izogne zarotam. Zarotnik vedno upa, da bo z odstranitvijo vladarja ustregel ljudem.

Poleg tega pa je pomembno še, da vladar neprijetne zadeve prepušča v upravo drugim, sebi pa pridrži delitev milosti.

Vladarju prinesejo spoštovanje znamenita dela in dokazi izrednih zaslug. Koristi mu tudi, če se izkaže z ukrepi v notrani politiki in da je pravi prijatel oz. pravi sovražnik, torej, da ne okleva ampak se postavi na eno ali drugo stran. Če se v sporu ne postavi na nobeno stran, se le vsem zameri. Pomembno je tudi, da se kaže kot človek, ki ceni sposobnost in sposobne in sicer tko, da daje zavetje talentiranim, in da državljane spodbuja pri opravljanju svojega dela. Poskrbeti mora tudi za svečanosti in upoštevati družbene razrede in druge skupine na katere so razdeljeni njegovi podložniki.

Zato mora moder vladar ubrati tretjo pot: V svoji državi mora izbrati moder može in samo njim dati svobodo, da mu povedo resnico, a samo glede tiste stvari, za katero sprašuje, za drugo pa ne. Vladar pa jih mora spraševati in poslušati njihova mnenja, potem pa se sam odločiti. Z svetovalci naj ravna tako, da bodo vedeli, da kolikor bolj bodo odkriti, toliko bolj bodoustregli vladarju. Razen njih pa nja ne posluša nikogar. In tisto, kar je sklenjeno naj izpelje in pri tem odločno vstraja.

Dober vladar je tisti, ki izbira modre svetovalce. Vladarju, ki sam po sebi ni moder, se namreč ne da dobro svetovati. Dobri nasveti torej klijejo iz vladarjeve razsodnosti, ne pa vladarjeva razsodnost iz dobrih nasvetov.

Machiavelli primerja usodo z reko, ki kadar je deroča povzroča razdejanje, kljub temu pa se lahko kadar so časi mirni kaj ukrene, da se zavarujemo.

Nekdo, ki dobro vlada, pa se časi spremenijo in mu vse propade, ker ne spremeni načina svojega ravnanja. Človeka namreč, ki mu je šlo vse po sreči, ko je hodil po eni poti namreč težko prepričaš naj s te poti zavije. Ko bi namreč s časi in razmerami menjal tudi naravo, bi se sreča ne obrnila.

Machiavelijev stil pisanja je zelo zanimiv. S pomočjo navajanja konkretnih primerov vladarjev, tako njihovih uspehov, kot tudi neuspehov nazorno in sistematično opiše in razdela smernice v zvezi z vojsko in vladarjevimi lastnostmi, ter vrste držav. Njegovo opisovanje je prepleteno z interpretacijami in razlagami, ter napotki za vladanje. človeka na sploh gleda kot na slabega in površnega, ter egoističnega, kar je potrebno upoštevati pri vodenju države. Poleg tega je izrazit pragmatik. Ne gleda na to, kaj bi bilo prav, ampak bolj ali manj vse podredi cilju obdržati oblast. Bolj je pomembno, da vladar daje videz, da je pošten, kot pa da je zares pošten. Smatra, da si vsak človek prizadeva da bi prišel do časti in bogastva, to najbi bil namreč cilj vsakega človeka.

Kakšen pa je pomen Machiavellija za izobraževanje odraslih? Lahko rečemo, da je prvi, ki je skušal izobraževati že odraslega vladarja. Poleg tega je tudi z izobraževanjem skušal vplivati na politiko (politični pomen izobraževanja odraslih). Lahko pa tudi rečemo, da se je poslužil "izobraževanja na daljavo" saj se z izobraževanjem ni neposredno ukvarjal.

Literatura:

Machiavelli N.: Politika in morala, 1990, Slovenska Matica, Ljubljana