Marko Iršič

V prvem delu seminarske naloge bom predstavil uvodno razmišljanje prof. Z.Medveša in prof. M.Požarnik V drugem delu seminarja, pa bom razmišljal o razliki med pojmoma učenje in izobraževanje s svojega stališča, obravnaval vpliv selekcije in tekmovalnosti na odnos do vseživljenjskega učenja oz. Izobraževanja, problematiko nadzora nad vseživljenjskim izobraževanje in smisel vseživljenjskega izobraževanja. Ne bom pa obravnaval problematike učeče se družbe oz. skupnosti, čeprav bi bila tudi to zelo hvaležna tema.

»Šola ali izobrazba postane neka splošna kategorija, ki je simbolno povezana z omikanostjo posameznika, razsvetljenostjo družbe, splošnim družbenim statusom, z merili političnega vpliva in tudi z gospodarsko močjo.« (Jelenc, 1998, str.16)

Neohumanizem govori le o občem (celostnem) izobraževanju, katerega cilj je učlovečenje. V 19. Stoletju pa se ta pojem razdrobi. Izobraževanje postane vezano na praktične usmeritve, še zmeraj pa je definiran ciljno, cilj pa je delovna usposobljenost.

Pomemben pojem povezan z učenjem je tudi metaučenje. Metaučenje vključuje razmišljane, analizo, nadzorovanje lastnega procesa učenja in tudi preverjanje naj bi vključevalo samostojno sklepanje in interpretacijo, ne le reprodukcijo.

1. pripraviti ucenje (izrabiti cilje, razjasniti njihov pomen, se motivirati in se začeti učiti);
2. izpeljati dejavnosti, povezane z učenjem (potrebne za zapomnitev, razurnevanje, povezovanje, uporaba znanja);
3. uravnavati učne dejavnosti (preverjati, ali so uspešne; popravljati, če niso);
4. ovrednotiti dosežke (dati si povratno informagijo; ali je bil proces učenja dober, ali so dosežki taki, kot sem želel/a)
5. vzdrževati potrebno motivaciio in zbranost.

Vendar v praksi učitelj ohranja večino, ali ves nadzor, kar je vzrok in tudi posledica tega, da so učenci nesamostojni. Kako pa bi lahko prekinili ta začaran krog? Ena možnost bi bila ta, da bi se učence izven šol, ali pa tudi v okviru šol dodatno usposabljalo in navajalo na aktivno vlogo in prevzemanje odgovornosti pri procesu učenja in postopno tudi dopolnjevali šolski sistem v skladu s tem.

Vsekakor je precej stvari, ki bi jih bilo dobro izboljšati v našem šolskem sistemu in zato je pomembno povdariti tudi to, da se ne učijo le posamezniki, ampak tudi institucije, skupnosti, države in narodi…

Moje mnenje je, da bi pojem vseživljenjsko učenje lahko razumeli tudi kot tako osebno naravnanost do življenja, novih situacij in informacij, ki jih v življenju srečamo oz. v njih pridemo, da se iz vsega zavestno in hote učimo.Da k novim stvarem pristopimo z zanimanjem in radovednostjo, med tem, ko bi pojem vseživljenjskega izobraževanja pomenil da bi se celo življenje, občasno ali redno, vključevali v organizirane oblike izobraževanja, ali pa bi se vsaj samostojno načrtno izobraževali. Se pravi, da bi pri vseživljenjskeem učenju lahko govorili za bolj reflektiven in analitičen pristop do življenja, med tem ko pri izobraževanju za načrtno pridobivanje novega znanja in sposobnosti.

V našem izobraževalnem sistemu igrra pomembno vlogo selekcija, tako pri izbiri srednje šole, kot tudi fakultete. Kdor želi nadaljevati svojo izobraževalno pot v smeri, v kateri si želi, mora biti glede na druge dovolj uspešen. Prav tako tudi pri študiju na fakulteti ali visoki šoli, še posebno pri tistih, za katere je veliko zanimanja in manj kapacitet za izobraževanje. Takšno stanje sili učence oz. Študente v tekmovalnost in na nek način boj za preživetje, kjer zmagajo bolj uspešni. Manj uspešnim pa ostane, da izberejo manj zaželjeno pot, ali pa izstopijo iz rednega izobraževalnega procesa. Uspeh, pri izbiri izobraževalne poti se odraža tudi kasneje v materialnem in družbenem uspehu, torej omogoča zadovoljevanje fizioloških in socialnih potreb, med tem ko so manj uspešni v tem sistemu v večini obsojeni tudi na manj ali celo slabo zadovoljene potrebe pomanjkanja (po Maslowu) oz. V situacijo, kjer morajo stalno skrbeti za zadovoljevanje le teh potreb. In kako to vpliva na odnos do vseživljenjskega učenja oz. Izobraževanja?

Po mojem mnenju zelo slabo, saj intelektualne potrebe, kamor spada tudi potreba po učenju in širjenju lastnega miselnega sveta spadajo med potrebe rasti in ne potrebe pomanjkanja. V našem sistemu izobraževanja, pa so že od začetka izobraževalni uspehi pravzaprav sredstvo zadovoljevanja potreb pomanjkanja, s čemer torej intelektualne potrebe, to je potrebe rasti podredimo zadovoljevanju potreb pomanjkanja. Morda ni tako le pri uspešnejših, ki s pomočjo svojih izobraževalnih uspehov dosežejo določeno rezervo v možnostih za zadovoljevanje potreb pomanjkanja, s čimer je omogočeno, da potrebe rasti pridejo do izraza, kar posledično prinaša še boljšo zadovoljenost potreb pomanjkanja...

Ti uspešnejši imajo torej lahko pozitiven odnos do vseživljenjskega izobraževanja, saj to pri njih predstavlja zadovoljevanje potreb resti, manj uspešni pa doživljajo na tem področju protislovje: Po eni strani potrebe pomanjkanja niso dovolj zadovoljene, da bi se potrebe rasti lahko izrazile, po drugi strani pa soizobraževalni uspehi sredstvo za zadovoljevanje potreb pomanjkanja, čeprav intelektualne potrebe niso izražene. To pa bi si predstavljal, da je tako, kot bi človeka silimo, da opravlja določeno delo, ki ga ne veseli zato, da bo od nas dobil sredstva za preživetje oz. da se bo izognil kazni ali drugim neugodnim poseldicam. Tak človek bi težko imel pozitiven odnos do dotičnega dela in tudi do dela nasploh...

Hote ali nehote tu zadanemo tudi ob vprašanje življenja po smrti. Kakšen smisel namreč lahko ima vseživljenjsko izobraževanje, ki lahko poteka tudi do par trenutkov pred mojo smrtjo, če pa morda po smrti ni več življenja. In temu vprašanju bi po mojem mnenju vsak posameznik in človeštvo kot celota lahko posvetili več pozornosti, kljub temu, da tega vprašanja vsaj zaenkrat še ne moremo znanstveno raziskovati.

Dokler pa nimamo jasnega spoznanja v zvezi s temi vprašanji, pa se lahko opremo na maslovovo idejo o samoaktuallizaciji in intelektualnih potrebah oz. potrebah rasti, in lahko glede na to ugotovimo, da je vseživljenjsko izobraževanje smiselno šele, ko so potrebe pomanjkanja vsaj do neke mere zadovoljene in da mora imeti posameznik bistveno vlogo pri oblikovanju smeri in vsebine tega izobraževanja, saj naj bi bilo odgovor na njegove intelektualne potrebe in potrebo po samoaktualizaciji