PREPIR
Prepir je ena od možnih simptomov konflikta.
Je glasnejše govorjenje ali kričanje drug drugemu v zvezi z nečim. Čustva niso obvladana ali umirjena, apak močna in se tudi izražajo.
Mnogo ljudi enači prepir s konfliktom. Vendar je konflikt precej širši pojem, saj zajema vsako nestrinjanje, nesoglasje oz. neusklajenost in ne le tisto, ki se izrazi z prepirom.
Prepir pa nikakor ni edini možen način odziva na konflikt niti edini simptom.
Naj najprej pojasnim razliko med simptomom in odzivom.
Simptom je nekaj, kar se zgodi brez našega namena, lahko pa opazimo (včasih tu
di precej intenzivno), da se je nekaj zgodilo ali se nekaj dogaja.Odziv pa je zavesten, vsaj pri enem. Na primer, da eden zazna konflikt in se umakne, ali ga izpostavi in se skuša pšogovoriti,...
Presenetljivo je, da se prepira pogosto ne zavedamo, čeprav je lahko očiten vsem ostalim, zagotovo pa se ne zavedamo začetka prepira.
Kako je mogoče, da se tako očitne stvari ne zavedamo? Ker smo notri! Ker smo del tega, ker je bila to spontana reakcija. Za prepir se ponavadi ne odločimo zavestno (je pa tudi to možno) in zato tudi težje zavestno opazimo začetek prepira.
Tudi reakcije na prepir so lahko različne.
V splošnem v družbi velja prepir za nekaj slabega, vendar je zaradi takega gledanja narejeno veliko škode.
Običajno se prepir ne začne namenoma in kar ni storjeno namenoma, bi bilo potrebno sprejeti za del življenja, kar tudi je. Poskušati razumeti vzroke za nastanek prepira, torej odkriti konflikt, ki je v ozadju in ga začeti reševati.
Zanimivo je opazovati tudi zaključke prepirov.
Zdravi prepiri se vedno iztečejo v konstruktiven in prijeten pogovor. To pa je možno samo, če oba hočeta dobro drug drugemu.
Mnogokrat pa se prepiri prekinejo, ker postanejo prehudi, ali pa zaradi prepričanja, da se s “prepirom nikamor ne pride”.
Lahko se prekine tako, da vsak ostane pri svojem, ali pa da se eden podredi, kar je slabše, kot prvo.
Še en možen zaključek pa je pretepanje. Lahko je vzajemno (da dva tepeta drug drugega-se bojujeta) ali pa enostransko (da eden začne pretepati drugega) -kar je vsekakor veliko slabše, kot prvo. V primeru, da eden pretepa drugega, je velika verjetnost, da se bo drugi vsaj navidezno podredil in komunikacija ne bo več možna, prav tako pa ne razreševanje konfliktov in problemov, ki bi se morali razrešiti.
Če pa je pretepanje vzajemno, pa je zadeva še za silo sprejemljiva, čeprav ni preveč konstruktivna. Je pa precej pogosta pri otrocih, še posebno pri bratih in sestrah.
Če kdo posreduje od zunaj (npr. starši) se mora zavedati, da je pretepanje vedno posledica oz. simptom nekega prepira in da bolj malo koristi, če razlaga, da se ne sme pretepati ne pomaga pa razrešiti konflikta in niti ne pokaže alternativnega načina za reševanje konfliktov.
Vendar je to kljub temu zelo pogosto in sicer zato, ker tudi odrasli večinoma konfliktov ne rešujejo, ampak jih prekinejo in potlačijo.
Problem pa je v tem, da če prepir prekinemo, se bo prej ali slej ponovil in to običajno tudi močnejši, saj konflikt, ki leži v ozadju ne bo razrešen.
Pogosto se celo dogaja, da se ljudje prepirajo kar naprej okrog nečesa, nikdar pa problema ne rešijo. Tudi zato ne, ker prepir prekinejo. In potem se mora začeti znova. Vsakokrat, ko se prepir prekine, ( tu ločujem tudi izraz prekine, kar pomeni, da se konča še preden se kaj razreši oz. umiri in izraz zaključi ali izteče.) se zdi problem povezan z njim še bolj nerešljiv. Posledica je, da se naslednjič še hitreje prekine in da se vedno manj poskuša zadevo razrešiti, vse bolj pa potlačevati.
Zelo koristno je sprejemati dogovore in sicer dogovore glede prepiranja in dogovore glede konkretnih problemov:
Dogovori glede prepiranja, nam pomagajo, da se prepiramo na bolj sprejemljiv način, ki hitreje vodi do pogovora oz. do reševanja problema,
dogovori v zvezi s problemom pa nam pomagajo razrešiti oz. razreševati problem.
Nekaj primerov dogovora v zvezi s prepiranjem:
* Nikdar fizično ne napadi drugega
* Kadar izražaš zelo agresivna čustva se obrni stran od sogovornika
* Ne prekini prepira, če pa to storiš, ker ne zdržiš več, si dolžan priti nazaj, da se prepir nadaljuje, čim si za to spet sposoben
* ...
Bistveno za dogovor pa je, da ni izsiljen, ampak da se obe strani z njim zares strinjata. Smiselno je tudi dogovor zapisati in predvideti odkupnino za tistega, ki bo dogovor prekršil. Ne kot kazen, ampak kot dodatno oporo za držanje dogovora tistemu, ki bi ga utegnil kršiti in kot nadomestilo drugemu za to, da je bil dogovor kršen. Pomembno pa je, da je odkupnina tako zahtevna, da je za drugega skoraj enako pomembna, kot to, da prvi dogovora drži in mu potem ne bo zameril za to, ampak bo zadovoljen z eno ali drugo možnostjo.
Zato so lahko odkupnine tudi različne za različne potencialne kršilce, vendar je tudi tu zelo pomembno, da se z dogovorom vsi prostovoljno strinjajo.