Iz fotografske beležnice

Mrknili smo

 9. avgust 1999, pred šolo. Sabina, Tinči, Blaž in Uroš ter kup opreme, nekaj tudi fotografske. In vsi in vse v dobri znani zeleni Hyundai, tudi Krava imenovan, pa pot pod kolesa in lagodno počasi smo se odpravili na skrajni SV Slovenije, kjer so astronomi napovedovali nekaj minut popolnega sončnega mrka. Z orientacijo nimam težav, sem pa za cilj na SV krenil najprej na JV. Vožnjo po kočevskem koncu so nam popestrile oddaje lokalnih radijskih postaj, kako okusni pa so »okusni invalidi«, pa se sprašujemo še dandanes. Prvo pavzo smo imeli v Črnomlju. Po kavi smo v Rožancu poslikali tempelj, posvečen božanstvu Mitri, nato pa v Drnovem pri Krškem še rimsko pristanišče Neviodunum. V krškem pizza in nov stativ ter kup začudenih pogledov: en butec iz naše druščine je strašil okoli v krilu.  
Predvideni postanek na Ajdovskem gradu smo opustili, ker ni bil dosegljiv s kombijem. Smo se pa zato ustavili pri gradu nad Slovenskimi konjicami in v bližini tudi prespali.  
V torek smo nekaj bluzili po Murski soboti, komaj našli šoping center, da smo popolnili zaloge , v popoldanskih urah pa smo že bili v gozdičku pri Budincih, v neposredni bližini meje z Madžarsko (v taki bližini, da smo fiziološka opravila opravljali kar v tujini).  
Zvečer, ob ognju, sva z Blažem spoznala maščevalni bes male Tinči, kasneje pa smo se vsi umirili ležeč na travniku in oprezali za zvezdnimi utrinki. Našteli smo jih kar precej, Blaž pa je ugledal celo vesoljsko ladjo Enterprise. O Spocku ne duha ne sluha.  
Namesto mirne noči nas je napadala hrupna glasba astronomskih žurk v okolici, proti jutru pa me je dež iz spalke pregnal v kombi. Tudi nekaj ur kasneje je še rosilo, nebo pa bilo oblačno. Ves potrt sem hodil po cesti gor in dol (ostali so nič hudega sluteč spali v šotorih), s pogledom, uprtim v nebo. In pred deseto sem olajšano zadihal, jasnilo se je, trume radovednežev so se valile od vsepovsod. Pred pravim navalom sva z Blažem že nabavila zaščitna očala z mylar folijo in najboljši prostor na gričku smo ogradili s stativi, po tleh razgrnili šatorke in začeli s pripravami.  
Odprta Spika za čase, zoom objektivi fiksirani z lepilnim trakom, filtri nastavljeni. In potem full dolgčas. Vročina. Folk s tečno mularijo. Nekaj znanih fac iz FK Portorož. Še vedno nič pretirano zanimivega. Potem naenkrat: »A ni bistveno manj svetlobe?« Pogled na svetlomer je potrdil sum. In tudi bolj hladno je postalo. To bo to! Zdaj pa zares! Vstavi nov film, ne šparaj! Pazi na trenutek, ko bo potrebno sneti filter! Mrak... še malo! TEMA! Na nebu so zasijale zvezde; le nad obzorjem je bila vidna tanka črta svetlobe, ponekod oranžna, drugod vijolična ali rožnata. Tina je pozabila sneti filter. Urošu je film padel na tla - še dobro, da ga je hitro našel. Petdesettisočglava množica je vzdihnila - nato si dala duška. Vzkliki, žvižgi, aplavzi, ovacije. Brez helikopterjev, ki so nas preletavali, bi bilo še lepše. Stal sem in strmel, pozabil, da sem se bil namenil dogodek snemati in fotografirati. Fotoaparat in kamera sta viseli, mrtvi bremeni. Zmrazilo me je, pa ne zaradi padca temperature, nekaj hladnega mi je lezlo po hrbtenici, ko sem občudoval to igro narave, ples nebesnih teles. In ples je tekel dalje, postajalo je spet svetlo. Nekateri so urno odbrzeli proti avtomobilom, da zbežijo pred največjo gnečo, jaz pa sem še nekaj časa, kot izgubljen, pogledoval proti soncu. Nisem bil sposoben razmišljat (kar mi tudi sicer redko uspeva). In potem: »Poglej v Spiko, kje in kdaj je naslednji popolni mrk, ki bi bil dosegljiv za nas!«  
Pospravili smo opremo in se vrnili k šotorom, kjer smo počakali, da so se občudovalci mrka razšli. Prostor našega magičnega trenutka smo zapustili med zadnjimi. Želel sem nam privoščiti kosilo v posebni restavraciji, ki jo poznam v Selu, pa je bila prav vsepovsod nepopisna gneča avtomobilov in avtobusov, tako da smo na koncu pristali na klasični pizzi v Murski, ob mraku pa smo postavili šotore ob Ledavskem jezeru. Ob ognju, kjer se je pekla narabutana koruza, sem kaj hitro zaspal, takrat pa je nastalo nekaj izjemnih nočnih montaž.  
V četrtek smo Sabino odložili v Moravskih toplicah, kjer nam je njena nona zatežila in nam dovolila odhod šele po kosilu. Sicer pa je za dobro voljo med kosilom poskrbela Tinči, ki je vztrajno in agresivno sproščala svoje frustracije na ubogemu Blažu, kake brce pod mizo pa so bile deležne tudi moje kosti.  
Povratek domov in še ena nepopisna avantura za nami. Kje so naše meje? Je bil dogovor, da gremo leta 2006 v Turčijo slikat naslednji mrk, resen? Kdo ve?

Mrknili smo

3. 11. 1999 smo se člani foto krožka odpravili na Pokljuko. Anjo, Megi, Gregorja in Lazota je peljala slednjega mama, ostali (torej Tina, Martina, Sabina, Uroš, Jaka in na bencinski črpalki v Ljubljani še jaz) smo se stlačili v šolski kombi, poln potovalk. V koči, kamor smo bili namenjeni, je pred nami počitnice preživljala ravnateljica z družino. Hišica je bila po njihovi zaslugi prijetno topla. Odrasli so zasedli mizo v kuhinji, mi »otroci« (odrasli res nismo, otroci pa večinoma tudi ne več) pa smo se utaborili v dnevni. Ko so naši predhodniki odšli, smo se razporedili po sobah. Vse punce v največjo, Grogor in Uroš v drugo, Lazo in Grčo pa sta že po tradiciji morala »spati« skupaj.

Čas nam je tekel neverjetno počasi. Po kočerji - tole priložnost bom »zlorabila« da javno razglasim, da se je Dag izkazal kot odličen kuhar (ni vredno omembe, Dagova opomba) - pa je začel nekako hitreje teči (ali je prej hodil?). Tina in Martina sta šli »spat« (ali sta res mislili, da jima bo uspelo zaspati?). No, budni smo bili do jutra. Pokonci nas je držal smeh in možno, da je imela prste (kapljice?) vmes kava. Sabini pa niti siva jutranja svetloba ni pomenila, da bi lahko šla spat. Ne, kje pa! Od nekod je privlekla stativ in fotoaparat in se pripravila na slikanje.
Nismo prav dolgo zdržali v horizontali. Ko smo se nekako zbistrili, smo šli malo fotkat v gozd. Dež je rahlo pršil, oblaki so bili sivi, a to nas ni preveč motilo.
Občutek za čas je šel rakom žvižgat, a to se mi pogosto dogaja, ko sem s foto druščino.
Zvečer (ali pač enkrat ponoči) smo se spravili odkrivat skrivnostni »light brush«. Marsikaj se da ustvariti s pomočjo barvne svetlobe, ki smo jo pričarali iz baterijskih svetilk (med mnogimi drugimi dejavnosti se foto krožek ukvarja tudi s čaranjem), ovitih v različno obarvane materiale.
Če me spomin ne vara, je Dag predlagal, da vsako okno hiše osvetlimo z drugo barvo (in to seveda fotografiramo). S Sabino sva poskušali s svetlobo obarvati stopnišče, vsako stopnico druge barve, a se je poskus kljub trudi izjalovil.  Med delom sva zaslišali nek hrup. Razburjeni, že skoraj prestrašeni Anja in Tina sta nama razložili, da je nekdo nekaj ušpičil (posvetil naravnost v objektiv) in je Dag popenil, ter z balkona zabrisal fleš skoraj v prednjo šipo kombija ter se nato zaprl v sobo. Genija, ki je posvetil v objektiv - Lazo - smo prepričevali, naj se mu poskuša opravičiti, sicer bomo imeli pokvarjen ves večer (noč, Zuly, noč, bilo je že okoli 3 zjutraj, op. ur.). Niti s Sabinino oporo nista ničesar opravila, saj je Dag medtem zaspal in niti pod razno si ga nista upala zbuditi. Naslednje jutro sem šla previdno v kuhinjo, kjer sem si oddahnila, ko sem videla Daga vedro brkljati okoli štedilnika. Zadeva je bila mimo.
Počasi smo se skoraj vsi zbrali v kuhinji in se počasi prebujali ob rejvu ter pripombah na račun kompozicijskih vaj Lazota; Jaka pa je bil tisti zaspanec, ki smo ga iz postelje spravili šele ob treh. Popoldne je šel Dag v trgovino po špežo, malo za njim pa so se odpravili še Grčo, Gregor on Lazo. Triperesna deteljica se je vrnila in se predstavila z oslovskim IA, IA, IA. Njih cilj je bil namreč oddaljen pol ure vožnje, česar prej niso verjeli. Dag se je vrnil z nekaj drobnarijami in celim kartonom piva, saj sta nas zvečer obiskala njegova prijatelja Zvezdana in Simon.
Tokrat smo se odpravili spat še pozneje kot navadno in še pozneje smo zares zaspali. V dekliški sobi nas je spalo osem, kot gosta Grčo in Uroš. Dolgo smo se pogovarjali.
Zbuditi smo se morali razmeroma zgodaj, pripraviti prtljago in pospraviti hišo. Ker v kombiju ni bilo dovolj prostora (kar smo vedeli že od začetka), so nekateri šli domov z Zvezdano in Simonom. 
Najbolj zanimivo pri izletih, ekskurzijah, pohodih in podobnem je to, da so spomini nanje nekaj najlepšega. To velja tudi za Pokljuko ’99, čeprav sem, tudi ko sem bila tam fizično, ne le v mislih, uživala.
 

Zulejka