Prve krize rimske republike

Nezaposlene množice so pomenile za rimsko državo pekoč problem. Vprašanje brezposelnosti bi se dalo rešiti na več načinov: z zaposlitvijo (javna dela), z vojsko, z izselitvijo, z ustanavljanjem novih državljanskih kolonij, ali pa da bi nekdanjim kmetom vrnili zemljo.
Po stenah svetišč in javnih stavb so se pojavljali napisi, zahtevajoči zemljo. Temu gibanju se je pridružil ljudski tribun Tiberij Grakh, helenistično izobražen član nobilitete. Imel je pred očmi državne koristi. Zahteval je, da se državno zemljišče na novo pregleda, odvzame zemlja, ki si jo je kdo protizakonito prilastil in dodeli siromakom, voljnim poljskega dela. Ljudstvo je bilo kajpada z njim, drugi tribun pa mu je z vetom nasprotoval. Toda Tiberij je dosegel, da so odstranili s položaja.
Tiberij je na ljudski skupščini prodrl z zakonom, ki se ga ni upal zavreči niti senat, čeprav so bili senatorji z njim najbolj prizadeti. Po tem zakonu ni smel nihče imeti več kot 500 oralov (125ha) zemlje, ako pa sta bila v familiji vsaj dva sinova, so lahko imeli vsi skupaj do 1000 aralov (250ha) zemlje. Zasežena zemlja naj bi se razdelila med siromake, tako da bi vsak dobil po 30 oralov (7,5ha) v deden, neodsvojljiv zakup. Sestavili so komisijo treh mož. V njej so bili: Tiberij in njegov mlajši brat Gaj in neki njun sorodnik. Delo pa so prizadeti na vse načine skušali ovirati. Razen tega ni bilo lahko ugotoviti katero zemljišče je še državno in katero še zasebno. Nasprotniki agrarne reforme so tudi računali, da bo leto hitro poteklo in bo sprememba tribunov zanje mogoče ugodna. Ker je hotel Tiberij postati tribun tudi naslednje leto, so sovražniki agrarne reforme razširili glas, da hlepi po kraljevski kroni in da je za voljo tega državi nevaren. Na dan volitev so v spopadu padli Tiberij in drugi demokrati kot žrtve senatorske aristokratske stranke (133.pr.Kr.).

Tiberij Grakh

Agrarno reformo so po 10 letih nadaljevali. Takrat je bil ljudski tribun Tiberijev mlajši brat Gaj. Sprevidel je, da se je treba bolj zavarovati pred sovražniki. Zato je predlagal in izvedel več reform, ki si je z njimi pridobil nižjo in srednjo rimsko družbo. Da bi se protiaristokratski tabor še povečal, je Gaj predlagal, da bi tudi zavezniki dobili državljanske pravice. Toda rimsko ljudstvo ni hotelo o tem nič slišati, ker se je čutilo prikrajšano v svojih pravicah, če bi moralo deliti še zemljo s svojimi zavezniki. Nasprotno so senatorji nerazsodnim, brezposelnim obljubljali, da bodo v Italiji ustanovili 12 novih kolonij s po 3000 parcelami, ki jim jih bodo dodelili brez odškodnine. Toliko zemlje za kolonizacijo v Italiji seveda ni bilo. Zmagali so vnovič nazadnjaški nobili, usmrtili dosti Gajevih pristašev, Gaj pa je ranjen zaukazal, naj ga ubije lasten suženj.
Zmagal je senat in odpravil Grakhove reforme, tako tudi agrarni zakon. Z zemljo pridobljeno z agrarno reformo so smeli dobitniki (70.000) razpolagati kakor z zasebnih zemljiščem. Majhna posestva so zopet lezla v dolgove in kmetje so še naprej zapuščali zemljo in se zadrževali v mestu. Delo bratov Grkhov, ki sodi med velike demokratične ukrepe v rimski zgodovini, torej ni uspelo.
Zaradi odpora vladajočega razreda potemtakem niso mogli spremeniti brezposelnih v male kmečke proizvajalce. S tem se je slabila tudi vojaška moč rimskega imperija, ki bi mu bila potrebna, da bi dušila nemire doma v Rimu, v Italiji in v provincah, kakor tudi za nove osvajalne pohode. Kajti legije so sestavljali le tisti polnopravni državljani, ki so bili uvrščeni v enega petih razredov. Taki Rimljani so se morali kot vojaki pretežno sami oskrbovati, brezposelnim to ni bilo potrebno in se tudi niso mogli. Vojaško vprašanja je bilo treba nujno rešiti.
Te naloge se je lotil Marij. Izviral je iz nižjega rodu in se je kot ljubljenec ljudstva preko ljudskega tribunata povzpel do konzulske časti. Odpravil je zastareli način nabiranje vojske. Premoženjske razmere poslej niso več odločale za vstop v vojaško službo. Vsakdo, kdor je hotel služiti v vojski in je bil star vsaj 16 let, je bil sprejet med legionarje, tudi tisti, ki niso imeli nič premoženja. Zato pa se je država zavzela oskrbovati vojake. Vsak vojak je dobival mezdo; bil je deležen plena in po 20 letnem službovanju je lahko računal še na dodelitev posestva. Tako si je Marij zvečal vojsko. Daljši vojaški rok je omogočal, da so se pešci bolje izurili v bojevanju. Zelo se je razvila tudi tehnika vojskovanja.
Toda reformirana legionarna vojska je lahko postala nevarna prav tistim, ki naj bi jih bila predvsem varovala, to je nobiliteti, kajti bila je vse bolj najemniška. Razen tega v novi vojski skoraj niso več služile stare aristokratske družine. Če je bil poveljnik v dobrih odnosih z vojaki, ki jih je sam nabral, jih je lahko uporabil tudi za svoje osebne koristi.
V začetku 1.st.pr.Kr. je šele neznaten del svobodnega prebivalstva v imperiju imel državljanske pravice. Celo italski zavezniki jih niso imeli. Sicer se je bil tribun Gaj Grakh potegoval zanje a ni uspel. Tako zavezniki kot vojaki niso bili deležni ugodnosti, ki so pripadale rimskim državljanom. Zavezniki so se uprli (90-88 pr.Kr.) v J in srednji Italiji, zahtevajoč, da se odpravijo razlike med njimi in rimskimi državljani. Grozilo je, da se bodo upornikom priključile še S Italija, Etrurija in Umbrija.
Rim se je rešil iz zagate bolj z diplomacijo kot z vojsko. Senat je zvestim zaveznikom v Italiji takoj podelil popolno državljanstvo, drugim pa ga je obljubil, če bi se v treh mesecih razorožili. Tako je Rim po stari navadi tudi tokrat razdvojil nasprotnike. Preostale nepokorneže je brez obzirno kaznoval; dosti jih je odvlekel v sužnost. Rimska udarna legionarna vojska se je torej pomnožila z novimi bojevniki. Tedaj so že skoraj vsi prebivalci Italije imeli državljanske pravice, tudi Galci.
Uprla so se tudi obrobne province, ki bi se rade osvobodile rimskega jarma in živele samostojno. Tudi v Rimu samem se je zaostril politični boj med demokratsko - republikanskim in senatorsko - diktatorskim taborom. Kazalo je sicer, da se bo Mariju, ki ga je spravila na površje ljudska (populrana) stranka in so ga podpirali vitezi, še posrečilo obdržati republikanski imperij, a ko je postal 7 konzul je nenadoma umrl. S tem, da je bil toliko let zapovrstjo konzul, je pravzaprav postal prvi rimski diktator v dobi, ko se je ustroj rimske republike že majal.
V državljanski vojni je zmagal Marijev nasprotnik, aristokratski Sula. Obračunal je z Marijevimi pristaši v Italiji (bilo jih je največ v vrstah viteštva), jih okoli 5000 pobil in jim zaplenil premoženje. Sula je, oprt na vojsko, ki ni bila več poslušno orodje v rokah senata, izdelal nove zakone glede ureditve države. Imel je konzulsko in sodno oblast in izdajal zakone ne glede na ljudsko skupščino in senat. Senat je povečal od 300 na 600 dosmrtnih članov; vanj so prišli Sulovi somišljeniki. Odpravil je službo cenzorjev in omejil delovanje ljudskih tribunov. Zakonski predlogi so lahko prišli pred ljudsko skupščino šele, če jih je poprej odobril senat, torej ravno narobe kakor prej.
Sulova diktatura je bila vojaška. 100.000 veteranov je podelil posestva v Etruriji, Laciju in Kampaniji, kjer jih je zaplenil Marijevim pristašem. Tako naj bi se okrepil stan srednjih in malih kmetov, ki bi bili ob potrebi kot vojaki na voljo svojemu komandantu. Toda svobodno kmetijstvo se s temi ukrepi ni kaj prida okrepilo, ker mnogim veteranom delo ni prijalo; zanemarjali so polja, se zadolževali in slednjič zemljišča prodali. V Rimu se je Sula opiral na 10.000 mož telesne straže, ki so jo sestavljali osvobojeni sužnji z zaplenjenih zemljišč.
Sulova diktatura je bila kratkotrajna (82-79.pr.Kr.). Sam se ji je odpovedal in naslednje leto umrl.