Razkroj rimskega sužnjelastniškega sistema - dominat

Ob koncu 3.st. principat ni bil več kos ne notranji in ne zunanji krizi države. Zato je cesar Dioklecian (284-305) izvedel preureditev države. Reforme niso uvedle novega reda, so pa državo za nekaj časa spet postavile na trdne temelje in odpravile zmedo:
- imperij je razdelil na dva, skoraj neodvisni polovici in uvedel vladanje štirih, dveh cesarjev in dveh namestnikov;
- uvedel je novo upravno razdelitev države na dieceze in na veliko število zelo pomanjšanih provinc; Rim je prenehal biti središče države;
- odpravil je pravice senata; uvedel je neomejeno oblast cesarja - dominat;
- reformiral je vojsko; okrepil je konjenico in obmejne vojaške enote; vojaško oblast je ločil od uprave;
- da je zaustavil naraščanje cen zaradi vse manjše vrednosti denarja, je določil najvišje cene življenjskih potrebščin in najvišje mezde;                                      
- omejil je poklicno svobodo neposrednih proizvajalcev;
- uvedel je nov davčni sistem, s katerim so se zelo povečale davčne obremenitve prebivalstva.
Dioklecianova preureditev države je za 150 let preložila njen propad in imperij notranje in zunanje politično okrepila. Tudi gospodarski položaj in pravna varnost sta se popravila. Po Dioklecianu je bilo še nekaj poskusov, da bi s preurejanjem države preprečil njen propad.

Dioklecian

Konstantin Velik je po skoraj dveh desetletjih državljanskih vojn zavladal sam. Leta 313 je s tako imenovanim milanskim ediktom ali odlokom uvedel enakopravnost krščanske vere z drugimi verami. Prestolnico je prenesel v Bizanc. Mesto so poslej imenovali Konstantinopel. Postalo je krščansko središče in nasprotje poganskemu Rimu. Pri vodenju države se je oprl na birokracijo, vojsko in cerkev. Vladal je z neomejeno močjo. Senat je izgubil skoraj vso oblast. Vsa država je bila razdeljena na 4 prefekture, te pa na dieceze in province.
Ob koncu 4.st. je imperij dokončno razpadel na dve polovici. To je naglo privedlo do različnega razvoja vzhodnega, pretežno grškega dela, in zahodnega, latisnkega dela države. Ločnica je bil izraz notranje krize in povečane zunanje nevarnosti.

 Aleksander Veliki